SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 6. decembra 2018(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Evropske unije V – Prejšnji mednarodni figurativni znamki V– Dokaz obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke – Pravilo 19(2)(a)(ii) Uredbe Sveta (ES) št. 2868/95 (postal člen 7(2)(a)(ii) Delegirane uredbe (EU) 2018/625)“
V zadevi T‑848/16,
Deichmann SE s sedežem v Essnu (Nemčija), ki jo zastopa C. Onken, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata A. Söder in D. Hanf, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Vans, Inc. s sedežem v Cypressu, Kalifornija (Združene države), ki jo zastopa M. Hirsch, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 20. septembra 2016 (zadeva R 2129/2015-4) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Deichmann in družbo Vans,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, K. Kowalik-Bańczyk, sodnica, in C. Mac Eochaidh, sodnik,
sodna tajnica: R. Ukelyte, upravna uslužbenka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. decembra 2016,
na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 2. februarja 2017,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 9. februarja 2017,
na podlagi sklepa z dne 12. maja 2017 o združitvi zadev T‑848/16 in T‑817/16 za ustni del postopka,
na podlagi obravnave z dne 16. maja 2018,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Vans, Inc., je 17. oktobra 2011 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere se zahteva registracija znamke, spadajo v razreda 18 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.
4 Tožeča stranka, Deichmann SE, je 21. februarja 2012 na podlagi člena 41 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 46 Uredbe 2017/1001) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke.
5 Ugovor je temeljil na teh prejšnjih znamkah:
– mednarodna prijava, v kateri je imenovana Evropska unija, št. 937479, z dne 10. avgusta 2007, za proizvode, ki spadajo v razrede 18, 25 in 28 ter so označeni, kot sledi:
– mednarodna prijava, v kateri je imenovana Evropska unija, št. 937526, z dne 10. avgusta 2007, za proizvode, ki spadajo v razrede 18, 25 in 28 ter so označeni, kot sledi:
– mednarodna prijava, v kateri je imenovana Evropska unija, št. 937528, z dne 13. avgusta 2007, za proizvode, ki spadajo v razrede 18, 25 in 28 ter so označeni, kot sledi:
6 Kot razlog za ugovor je bil naveden razlog za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe 2017/1001).
7 Oddelek za ugovore pri EUIPO je 28. septembra 2015 ugovor zavrnil, saj je menil, prvič, da ne obstaja verjetnost zmede, kar zadeva znamki št. 937479 in št. 937526, ter drugič, da varstvo znamke št. 937528 ni bilo pravno zadostno dokazano.
8 Tožeča stranka je 21. oktobra 2015 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore, ker je menila, da obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
9 Z odločbo z dne 20. septembra 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je četrti odbor za pritožbe pri uradu EUIPO pritožbo tožeče stranke zavrnil, ne da bi preučil, ali obstaja verjetnost zmede, ki jo slednja zatrjuje.
10 Prvič, odbor za pritožbe je potrdil odločbo oddelka za ugovore v zvezi z neobstojem dokaza varstva mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija, št. 937528 (točka 11 izpodbijane odločbe).
11 Drugič, ob sklicevanju na pravilo 19, od (1) do (3), Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) (postal člen 7, od (1) do (4), Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/625 z dne 5. marca 2018 o dopolnitvi Uredbe Sveta (ES) 2017/1001 in o razveljavitvi Delegirane uredbe Komisije (ES) 2017/1430 (UL 2018, L 104, str. 1)) je odbor za pritožbe menil, da pritožba v zvezi z varstvom mednarodnih registracij št. 937479 in št. 937526 ni utemeljena.
12 Odbor za pritožbe je menil, da je po uradni dolžnosti pristojen preučiti dokaz o varstvu prejšnjih pravic, zahtevanem s pravilom 19 Uredbe št. 2868/95, ne da bi bila za to potrebna zahteva strank (točka 12 izpodbijane odločbe). Menil je, da zahteve iz pravila 19 Uredbe št. 2868/95 niso pogoji za dopustnost ugovora, ampak pogoji, ki spadajo v okvir preizkusa utemeljenosti ugovora, in da zato EUIPO ni bil dolžan opozoriti stranke, ki ugovarja, na nepravilnosti predloženih dokumentov in je posebej pozvati, naj predloži nekatere druge dokaze (točka 13 izpodbijane odločbe).
13 Odbor za pritožbe je menil, da je na podlagi pravila 19(2) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 7(2) Uredbe 2018/625) v primeru mednarodne registracije, katere varstvo obsega Evropsko unijo, treba dokazati obstoj, veljavnost in obseg varstva prejšnje znamke, in sicer z uradnimi dokumenti, ki jih je izdal pristojni organ, ki je registriral znamko, in so v jeziku postopka ali jim je priložen prevod v skladu s pravilom 19(3) Uredbe št. 2868/95 (točka 14 izpodbijane odločbe).
14 Odbor za pritožbe je upošteval, da je v skladu s členom 152 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 190 Uredbe 2017/1001) EUIPO objavil mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Evropska unija, le z objavo nekaterih bibliografskih podatkov, reprodukcije znamke in številk razredov (točka 16 izpodbijane odločbe).
15 Odbor za pritožbe je menil, da bi po pravilu 19(2) in (3) Uredbe št. 2868/95 tožeča stranka morala predložiti izpisek iz registra mednarodnega urada, vključno s prevodom v jezik postopka, da bi dokazala varstvo mednarodnih registracij, v kateri je imenovana Evropska unija (točka 17 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je poudaril, da s predložitvijo izvlečka iz podatkovne zbirke TMview, ki je ne upravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO), ampak EUIPO, in prevoda seznama proizvodov v jezik postopka tožeča stranka ni predložila dokaza o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svojih prejšnjih pravic (točka 18 izpodbijanega sklepa).
16 Odbor za pritožbe je dodal, da bi moral oddelek za ugovore že ugovor zavrniti kot neobrazložen, saj ustrezni dokazi o mednarodnih registracijah št. 937479 in št. 937526 niso bili predloženi v roku (točka 19 izpodbijane odločbe).
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
18 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi.
19 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
20 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge.
21 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe kršil določbe člena 151(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 189(2) Uredbe 2017/1001) in določbe pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 7(2)(a) Uredbe 2018/625), ker je ugotovil, da bi tožeča stranka morala predložiti dokaz o prejšnjih mednarodnih registracijah, v katerih je imenovana Evropska unija, št. 937479 in št. 937526.
22 Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga navaja, da je odbor za pritožbe kršil določbe pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 7(2)(a)(ii) Uredbe 2018/625) in pravila 19(3) navedene uredbe ter določbe pravila 20 iste uredbe (postal člen 8, od (1) do (4) in od (7) do (9), Uredbe 2018/625), ker je menil, da ni predložila dokazov o varstvu svojih prejšnjih znamk št. 937479 in št. 937526, ter ker je zato zavrnil ugovor kot neutemeljen.
23 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga podredno trdi, da tudi če bi se predpostavljalo, da izpiski iz podatkovne zbirke TMview ne izpolnjujejo zahtev iz pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95, odbor za pritožbe ni upošteval načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, dobrega upravljanja, enakega obravnavanja in prepovedi retroaktivnosti, zlasti glede na prakso odločanja urada EUIPO in vsebino smernic EUIPO za presojo.
Prvi tožbeni razlog
24 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil določbe člena 151(2) Uredbe št. 207/2009 in določbe pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95, ker je ugotovil, da bi tožeča stranka morala predložiti dokaz o varstvu prejšnjih mednarodnih registracij, v katerih je imenovana Evropska unija, št. 937479 in št. 937526.
25 Tožeča stranka trdi, da imajo mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija, v skladu s členom 151(2) Uredbe št. 207/2009 enake učinke kot registracije znamk Evropske unije in da je zato ti dve kategoriji znamk treba obravnavati enotno. Če v primeru ugovora, ki temelji na znamki Evropske unije, ni treba predložiti dokaza o varstvu prejšnje znamke v skladu s pravilom 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95, bi moralo enako veljati za mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija. To še toliko bolj velja, ker imajo določbe Uredbe št. 207/2009 prednost pred izvedbeno Uredbo št. 2868/95.
26 Tožeča stranka dalje trdi, da predložitev dokaza o prejšnjih pravicah ni potrebna v primeru mednarodnih registracij, v katerih je imenovana Evropska unija, kar naj bi jih razlikovalo od nacionalnih znamk in mednarodnih registracij, v katerih so imenovane le nekatere države članice Unije. EUIPO naj bi namreč razpolagal z informacijami, ki bi lahko podprle obstoj, veljavnost in obseg varstva mednarodnih registracij, v katerih je imenovana Evropska unija, pri čemer so te informacije objavljene zlasti v njegovi lastni spletni podatkovni zbirki CTM‑Online (postal eSearch plus) v skladu s členom 152 Uredbe št. 207/2009. Predložitev dodatnih dokumentov za obrazložitev ugovora bi bila zato odveč, razen, kadar je to primerno, glede prevajanja seznama proizvodov in storitev v jezik postopka v obravnavani zadevi.
27 EUIPO meni, da v tem primeru ni treba odločati o vprašanju, ali je treba dokazati obstoj, veljavnost in obseg varstva mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija, če je drugi tožbeni razlog tožeče stranke utemeljen.
28 Intervenientka trditve tožeče stranke prereka.
29 Najprej je treba opozoriti na ustrezne določbe Uredbe št. 207/2009, ki veljajo za mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija, in na določbe Uredbe št. 2868/95.
30 V členu 145 Uredbe št. 207/2009 (postal člen 182 Uredbe 2017/1001), ki je del oddelka 1 iz poglavja XIII, naslovljenega „Mednarodna registracija blagovnih znamk“, je določeno:
„Če v tem poglavju ni drugače določeno, se ta uredba in akti, sprejeti v skladu s to uredbo, uporabljajo za prijave za mednarodno registracijo, ki so vložene po Protokolu k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju blagovnih znamk, sprejetem v Madridu 27. junija 1989 (v nadaljevanju: ‚mednarodne prijave‘ in ‚Madridski protokol‘), in temeljijo na prijavi za blagovno znamko Skupnosti ali na blagovni znamki Skupnosti, in za vpis registriranih blagovnih znamk, v katerih je imenovana Evropska skupnost, v mednarodni register, ki ga vodi Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: ‚mednarodne registracije‘ in ‚Mednarodni urad‘)“.
31 Člen 151 Uredbe (EU) št. 207/2009 določa:
„1. Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska skupnost, ima od datuma registracije v skladu s členom 3(4) Madridskega protokola ali datuma naknadnega imenovanja Evropske skupnosti v skladu s členom 3ter(2) Madridskega protokola enak učinek kot prijava za blagovno znamko Skupnosti.
2. Če ni bilo nobenega obvestila o zavrnitvi po členu 5(1) in (2) Madridskega protokola ali če je bila taka zavrnitev umaknjena, ima mednarodna registracija blagovne znamke, v kateri je imenovana Evropska skupnost, od dneva, navedenega v odstavku 1, enak učinek kot registracija blagovne znamke kot blagovne znamke Skupnosti.
3. Za namene uporabe člena 9(3) objava podatkov mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska skupnost, v skladu s členom 152(1) nadomesti objavo prijave za blagovno znamko Skupnosti in objava v skladu s členom 152(2) nadomesti objavo registracije blagovne znamke Skupnosti.“
32 V skladu s pravilom 20(1) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 8(1) in (7) Uredbe 2018/625) se ugovor zavrne kot neutemeljen, če stranka, ki ugovarja, pred iztekom roka iz pravila 19(1) te uredbe ne dokaže obstoja, veljavnosti in obsega varstva prejšnje znamke ali pravice in upravičenosti do vložitve ugovora.
33 Pravilo 19 Uredbe št. 2868/95 določa:
„1. Urad omogoči stranki, ki ugovarja, da predstavi dejstva, dokaze in navedbe v podkrepitev ugovora ali da dopolni dejstva, dokaze ali navedbe, ki so že bili predloženi na podlagi pravila 15(3), v roku, ki ji ga določi, in ki znaša najmanj 2 meseca od datuma, ki se šteje za začetek postopka ugovora v skladu s pravilom 18(1).
2. V roku iz odstavka 1 lahko stranka, ki ugovarja, vloži dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke ali prejšnje pravice, kakor tudi dokaz o upravičenosti do vložitve ugovora. Stranka, ki ugovarja, priskrbi zlasti naslednje dokaze:
(a) če ugovor temelji na obstoju znamke, ki ni znamka Skupnosti, dokaz o njeni vložitvi ali registraciji, s predložitvijo:
(i) […];
(ii) če je znamka registrirana, prepisa zadevnega potrdila o registraciji in, odvisno od primera, zadnjega potrdila o podaljšanju, iz katerega je razvidno, da rok varstva znamke traja čez rok iz odstavka 1 in vsako podaljšanje tega roka, ali enakovrednih dokumentov, ki jih je izdal organ, pri katerem je bila znamka registrirana;
[…].
3. Informacije in dokazi iz odstavkov 1 in 2 so v jeziku postopka ali jim je priložen prevod. Prevod se predloži v roku, določenem za predložitev originalnega dokumenta.“
34 Iz določb pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95, ki se uporabljajo za mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija, v skladu z določbami člena 145 Uredbe št. 207/2009 izhaja, da mora stranka, ki ugovarja, predložiti dokazilo o vložitvi ali registraciji prejšnje znamke, če ugovor temelji na znamki, ki ni znamka Evropske unije. Zahteva po predložitvi takega dokaza se nanaša tudi na mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija, ki niso blagovne znamke Evropske unije.
35 Okoliščina, da člen 151(2) Uredbe št. 207/2009 določa, da ima mednarodna registracija znamke, v kateri je imenovana Evropska unija, od datuma iz odstavka 1 tega člena enake učinke kot registracija znamke kot znamke Evropske unije, ne vpliva na obveznost stranke, ki ugovarja, da predloži dokaze o predhodni mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Evropska unija, v skladu z določbami člena 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95. Zahteva po dokazu prejšnje znamke, določena v pravilu 19 Uredbe št. 2868/95, je namreč določba, ki se nanaša na možnost imetnika prejšnje znamke – vključno z mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Evropska unija – da nasprotuje registraciji znamke Evropske unije, in ne določbi o učinkih znamke Evropske unije, ki so opredeljeni v členih od 9 do 14 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 9 do 17 Uredbe 2017/1001) iz oddelka 2 Uredbe št. 207/2009, naslovljenega „Učinki blagovne znamke Evropske unije“, ki je pod naslovom II te uredbe.
36 Tako pravilo 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95 v delu, v katerem določa, da mora stranka, ki ugovarja, predložiti dokaze o varstvu mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija, ni v nasprotju z določbami člena 151(2) Uredbe št. 207/2009, ki se ne nanašajo na pravila postopka za ugovor zoper registracijo znamke Evropske unije.
37 Tožeča stranka zato, da bi dokazala, da je odbor za pritožbe kršil določbe člena 151(2) Uredbe št. 207/2009 in določbe pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95, ne more uspešno trditi, da predložitev dokaza o prejšnjih znamkah ni potrebna za mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija, ker naj bi EUIPO – ob upoštevanju objave podatkov o mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija, iz člena 152 Uredbe št. 207/2009 v podatkovni zbirki CTM‑Online (postala eSearch plus) – razpolagal z informacijami, ki bi lahko podprle obstoj, veljavnost in obseg varstva mednarodnih registracij, v katerih je imenovana Evropska unija.
38 Tudi ob predpostavki, da EUIPO razpolaga z informacijami o varstvu mednarodnih registracij, v katerih je imenovana Evropska unija, namreč iz jasnih določb člena 19(2) Uredbe št. 2868/95 izhaja, da ni v nasprotju z določbami člena 151(2) Uredbe št. 207/2009, da mora stranka, ki ugovarja, sama predložiti dokaz o varstvu svoje prejšnje pravice.
39 Zato odbor za pritožbe ni kršil določb člena 151(2) Uredbe št. 207/2009 in določb pravila 19(2)(a) Uredbe št. 2868/95, ker je ugotovil, da bi tožeča stranka morala predložiti dokaz o varstvu prejšnjih mednarodnih registracij, v katerih je imenovana Evropska unija, št. 937479 in št. 937526.
40 Prvi tožbeni razlog je torej treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog
41 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe kršil določbe pravila 19(2)(a)(ii) in (3) Uredbe št. 2868/95 ter pravila 20 te iste uredbe, ker je menil, da ni predložila dokaza o varstvu prejšnjih znamk št. 937479 in št. 937526.
42 Tožeča stranka trdi, da je predložitev izvlečka iz podatkovne zbirke TMview dokazno sredstvo, ki je skladno z zahtevami pravila 19(2) Uredbe št. 2868/95. Navaja, da podatki iz podatkovne zbirke TMview izhajajo iz sodelujočih uradov blagovnih znamk, vključno z WIPO, in da izvlečki iz te zbirke vsebujejo vse ustrezne informacije, ki dokazujejo varstvo predhodne mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija. Dodaja, da je veljavnost izvlečkov iz podatkovne zbirke TMview priznana z ustaljeno upravno prakso EUIPO, navedeno v določbah njenih smernic za preizkus.
43 Tožeča stranka navaja, da je v tem primeru predložila izvlečke iz podatkovne zbirke TMview ter prevod seznama proizvodov in storitev v jezik postopka, in sicer v skladu s členom 19(3) Uredbe št. 2868/95, ter da je zato odbor za pritožbe napačno ugotovil, da ni predložila dokaza o varstvu svojih prejšnjih mednarodnih znamk št. 937479 in št. 937526.
44 EUIPO meni, da je tožbeni razlog utemeljen.
45 Intervenientka meni, da je treba tožbeni razlog zavrniti, ker podatkovno zbirko TMview upravlja EUIPO, in ne WIPO, edini pristojni organ za registracijo mednarodnih znamk. Predložitev izvlečkov iz te zbirke podatkov kot dokaz prejšnje mednarodne znamke bi bila torej v nasprotju z določbami pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95.
46 Po mnenju intervenientke se smernice EUIPO za presojo, ki priznavajo izvlečke iz podatkovne zbirke TMview kot dokaz o obstoju in veljavnosti prejšnjih pravic, v obravnavani zadevi ne uporabijo. Prvič, smernice EUIPO za presojo naj bi začele veljati dve leti po izteku roka, v katerem naj bi tožeča stranka obrazložila svojo prejšnjo pravico. Drugič, te smernice naj ne bi imele zavezujoče narave in naj ne bi bile skladne z določbami uredb št. 207/2009 in št. 2868/95. Ti uredbi naj bi prevladali nad smernicami EUIPO za presojo in bi jih odbori za pritožbe, ki bi bili pri odločanju v zvezi z registracijo znaka kot znamke Evropske unije v položaju vezane pristojnosti, morali uporabiti.
47 Na prvem mestu je treba preučiti trditev tožeče stranke, da smernice EUIPO za presojo dovoljujejo predložitev izvlečkov iz podatkovne zbirke TMview.
48 Tožeča stranka v utemeljitev svojega drugega tožbenega razloga navaja, da smernice EUIPO za presojo v zvezi s pravilom 19(2) Uredbe št. 2868/95 določajo, da lahko stranka, ki ugovarja, za ugotovitev veljavnosti prejšnjih registracij znamk, ki niso znamke Evropske unije, v zvezi s prejšnjimi registracijami, v katerih je imenovana Evropska unija, predloži izvlečke iz podatkovne zbirke TMview.
49 V različici teh smernic z dne 23. marca 2016, ki je priložena k tožbi, je v točki 4.2.3.2 dela C, „Ugovor“, ki je v oddelku 1, „Postopkovna vprašanja“, navedeno, da EUIPO, kar zadeva mednarodne registracije, sprejme predvsem izvlečke iz podatkovne zbirke TMview, če vsebujejo koristne informacije.
50 Vendar je utemeljenost tožbenega razloga, ki ga navaja tožeča stranka, treba preučiti le glede na upoštevne določbe uredb št. 207/2009 in št. 2868/95, in ne glede na smernice EUIPO za presojo.
51 Odločbe, ki jih sprejmejo odbori za pritožbe na podlagi Uredbe št. 207/2009 v zvezi z registracijo znaka kot znamke Unije, se namreč sprejemajo na podlagi izvrševanja vezane pristojnosti, in ne na podlagi pravice do prostega preudarka, tako da se mora zakonitost odločb teh istih odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije (glej v tem smislu sodbe z dne 15. septembra 2005, BioID/UUNT, C‑37/03 P, EU:C:2005:547, točka 47; z dne 12. januarja 2006, Deutsche SiSi-Werke/UUNT, C‑173/04 P, EU:C:2006:20, točka 48, in z dne 19. januarja 2012, UUNT/Nike International, C‑53/11 P, EU:C:2012:27, točka 57).
52 Smernice EUIPO za presojo niso pravni akti, ki bi bili zavezujoči za razlago določb prava Unije (sodba z dne 19. decembra 2012, Leno Merken, C‑149/11, EU:C:2012:816, točka 48). Določbe smernic EUIPO kot take ne smejo niti prevladati nad določbami uredb št. 207/2009 in št. 2868/95 niti ne smejo vplivati na razlago teh uredb, ki jo poda sodišče Unije. Nasprotno, razlagati jih je treba ob upoštevanju določb uredb št. 207/2009 in št. 2868/95 (sodba z dne 27. junija 2012, Interkobo/UUNT – XXXLutz Marken (my baby), T‑523/10, EU:T:2012:326, točka 29).
53 Zato določbe smernic EUIPO za presojo, na katere se sklicuje tožeča stranka, ne morejo prevladati nad določbami pravila 19(2) in (3) Uredbe št. 2868/95 v zvezi s predložitvijo dokaza varstva prejšnjih znamk s strani stranke, ki ugovarja, niti ne smejo vplivati na razlago teh določb, ki jo poda Splošno sodišče.
54 Trditev, s katero se tožeča stranka opira na vsebino smernic EUIPO za presojo, da bi dokazala kršitev določb Uredbe št. 2868/95, je zato treba zavrniti kot brezpredmetno.
55 Drugič, določbe pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95 dovoljujejo stranki, ki ugovarja, da predloži ne samo kopijo ustreznega potrdila o registraciji in – kjer je to ustrezno – zadnjega potrdila o podaljšanju, ampak tudi vse druge enakovredne dokumente, ki jih izda upravni organ, pri katerem je bila vložena prijava blagovne znamke.
56 Ugotovljeno je bilo, da predložitev dokumenta, ki ga je izdal pristojni organ in ki vsebuje enake informacije, kot so navedene v potrdilu o registraciji, izpolnjuje zahteve iz pravila 19(2)(a) Uredbe 2868/95 (sodba z dne 5. februarja 2016, Kicktipp/UUNT – Italiana Calzature (kicktipp), T‑135/14, EU:T:2016:69, točka 63).
57 Poleg tega je treba poudariti, da te določbe ne izključujejo možnosti predložitve dokumentov iz podatkovne zbirke, kot je podatkovna zbirka pristojnega nacionalnega urada (glej v tem smislu sodbo z dne 24. oktobra 2014, Grau Ferrer/UUNT – Rubio Ferrer (Bugui va), T‑543/12, neobjavljena, EU:T:2014:911, točki 25 in 26).
58 Z navedbo, da zadevni dokumenti, ki jih je „izdal upravni organ, pri katerem je bila vložena prijava blagovne znamke“, pravilo 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95 izključuje možnost predložitve izvlečkov iz podatkovne zbirke, ki omogoča dostop do dokumentov, ki jih ni izdal upravni organ, pri katerem je bila vložena prijava blagovne znamke. Tako izvlečki iz podatkovne zbirke urada EUIPO CTM‑Online niso dokazi o varstvu mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija, ker EUIPO, ki ni pristojni organ za registracijo mednarodnih blagovnih znamk, ni upravni organ, pri katerem je bila vložena prijava blagovne znamke (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2014, Aldi Einkauf/UUNT – Alifoods (Alifoods), T‑240/13, EU:T:2014:994, točki 27 in 28).
59 Nasprotno, če določbe pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95 določajo, da dokumente „izda“ pristojni organ, ne nasprotujejo dostopu do dokumentov, ki jih izda pristojni organ, prek informacijskega sistema, ki ga upravlja EUIPO, v katerem pristojni organ sodeluje s posredovanjem in posodabljanjem ustreznih informacij.
60 Iz listin v spisu – zlasti iz pojasnil, ki jih je EUIPO navedel v svojih pisanjih in na obravnavi – je jasno razvidno, da je podatkovna zbirka TMview računalniško orodje, ki ga upravlja EUIPO in v katerem sodelujejo drugi uradi za znamke, zlasti WIPO. To orodje združuje prijave in registracije znamk uradov za znamke in omogoča dostop do njih. Informacije zagotavljajo uradi za znamke, ki hranijo vsebino in so odgovorni za njihovo dnevno posodobitev. Podatkovna zbirka TMview omogoča dostop do informacij o znamkah, ki jih registrirajo uradi za znamke, ki sodelujejo v tej podatkovni zbirki, kot so navedene v njihovih registrih znamk. Izvleček iz podatkovne zbirke TMview se sklada s stanjem registra pristojnega organa v trenutku, ko je uporabnik vpogledal v to podatkovno zbirko.
61 Ob upoštevanju značilnosti podatkovne zbirke TMview, navedenih v točki 60 zgoraj, je izvleček iz te zbirke – pri mednarodnih registracijah, v katerih je imenovana Unija – dokument, enakovreden kopiji potrdila o registraciji, in kjer je ustrezno, najnovejše potrdilo o podaljšanju, ki ga izda WIPO v smislu pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95, pod pogojem, da izvleček, ki ga zagotovi stranka, ki ugovarja, vsebuje vse koristne informacije. Kakor hitro je ta pogoj izpolnjen, je mogoče izvleček iz podatkovne zbirke TMview – kot pravilno trdita tožeča stranka in EUIPO – enačiti z izvlečkom iz podatkovne zbirke organizacije WIPO Romarin ali s kopijo potrdila o registraciji pri tej organizaciji.
62 Okoliščina, na katero se sklicuje intervenientka, da EUIPO upravlja podatkovno zbirko TMview, ne vpliva na ta sklep, saj WIPO, ki je pristojni organ za registracijo mednarodnih blagovnih znamk, sodeluje pri upravljanju te podatkovne zbirke z zagotavljanjem in vsakodnevnim posodabljanjem podatkov o mednarodnih blagovnih znamkah.
63 Nazadnje, intervenientka neutemeljeno zatrjuje, da sodba z dne 26. novembra 2014, Alifoods (T‑240/13, EU:T:2014:994), nasprotuje uporabi podatkovne zbirke TMview za oblikovanje varstva prejšnje mednarodne znamke.
64 Splošno sodišče je v sodbi z dne 26. novembra 2014, Alifoods (T‑240/13, EU:T:2014:994), razsodilo, da ker EUIPO ni pristojen za upravljanje mednarodnih registracij in ni organ, pri katerem je bila vložena prijava znamke v smislu pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95, dokument, ki ga je predložila tožeča stranka, in sicer izvleček iz podatkovne zbirke urada EUIPO CTM-Online, ni dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva mednarodne znamke.
65 Splošno sodišče je zaradi celovitosti pojasnilo, da je bila ta ocena podprta s teleološko razlago upoštevne uredbe. Na podlagi člena 152 Uredbe št. 207/2009 namreč objava mednarodne registracije s strani urada EUIPO, v kateri je imenovana Evropska unija, zajema zgolj nekatere podatke, kot so reprodukcija blagovne znamke in številke razredov proizvodov ali storitev, za katere se zahteva varstvo, ne zajema pa seznama proizvodov ali storitev. EUIPO navedenega seznama ni prevedel, tako da je ta dostopen zgolj v treh jezikih, v katerih je WIPO objavila mednarodno registracijo, torej v angleščini, španščini in francoščini. Iz tega sledi, da če bi se takšni podatki, ki jih je objavil EUIPO, šteli za zadosten dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva zadevne znamke, bi iz tega izhajalo stanje neenakopravnosti in ogrozitve pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2014, Alifoods, T‑240/13, EU:T:2014:994, točke 29 do 31).
66 Ugotovitev Splošnega sodišča v sodbi z dne 26. novembra 2014, Alifoods (T‑240/13, EU:T:2014:994), ki se nanašajo na izvlečke iz podatkovne zbirke CTM-Online, pa ni mogoče prenesti na podatkovno zbirko TMview.
67 Delovanje podatkovne zbirke TMview je namreč zagotovljeno s sodelovanjem uradov za blagovne znamke, kot je WIPO, ki vsakodnevno posodabljajo informacije, tako da te informacije verodostojno odražajo njihove registre znamk.
68 Poleg tega podatki, vključeni v podatkovno zbirko TMview, niso omejeni na navedbe iz mednarodne registracije, v kateri je imenovana Evropska unija, katere objava je določena v členu 152 Uredbe št. 207/2009. Ta zbirka podatkov, iz katere je mogoče dobiti izvlečke, vsebuje vse ustrezne informacije, ki dokazujejo varstvo prejšnje znamke v smislu pravila 19 Uredbe št. 2868/95, vključno s seznamom proizvodov ali storitev, ki so z njo zajeti.
69 Če seznam proizvodov ali storitev, kot je naveden v izvlečku podatkovne zbirke TMview, ni na voljo v jeziku postopka z ugovorom, mora stranka, ki ugovarja, predložiti seznam, skupaj s prevodom v jezik postopka v skladu z določbami pravila 19(3) Uredbe št. 2868/95. Če je ta pogoj izpolnjen, možnost predložitve dokazov o prejšnji mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Evropska unija, s predložitvijo izvlečkov iz podatkovne zbirke TMview ne pomeni stanja neenakopravnosti in ogrozitve pravne varnosti.
70 Iz navedenega sledi, da je predložitev izvlečka iz podatkovne zbirke TMview – pod pogojem, da ta izvleček vsebuje vse pomembne informacije, zlasti seznam proizvodov ali storitev, ki jih zajema – kar zadeva mednarodne registracije, v katerih je imenovana Evropska unija, dokument, enakovreden potrdilu o registraciji, ki ga izda WIPO, v smislu pravila 19(2)(a)(ii) Uredbe št. 2868/95.
71 Tretjič, iz listin iz spisa je razvidno, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka v roku, določenem v pravilu 19(1) Uredbe št. 2868/95, predložila izvlečke iz podatkovne zbirke TMview v zvezi s prejšnjimi mednarodnimi registracijami, v katerih je imenovana Evropska unija, št. 937479 in št. 937526. Ni sporno – kot je intervenientka poleg tega potrdila na obravnavi – da so navedeni izvlečki vsebovali vse potrebne informacije o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva prejšnje znamke, zlasti seznam proizvodov, ki jih ti znamki označujeta. Temu seznamu proizvodov je bil v skladu s pravilom 19(3) Uredbe št. 2868/95 priložen prevod v jezik postopka z ugovorom, in sicer nemščino, ki je bil predložen v roku, določenem za predložitev originalnega dokumenta.
72 Tako je tožeča stranka v skladu z zahtevami iz pravila 20(1) Uredbe št. 2868/95 – in kot poleg tega priznava EUIPO – pred iztekom roka, določenega v pravilu 19(1) Uredbe št. 2868/95, dokazala obstoj, veljavnost in obseg varstva svojih prejšnjih mednarodnih znamk št. 937479 in št. 937526.
73 V teh okoliščinah tožeča stranka upravičeno trdi, da je odbor za pritožbe kršil določbe pravila 19(2)(a)(ii) in (3) Uredbe št. 2868/95 ter določbe pravila 20 iste uredbe, ker je menil, da pred iztekom roka iz pravila 19(1) te uredbe ni predložila dokaza o varstvu svojih prejšnjih znamk št. 937479 in št. 937526, in ker je zato ugovor zavrnil kot neutemeljen.
74 Zato je treba drugemu tožbenemu razlogu, ki ga je navedla tožeča stranka, pritrditi.
75 Ker je drugi pritožbeni razlog utemeljen, je treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti tretji pritožbeni razlog, ki je naveden podredno, glede očitka kršitve načel varstva legitimnih pričakovanj, pravne varnosti, dobrega upravljanja, enakega obravnavanja in prepovedi retroaktivnosti.
Stroški
76 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
77 Ker EUIPO s predlogi ni uspel, saj je izpodbijana odločba razveljavljena, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
78 Intervenientka s svojimi predlogi ni uspela, zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)
razsodilo:
1. Odločba četrtega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 20. septembra 2016 (zadeva R 2129/2015-4) se razveljavi.
2. Uradu EUIPO se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške družbe Deichmann SE.
3. Družba Vans., Inc. nosi svoje stroške.
Gervasoni | Kowalik-Bańczyk | Mac Eochaidh |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. decembra 2018.
Podpisi