SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MANUELA CAMPOSA SÁNCHEZ-BORDONE,
predstavljeni 19. oktobra 2016(1)
Zadeva C‑452/16 PPU
Openbaar Ministerie
proti
Krzysztofu Mareku Poltoraku
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska))
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Pojma ‚pravosodni organ‘ in ‚sodna odločba‘“
1. V sistemu, vzpostavljenem z Okvirnim sklepom 2002/584/PNZ,(2) s katerim se je nadomestil tradicionalni mehanizem izročitve, igrajo glavno vlogo pravosodni organi držav članic. Natančneje, Okvirni sklep se nanaša tako na odreditveni pravosodni organ, ki odredi evropski nalog za prijetje,(3) kot tudi na izvršitveni pravosodni organ v državi, ki prejme nalog in ga mora pravilno izvršiti.
2. Do zdaj Sodišče še ni bilo zaprošeno za razlago pojmov „pravosodni organ“ (iz člena 6 Okvirnega sklepa) in „sodna odločba“ (iz člena 1 istega predpisa). Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska) je v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe Sodišču zastavilo štiri vprašanja, s katerimi želi razjasniti, če povzamem, pomen teh izrazov z namenom, da se ENP, ki ga je odredila švedska policija za izvršitev pravnomočne sodbe, izvrši oziroma po potrebi zavrne.
3. Vzporedno s to zadevo je isto predložitveno sodišče predložilo druga vprašanja za predhodno odločanje o pojmu „sodna odločba“, ki je naveden v okviru enega od pogojev, predpisanih v členu 8 Okvirnega sklepa, vendar se tista vprašanja ne nanašajo na ENP, temveč na nacionalni nalog za prijetje, ki mora biti odrejen pred ENP. Istega dne predstavljam tudi sklepne predloge v tej drugi zadevi.(4)
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Pogodba EU
4. Člen 6 določa:
„1. Unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine […] o temeljnih pravicah […] [(v nadaljevanju: Listina)], ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi.
Z določbami Listine se na nikakršen način ne širijo pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.
Pravice, svoboščine in načela Listine se razlagajo v skladu s splošnimi določbami naslova VII Listine o njeni razlagi in uporabi ter ob ustreznem upoštevanju pojasnil iz Listine, ki navajajo vire teh določb.
2. Unija pristopi k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisani 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP)]. Ta pristop ne spreminja pristojnosti Unije, opredeljene v Pogodbah.
3. Temeljne pravice, kakor jih zagotavlja [EKČP] in kakor izhajajo iz ustavnega izročila, skupnega državam članicam, so kot splošna načela del prava Unije.“
2. Listina
5. Člen 47, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:
„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.
Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.
[…]“
3. Okvirni sklep
6. V uvodni izjavi 5 je navedeno:
„Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. […]“
7. V uvodni izjavi 6 je navedeno:
„Evropski nalog za prijetje, kot ga predvideva ta okvirni sklep, je na področju kazenskega prava prvi konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je ‚temeljni kamen‘ pravosodnega sodelovanja.“
8. Poleg tega je v uvodni izjavi 10 poudarjeno:
„Mehanizem evropskega naloga za prijetje temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“
9. Člen 1, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 Pogodbe o Evropski uniji.“
10. Člen 6, naslovljen „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“, določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.
3. Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“
11. Člen 7 v zvezi s centralnim organom določa:
„1. Vsaka država članica lahko imenuje centralni organ ali, kadar tako določa njen pravni sistem, več centralnih organov za pomoč pristojnim pravosodnim organom.
2. Država članica lahko, kadar je to potrebno zaradi notranje organiziranosti njenega pravosodnega sistema, sklene, da bo(do) njen(i) centralni organ(i) odgovorni za administrativno pošiljanje in prejemanje evropskih nalogov za prijetje in za vso s tem povezano uradno korespondenco.
[…]“
12. V zvezi z razmerjem do drugih pravnih aktov člen 31(1)(a) določa:
„1. Brez poseganja v uporabo konvencij v odnosih med državami članicami in tretjimi državami ta okvirni sklep s 1. januarjem 2004 nadomesti ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb v odnosih med državami članicami:
(a) Evropske konvencije o izročitvi z 13. decembra 1957, njenega dodatnega protokola z [dne]15. oktobra 1975, in drugega dodatnega protokola z [dne]17. marca 1978 in Evropske konvencije o zatiranju terorizma z [dne]27. januarja 1977, v delu, v katerem ta konvencija ureja izročitev oseb;
[…]“
B. Švedska zakonodaja
13. Švedska je 29. maja 2009 v skladu s členom 6(3) Okvirnega sklepa(5) Generalnemu sekretariatu Sveta Evropske unije poslala posodobljene informacije o pravosodnih organih, ki so pristojni v skladu z njenim pravom, kjer je bilo navedeno:
„[V zvezi s] členom 6(3)
Spodaj navedeni organi so na Švedskem pristojni za odreditev in izvršitev evropskega naloga za prijetje:
Odreditveni pravosodni organ
[…]
Evropski nalog za prijetje za namene izvršitve kazni zapora ali drugih ukrepov, vezanih na odvzem prostosti, odredi nacionalna generalna policijska uprava (Rikspolisstyrelsen) […]“.
14. V skladu s predložitveno odločbo in kot je potrdila švedska vlada v svojem pisnem stališču in na obravnavi, so za izvršitev pravnomočnih sodb in odločb, ki jih je v tej državi treba sprejeti naknadno v zvezi s tem, pristojni organi, ki so ločeni od pravosodnih organov in zlasti od sodišč, ki so izdali navedene sodbe.(6)
15. Švedska policija (Swedish Police Authority) je v dopisu z dne 1. avgusta 2016 v odgovor na zahtevo po informacijah, ki jo je poslalo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu), navedla:
(a) da je ta organ pristojen za odreditev ENP, katerega predmet je izvršitev kazni zapora;
(b) da ta organ odreja ENP samo na predlog švedske službe za izvrševanje kazenskih sankcij in socialno rehabilitacijo, od katere pa je neodvisen;
(c) da je ta organ pristojnosti prenesel na enega ali več policijskih uslužbencev, ki so zaposleni na oddelku za mednarodno policijsko sodelovanje;
(d) da ta organ izvaja te pristojnosti, ne da bi bil podrejen sodiščem, ministrstvu za pravosodje ali sodišču, ki je izdalo obsodilno sodbo, oziroma pod njihovim nadzorom.
II. Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
16. Državni tožilec pri Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) je 23. maja 2016 temu sodišču predlagal, naj izvrši ENP, ki ga je 30. junija 2014 izdala švedska nacionalna generalna policijska uprava(7) in se je nanašal na prijetje in predajo K. M. Poltoraka, ki je trenutno v centru za pridržanje v Alphen aan de Rijn (Nizozemska).
17. ENP temelji na pravnomočni sodbi, ki jo je 21. decembra 2012 izdalo sodišče v Göteborgu (Švedska) (referenca B 9380/12), s katero je bil K. M. Poltorak obsojen na kazen zapora eno leto in tri mesece zaradi storitve kaznivega dejanja agresije s povzročitvijo hude telesne poškodbe.(8)
18. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je ENP odredil „pravosodni organ“ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa in torej ali gre za „sodno odločbo“ v smislu člena 1(1) navedenega okvirnega sklepa. Dodaja, da se to vprašanje postavlja zlasti glede na ugotovitve Sodišča v sodbi z dne 1. junija 2016 Bob-Dogi.(9)
19. V teh okoliščinah je Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) odločilo, da bo prekinilo postopek in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali sta izraza ‚pravosodni organ‘ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ in ,sodna odločba‘ iz člena 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ avtonomna pojma prava Unije?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: na podlagi katerih meril je mogoče ugotoviti, ali je organ odreditvene države članice tak ,pravosodni organ‘ in ali je zato [ENP], ki ga je ta organ odredil, taka ,sodna odločba‘?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je švedska nacionalna generalna policijska uprava zajeta s pojmom ,pravosodni organ‘ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ in ali je torej [ENP], ki ga odredi ta organ, ,sodna odločba‘ v smislu člena 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ?
4. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je imenovanje nacionalnega policijskega organa, kot je nacionalna generalna policijska uprava, za odreditveni pravosodni organ skladno s pravom Unije?“
20. Po mnenju predložitvenega sodišča, ki ga je predstavilo v točkah od 4.2 do 4.6 predložitvene odločbe:
– Izraz „pravosodni organ‘ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa je mogoče razlagati tako, da je prepuščeno pravu odreditvene države članice, da opredeli pojem „pravosodni organ“, ali pa tako, da nacionalnemu pravnemu redu prepusti samo, da določi pristojni organ.(10) V prvem primeru „pravosodni organ“ ne bi bil pojem prava Unije in se torej ne bi zahtevala avtonomna in enotna razlaga. V drugem primeru bi šlo za avtonomen pojem prava Unije, katerega razlaga pa ni očitna,(11) prav tako pa ni bil predmet prejšnjih odločitev Sodišča, zaradi katerih bi postal „acte éclairé“.(12)
– Iz konteksta, zlasti iz Evropske konvencije o izročitvi („EKI“) ter iz zgodovine sprejemanja predpisa, zlasti iz predloga Okvirnega sklepa,(13) ni jasno razvidno, ali so lahko poleg pravosodnih tudi drugi organi pristojni za odreditev ENP v smislu člena 6(1), kljub težnji, ki jo je mogoče opaziti v normativnem razvoju po EKI, da se odnosi med državami članicami nadomestijo z odnosi med pravosodnimi organi.
– Namen Okvirnega sklepa, da se vzpostavi poenostavljen sistem predaje oseb, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja in ki se izvaja pod sodnim nadzorom,(14) vključuje varstvo postopkovnih in temeljnih pravic na dveh ravneh,(15) z drugimi besedami v odreditveni in v izvršitveni državi članici, tako da bi neobstoj navedenega varstva na eni od obeh ravni lahko negativno posegel v ti načeli vzajemnega priznavanja in zaupanja.
III. Postopek pred Sodiščem
21. V predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki je prispel na Sodišče 16. avgusta 2016, je predložitveno sodišče predlagalo, naj se obravnava v nujnem postopku predhodnega odločanja (člen 267, četrti odstavek, PDEU). Predložitveno sodišče je svoj predlog utemeljilo s tem, da je bila K. M. Poltoraku odvzeta prostost in da je nadaljnje trajanje tega položaja odvisno od rešitve spora o glavni stvari.
22. Sodišče je na upravni seji z dne 1. septembra 2016 odločilo, da bo zadevo obravnavalo v nujnem postopku predhodnega odločanja.
23. Zagovornik K. M. Poltoraka, nizozemska in švedska vlada ter Evropska komisija so predložili pisna stališča.
24. 5. oktobra 2016 je bila obravnava, na kateri se je obravnavala tudi zadeva C‑477/16 PPU (Kovalkovas) in na kateri je Sodišče zainteresirane subjekte, omenjene v členu 23 Statuta Sodišča, konkretno švedsko vlado, pozvalo, naj odgovori na zastavljena vprašanja.
25. Zastopniki K. M. Poltoraka, nizozemske, nemške, grške, finske in švedske vlade ter Komisija so na navedeni obravnavi predstavili svoja stališča.
IV. Analiza
A. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
26. Nizozemsko sodišče sprašuje, ali je treba izraza „pravosodni organ“ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa in „sodna odločba“ iz člena 1(1) istega predpisa razlagati kot avtonomna pojma prava Unije.
27. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da če besedilo določbe prava Unije ne napotuje izrecno na pravo držav članic za določitev njenega pomena in obsega, potem je to določbo običajno treba v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno. Ta sodna praksa se je konkretno uporabila za nekatere določbe Okvirnega sklepa(16) in za pojem „sodišč[e], ki je pristojno zlasti za kazenske zadeve“ iz člena 1(a)(iii) Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni.(17)
28. Noben od obeh členov Okvirnega sklepa pa ne napoti na pravo držav članic za določitev njegovega pomena in obsega. Res je, da člen 6(1) omenja pravosodni organ, „ki je po pravu […] države [članice] pristojen“. Vendar ta napotitev ne zadeva opredelitve „pravosodnega organa“, temveč samo dodelitev pristojnosti enemu ali več nacionalnim pravosodnim organom za odreditev ENP v skladu z nacionalnim pravom.
29. Torej je treba šteti, da sta izraza „pravosodni organ“ in „sodna odločba“, ki sta omenjena v členu 6(1) oziroma v členu 1(1) Okvirnega sklepa, avtonomna pojma prava Unije in ju je treba razlagati avtonomno in enotno na njenem ozemlju ter hkrati upoštevati besedilo te določbe, njen kontekst in cilje ureditve, katere del je.(18)
30. To trditev pa je treba pojasniti: glede na postopkovni okvir, v katerega sta umeščena oba pojma, je treba ob njuni razlagi upoštevati normativno svobodo, ki jo imajo države članice tako pri določanju pristojnih pravosodnih organov kot pri sprejemanju zakonodaje o postopkovni ureditvi pravnih sredstev, katerih namen je zagotoviti varstvo pravic, ki jih pravni red Unije podeljuje svojim državljanom.(19)
31. Zaradi pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje postane četrto vprašanje, ki je bilo zastavljeno samo, če bi bil odgovor nikalen, brezpredmetno.
B. Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje
32. Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) je drugo in tretje vprašanje zastavilo, ker želi v bistvu izvedeti, ali organ, kot je švedski NGPU, izpolnjuje zahteve, ki so potrebne, da se opredeli kot ‚pravosodni organ‘ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa, tako da je ENP, ki ga je v obravnavanem primeru odredil ta organ, ‚sodna odločba‘ v smislu člena 1(1) navedenega sklepa.
33. Kot sem že poudaril, se vprašanja predložitvenega sodišča v tej zadevi, drugače kot v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑453/16 PPU, ne nanašajo na organ, ki je pristojen za odreditev predhodnega nacionalnega naloga za prijetje, temveč na organ, ki je pristojen za odreditev ENP v skladu z Okvirnim sklepom.
34. Najprej bi želel navesti, da preoblikovanje drugega in tretjega vprašanja, kot ga predlagam, izhaja iz mojega prepričanja, da obstaja tesna povezanost med naravo sodne odločbe in tem, da je organ, ki jo izda, pravosodni organ. Zato je dejansko pojem „pravosodni organ“ tisti pojem, ki pravzaprav potrebuje razlago v tej zadevi.
35. Logično bi bilo misliti, da če švedskega NGPU ne bi bilo mogoče šteti med subjekte in organe, ki so pravosodni organi, potem ENP, ki ga odredi, ne bi imel odločilne značilnosti in hkrati ne bi izpolnjeval prve zahteve za „sodno“ odločitev, in sicer da jo je izdal eden od organov, ki spadajo pod pravosodje.
36. Glede na to, da v besedilu Okvirnega sklepa manjka opredelitev(20) „pravosodnega organa“, se je treba v skladu z običajnimi razlagalnimi merili Sodišča opreti na dobesedni pomen besed, na njihov kontekst in cilje.
37. Da bi se izognili dvoumnosti, menim, da je vendarle nujno takoj poudariti, da ne vidim pravne podlage za različno obravnavanje ENP, katerih namen je izvršitev sodbe, in ENP, katerih namen je izvršitev drugih ukrepov kazenskega pregona, ki se izvajajo pred razglasitvijo sodbe (kot so nalogi za prijetje in podobno). Ker se vsi ENP nanašajo na to, da ena država članica preda osebe, ki se iščejo v drugi državi članici, je za razlago pojmov odreditvenega pravosodnega organa in izvršitvenga organa, ki prejme ENP, nepomembno, ali se išče z namenom, da se pred nacionalno sodišče privede oseba, ki je bila obsojena s sodbo, ali pa oseba, ki je še v kazenskem postopku in se ji še ni sodilo.
38. To pojasnilo je nujno, ker če se ga ne bi upoštevalo, bi lahko pomislili, da se je v primeru ENP z namenom izvršitve obsodilne sodbe posredovanje „pravosodnega organa“ izčrpalo z razglasitvijo te sodbe in zato nima nobene besede več pri njeni izvršitvi. Menim, da ni tako in da v sistemu predaje, za katerega je značilna judicializacija in naknadno vzajemno priznavanje sodnih odločb, ENP, odrejen po sodbi, pomeni tudi, da so bile pred tem sprejete določene odločbe, ki so lahko zgolj sodne, saj se nanašajo na odvzem prostosti, pa če je začasen ali ne, in na analizo sorazmernosti odreditve navedenega naloga.(21)
39. V zvezi z razlago člena 6 in, prvič, v zvezi z običajnim pomenom besed „organ“ in „pravosodni“ je treba navesti, da se prvi od teh pojmov nanaša na subjekt, ki izvaja javna pooblastila na določenem področju družbenega življenja, ker ima pristojnosti in zmožnosti ter je upravičen, da to opravlja. Pridevnik „pravosodni“ pa samostalniku, ki ga spremlja, doda konotacijo, da mora navedeni organ pripadati pravosodju,(22) in ne – glede na klasično delitev oblasti – zakonodajni ali izvršilni veji oblasti.
40. Tako vse jezikovne različice Okvirnega sklepa, ki sem jih preučil, dosledno omenjajo pravosodje: „autorité judiciaire“ v francoski; „judicial authority“ v angleški; „Justizbehörde“ v nemški; „autorità giudiziaria“ v italijanski; „autoridade judiciária“ v portugalski; „rättsliga myndighet“ v švedski in „tiesu iestāde“ v latvijski različici.
41. Že na tej stopnji je torej razviden prvi indic, da mora organ, na katerega se nanaša zlasti člen 6 Okvirnega sklepa, izhajati iz pravosodja. Kot je tehtno navedlo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu), zgodovina sprejemanja predpisa potrjuje to prvo indikacijo. Tako EKI kot Predlog Okvirnega sklepa(23) sta zagovarjala uporabo izrazov „pristojni organ“ oziroma „pravosodni organ“ v tem smislu, da zajemata sodišča in državno tožilstvo, policija pa je bila izrecno izključena.(24)
42. Drugič, sobesedilo navedenega člena 6 potrjuje ta vtis. Skupaj s členom 7, ki se nanaša, kot je razvidno iz njegovega naslova, na „udeležbo centralnih organov“, sooblikujeta institucionalni ustroj poenostavljenega postopka, uvedenega z Okvirnim sklepom. Ta sistem pa deluje v skladu z osnovno shemo, ki jo bom v nadaljevanju preučil.
43. Kakor je mogoče izpeljati iz uvodne izjave 5, se postopek izročitve med državami članicami načeloma nadomesti s sistemom predaje med pravosodnimi organi, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja.(25) Oporni steber za tako priznavanje pa je ravno v dialogu inter pares, ki ga vzpostavi člen 6, in sicer med odreditvenim pravosodnim organom, ki odredi ENP, in izvršitvenim pravosodnim organom oziroma organom, ki prejme ENP in ga mora izvršiti. S takšnim oblikovanjem odnosov med državami članicami, to je s posredovanjem njihovih zadevnih pravosodnih organov, se ustvari medsebojno zaupanje v to, da lahko njihovi nacionalni pravni redi zagotavljajo enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, ki so priznane na ravni Unije, zlasti v Listini.(26)
44. Edini odklon v delovanju te sheme, ki je sprejemljiv za zakonodajalca, je določen v členu 7 Okvirnega sklepa, v katerem je izjemoma dovoljeno sodelovanje organov, ki ne spadajo na področje „pravosodja“. Vendar tokrat besedilo navedene določbe ne pusti prostora za dvome: besede, uporabljene za opis podrejenosti delovanja teh „centralnih organov“, so bile skrbno izbrane, zato da se razmejijo naloge, ki jih ti organi opravljajo v okviru dialoga med pravosodnimi organi.
45. V skladu s členom 7(1) Okvirnega sklepa imajo tako države članice možnost določiti take centralne organe, zato da ti organi nudijo „pomoč“ pristojnim pravosodnim organom. Iz tega je nedvomno mogoče sklepati o njihovi zgolj sodelovalni vlogi, ki nikakor ne zajema odločanja ali vodenja, gre za instrumentalno funkcijo, utrjeno z izrazi, uporabljenimi v odstavku 2 istega člena: naloge, ki jih centralni organ lahko opravlja, so administrativno „pošiljanje“ in „prejemanje“ evropskih nalogov za prijetje in „vs[a] s tem povezan[a] uradn[a] korespondenc[a]“.
46. Ob primerjavi teh nalog z nalogami, dodeljenimi pravosodnim organom (v skladu s členom 6(1) oziroma (2) je odreditveni organ „pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje“, izvršitveni pa je „pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje“), se izkaže, da lahko centralni organi opravljajo zgolj administrativne dejavnosti in da nimajo nobene pristojnosti dati potrebno pobudo za postopek, in sicer da zaženejo mehanizem odreditve ENP.
47. Čeprav je zakonodajalec predvidel, da se v dialog med pravosodnimi organi, ki ga predvideva Okvirni sklep, vključi posebna vrsta upravnega organa, pa je njegova vloga zelo omejena: (a) na eni strani lahko sodeluje samo organ, ki ga izrecno določi država članica (ki mora o tem obvestiti Generalni sekretariat Sveta), in noben drug organ; (b) po drugi strani pa so naloge, ki jih lahko opravlja, omejene na administrativno podporo pravim organom odločanja, in sicer pravosodnim organom, ki morajo sprejeti odločitev, ali bodo odredili oziroma izvršili ENP.
48. To razlago je mogoče izpeljati tudi iz obrazložitve predloga Okvirnega sklepa.(27) V obrazložitvi po posameznih členih je v zvezi s trenutno obravnavanim členom 7 navedeno, da „se zgleduje po določbah Konvencije Evropske unije iz leta 1996 o izročitvi in po določbah Konvencije Evropske unije iz leta 2000 o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah […], gre za praktično določbo, katere namen je olajšati prenos informacij med državami članicami […]“ in da „[…] je vloga teh centralnih organov omogočiti državam članicam širjenje in izvršitev [ENP] [in] morajo zlasti zagotavljati prevajanje ter administrativno podporo pri izvrševanju nalogov“.(28)
49. Tretjič, tako oblikovan institucionalni ustroj ENP se najbolje prilega cilju uvedbe novega, poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene kršitve kazenskega zakona, s čimer se olajša in pospeši pravosodno sodelovanje zaradi prispevanja k uresničitvi cilja Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, ki temelji na visoki stopnji zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami.(29)
50. Dialog med pravosodnimi organi, katerim so v bistvu skupne ustavne značilnosti, da pripadajo pravosodni veji oblasti v svojih državah članicah, ter njihova zaveza, da bodo zagotavljali spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin iz člena 6 PEU, sta ključna elementa tega vzajemnega zaupanja. Bistvo tega dialoga je, da ni vmešavanja druge vrste organov, ki niso pravosodni organi, katerih morebitna naloga je lahko zgolj pomagati v okviru omejitev, zarisanih v členu 7 Okvirnega sklepa.
51. Poleg tega, kot je že ugotovilo to Sodišče, se celoten postopek predaje med državami članicami, določen v Okvirnem sklepu, izvaja pod sodnim nadzorom.(30)
52. Obstaja še dodatni argument v prid temu, da je v zvezi z ENP sodelovanje v kazenskih zadevah omejeno na pravosodne organe: materialna pravna podlaga samega Okvirnega sklepa, to je člen 31(1)(a) in (b) PEU. V različici navedene pogodbe, ki je veljala leta 2002,(31) je bilo celo navedeno, da je treba olajšati in pospeševati sodelovanja „med pristojnimi ministrstvi in sodnimi ali drugimi primerljivimi organi“. Ta določba pa je po sprejetju Lizbonske pogodbe prešla v PDEU in postala člen 82, katerega odstavek 1 je uvedel načelo vzajemnega priznavanja sodb in sodnih odločb, točka (d) pa povzema vsebino prejšnjega člena 31(1)(a) PEU, vendar s pomembno spremembo, in sicer s črtanjem izrecne omembe ministrstev.(32) To spremembo je treba upoštevati pri razlagi Okvirnega sklepa v novem duhu, ki ta način sodelovanja v kazenskih zadevah še bolj omeji na področje pravosodja.(33) V zvezi s tem je treba omeniti ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba besedilo sekundarnega prava Unije, kolikor je mogoče, razlagati tako, da je združljivo z določbami Pogodb.(34)
53. V okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah je Sodišče ugotovilo, da je Lizbonska pogodba bistveno spremenila institucionalni okvir in da je namen člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi v bistvu zagotovitev, da se bodo lahko akti, sprejeti v okviru tega sodelovanja, še naprej učinkovito uporabljali kljub spremembi institucionalnega okvira, ki ga ureja.(35)
54. Ta trditev, postavljena v okviru ničnostne tožbe, ne nasprotuje, ampak je celo v prid evolutivni razlagi Okvirnega sklepa, ki ga – čeprav je bil sprejet na predhodni pravni podlagi – uskladi z besedilom in cilji nove podlage; povedano drugače, še bolje ga uskladi z usmeritvijo, ki jo je zakonodajalec predvidel za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Če bi ta normativni akt še naprej razlagali izključno v duhu prejšnje pravne podlage, bi lahko obstajalo tveganje ohromitve pravnega reda, kar bi bilo v nasprotju s samo PDEU in poznejšo izrecno voljo zakonodajalca.
55. Ker v obravnavani zadevi organ, ki je odredil ENP, spada pod „policijo“, ne da bi za njegovo odločitvijo stalo katero koli sodišče, je glede na zgornje premisleke logično, da nastane dvom, ali ima lahko policija naravo „pravosodnega organa“ v smislu Okvirnega sklepa. Čeprav je res, da je policija eden od organov prisile države, običajno pod vodstvom nosilcev izvršilne veje oblasti, je vseeno dejstvo, da pogosto pomaga pravosodnim organom pri preiskavah kaznivih dejanj in včasih pri izvrševanju sodnih odločb. Vendar zaradi tega elementa sodelovanja ali pomoči še ne postane pravosodni organ.
56. Iz informacij, ki jih je poslala švedska policija(36) v odgovoru na vprašanja predložitvenega sodišča, je mogoče razbrati te značilnosti organa, ki je pooblaščen za odreditev ENP: (a) policija je represivni organ z obsežnimi pooblastili za ukrepanje; (b) navedeni organ od ministrstva za pravosodje ne prejema navodil v zvezi z ENP; (c) ni niti neposredno niti posredno povezan s sodiščem, ki je obsodilo iskano osebo; (d) na področju ENP deluje na predlog službe za izvrševanje kazenskih sankcij, vendar od nje ne dobiva navodil, in ima diskrecijsko pravico pri njihovi odreditvi; in (e) je na IPO,(37) ki je upravni pododdelek, sestavljen iz pravnikov, od katerih so samo trije pooblaščeni za podpis švedskih ENP, prenesel pooblastilo za odreditev ENP z namenom izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je bila izrečena kazen zapora.
57. Glede na obvestilo, ki ga je švedska vlada poslala Svetu leta 2009 v zvezi s členom 6(3) omenjenega okvirnega sklepa, med vsemi temi značilnostmi največ zaskrbljenosti povzroča ravno določitev organa, pristojnega za odreditev ENP na podlagi švedskega zakona, ki je Okvirni sklep prenesel v nacionalno pravo.(38)
58. Svet je namreč Švedski priporočil,(39) naj sprejme primerne ukrepe za zagotovitev, da bo v primeru izvrševanja kazni ENP odredil pravosodni organ oziroma da se ENP odredijo pod nadzorom pravosodnega organa v skladu z Okvirnim sklepom.
59. Neupoštevanje tega priporočila oziroma negativen odgovor s strani švedske vlade je očiten glede na način izvajanja sistema ENP v njenem pravnem redu. Če povzamem,(40) navedena vlada meni, da je pravilno, da se za izvršitev kazenske obsodilne sodbe, na podlagi katere se zahteva, da druga država preda obsojenca, ne zahteva, da mora ENP izhajati iz pravosodnega organa stricto sensu. Trdi nasprotno, da ker nacionalni sistem izvrševanja sodb, ki so jih izdala sodišča, podeljuje pristojnost drugi vrsti organov, ki niso nujno pravosodni organi, ni v nasprotju z Okvirnim sklepom, da ti organi, glede katerih prizna, da niso pravosodni organi, prav tako odrejajo ENP.
60. Ob upoštevanju zgoraj navedenih premislekov menim, da institucionalni sistem, ki ga zagovarja švedska vlada, ni v skladu z Okvirnim sklepom. Lahko bi bil morda dopusten samo, če bi policija, ki odredi ENP za izvršitev sodbe, izpolnjevala spodaj navedene zahteve, za katere menim, da so nujne za vzdrževanje ravni sodnih jamstev, na katerih temelji sistem ENP: (a) delovati bi moralo po navodilih in pod nadzorom pravosodnega organa v smislu člena 6 Okvirnega sklepa in (b) ne bi smela imeti diskrecijske pravice niti polja proste presoje glede odreditve ENP ter bi morala ravnati v skladu z navodilom, ki ga je prejela od pravosodnega organa. Zadnjenavedeni organ pa bi se moral poleg tega v primeru dvomov glede naloga v okviru postopka predhodnega odločanja posvetovati s Sodiščem glede razlage Okvirnega sklepa.
61. Kakor izhaja iz spisa in pisnega stališča švedske vlade, švedska NGPU ne izpolnjuje teh zahtev. V državni strukturi ne spada pod pravosodje, in ker ni povezana s sodišči in državnim tožilstvom, ni potrebnega nadzora, ki bi ga nad odreditvijo ENP, v zvezi s katerimi ima NGPU diskrecijsko pravico, izvajal pravosodni organ.
62. Te ugotovitve ne omaja neodvisnost, ki jo policija lahko ima v razmerju do ministrstva za pravosodje in službe za izvrševanje kazenskih sankcij in socialno rehabilitacijo, od katerih ne prejema navodil. Menim, da ta značilnost ni pomembna v tem smislu, da bi policijo opredelili kot „pravosodni organ“. V zvezi z diskrecijsko pravico, ki jo policija uživa pri odreditvi ENP, pa je ključno, da ji ni treba predlagati sodišču, ki je obsodilo iskano osebo, naj sprejme odločitev, niti mu poročati. Čeprav to okrepi njeno avtonomnost v razmerju do sodišča, ki je izreklo obsodilno sodbo, to prav tako kaže na neobstoj sodnega nadzora, kar je v nasprotju s sodno prakso, v skladu s katero se mora celoten postopek predaje med državami članicami, določen v Okvirnem sklepu, izvajati pod sodnim nadzorom.(41)
63. Nazadnje, avtonomija držav članic pomeni, da imajo potrebno diskrecijo, da v svojih nacionalnih pravnih redih določijo, katerim organom bodo podelile postopkovne pristojnosti (v tem primeru v zvezi z odreditvijo ENP). Kadar namreč na kakem področju ni predpisov Unije, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in urediti postopke s pravnimi sredstvi, katerih namen je varstvo pravic, ki jih pravo Unije podeljuje posameznikom, pod pogojem, da navedeni postopki niso manj ugodni od tistih, ki se nanašajo na podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti urejeni tako, da dejansko onemogočajo ali otežujejo uveljavljanje pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).(42)
64. Po odobritvi Okvirnega sklepa so nekatere države članice na podlagi člena 6(3) tega sklepa obvestile Generalni sekretariat Sveta, kateri organi so v skladu z nacionalnim pravom pristojni za odreditev ali izvršitev ENP, Švedska pa je med te organe vključila policijo (nacionalna generalna policijska uprava ali Rikspolisstyrelsen) v zvezi z ENP za izvršitev kazni zapora ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.
65. Ta obvestila s strogo pravnega vidika ne prejudicirajo skladnosti ukrepov posamezne države z vsebino Okvirnega sklepa niti niso pogoj zanjo. Navedena določba pooblašča države, da določijo oziroma izberejo med svojimi pravosodnimi organi tiste, ki bodo pristojni za izvrševanje ali odrejanje ENP, vendar jim ne dovoli, da bi pojem pravosodnega organa razširile na organe, ki ne uživajo tega statusa.
66. V teh okoliščinah menim, da ne gre za pretirano poseganje v model, ki ga je v okviru svoje postopkovne avtonomije navedena država izbrala za izvrševanje sodb, če se zahteva (v skladu s priporočilom, ki ga je Svet dal švedski vladi), da država sprejme potrebne ukrepe, ker mora, če želi, da policija še naprej sodeluje pri ENP, to storiti tako, da bo policija ravnala v skladu z navodili in pod nadzorom pravega pravosodnega organa. Ta sprememba ne bi spodkopala temeljev njenega nacionalnega sistema in bi olajšala njegovo usklajevanje z ustrojem pravosodnega sodelovanja, ki ga na tem področju vzpostavlja Okvirni sklep.
67. Zato menim, da policija, ki ima taka pooblastila kot švedska NGPU, ni zajeta s pojmom „pravosodni organ“ iz člena 6(1) Okvirnega sklepa, zaradi česar ENP, ki ga odredi ta organ, ni mogoče opredeliti kot „sodno odločbo“ v smislu člena 1(1) navedenega okvirnega sklepa.
V. Omejitev časovnih učinkov sodbe Sodišča
68. Nekatere vlade, ki so prišle na obravnavo, ter Komisija so Sodišču predlagale, naj omeji časovne učinke svoje sodbe, tako da bi se ta uporabljala samo za naprej, če bi v končni fazi odločilo, da ENP, ki jih odredi švedska NGPU, niso sodne odločbe (kar bi seveda preprečilo, da ga pravosodni organ izvršitvene države izvrši).
69. Menim, da temu predlogu ni treba ugoditi. Kot sem opozoril v drugih nedavnih sklepnih predlogih,(43) je splošno pravilo, da „razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvrševanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot bi se moralo razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave. Iz tega izhaja, da sodišče pravilo, ki je bilo predmet takšne razlage, lahko in mora uporabiti tudi za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je Sodišče odločilo o predlogu za sprejetje predhodne odločbe glede razlage, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi omenjenega pravila pristojnemu sodišču“.
70. Menim, da v tej zadevi ni razlogov, da bi se odstopilo od tega pravila, saj:
(a) Predložitveno sodišče ni zastavilo nobenega vprašanja o časovnih učinkih sodbe Sodišča (natančneje, niti ni zastavilo vprašanja o njenih neposrednih posledicah za ENP), saj je svoje dvome omejilo na že preučena vprašanja.
(b) Sodišča vsake države morajo v vsakem primeru posebej presoditi, ali že odrejeni ENP izpolnjujejo merila, ki jih Sodišče določi v svoji sodbi, ki lahko vpliva tudi na še nerešene zadeve, še toliko bolj, če se odloča o odvzemu prostosti osebam, ki so trenutno v pridržanju in čakajo na predajo. Rešitev v vsakem posameznem primeru bo odvisna od spremenljivk, ki jih je trenutno težko predvideti, med drugimi, na primer, morebitna a posteriori odprava „napake“, ki je bila podana pri prvotnem ENP.
(c) Nazadnje, v primeru že izvedenih predaj (glede katerih je bila Komisija najbolj zaskrbljena), bo spet naloga nacionalnih sodišč, da presodijo, kako na te predaje vpliva sodba Sodišča, pri čemer pa ne bodo smela spregledati zahtev, ki so lastne načelu pravnomočnosti.
VI. Predlog
71. Glede na zgoraj predstavljene premisleke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska), odgovori:
„1. Pojma ‚sodna odločba‘ in ‚pravosodni organ‘, ki sta omenjena v členu 1(1) oziroma v členu 6(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, sta avtonomna pojma prava Unije in ju je treba razlagati enotno v celotni Evropski uniji.
2. Policija, ki ima taka pooblastila kot švedska nacionalna generalna policijska uprava, ne izpolnjuje zahtev, ki so potrebne, da se opredeli kot ‚pravosodni organ‘ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, evropski nalog za prijetje, ki ga je v obravnavanem primeru odredil ta organ, pa ni ‚sodna odločba‘ v smislu člena 1(1) navedenega Okvirnega sklepa.“