SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 6. marca 2013(*)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas – Utemeljen razlog“
V zadevi F‑41/12,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,
Séverine Scheefer, nekdanja začasna uslužbenka Evropskega parlamenta, stanujoča v Luxembourgu (Luksemburg), ki jo zastopata R. Adam in P. Ketter, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata V. Montebello-Demogeot in M. Ecker, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch (poročevalec), predsednik, I. Boruta, sodnica, in R. Barents, sodnik,
sodni tajnik: J. Tomac, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. oktobra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 S. Scheefer je s tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 21. marca 2012, v bistvu predlagala razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta z dne 20. junija 2011 o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi kot začasni uslužbenki za nedoločen čas in naložitev plačila odškodnine zadnjenavedenemu.
Pravni okvir
2 Člen 29(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Za zaposlovanje visokih uradnikov (generalni direktorji ali njim enakovredni v razredu AD 16 ali AD 15 in direktorji ali njim ustrezni v razredu AD 15 ali AD 14) in v izjemnih primerih tudi za zaposlovanje na delovnih mestih, za katera se zahtevajo posebne kvalifikacije, lahko organ za imenovanja sprejme postopek, ki se razlikuje od natečajnega postopka.“
3 Člen 2 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) določa:
„V teh pogojih za zaposlitev začasni uslužbenec pomeni:
(a) uslužbenca, ki se zaposli na delovno mesto s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo in ga je proračunski organ opredelil kot začasnega;
[…]“
4 Člen 47 PZDU določa:
„Razen v primeru smrti začasnega uslužbenca zaposlitev slednjega preneha:
[…]
(c) pri pogodbi za nedoločen čas:
(i) ob koncu odpovednega roka, določenega v pogodbi; odpovedni rok ne sme biti krajši od enega meseca za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, pri čemer je najkrajši rok tri in najdaljši deset mesecev. Vendar odpovedni rok ne sme začeti teči med porodniškim ali bolniškim dopustom, če ta ne traja dlje od treh mesecev. Odpovedni rok se med porodniškim ali bolniškim dopustom prekine z upoštevanjem zgoraj navedenih omejitev;
[…]“
5 Z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenim med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368), je bil izveden okvirni sporazum o delu za določen čas, sklenjen 18. marca 1999 med splošnimi medpanožnimi organizacijami (v nadaljevanju: okvirni sporazum).
6 Določba 3 okvirnega sporazuma določa:
„1. V tem sporazumu izraz ‚delavec, zaposlen za določen čas‘ pomeni osebo, ki ima pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, sklenjeno neposredno med delodajalcem in delavcem in pri katerem je konec pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka.
[…]“
7 Člen 7, od (2) do (4), internega pravilnika o zaposlovanju uradnikov in drugih uslužbencev, ki ga je 3. maja 2004 sprejelo predsedstvo Parlamenta (v nadaljevanju: interni pravilnik), določa:
„2. Brez poseganja v določbe, ki se uporabljajo za uradnike, se začasne uslužbence v ustreznem vrstnem redu izbere med kandidati, ki so uspešno opravili natečaj ali so bili izbrani na podlagi drugega postopka zaposlovanja, določenega v členu 29(2) Kadrovskih predpisov […]
3. Če uspešni kandidati niso na voljo, se začasni uslužbenci zaposlijo:
– kar zadeva začasne uslužbence iz člena 2(a) PZDU, po izboru, ki ga opravi odbor ad hoc, v katerega je vključen član, ki ga imenuje odbor uslužbencev;
– kar zadeva začasne uslužbence iz člena 2(b) PZDU, po mnenju skupnega odbora.
4. Z odstopanjem od predhodnih določb se začasni uslužbenci iz člena 2(a) PZDU lahko zaposlijo po postopku iz odstavka 3, druga alinea, tega člena, če so navedene zaposlitve namenjene izključno začasni zapolnitvi delovnih mest do njihove zapolnitve v skladu z določbami tega člena, odstavek 3, prva alinea.“
Dejansko stanje spora
8 Parlament je na podlagi pogodbe, ki jo je podpisal 29. marca, tožeča stranka pa 4. aprila 2006, zaposlil tožečo stranko kot začasno uslužbenko na podlagi člena 2(a) PZDU za obdobje od 1. aprila 2006 do 31. marca 2007 in jo kot zdravnico razporedil v zdravstveno službo v Luxembourgu (Luksemburg).
9 Z aneksoma z dne 23. februarja 2007 in 26. marca 2008 je bila pogodba o zaposlitvi tožeče stranke podaljšana do 31. marca 2009.
10 Generalni sekretar Evropskega parlamenta, ki ga je tožeča stranka vprašala, ali bo lahko nadaljevala delo v zdravstveni službi institucije na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ji je 12. februarja 2009 odgovoril, da take možnosti ni in da se bo njena pogodba o zaposlitvi iztekla 31. marca 2009.
11 Sodišče za uslužbence je s sodbo z dne 13. aprila 2011 v zadevi Scheefer proti Parlamentu (F‑105/09, v nadaljevanju: sodba Scheefer) odločbo, vsebovano v dopisu z dne 12. februarja 2009, razglasilo za nično. V tej sodbi je Sodišče za uslužbence namreč razsodilo, da je bilo treba ob upoštevanju člena 8, prvi pododstavek, PZDU v zvezi s pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke šteti, da je bila dvakrat podaljšana, tako da je bila z drugim aneksom z dne 26. marca 2008 ipso iure preoblikovana v zaposlitev za nedoločen čas zgolj na podlagi volje zakonodajalca in da iztek roka, ki je določen v tem aneksu, ni mogel povzročiti prenehanja zaposlitve tožeče stranke.
12 Medtem je Parlament 18. oktobra 2007 objavil razpis št. PE/95/S, v katerem je objavil pripravo izbirnega postopka na podlagi kvalifikacij in preizkusov za zaposlitev začasnega uslužbenca administratorja zdravnika in za sestavo seznama štirih najprimernejših kandidatov (UL C 244 A, str. 5, v nadaljevanju: izbirni postopek PE/95/S). Tožeča stranka se je prijavila na delovno mesto, vendar pa je bila 28. januarja 2008 njena prijava zavrnjena z obrazložitvijo, da nima zahtevanih izkušenj. Po izvedbi tega postopka je bil 16. maja 2008 sestavljen seznam primernih kandidatov in zaposlena sta bila dva zdravnika, prvi 1. maja 2009, drugi pa 1. junija 2009.
13 Parlament je 24. maja 2011 tožečo stranko obvestil, da je bila na podlagi sodbe Scheefer njena pogodba o zaposlitvi začasnega uslužbenca preoblikovana v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tako da je prenehanje njenih dejavnosti z 31. marca 2009 brez učinka, zaradi česar ima pravico do plač od 1. aprila 2009, z znižanjem za osebne prejemke, navedene v navedeni sodbi, ki naj bi jih prejemala od tega dne.
14 Tožeča stranka je z dopisom z dne 14. junija 2011 Parlament med drugim obvestila, da je bila takoj na voljo za nadaljevanje s svojim delom.
15 Generalni sekretar Evropskega parlamenta je z dopisom z dne 20. junija 2011 tožečo stranko seznanil, da je Parlament njeno pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas odpovedal, ker „glede na to, da [je] im[el] seznam primernih kandidatov […], ki izpolnjujejo zahteve iz člena 7(2) internega pravilnika […] in da je na podlagi tega seznama zapolnil vsa prosta delovna mesta uradnega zdravnika, ki so zaposleni v Luxembourgu, [n]jena zaposlitev ni [bila] več utemeljena“.
16 Tožeča stranka je na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 46 PZDU uporablja za začasne uslužbence, 5. avgusta 2011 vložila pritožbo zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vsebovano v dopisu, navedenem v prejšnji točki. Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), je to pritožbo zavrnil s sklepom z dne 21. decembra 2011.
Predlogi strank
17 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno, in posledično:
– primarno, odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vsebovano v dopisu generalnega sekretarja Parlamenta z dne 20. junija 2011, „z vsemi njenimi posledicami, tudi finančnimi“, razglasi za nično;
– po potrebi, razglasi za nično odločbo z dne 21. decembra 2011 o zavrnitvi pritožbe;
– „in zato odredi njeno vrnitev na delo v Parlamentu“;
– podredno, Parlamentu na eni strani naloži plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 288.000 EUR, „ki ustreza 36 mesečnim plačam […], kar pa naj ne vpliva na točen znesek, ki ga je treba izračunati glede na potrebne prilagoditve […], ali drug[…] znesku, ki ga Sodišče za uslužbence določi ex æquo et bono oziroma na podlagi poročila strokovnjakov“, in na drugi odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.000 EUR;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
18 Parlament Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlogi v zvezi z razglasitvijo ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe in predlogi za sprejetje odredb
19 Tožeča stranka z ločenim predlogom predlaga razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 21. decembra 2011, s katero je bila njena pritožba zavrnjena.
20 Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče za uslužbence na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar navedena odločba nima samostojne vsebine (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, točka 8; zgoraj navedena sodba Scheefer, točka 21). V obravnavani zadevi je z zavrnitvijo pritožbe z dne 21. decembra 2011 potrjena prvotna odločba, vsebovana v dopisu z dne 20. junija 2011 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke za nedoločen čas, s katero so bile podane dodatne podrobnosti v zvezi s to pritožbo. V takem primeru se obravnava zakonitost prvotne odločbe, ki posega v položaj, pri čemer se upošteva utemeljitev na podlagi te odločbe in odločbe o zavrnitvi pritožbe. Posledično, predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe nimajo samostojne vsebine, zato je treba šteti, da se tožba formalno nanaša na odločbo, vsebovano v dopisu z dne 20. junija 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), kot je navedeno v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 21. decembra 2011 (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi Eveillard proti Komisiji, T‑258/01, točki 31 in 32).
21 Tožeča stranka nato Sodišču za uslužbence predlaga, naj „odredi njeno vrnitev na delo v Parlamentu“.
22 Šteti je treba, da se zgoraj navedeni predlogi nanašajo na to, da naj Sodišče za uslužbence upravi naloži, da tožečo stranko ponovno vključi v svoje službe v skladu z izvršitvijo morebitne razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe. Vendar Sodišče za uslužbence v okviru tožbe na podlagi člena 46 PZDU in člena 91 Kadrovskih predpisov ni pristojno za sprejetje odredb v zvezi z institucijami Evropske unije. Pri razglasitvi ničnosti akta mora namreč zadevna institucija na podlagi člena 266 ES sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. maja 2005 v zadevi Castets proti Komisiji, T 398/03, točka 19).
23 Predlogi za sprejetje odredb zato niso dopustni.
Predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe
24 Tožeča stranka navaja tri tožbene razloge, in sicer:
– prvič, kršitev obveznosti obrazložitve in dolžnosti zagotoviti preglednost;
– drugič, neobstoj pravne podlage, očitna napaka pri presoji in kršitev „členov 2, 3, 8, 29 in 47 PZDU“ ter zloraba pooblastil;
– tretjič, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, zloraba pravice ter kršitev načela dobrega upravljanja in načela izvrševanja pogodb v dobri veri.
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in dolžnosti zagotoviti preglednost
25 Tožeča stranka zatrjuje, da mora biti vsaka odločba o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas obrazložena. Poleg tega poudarja, da je bila izpodbijana odločba sprejeta po razglasitvi sodbi Scheefer, kmalu po prejetju dopisa Parlamenta z dne 24. maja 2011, v katerem je bilo potrjeno, da je prenehanje njenih dejavnosti z 31. marcem 2009 brez učinka, in po ustnih zagotovilih, da bo kmalu ponovno zaposlena na svoje delovno mesto. Nazadnje navaja, da kljub posebnim okoliščinam obravnavane zadeve, njen nadrejeni ni sklical nobenega sestanka, da bi ji pojasnil odpoved njene pogodbe o zaposlitvi.
26 V teh okoliščinah bi obrazložitev izpodbijane odločbe, v skladu s katero njena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas ni bila več utemeljena, ker so na podlagi seznama primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 7(2) internega pravilnika, zapolnili vsa prosta delovna mesta zdravnika v Luxembourgu, morala biti podrobnejša. Tako v izpodbijani odločbi Parlament „[naj] ne [bi] […] navedel […] podrobnosti“ o teh zaposlitvah, predvsem glede njihovih datumov in oblik. Poleg tega Parlament naj ne bi upošteval dejstva, da je tožeča stranka „(od 31. marca 2008) zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas“ in ima zadostne izkušnje za zaposlitev na eno od zadevnih delovnih mest.
27 Glede tega je treba navesti, da je besedilo izpodbijane odločbe naslednje:
„Na podlagi člena 7(2) internega pravilnika […] se začasne uslužbence iz člena 2(a) [PZDU] izbere med kandidati, ki so uspešno opravili natečaj ali so bili izbrani na podlagi drugega postopka zaposlovanja, določenega v členu 29(2) Kadrovskih predpisov. Navesti je treba, da ste bili od 1. aprila 2006 zaposleni kot začasna uslužbenka iz člena 2(a) [PZDU] na podlagi posebnega postopka iz člena [7(4) internega pravilnika], ker kandidati, ki bi uspešno opravili natečaj, še niso bili izbrani, ali ker drugi postopki zaposlovanja niso bili izvedeni.
Vendar je Parlament kasneje izvedel izbirni postopek […] PE/95/S […]. Treba je ugotoviti, da niste kandidatka, ki bi uspešno opravila natečaj, saj je bila vaša prijava zavrnjena, ker v tistem obdobju niste imeli delovnih izkušenj, ki so se zahtevale na podlagi razpisa.
Na koncu točke 58 [sodbe Scheefer] je Sodišče za uslužbence opozorilo, da je mogoče pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas kadar koli prekiniti iz legitimnega razloga in ob upoštevanju odpovednega roka, določenega v členu 47(c)(i) PZDU.
V teh okoliščinah je Parlament vašo pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas odpovedal, ker ‚glede na to, da je imel Parlament takrat seznam primernih kandidatov, ki so izpolnjevali zahteve iz člena 7(2) internega pravilnika […] in da je na podlagi tega seznama zapolnil vsa prosta delovna mesta uradnega zdravnika […] v Luxembourgu, vaša zaposlitev ni bila več utemeljena‘.
[…]“
28 Taka obrazložitev zadostuje tudi ob upoštevanju posebne okoliščine, v kateri se je po lastnih navedbah znašla tožeča stranka, saj so jasno in natančno navedeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke kot začasne uslužbenke.
29 Podrobneje, tožeča stranka Parlamentu neuspešno očita, da ni upošteval dejstva, da je bila zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, in zadostnih delovnih izkušenj za zaposlitev na enem od prostih delovnih mest zdravnika. Parlament namreč tako v izpodbijani odločbi kot v odločbi o zavrnitvi pritožbe poudarja, da je bila tožeča stranka zaposlena izjemoma, da bi se zapolnila prosta delovna mesta zdravnika in ker ni bilo kandidatov, ki bi jih bilo mogoče zaposliti v skladu z internim pravilnikom. Navedel je tudi, da je izbirni postopek PE/95/S izvedel, da bi zapolnil ta delovna mesta, in da tožeča stranka ni bila kandidatka, ki je uspešno opravila ta natečaj in da je njeno prijavo treba zavrniti. Navesti je treba, da je obrazložitev lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je bila sporna odločba sprejeta, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (glej sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, točka 46; glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2008 v zadevi Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, točka 55; sodba Splošnega sodišča z dne 13. aprila 2011 v zadevi Safariland proti UUNT – DEF‑TEC Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T‑262/09, točka 92). Parlament zato ni mogel zaobiti izbirnega postopka, navedenega v točki 27 te sodbe, točke obrazložitve izpodbijane odločbe pa same po sebi zadostujejo, ker posredno vendar zagotovo izključujejo možnost, da bi se tožečo stranko zaposlilo za nedoločen čas na eno od zadevnih delovnih mest in to ne glede na vrsto pogodbe o zaposlitvi in delovne izkušnje.
30 Poleg tega ni mogoče šteti, da izpodbijana odločba ni utemeljena, ker „Parlament [naj ne bi] […] navedel […] podrobnosti o teh zaposlitvah“ zdravnikov na prosta delovna mesta, predvsem glede njihovih datumov in oblik. Kot je navedla tožeča stranka, gre le za podrobnosti. Zato jih Parlament v izpodbijani odločbi ni bil zavezan navesti. Obrazložitev je namreč zadostna, če so navedena dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene v strukturi odločbe, tako da uprava ni zavezana navesti obrazložitve svojih razlogov za odločitev (sodba Sodišča za uslužbence z dne 29. septembra 2011 v zadevi AJ proti Komisiji, F‑80/10, točka 117). Poleg tega Parlament v odločbi o zavrnitvi pritožbe poudarja, da so bila „od 1. junija 2009 zapolnjena vsa delovna mesta uradnega zdravnika“.
31 V zvezi z zatrjevano nezadostno obrazložitvijo je treba tudi opozoriti, da je obrazložitev mogoče dopolniti s pojasnili, podanimi v postopku pred Sodiščem za uslužbence. V obravnavani zadevi je Parlament v odgovoru na tožbo pojasnil, da je bil prvi zdravnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas zaposlen 1. maja 2009, drugi pa 1. junija 2009. Dalje, tožeča stranka je na obravnavi sama navedla, da so vsi razlogi, ki naj ne bi bili podani, navedeni v tem odgovoru na tožbo.
32 Nazadnje, tožeča stranka Parlamentu tudi neuspešno očita, da z njo ni sklical nobenega sestanka pred sprejetjem izpodbijane odločbe. Res je, da je v skladu s sodno prakso obveznost navajanja razlogov za akt, ki posega v položaj, izpolnjena, če je tožeča stranka o teh razlogih pravilno obveščena na sestanku z nadrejenim (sodba Sodišča za uslužbence z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF, F‑1/05, točka 79). Vendar je edini namen te sodne prakse ugotoviti okoliščine, ki bi lahko dopolnjevale nezadostno obrazložitev, ne pa naložiti, kot to navaja tožeča stranka, sklic predhodnega sestanka z nadrejenim v skladu z obveznostjo obrazložitve ali dolžnosti zagotoviti preglednost, kadar je, kot v obravnavani zadevi, odpoved zadostno obrazložena.
33 Prvi tožbeni razlog je treba torej zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage, očitna napaka pri presoji in kršitev členov 2, 3, 8, 29 in 47 PZDU ter zloraba pooblastil
34 Iz besedila in navedb v drugem tožbenem razlogu je razvidno, da je mogoče ta tožbeni razlog razdeliti na tri dele, ki jih je treba obravnavati po vrsti. Poleg tega iz istih navedb izhaja, da se je tožeča stranka očitno pomotoma sklicevala na člen 29 PZDU, ker ta člen v ničemer ni povezan s tem sporom, saj se nanaša na dodatke ob rojstvu otroka, tožeča stranka pa ne navaja nobenih trditev na podlagi tega člena. Zato je treba šteti, da se je tožeča stranka v bistvu sklicevala na člen 29 Kadrovskih predpisov, saj člen 7 internega pravilnika napotuje nanj.
– Prvi del drugega tožbenega razloga: neobstoj pravne podlage
35 Tožeča stranka meni, da se Parlament ni mogel sklicevati na „ekonomske razloge“, in sicer, da so bila vsa delovna mesta zdravnika zapolnjena, ker ti razlogi niti v PZDU, niti v njeni pogodbi o zaposlitvi niso določeni kot legitimen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
36 V zvezi s tem je treba navesti, da ima OPSP na podlagi člena 47(c) PZDU široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. septembra 2009 v zadevi ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 162 in navedena sodna praksa; sodba Splošnega sodišča z dne 7. julija 2011 v zadevi Longinidis proti Cedefop, T‑283/08 P, točka 84).
37 S tega stališča in v odgovor na trditev Parlamenta, da mu je člen 7(4) njegovega internega pravilnika preprečeval sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, treba pa je bilo zagotoviti kontinuiteto storitev, ki jih je zagotavljala zdravstvena služba v Luxembourgu, je Sodišče za uslužbence v sodbi Scheefer razsodilo, da ta člen „ne prepoveduje uporabe pogodb za nedoločen čas, ker lahko začasen položaj tako kot v obravnavanem primeru traja neopredeljivo dolgo in ker taka pogodba upravičencu nikakor ne ponuja stabilnosti imenovanja za uradnika, ker se lahko prekine iz legitimnega razloga in z odpovednim rokom v skladu s členom 47(c)(i) PZDU“ (zgoraj navedena sodba Scheefer, točka 56).
38 Glede na to, da bi lahko v obravnavani zadevi okoliščina, da so bila vsa prosta delovna mesta v zdravstveni službi Parlamenta v Luxembourgu zapolnjena, pomenila utemeljen razlog za odpoved, je treba spomniti, da se uslužbenca, kot je tožeča stranka, zaposlenega na podlagi člena 2(a) PZDU, „zaposli na delovno mesto s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo in ga je proračunski organ opredelil kot začasnega“.
39 Zato „ekonomski razlogi“, kot jih navaja tožeča stranka, in sicer neobstoj prostega delovnega mesta na seznamu delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za institucijo, pomenijo legitimen razlog, v skladu s katerim je Parlament lahko sprejel izpodbijano odločbo na podlagi člena 47(c)(i) PZDU.
40 Prvi del drugega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti.
– Drugi del drugega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji in napačna uporaba prava zaradi kršitev členov 2, 3, 8 in 47 PZDU ter člena 29 Kadrovskih predpisov
41 Tožeča stranka meni, da je bila pri sprejetju izpodbijane odločbe storjena očitna napaka pri presoji in napačno uporabljeno pravo zaradi kršitev členov 2, 3, 8 in 47 PZDU ter člena 29 Kadrovskih predpisov. Meni, da naj bi Parlament, s tem ko je z njo nezakonito sklenil več pogodb o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, želel zaobiti PZDU in se v skladu z načelom, da se nihče ne more sklicevati na lastno napako, ni mogel opreti na to. Podrobneje, razloga v zvezi z neobstojem delovnih mest zdravnika, ki bi utemeljeval njeno odpoved, ni mogoče presojati, ne da bi upoštevali okoliščine obravnavane zadeve in zlasti dejstva, da je Sodišče za uslužbence v sodbi Scheefer ugotovilo, da je bila njena pogodba o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas preoblikovana v zaposlitev za nedoločen čas z učinkom od 31. marca 2008. Če bi Parlament spoštoval PZDU, bi po mnenju tožeče stranke, na ta dan sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in jo nato razporedil na prosto delovno mesto zdravnika. To imenovanje naj bi bilo poleg tega ob upoštevanju izkušenj, ki jih je tožeča stranka pridobila v tej instituciji, v interesu službe. Nazadnje, trditev iz odločbe o zavrnitvi pritožbe, v skladu s katero tožeča stranka ni bila vpisana na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S, tako da je ni bilo mogoče zaposliti za nedoločen čas, naj ne bi bila dopustna, ker je bila prvič navedena po sprejetju izpodbijane odločbe. Trditev naj bi bila napačna, ker v obravnavani zadevi naj ne bi bilo treba sankcionirati dejstva, da ni bila vpisana na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S, ampak okoliščino, da se je Parlament skliceval na neobstoj kakršnegakoli delovnega mesta zdravnika v zdravstveni službi v Luxembourgu, pri čemer pa ni navedel, da je bila to njegova napaka.
42 Sodišče za uslužbence pa je ugotovilo, da se Parlament, ko je v izpodbijani odločbi navedel, da „glede na to, da [je] im[el] seznam primernih kandidatov […], ki izpolnjujejo zahteve iz člena 7(2) internega pravilnika […] in da je na podlagi tega seznama zapolnil vsa prosta delovna mesta uradnega zdravnika […] v Luxembourgu, […] zaposlitev [tožeče stranke] ni [bila] več utemeljena“, ni skliceval na „lastno napako“ ampak na objektivno dejstvo, ne glede na to, da je ravnal nezakonito, ker z aneksom z dne 26. marca 2008 pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke ni podaljšal le za določen čas.
43 Poleg tega razlog, da Parlament tožeči stranki ni mogel podaljšati zaposlitve na njenem delovnem mestu, ker ni uspešno opravila izbirnega postopka PE/95/S, saj je bila njena prijava zavrnjena zaradi nezadostnih delovnih izkušenj, ni niti nedopusten, niti napačen.
44 Ta razlog ni nedopusten, ker lahko v sistemu pravnih sredstev, določenem v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, na katere napotuje člen 46 PZDU, in ob upoštevanju stalnega razvoja predhodnega postopka, določenega v navedenih členih, ob zavrnitvi pritožbe uprava dopolni oziroma spremeni obrazložitev, na podlagi katere je sprejela izpodbijani akt (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 9. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Birkhoff, T‑377/08 P, točke od 55 do 60; sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. aprila 2011 v zadevi Chaouch proti Komisiji, F‑30/09, točka 35).
45 Parlament je v izpodbijani odločbi tožečo stranko že opozoril, da je bila zaposlena „na podlagi posebnega postopka“ iz člena 7(4) internega pravilnika, „ker kandidati, ki bi uspešno opravili natečaj, še niso bili izbrani, ali ker drugi postopki zaposlovanja niso bili izvedeni“ in da ni uspešno opravila izbirnega postopka PE/95/S, ki je bil organiziran za zapolnitev prostih delovnih mest zdravnika. Ob upoštevanju tega je v odločbi o zavrnitvi pritožbe OPSP to pojasnil le s tem, da je navedel, da je „Parlament v teh okoliščinah, ne da bi kršil načelo enakega obravnavanja kandidatov, ni mogel zaposliti“.
46 Navedeni razlog ni napačen, ker je iz člena 7(2) in (3) internega pravilnika razvidno, da je mogoče začasne uslužbence, zaposlene na podlagi člena 2(a) PZDU, ko kandidati, ki bi uspešno opravili natečaj, še niso bili izbrani, zaposliti za nedoločen čas le po opravljenem izbirnem postopku. Šteti je treba, da je zadevni postopek zaposlovanja, čeprav v PZDU ni določen, sestavni del formalnosti, ki jih mora Parlament kot delodajalec oziroma bodoči delodajalec spoštovati (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. januarja 1992 v zadevi Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, točka 68). Ta postopek je moral Parlament še posebej spoštovati, ker je moral spoštovati načelo enakega obravnavanja kandidatov v izbirnem postopku PE/95/S, posebej glede kandidatov, ki so bili, ker so uspešno opravili ta natečaj, primerni za zaposlitev na delovnem mestu zdravnika v zdravstveni službi v Luxembourgu. Tako je moral Parlament, ki je 18. oktobra 2007 izvedel izbirni postopek PE/95/S, kljub preoblikovanju pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s 26. marcem 2008 na podlagi člena 8, prvi pododstavek, PZDU, načeloma zaposliti nekoga izmed kandidatov, ki so uspešno opravili izbirni postopek PE/95/S, ne le zdravnika, zaposlenega s 1. majem 2009, da bi zapolnil prvo prosto delovno mesto, ampak tudi zdravnika, zaposlenega 1. junija 2009, da bi zapolnil drugo prosto delovno mesto. Čeprav je bil namen zgoraj navedenega izbirnega postopka „zaposliti začasnega uslužbenca administratorja zdravnika“, je bilo v javnem razpisu navedeno tudi, da bo v navedenem postopku sestavljen seznam najprimernejših kandidatov.
47 Iz tega izhaja, da je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, dejstvo, da ni bila uvrščena na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S in da ni mogla biti zaposlena na podlagi člena 7(3), prvi pododstavek, internega pravilnika na eno od delovnih mest, ki jih je treba zapolniti, pomenilo odločilni element, ki ga Parlament ni mogel prezreti in to ne glede na svojo napako pri opredeljevanju pogodbe zadevne stranke 26. marca 2008.
48 Poleg tega ni sporno, da lahko institucija odpove pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, ker, tako kot v obravnavani zadevi, ni bil uvrščen na seznam primernih kandidatov javnega natečaja ali drugega izbirnega postopka (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2002 v zadevi Hoyer proti Komisiji, T‑70/00, točka 44).
49 Na podlagi trditev, ki jih je tožeča stranka navedla na obravnavi, zgornjih ugotovitev ni mogoče utemeljeno izpodbijati.
50 Če je namreč res, da Kadrovski predpisi in PZDU prevladujejo nad internim pravilnikom, člen 7 navedene direktive ni v nasprotju z nobeno od njunih določb, saj določa le, da je treba začasne uslužbence zaposlovati s seznama primernih kandidatov iz izbirnega postopka in da je kot začasnega uslužbenca mogoče zaposliti kandidata, ki ni izpolnil teh formalnosti, ampak le izjemoma in začasno.
51 Vendar tožeča stranka navaja, da je bila v skladu z aneksom z dne 26. marca 2008 zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi člena 8, prvi pododstavek, PZDU, v času, ko je bilo že sprejeto, da ne bo mogla sodelovati v izbirnem postopku PE/95/S. V zvezi s tem zatrjuje, da pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas podpisniku zagotavljajo določeno stabilnost zaposlitve, da pa je na podlagi določbe 3 okvirnega sporazuma namen pogodbe o zaposlitvi za določen čas, nasprotno, zapolnitev delovnih mest, med drugim z nastopom posebnega dogodka, in da namen pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, katere podpisnica je bila, ni mogel biti začasna zapolnitev delovnega mesta zdravnika in da od nje ni bilo več mogoče zahtevati, da izpolnjuje pogoje za zaposlitev, določene v členu 7 internega pravilnika.
52 Ni sporno, da se lahko v skladu z določbo 3(1) okvirnega sporazuma trajanje pogodbe določi ne le „s potekom določenega datuma“ ampak tudi „z nastopom posebnega dogodka“ (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 15. septembra 2011 v zadevi Bennett in drugi proti UUNT, F‑102/09, točka 85). Prav tako je res, da je zaposlitev primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S „poseben dogodek“, ki, ko nastopi, ne utemeljuje sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki bi vsebovale določen datum prenehanja, ampak pogodbe o zaposlitvi za določen čas, katere trajanje bi bilo določeno na podlagi te zaposlitve. Sodišče za uslužbence je poleg tega, kot je bilo to že navedeno zgoraj v točki 37, to možnost že navedlo v točki 56 sodbe Scheefer.
53 Zaradi preoblikovanja aneksa z dne 26. marca 2008 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v skladu s členom 8, prva alinea, PZDU, s katerim je bilo sankcionirano dejstvo, da je Parlament s tožečo stranko sklenil več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so vsebovale določen datum prenehanja veljavnosti pogodbe, pa toženi stranki ni bila odvzeta možnosti, da bi pogodbo odpovedala pod pogoji iz člena 47(c)(i) PZDU. Treba je namreč spomniti, da sklenitev pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas podpisnikom ne zagotavlja stabilnosti imenovanja za uradnika.
54 Okoliščina, da je tožeča stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s 26. marcem 2008, je ni mogla varovati pred odpovedjo zaradi naknadne zaposlitve primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S, ker je takrat obstajala velika negotovost, ki je izhajala iz dejstva, da seznam primernih kandidatov še ni bil sestavljen, ter iz okoliščine, kot je na obravnavi navedel Parlament, da ni bilo gotovo, da bodo zdravniki, ki bodo imenovani za primerne kandidate na podlagi navedenega izbirnega postopka, navsezadnje sprejeli delovno mesto in opustili opravljanje dejavnosti kot samozaposlene osebe.
55 Drugi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
– Tretji del drugega tožbenega razloga: zloraba pooblastil
56 Tožeča stranka zatrjuje, da se je Parlament oprl na pooblastila na podlagi člena 47(c) PZDU, da bi se izognil težavam, ki so nastale zaradi prevare, ki jo je storil, da mu leta 2008 ne bi bilo treba skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.
57 Tega dela tožbenega razloga ni mogoče sprejeti, ker tožeča stranka ne navaja nobenega objektivnega, jasnega in konsistentnega dokaza v zvezi z dejstvom, da naj bi Parlament zlorabil člen 47 PZDU.
58 Poleg tega je bilo v točkah 46 in 47 te sodbe navedeno, da Parlament, ne glede na svoje napake v preteklosti, ni mogel spregledati člena 7 internega pravilnika in dejstva, da tožeča stranka ni bila uvrščena na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S.
59 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, zloraba pravice ter kršitev načela dobrega upravljanja in načela izvrševanja pogodb v dobri veri
60 Tožeča stranka zatrjuje, da Parlament ni upošteval niti njenega interesa niti interesa službe. Parlament tako naj ne bi iskal z njo usklajene rešitve. V izpodbijani sodbi naj bi se, ne da bi ji dal možnost, da se izjavi, skliceval na prevaro, ki jo je Sodišče za uslužbence že sankcioniralo v sodbi Scheefer. Na podlagi načela dobrega upravljanja naj bi imel organ obveznost upoštevati vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev. Poleg tega, če bi Parlament spoštoval PZDU in s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, bi bilo v njegovem interesu, da podaljša njeno pogodbo o zaposlitvi, ker se njene izkušnje niso zmanjšale, in je, nasprotno, v zdravstveni službi v Luxembourgu pridobila nekaj izkušenj. Parlament naj bi s tem, da se je skliceval na lastno napako, ne da bi tako zanj kot za tožečo stranko poskusil najti pravno dopustno rešitev, poleg tega kršil načelo izvrševanja pogodb v dobri veri in zlorabil pravico.
61 Vendar je bilo razsojeno, da dejstvo, da kandidat kot začasni uslužbenec opravlja delo, ki je podobno tistemu, za katerega je bil organiziran javni natečaj, institucije ne ovira pri upoštevanju neuspešnosti zadevne osebe na javnem natečaju, da bi odpovedal njegovo pogodbo o zaposlitvi (glej zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Hoyer proti Komisiji, točka 47). S tega vidika je treba tudi priznati, da Parlament okoliščina, da je tožeča stranka opravljala funkcije zdravnika na podlagi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas, vendar začasno, v pričakovanju rezultatov izbirnega postopka PE/95/5, ni ovirala pri tem, da bi upošteval dejstvo, da se ni uvrstila na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka, in odpovedal njeno pogodbo, ker so vsa prosta delovna mesta zdravnika nato zapolnili primerni kandidati iz tega izbirnega postopka.
62 Poleg tega je treba spomniti, da je namen člena 7 internega pravilnika organizirati zaposlitev začasnih uslužbencev za službe Parlamenta, pri čemer se za zaposlitev za daljši čas zaradi dobrega upravljanja zahteva izbirni postopek, in da je Parlament, kot je bilo navedeno zgoraj, ta določba načeloma zavezovala, tako kot tudi dejstvo, da se tožeča stranka ni uvrstila na seznam primernih kandidatov iz izbirnega postopka PE/95/S. Zato, čeprav je Parlament s tožečo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas s 26. marcem 2008, je ne bi mogel zaposliti na prosto delovno mesto zdravnika, ne da bi kršil načelo enakega obravnavanja kandidatov v tem izbirnem postopku, kar bi bilo predvsem v škodo primernih kandidatov iz tega izbirnega postopka.
63 Parlament poleg tega zatrjuje, da je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja preveril, ali bi jo lahko prerazporedil na drugo delovno mesto zdravnika v zdravstveni službi, vendar taka zaposlitev ni bila mogoča, ker ni imela zahtevanih delovnih izkušenj. Ugotoviti je torej treba, da tožeča stranka v bistvu zahteva le, da obdrži svoje delovno mesto zdravnika v zdravstveni službi v Luxembourgu.
64 Tožeča stranka zatrjuje tudi, da Parlament naj ne bi iskal z njo usklajene rešitve in da je njeno pogodbo o zaposlitvi odpovedal, ne da bi ji dal možnost, da se izjasni, kar je v obravnavani zadevi dejansko res.
65 Zadnjenavedeni očitek je povezan s tožbenim razlogom v zvezi s kršitvijo dolžnosti skrbnega ravnanja, o katerem je bilo odločeno zgoraj.
66 Če bi predpostavljali, da je tožeča stranka vendarle želela navesti očitek v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe ali načela dobrega upravljanja, ker ji Parlament naj ne bi omogočil, da predstavi svoje stališče, bi bilo treba spomniti, da je mogoče zaradi pravice, da se izjasni, odločbo, sprejeto v zvezi s postopkom, razglasiti za nično le, če bi, v primeru, da ta pravica ne bi bila kršena, postopek vodil do drugačnega rezultata (glej sodbo Sodišča z dne 12. novembra 1996 v zadevi Ohja proti Komisiji, C‑294/95 P, točka 67; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. januarja 2000 v zadevi Mehibas Dordtselaan proti Komisiji, T‑290/97, točka 47, in z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, točka 39, ter sodbo Sodišča za uslužbence z dne 8. marca 2011 v zadevi De Nicola proti EIB, F‑59/09, točka 182, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču Evropske unije, zadeva T‑264/11 P). Če bi tožeča stranka lahko predstavila svoja stališča v obravnavani zadevi, ob upoštevanju člena 7 internega pravilnika in obveznosti spoštovanja enakosti kandidatov v izbirnem postopku PE/95/S ter glede na dejstvo, da tožeča stranka ni bila uvrščena na seznam primernih kandidatov na podlagi tega postopka in glede na okoliščino, da je moral OPSP upoštevati določeno število delovnih mest, ki jih je bilo treba zapolniti, kljub temu ne bi mogla biti sprejeta odločba, ki bi bila drugačna od izpodbijane odločbe.
67 Tretjega tožbenega razloga torej ni mogoče šteti za utemeljenega, in ker nobeden od tožbenih razlogov ni utemeljen, je treba predloge za razglasitev ničnosti zavrniti.
Predlog, da naj Sodišče za uslužbence odloči o vseh posledicah, tudi finančnih, ki naj bi nastale zaradi razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, in predlog za plačilo odškodnine
68 Tožeča stranka na podlagi neomejene pristojnosti Splošnega sodišča zadnjenavedenemu predlaga, naj jo postavi nazaj v položaj, v katerem bi morala biti, če bi bila izpodbijana odločba razglašena za nično, in sicer še vedno zaposlena v zdravstveni službi Parlamenta v Luxembourgu.
69 Ob upoštevanju tega, da njena ponovna vključitev naj ne bi bila mogoča, tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj Parlamentu naloži, da ji plača odškodnino v višini 288.000 EUR, ki ustreza 36 mesečnim plačam. Poleg tega tožeča stranka predlaga, naj Parlamentu naloži, da ji plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 15.000 EUR. Ta škoda naj bi ji nastala zaradi nespoštljivega obravnavanja njenih socialnih pravic, ker je bila zavedena glede njenih poklicnih možnostih in ker je morala vložiti dve tožbi, da bi uveljavila svoje pravice.
70 Ti predlogi pomenijo v bistvu nadaljevanje predlogov za razglasitev ničnosti in jih je treba zavrniti, ker so bili zadnjenavedeni zavrnjeni.
71 Čeprav bi se tožeča stranka pri utemeljitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo oprla na ravnanja Parlamenta, ki nimajo narave odločanja, in sicer, da naj bi jo zavajal glede njenih poklicnih možnostih in nespoštljivo obravnaval njene socialne pravice, bi bilo treba ugotoviti, da predlogi za plačilo odškodnine ne bi bili dopustni, ker niso bili uveljavljani na podlagi zahtevka iz člena 46 PZDU in člena 90 Kadrovskih predpisov.
Stroški
72 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se, ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
73 Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožeča stranka s tožbo ni uspela. Poleg tega je Parlament v predlogih izrecno predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, tožeča stranka nosi svoje stroške, naloži pa se ji tudi plačilo stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. S. Scheefer nosi svoje stroške in stroške Evropskega parlamenta.
Van Raepenbusch | Boruta | Barents |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. marca 2013.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |