SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
z dne 27. novembra 2008
Zadeva F-35/07
Bettina Klug
proti
Evropski agenciji za zdravila (EMEA)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Neugodno ocenjevalno poročilo – Psihično nadlegovanje“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero B. Klug predlaga, naj se Evropski agenciji za zdravila naloži, da podaljša njeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 7. februarja 2002 in je začela veljati 1. julija 2002 za obdobje petih let, da ji plača odškodnino v višini 200.000 EUR za utrpelo nepremoženjsko škodo ter da odpravi njeno ocenjevalno poročilo za obdobje od 31. decembra 2004 do 31. decembra 2006 in sestavi novo poročilo na podlagi odločitve, ki jo bo sprejelo Sodišče za uslužbence.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba, ki vsebuje opozorilo o datumu izteka pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca in jo je treba razlagati kot odločbo o nepodaljšanju pogodbe
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90(2))
2. Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas – Diskrecijska pravica uprave
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47)
3. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg – Dolžnost uprave, da preuči pritožbe v zvezi s psihičnim nadlegovanjem in pritožnika obvesti o ukrepih, ki jih sprejme v zvezi z njegovo pritožbo
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 24 in 90(1); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 11)
1. Odločba uprave, s katero je začasni uslužbenec opozorjen na datum izteka njegove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sicer mogoče podaljšati, in ki jo zainteresirana oseba lahko razume le kot zavrnitev podaljšanja njene pogodbe, je akt, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Taka odločba, ki začasnemu uslužbencu odvzame možnost ohranitve delovnega razmerja v instituciji Skupnosti, je namreč po naravi akt, ki neposredno in takoj vpliva na interese tega uslužbenca, s tem ko bistveno spremeni njegov pravni položaj.
(Glej točko 43.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 15. oktober 2008, Potamianos proti Komisiji, T-160/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 23;
Sodišče za uslužbence: 28. junij 2007, Bianchi proti ETF, F-38/06, še neobjavljena v ZOdl. JU, točke od 92 do 94.
2. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca za nedoločen čas v skladu s členom 47 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in ob upoštevanju odpovednega roka, določenega v pogodbi, ter predčasna odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, sklenjene za določen čas, spadata na področje široke diskrecijske pravice pristojnega organa, nadzor sodišča Skupnosti pa mora biti zato neodvisno od preverjanja upoštevanja obveznosti obrazložitve omejen na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil. To toliko bolj velja, kadar ne gre za predčasno odpoved, temveč za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, sklenjene za določen čas, saj je podaljšanje pogodbe le možnost, odvisna od tega, ali je to podaljšanje v interesu službe.
V zvezi s tem mora pristojni organ pri odločanju o položaju uslužbenca upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To izhaja iz dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, ki izraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi in po analogiji Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev oblikovali v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci. Vendar upoštevanje osebnega interesa zadevnega uslužbenca ne more iti tako daleč, da bi se pristojnemu organu prepovedalo, da ne podaljša pogodbe o zaposlitvi za določen čas kljub nasprotovanju tega uslužbenca, če je nepodaljšanje v interesu službe.
Zato mora biti nadzor sodišča Skupnosti omejen na preverjanje, da ne obstajajo očitna napaka pri presoji interesa službe, ki bi lahko upravičila nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, zloraba pooblastil in kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja, naložene instituciji Skupnosti, kadar mora odločiti o podaljšanju pogodbe, ki jo veže na enega njenih uslužbencev.
(Glej točke od 65 do 68 in 79.)
Napotitev na:
Sodišče: 26. februar 1981, De Briey proti Komisiji, 25/80, Recueil, str. 637, točka 7; 29. junij 1994, Klinke proti Sodišču, C-298/93 P, Recueil, str. I-3009, točka 38;
Sodišče prve stopnje: 28. januar 1992, Speybrouck proti Parlamentu, T-45/90, Recueil, str. II-33, točki 97 in 98; 17. marec 1994, Hoyer proti Komisiji, T-51/91, RecFP, str. I-A-103 in II-341, točka 36; 18. april 1996, Kyrpitsis proti ESO, T‑13/95, RecFP, str. I-A-167 in II-503, točka 52; 14. julij 1997, B proti Parlamentu, T-123/95, RecFP, str. I-A-245 in II-697, točka 70; 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T-223/99, RecFP, str. I-A-277 in II-1267, točki 51 in 53; 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T-7/01, RecFP, str. I-A-37 in II-239, točke 50, 51 in 64; 1. marec 2005, Mausolf proti Europolu, T-258/03, ZOdl. JU, str. I-A-45 in II-189, točka 49.
3. Obveznost pomoči, določena v členu 24 Kadrovskih predpisov, ki se uporablja za začasne uslužbence na podlagi sklicevanja v členu 11 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, zajema predvsem dolžnost uprave, da resno, hitro in popolnoma zaupno preuči pritožbe v zvezi s psihičnim nadlegovanjem in pritožnika obvesti o ukrepih, ki jih sprejme v zvezi z njegovo pritožbo.
V zvezi s tem zadostuje, da uradnik ali uslužbenec, ki od svoje institucije zahteva varstvo, vloži zahtevo na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov v skladu s členom 90(1) teh predpisov, ki vsebuje vsaj začetne dokaze glede resničnosti napadov, ki naj bi jih bil deležen. Zadevna institucija mora ob takih dejstvih sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer ob sodelovanju njenega vlagatelja.
(Glej točke 73, 74 in 76.)
Napotitev na:
Sodišče: 14. junij 1979, V. proti Komisiji, 18/78, Recueil, str. 2093, točka 15; 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16;
Sodišče prve stopnje: 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T-5/92, Recueil, str. II-477, točki 30 in 31.