Pritožba, ki jo je Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych vložila 3. septembra 2018 zoper sklep Splošnega sodišča (peti senat) z dne 10. julija 2018 v zadevi T-514/15, Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych/Komisija

(Zadeva C-560/18 P)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Pritožnica: Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych (zastopnik: P. Hoffman, adwokat)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Kraljevina Švedska, Republika Poljska

Predlogi

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

razveljavi sklep Splošnega sodišča Evropske unije z dne 10. julija 2018, T-514/15, Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych/Komisija;

razglasi ničnost sklepa Evropske komisije GESTDEM 2015/1291 z dne 12. junija 2015, s katerim je bil pritožnici zavrnjen dostop do podrobnega mnenja, ki ga je izdala Evropska komisija v okviru postopka priglasitve 2014/537/PL, in sklepa Evropske komisije GESTDEM 2015/1291 z dne 17. julija 2015, s katerim je bil pritožnici zavrnjen dostop do podrobnega mnenja, ki ga je izdala Republika Malta v okviru postopka priglasitve 2014/537/PL, ter odredi Evropski komisiji, naj nosi svoje stroške in plača stroške pritožnice, ali

podredno, če po mnenju Sodišča stanje postopka ne omogoča, da se o zadevi dokončno odloči, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije in pridrži odločitev o stroških.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba temelji na teh razlogih:

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da (i) je v točkah 30 in 32 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da ni verjetno, da se bo nezakonitost, ki jo je pritožnica zatrjevala v tožbi, v prihodnje ponovila, in da pritožnica ni imela interesa za vztraja nje pri tožbi, ter (ii) je v istih točkah ugotovilo, da je v tem okviru upoštevno vprašanje, ali je verjetno, da bo v prihodnje nastal položaj, v katerem bo Komisiji priglašen osnutek zakona, s katerim bodo odpravljeni njeni pomisleki v zvezi z obstoječo zakonodajo države članice priglasiteljice, ki je predmet postopka za ugotavljanje kršitev, ki poteka, in v katerem bo Komisija zavrnila dostop do obrazloženega mnenja, izdanega na podlagi Direktive 98/34¹ v zvezi s tem osnutkom zakona, kar je upravičilo s splošno domnevo o nerazkritju, ki izhaja iz potrebe po varovanju namena tega postopka za ugotavljanje kršitev, med tem ko pravno upoštevno vprašanje ni, ali je verjetno, da bo ta specifičen položaj nastal, ampak, ali je verjetno, da bo Komisija v prihodnje uporabila razlago Uredbe št. 1049/2001² ali Direktive 98/34, na katero se je sklicevala in ki jo je pritožnica v tožbi izpodbijala.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 33 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da potreba po odločitvi v zadevi, ki se nanaša na to, da je Komisija zavrnila razkritje dokumentov zaradi domnevne „neločljive povezanosti“ teh dokumentov s postopkom za ugotavljanje kršitev, ki še poteka, in v kateri je bil ustni del postopka končan, ne more izhajati iz potrebe, da se tožeči stranki zagotovi učinkovito sodno varstvo, in iz dejstva, da če o zadevi ne bo izdana sodna odločba, se bo Komisija lahko izognila sodnemu preverjanju svoje odločbe, ker bi drugače vsaka tožeča stranka, katere prošnja za dostop do dokumentov bi bila prvotno zavrnjena, zahtevala, naj se zoper Komisijo izda sodba, tudi če bi bilo prošnji ugodeno po vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 34 izpodbijanega sklepa kljub temu, da je postopek s tožbo, ki jo je vložila pritožnica zoper sporna sklepa, trajal skoraj tri leta in je vključeval več vlog in obravnavo, ugotovilo, da ustavitev postopka in to, da bi morala pritožnica ali njeni člani ponovno, tokrat v okviru odškodninske tožbe proti Komisiji, zatrjevati nezakonitost spornih sklepov, ne bi pomenilo neupravičenega bremena zanje.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 34 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da ne obstaja potreba po izdaji sodne odločbe na podlagi zahtevkov pritožnice ali njenih članov za povračilo škode, povzročene s spornima sklepoma, zgolj zato, ker (i) pritožnica ni pojasnila, ali namerava ona ali njeni člani „zares“ vztrajati pri teh zahtevkih, (ii) se ni sklicevala na jasne, konkretne in preverljive dokaze, kar zadeva učinke spornih sklepov, in (iii) ni navedla podrobnosti glede obsodb, ki naj bi bile posledica tega, da ni bil odobren dostop do dokumentov, čeprav je (iv) Splošno sodišče hkrati naložilo pritožnici, naj nosi svoje stroške, ki so tako pomenili konkretno in gotovo škodo, ki je bila pritožnici povzročena s spornima sklepoma.

Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 34 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da pritožnica nima interesa za vztrajanje pri tožbi, čeprav je razglasitev ničnosti spornih sklepov nujna za povračilo nepremoženjske škode, ki je nastala pritožnici kot poklicni organizaciji, in ne obstaja noben drug način za povračilo te škode.

____________

¹ Direktiva 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337).

² Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).