SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 23. februarja 2010(*)
„Prosto gibanje oseb – Pravica do prebivanja – Državljanka države članice, ki je delala v drugi državi članici in je tam ostala po prenehanju poklicne dejavnosti – Otrok, ki se poklicno izobražuje v državi članici gostiteljici – Neobstoj lastnih sredstev za preživljanje – Uredba (EGS) št. 1612/68 – Člen 12 – Direktiva 2004/38/ES“
V zadevi C‑480/08,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) (Združeno kraljestvo) z odločbo z dne 10. oktobra 2008, ki je prispela na Sodišče 7. novembra 2008, v postopku
Maria Teixeira
proti
London Borough of Lambeth,
Secretary of State for the Home Department,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, J. N. Cunha Rodrigues, K. Lenaerts, J.‑C. Bonichot, predsedniki senatov, in P. Lindh, predsednica senata, C. W. A. Timmermans, A. Rosas (poročevalec), K. Schiemann, P. Kūris, E. Juhász, L. Bay Larsen, T. von Danwitz in A. Arabadjiev, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: K. Malacek, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. septembra 2009,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za M. Teixeira R. Gordon, QC, in A. Berry, barrister, po pooblastilu N. Clarkson, solicitor,
– za London Borough of Lambeth T. Vanhegan, barrister,
– za vlado Združenega kraljestva V. Jackson, zastopnica, skupaj s C. Lewisom, QC,
– za dansko vlado J. Liisberg in R. Holdgaard, zastopnika,
– za portugalsko vlado L. Fernandes in M. F. Pinheiro, zastopnika,
– za Komisijo Evropskih skupnosti D. Maidani in M. Wilderspin, zastopnika,
– za Nadzorni organ EFTE N. Fenger, L. Armati in I. Hauger, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 20. oktobra 2009
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL L 257, str. 2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992 (UL L 245, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 1612/68), in Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL L 158, str. 77, in popravki UL 2004, L 229, str. 35, UL 2005, L 197, str. 34, in UL 2007, L 204, str. 28).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med M. Teixeira ter London Borough of Lambeth (mestna uprava Lambetha v Londonu) in Secretary of State for the Home Department, ker je navedena mestna uprava zavrnila prošnjo M. Teixeira za pridobitev pomoči pri nastanitvi.
Pravni okvir
Ureditev Evropske unije
3 V peti uvodni izjavi Uredbe št. 1612/68 je navedeno:
„[K]er po objektivnih normah svobodno in dostojanstveno uresničevanje pravice do prostega gibanja zahteva, da je enako obravnavanje zagotovljeno tako dejansko kot pravno v vseh zadevah, ki so povezane z dejanskim opravljanjem dela zaposlene osebe in glede možnosti dostopa do primernega stanovanja; in ker je treba odstraniti ovire za mobilnost delavcev, predvsem v zvezi s pravico delavca, da se mu pridruži družina in v zvezi s pogoji za integracijo teh družin v državo gostiteljico“.
4 Člen 10 Uredbe št. 1612/68 je določal:
„1. Pravico, da se pridružijo državljanu države članice, ki je zaposlen v drugi državi članici, imajo ne glede na njihovo državljanstvo naslednje osebe:
(a) njegov zakonec in njuni potomci, ki so stari manj kot 21 let ali so vzdrževani družinski člani;
(b) vzdrževani predniki delavca in njegovega zakonca.
2. Države članice olajšajo vstop vsakemu drugemu članu družine, ki ne sodi med osebe določene v odstavku 1, če ga navedeni delavec vzdržuje ali če je v državi, iz katere prihaja, živel v skupnem gospodinjstvu s tem delavcem.
3. Za namene odstavkov 1 in 2 mora imeti delavec za svojo družino na razpolago stanovanje, ki se šteje kot primerno za domače delavce v regiji, v kateri je zaposlen; ta določba ne sme povzročiti diskriminacije med domačimi delavci in delavci drugih držav članic.“
5 Člen 11 Uredbe št. 1612/68 je določal:
„Kadar državljan države članice opravlja delo kot zaposlena ali samozaposlena oseba v drugi državi članici, ima njegov zakonec in njuni otroci, ki so mlajši od 21 let ali jih delavec vzdržuje, pravico, da opravljajo delo kot zaposlene osebe na ozemlju te države, tudi če niso državljani nobene države članice.“
6 Člena 10 in 11 Uredbe št. 1612/68 sta bila na podlagi člena 38(1) Direktive 2004/38 razveljavljena z učinkom od 30. aprila 2006.
7 Člen 12 Uredbe št. 1612/68, ki ni med določbami te uredbe, ki so razveljavljene na podlagi Direktive 2004/38, določa:
„Otroci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen v drugi državi članici, imajo pravico dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če prebivajo na njenem ozemlju.
Države članice si prizadevajo, da tem otrokom omogočijo čim boljše pogoje izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja.“
8 V uvodnih izjavah 3 in 16 Direktive 2004/38 je navedeno:
„(3) Državljanstvo Unije bi moralo predstavljati temeljni status državljanov držav članic, ko uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja. Zato je treba kodificirati in pregledati obstoječe instrumente Skupnosti, ki ločeno obravnavajo delavce, samozaposlene osebe kot tudi študente in druge nezaposlene osebe z namenom poenostavitve in krepitve pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije.
[…]
(16) Dokler upravičenci pravice do prebivanja ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici, ti ne bi smeli biti izgnani. Zato ukrep izgona ne bi smel biti samodejna posledica uveljavljanja sistema socialne pomoči. Država članica gostiteljica bi morala preučiti, ali gre v posameznem primeru za začasne težave, in upoštevati trajanje prebivanja, osebne okoliščine ter znesek dodeljene pomoči, da bi ugotovila, ali je upravičenec postal nesorazmerno breme njenega sistema socialne pomoči, in da bi v tem primeru sprožila njegov izgon. V nobenem primeru se ne bi smel sprejeti ukrep izgona proti delavcem, samozaposlenim osebam ali iskalcem zaposlitve, kakor jih opredeljuje Sodišče, razen zaradi javnega reda ali javne varnosti.“
9 Člen 7 Direktive 2004/38 ureja pravico do prebivanja v obdobju, daljšem od treh mesecev, za državljane Unije, ki prebivajo v državi članici, niso pa njeni državljani. Odstavek 1 tega člena določa:
„Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev če:
(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici ali
(b) imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici in če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali
(c) – so vpisani v zasebno ali javno ustanovo, ki jo država članica gostiteljica pooblasti ali financira na osnovi svoje zakonodaje ali upravne prakse, prvenstveno z namenom, da študirajo, kar vključuje poklicno usposabljanje, in
– imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici in zagotovijo ustreznemu nacionalnemu organu, z izjavo ali na kakšen drug enakovreden način, ki ga lahko izberejo, da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici ali
(d) so družinski člani, ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah (a), (b) ali (c).“
10 Člen 12 Direktive 2004/38, naslovljen „Ohranitev pravice do prebivanja družinskih članov v primeru smrti ali odhoda državljana Unije“, v odstavku 3 določa:
„Odhod državljana Unije iz države članice gostiteljice ali njegova/njena smrt nimata za posledico izgube pravice do prebivanja njegovih/njenih otrok ali roditelja, ki ima dejansko skrbništvo nad otroki, ne glede na državljanstvo, če otroci bivajo v državi članici gostiteljici in so vpisani na izobraževalno ustanovo z namenom, da bi se v njej šolali, vse do zaključka šolanja.“
11 Člen 16 navedene direktive določa, da imajo državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, pravico do stalnega prebivališča v tej državi.
12 Člen 24(1) Direktive 2004/38 določa zlasti, da bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe ES.
13 Člen 40(1), prvi pododstavek, Direktive 2004/38 določa, da države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 30. aprila 2006.
Nacionalna ureditev
14 Določbe Direktive 2004/38 so bile v pravni red Združenega kraljestva prenesene z uredbo o priseljevanju (Evropski gospodarski prostor) iz leta 2006 (Immigration (European Economic Area) Regulations 2006).
15 Glede pomoči pri nastanitvi stanovanjski zakon iz leta 1996 (Housing Act 1996), v delu VII določa pomoč pri nastanitvi za upravičene osebe, ki nimajo stanovanja in izpolnjujejo določene pogoje.
16 Podrobnosti te pomoči so opisane v uredbi o dodelitvi stanovanj in brezdomstvu (pogoji dodelitve) (Anglija) iz leta 2006 (Allocation of Housing and Homelessness (Eligibility) (England) Regulations 2006).
17 Na podlagi navedb iz predložitvene odločbe, mora imeti prosilec – da bi imel pravico do pomoči pri nastanitvi v skladu s členom 6 navedene uredbe, ki se nanaša na tujce, ki niso pod nadzorom organov, pristojnih za priseljevanje – pravico do prebivanja in običajno prebivališče v Združenem kraljestvu.
18 V tem kontekstu je treba šteti, da imajo pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu poleg britanskih državljanov zlasti državljani držav članic, ki uresničujejo pravico iz prava Unije, da vstopijo na ozemlje Združenega kraljestva in tam dalj časa prebivajo.
19 Iz upoštevnih nacionalnih določb je razvidno, da je pravica M. Teixeira do pomoči pri nastanitvi odvisna od tega, ali ima na podlagi prava Unije pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
20 M. Teixeira, portugalska državljanka, je v Združeno kraljestvo prišla leta 1989 z zakoncem, prav tako portugalskim državljanom, in v tej državi članici delala od leta 1989 do 1991. Njuna hči, Patricia, se je rodila tam 2. junija 1991. M. Teixeira in njen zakonec sta pozneje razvezala zakonsko zvezo, vendar sta oba ostala v Združenem kraljestvu.
21 M. Teixeira je po letu 1991 občasno delala v Združenem kraljestvu. Ko je Patricia začela šolanje v Združenem kraljestvu, M. Teixeira ni opravljala poklicne dejavnosti, vendar pa je delala v več obdobjih med Patricijinim šolanjem. Zadnjo zaposlitev v Združenem kraljestvu je opravljala na začetku leta 2005.
22 Nacionalno sodišče je 13. junija 2006 odločilo, da mora Patricia prebivati pri očetu, vendar ima lahko z materjo toliko stikov, kolikor želi. Patricia se je novembra 2006 vpisala na vzgojiteljski tečaj na Vauxhall Learning Centre v Lambethu. Marca 2007 je šla živeti k svoji materi.
23 M. Teixeira je 11. aprila 2007 na podlagi dela VII stanovanjskega zakona iz leta 1996 zaprosila za pomoč pri nastanitvi za osebe, ki nimajo stanovanja. Pri zatrjevanju, da ima pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu, se je opirala zlasti na člen 12 Uredbe št. 1612/68, kakor ga je razložilo Sodišče v sodbi z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R (C‑413/99, Recueil, str. I‑7091).
24 Pristojni uradnik London Borough of Lambeth je menil, da M. Teixeira ni upravičena do pomoči pri nastanitvi, in je zato njeno prošnjo zavrnil.
25 M. Teixeira je to odločbo izpodbijala pred uradnikom, ki je pristojen za preučitev ugovorov, ta pa je potrdil prvotno odločbo z utemeljitvijo, da je Direktiva 2004/38 spremenila člen 12 Uredbe št. 1612/68, in da M. Teixeira glede na to, da nima sredstev za samostojno preživljanje, ne more uveljavljati pravice do prebivanja na podlagi tega člena.
26 M. Teixeira je zoper to odločbo vložila tožbo pri County Court.
27 M. Teixeira je pred tem sodiščem priznala, da nima pravice do prebivanja na podlagi člena 7(1) Direktive 2004/38, da ne izpolnjuje pogojev iz člena 7(3) te direktive, da bi se zanjo lahko štelo, da je ohranila status delavke, in da nima pravice do stalnega prebivališča na podlagi člena 16 navedene direktive.
28 Trdila je, da je edina podlaga, zaradi katere utemeljeno meni, da lahko uveljavlja pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu, dejstvo, da se njena hči tam šola in ima samostojno pravico do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, kakor ga je razložilo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Baumbast in R, in da ima od marca 2007 dejansko skrbništvo nad hčerjo.
29 County Court je njeno pritožbo zavrnilo s sodbo z dne 16. novembra 2007, M. Teixeira pa je zoper njo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.
30 M. Teixeira je pred tem sodiščem med drugim trdila, da ima njena hči samostojno pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, da ima ona prav tako pravico do prebivanja v tej državi članici, saj ima dejansko skrbništvo nad hčerjo, ter da se ne zahteva, da bi otrok ali oseba, ki ima skrbništvo nad njim, imel lastna sredstva za preživljanje, da bi pridobil pravico do prebivanja na podlagi navedenega člena 12.
31 Toženi stranki v postopku v glavni stvari trdita, da Direktiva 2004/38 zdaj opredeljuje pogoje, ki urejajo pravico do prebivanja v državah članicah za državljane Unije in njihove družinske člane, tako da uresničevanje vsakršne pravice do prebivanja, tudi če ta izhaja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, predpostavlja, da zadevne osebe izpolnjujejo pogoje za prebivanje, določene v tej direktivi. Ker je M. Teixeira sama priznala, da ne izpolnjuje pogojev, ki jih člena 7 in 16 navedene direktive določata za podelitev pravice do prebivanja, naj bi London Borough of Lambeth upravičeno sklepala, da M. Teixeira ni pridobila take pravice in zato ne more biti upravičena do pomoči pri nastanitvi.
32 Toženi stranki v postopku v glavni stvari podredno trdita, da tudi če za M. Teixeira obstaja možnost pridobitve pravice do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, čeprav ne izpolnjuje pogojev, določenih v Direktivi 2004/38, se na podlagi take pravice predpostavlja, da ima tožeča stranka v postopku v glavni stvari lastna sredstva za preživljanje, ki pa jih v tem primeru nima. Poleg tega naj bi pravica do prebivanja tistemu od staršev, ki ima skrbništvo nad otrokom, prenehala, ko otrok dopolni osemnajst let. Nazadnje, ker M. Teixeira ni imela statusa delavke, ko se je njena hči začela šolati, in je pozneje delala le v krajših obdobjih, ne more utemeljeno uveljavljati pravice do prebivanja le s sklicevanjem na dejstvo, da se njena hči šola.
33 Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division) – ki je na Sodišče že naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi, v kateri je bila istega dne izdana sodba Ibrahim in Secretary of State for the Home Department (C‑310/08, še neobjavljena v ZOdl.), ki se nanaša na pravico do prebivanja staršev, ki nimajo statusa državljana Unije, vendar imajo njihovi otroci dansko državljanstvo in se šolajo v Združenem kraljestvu – je prekinilo odločanje tudi v postopku v glavni stvari in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„Ali državljanka EU, če
– je prispela v Združeno kraljestvo,
– je bila v Združenem kraljestvu občasno zaposlena,
– je kot državljanka EU prenehala delati, vendar ni odšla iz Združenega kraljestva,
– ni ohranila statusa delavke in nima pravice do prebivanja iz člena 7 in pravice do stalnega prebivališča iz člena 16 Direktive 2004/38 […],
– se je otrok državljanke EU začel šolati, ko ni bila zaposlena, vendar je v Združenem kraljestvu nadaljeval šolanje v obdobjih, ko je bila državljanka EU v Združenem kraljestvu zaposlena,
– ima državljanka EU dejansko skrbništvo nad otrokom,
– državljanka EU in njen otrok nimata dovolj sredstev za lastno preživljanje:
1. ima pravico do prebivanja v Združenem kraljestvu le, če izpolnjuje pogoje, določene v Direktivi 2004/38 […];
ali
2. (a) ima pravico do prebivanja, ki izhaja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68 […], kot jo razlaga Sodišče, ne da bi izpolnjevala pogoje, ki so določeni v Direktivi 2004/38 […];
in
(b) ali mora v tem primeru imeti zadostna sredstva, da med nameravanim obdobjem njunega prebivanja ne bi postala breme za sistem socialne pomoči v državi članici gostiteljici, in celovito zdravstveno zavarovanje v državi članici gostiteljici;
(c) ali se mora v tem primeru otrok prvič začeti šolati v obdobju, ko je bila državljanka EU zaposlena, zato da ima pravico do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe […] št. 1612/68 […], kot jo razlaga Sodišče, ali zadostuje, da je bila državljanka EU zaposlena v nekem obdobju po tistem, ko se je otrok začel šolati;
(d) ali kakršnakoli pravica državljanke EU do prebivanja kot osebi, ki skrbi za otroka, ki se šola, preneha, ko njen otrok dopolni osemnajst let?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je položaj drugačen v okoliščinah, kakršne so v obravnavanem primeru, ko se je otrok začel šolati pred datumom, ko je bilo treba Direktivo 2004/38 […] prenesti v nacionalno pravo držav članic, vendar mati ni imela skrbništva nad otrokom in ni uveljavljala pravice do prebivanja na tej podlagi do marca 2007, torej po datumu, ko je bilo treba prenesti Direktivo?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje in točka (a) drugega vprašanja
34 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem in točko (a) drugega vprašanja, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu sprašuje, ali lahko v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, državljan države članice, ki je bil zaposlen v drugi državi članici, v kateri se njegov otrok šola, kot tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad tem otrokom, le na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 uveljavlja pravico do prebivanja v tej državi članici, ne da bi moral izpolniti pogoje, določene v Direktivi 2004/38, ali se mu pravica do prebivanja prizna zgolj, če izpolni navedene pogoje.
35 S členom 12 Uredbe št. 1612/68 je otrokom državljana države članice, ki je ali je bil zaposlen v drugi državi članici, priznana pravica dostopa do sistema splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljanom te države, če prebivajo na njenem ozemlju.
36 Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Baumbast in R v povezavi s pravico do dostopa do izobraževanja, določeno v členu 12 Uredbe št. 1612/68, in pod določenimi pogoji priznalo pravico do prebivanja otroku delavca migranta ali nekdanjega delavca migranta, če ta otrok želi nadaljevati šolanje v državi članici gostiteljici, in ustrezno pravico do prebivanja v korist tistega od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad tem otrokom.
37 Sodišče je tako presodilo, prvič, da imajo otroci državljana Unije, ki so se v državi članici nastanili, medtem ko je eden od njihovih staršev izvrševal pravico do prebivanja kot delavec migrant v tej državi članici, pravico, da tam prebivajo, da bi se v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68 tam splošno izobraževali. To, da so se starši zadevnih otrok medtem razvezali, in to, da tisti od staršev, ki je uresničeval pravico do prebivanja kot delavec migrant, ne opravlja več poklicne dejavnosti v državi članici gostiteljici, v zvezi s tem nima nobenih posledic (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Baumbast in R, točka 63).
38 Sodišče je tudi presodilo, drugič, da kadar imajo otroci na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 pravico, da šolanje nadaljujejo v državi članici gostiteljici, medtem ko starši, ki imajo skrbništvo nad njimi, tvegajo, da bodo izgubili pravico do prebivanja, lahko odločitev, da starši ne smejo ostati v državi članici gostiteljici med šolanjem otrok, tem otrokom odvzame pravico, ki jim jo je priznal zakonodajalec Unije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Baumbast in R, točka 71).
39 Sodišče je po tem, ko je v točki 72 zgoraj navedene sodbe Baumbast in R opozorilo, da je treba Uredbo št. 1612/68 razlagati ob upoštevanju zahteve po spoštovanju družinskega življenja iz člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, v točki 73 iste sodbe sklenilo, da pravica otroka delavca migranta, da se v državi članici gostiteljici šola v čim boljših razmerah, ki jo priznava člen 12 te uredbe, nujno pomeni, da ima ta otrok pravico, da ga spremlja oseba, ki ima dejansko skrbništvo nad njim, in da lahko zato ta oseba z njim prebiva v tej državi članici med njegovim šolanjem.
40 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da nacionalno sodišče želi izvedeti, ali pravice, ki so bile tako priznane otroku in tistemu od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad njim, temeljijo le na členu 12 Uredbe št. 1612/68 ali na povezanih določbah členov 10 in 12 te uredbe.
41 V tem zadnjem primeru se glede na to, da je bil navedeni člen 10 razveljavljen in nadomeščen s predpisi Direktive 2004/38, predložitveno sodišče sprašuje, ali se razlaga iz zgoraj navedene sodbe Baumbast in R uporabi tudi po začetku veljavnosti Direktive 2004/38 in ali ne veljajo zdaj za pravico do prebivanja v korist osebe, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom, pogoji za uresničevanje pravice do prebivanja, določeni v tej direktivi.
42 Kar zadeva osebo, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki je prenehala delati in ni ohranila statusa delavke, so ti pogoji razvidni iz člena 7(1)(b) Direktive 2004/38, v skladu s katerim ima državljan države članice pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev, ne da bi opravljal gospodarsko dejavnost, če ima dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane in celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici.
43 V teh okoliščinah je treba preveriti, ali člen 12 Uredbe št. 1612/68, kot trdijo M. Teixeira, portugalska vlada, Komisija Evropskih skupnosti in Nadzorni organ EFTE, tudi po začetku veljavnosti Direktive 2004/38 omogoča priznanje pravice do prebivanja osebi, ki ima v državi članici gostiteljici dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, ki se šola na ozemlju te države.
44 Prvič, pravico otrok delavcev migrantov do enakega obravnavanja pri dostopu do izobraževanja na podlagi člena 12 uredbe št. 1612/68 imajo le otroci, ki prebivajo na ozemlju države članice, v kateri je ali je bil eden od njihovih staršev zaposlen.
45 Dostop do izobraževanja je tako odvisen od tega, ali se je otrok prej nastanil v državi članici gostiteljici. Otroci, ki so se nastanili v državi članici gostiteljici kot družinski člani delavca migranta, tako kot – kakor je razvidno iz točke 39 sklepnih predlogov generalne pravobranilke – otrok delavca migranta, ki kot hči M. Teixeira iz postopka v glavni stvari od rojstva prebiva v državi članici, v kateri sta njen oče ali njena mati zaposlena ali bila zaposlena, se lahko sklicujejo na pravico do dostopa do izobraževanja v tej državi.
46 V nasprotju s tem, kar trdijo London Borough of Lambeth, vlada Združenega kraljestva in danska vlada, člen 12 Uredbe št. 1612/68, kakor ga je Sodišče razložilo v zgoraj navedeni sodbi Baumbast in R, v povezavi s pravico otroka do izobraževanja omogoča priznanje otrokove samostojne pravice do prebivanja. Zlasti uresničevanje pravice do dostopa do izobraževanja ni bilo odvisno od pogoja, da otrok med celotnim trajanjem izobraževanja ohrani posebno pravico do prebivanja iz člena 10(1)(a) navedene uredbe, ko je ta predpis še veljal.
47 Sodišče je v točkah od 21 do 24 sodbe z dne 4. maja 1995 v zadevi Gaal (C‑7/94, Recueil, str. I‑1031) zavrnilo trditev, da obstaja tesna zveza med členoma 10 in 11 Uredbe št. 1612/68 na eni strani in členom 12 te uredbe na drugi strani, tako da bi bila z zadnjo določbo pravica do enakega obravnavanja pri dostopu do izobraževanja v državi članici gostiteljici podeljena le otrokom, ki izpolnjujejo pogoje, določene v členih 10 in 11. Sodišče je v točki 23 navedene sodbe Gaal izrecno poudarilo, da člen 12 ne vsebuje nobenega sklicevanja na navedena člena 10 in 11.
48 Bilo bi namreč v nasprotju s sistematiko in ciljem člena 12 Uredbe št. 1612/68, če bi bilo izvajanje pravice do dostopa do izobraževanja odvisno od posebne pravice otroka do prebivanja na podlagi drugih določb te uredbe (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Gaal, točka 25).
49 Iz tega sledi, da potem ko otrok na podlagi člena 12 navedene uredbe št. 1612/68 pridobi pravico do dostopa do izobraževanja zaradi nastanitve v državi članici, v kateri je ali je bil eden od njegovih staršev zaposlen, ima še naprej pravico do prebivanja in je ni več mogoče izpodbijati zaradi neizpolnitve pogojev, ki so bili določeni v členu 10 iste uredbe.
50 Drugič, pravica otrok do enakega obravnavanja v zvezi z dostopom do izobraževanja ni odvisna od okoliščine, ali njihov oče ali njihova mati ohrani status delavca migranta v državi članici gostiteljici. Kot je razvidno iz samega besedila navedenega člena 12, ta pravica ni omejena na otroke delavcev migrantov, pač pa velja tudi za otroke nekdanjih delavcev migrantov.
51 V točki 69 zgoraj navedene sodbe Baumbast in R je Sodišče poleg tega izrecno poudarilo, da je namen člena 12 Uredbe št. 1612/68 zlasti otrokom delavca državljana države članice zagotoviti, da lahko v državi članici gostiteljici začnejo in po potrebi končajo šolanje, tudi če ta delavec ni več zaposlen v tej državi članici.
52 V skladu z ustaljeno sodno prakso člen 12 Uredbe št. 1612/68 zahteva le, da je otrok živel z enim od staršev v državi članici, ko je ta tam prebival s statusom delavca (sodba z dne 21. junija 1988 v zadevi Brown, 197/86, Recueil, str. 3205, točka 30, in zgoraj navedena sodba Gaal, točka 27).
53 Člen 12 Uredbe št. 1612/68 je treba tako uporabiti samostojno glede na določbe prava Unije, s katerimi so izrecno urejeni pogoji uresničevanja pravice do prebivanja v drugi državi članici.
54 Taka samostojnost člena 12 Uredbe št. 1612/68 glede na člen 10 iste uredbe, ki je zdaj razveljavljen, je pomenila temelj sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 37 do 39 te sodbe, in se ni omajala z začetkom veljavnosti Direktive 2004/38.
55 London Borough of Lambeth, vlada Združenega kraljestva in danska vlada trdijo, da je Direktiva 2004/38, odkar je začela veljati, edini temelj za pogoje, ki urejajo uresničevanje pravice do prebivanja v državah članicah za državljane Unije in njihove družinske člane, in da zato zdaj ni mogoče nobene pravice do prebivanja izpeljati iz člena 12 Uredbe št. 1612/68.
56 V zvezi s tem noben element ne omogoča sklepanja, da je zakonodajalec Skupnosti s sprejetjem Direktive 2004/38 želel tako spremeniti obseg navedenega člena 12, kakor ga je razlagalo Sodišče, da bi v prihodnje omejil normativno vsebino tega člena na golo pravico do dostopa do izobraževanja.
57 V tem okviru je treba poudariti, da drugače kot člena 10 in 11 Uredbe št. 1612 člen 12 te uredbe z Direktivo 2004/38 ni bil razveljavljen niti spremenjen. Zakonodajalec Unije s to direktivo torej ni želel uvesti omejitev na področju uporabe tega člena 12, kakor je razložen v sodni praksi Sodišča.
58 Taka razlaga je podprta s tem, da je iz pripravljalnih del za Direktivo 2004/38 razvidno, da je bila ta zasnovana tako, da bi bila v skladu z zgoraj navedeno sodbo Baumbast in R (COM(2003) 199 konč., str. 7).
59 Poleg tega, če bi bilo treba člen 12 Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da je po začetku veljavnosti Direktive 2004/38 omejen na podelitev pravice do enakega obravnavanja v zvezi z dostopom do izobraževanja, ne da bi določal kakršnokoli pravico do prebivanja v korist otrok delavcev migrantov, bi se zdela njegova ohranitev po začetku veljavnosti te direktive nepotrebna. Člen 24(1) te direktive namreč določa, da vsi državljani Unije, ki prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživajo enako obravnavanje kot državljani te države v okviru Pogodbe, in v zvezi s tem je bilo presojeno, da dostop do izobraževanja spada na področje uporabe prava Unije (glej zlasti sodbo z dne 13. februarja 1985 v zadevi Gravier, 293/83, Recueil, str. 593, točki 19 in 25).
60 Nazadnje, poudariti je treba, da je cilj Direktive 2004/38 v skladu z uvodno izjavo 3 zlasti poenostavitev in krepitev pravice do prostega gibanja in prebivanja vseh državljanov Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2008 v zadevi Metock in drugi, C‑127/08, ZOdl., str. I‑6241, točka 59). Vendar če bila bi v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, uporaba člena 12 Uredbe št. 1612/68 odvisna od upoštevanja pogojev, določenih v členu 7 te direktive, bi bili pravica do prebivanja otrok delavcev migrantov v državi članici gostiteljici zaradi začetka ali nadaljevanja izobraževanja in pravica do prebivanja tistega od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad tem otrokom, podvrženi strožjim pogojem od tistih, ki bi zanju veljali pred začetkom veljavnosti navedene direktive.
61 Na prvo vprašanje in na točko (a) drugega vprašanja je zato treba odgovoriti, da lahko v okoliščinah, kakršne so v postopku glavni stvari, državljan države članice, ki je bil zaposlen v drugi državi članici, v kateri se njegov otrok šola, kot tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad tem otrokom, uveljavlja pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici le na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, ne da bi moral izpolniti pogoje, določene v Direktivi 2004/38.
Točka (b) drugega vprašanja
62 Predložitveno sodišče s točko (b) drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom, ki uresničuje pravico do izobraževanja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, velja pogoj, da morajo taki starši imeti zadostna sredstva, da med obdobjem svojega prebivanja ne bi postali breme za sistem socialne pomoči te države članice, in celovito zdravstveno zavarovanje v tej državi članici.
63 London Borough of Lambeth, vlada Združenega kraljestva in danska vlada trdijo, da je bila možnost za starše, da imajo pravico do prebivanja na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68, v zgoraj navedeni sodbi Baumbast in R priznana le zaradi posebnih okoliščin dveh zadev, v katerih je bila izdana ta sodba, v katerih je bil izpolnjen pogoj, da imajo državljani Unije zadostna sredstva zase in za svoje družinske člane. Te sodne prakse zato ni mogoče uporabiti v položajih, v katerih ta pogoj ni izpolnjen.
64 Vendar takih trditev ni mogoče sprejeti.
65 V eni od zadev, v katerih je bila izdana zgoraj navedena sodba Baumbast in R, je oče otrok, čigar pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici na podlagi člena 12 Uredbe št. 1612/68 je bila predmet obravnave, zagotovo imel sredstva, ki so njemu in njegovi družini omogočala, da ni bil breme za sistem socialne pomoči te države. Vendar se je vprašanje, ali je W. Baumbast imel lastna sredstva za preživljanje, obravnavalo šele v okviru tretjega vprašanja, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče v zadevi glede njega in se je nanašalo na njegovo pravico do prebivanja glede na člen 18 ES in Direktive Sveta 90/364/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja (UL L 180, str. 26).
66 Odgovora, ki ju je Sodišče podalo na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, ki sta se nanašali na pravico do prebivanja otrok in njihove matere, ki je imela skrbništvo nad njimi, pa nista temeljila na tem, da imajo ti sredstva za samostojno preživljanje, temveč na tem, da cilj Uredbe št. 1612/68, in sicer prosto gibanje delavcev, zahteva najustreznejše razmere vključitve družine delavca v državo članico gostiteljico in da lahko odločitev, da starši, ki za njih skrbijo, ne smejo ostati v državi članici gostiteljici med šolanjem teh otrok, tem otrokom odvzame pravico, ki jim jo je priznal zakonodajalec Unije (zgoraj navedena sodba Baumbast in R, točki 50 in 71).
67 V nobenem primeru pa – glede na to, da je Sodišče v točki 74 zgoraj navedene sodbe Baumbast in R poudarilo, da ob upoštevanju konteksta in ciljev Uredbe št. 1612/68, zlasti pa njenega člena 12, tega člena ni mogoče razlagati ozko in se mu ne sme odvzeti polnega učinka – na podlagi te sodbe ni mogoče trditi, da za podelitev zadevne pravice do prebivanja velja pogoj finančne samostojnosti, saj Sodišče svojega sklepanja ni nikakor, niti implicitno, oprlo na tak pogoj.
68 Razlago, v skladu s katero pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici otrok, ki se tam šolajo, in tistega od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad njimi, ni odvisna od pogoja, da se razpolaga z zadostnimi sredstvi in celovitim zdravstvenim zavarovanjem, podpira člen 12(3) Direktive 2004/38, ki določa, da odhod državljana Unije ali njegova smrt ne povzroči, da bi njegovi otroci ali tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad njimi, izgubili pravico do prebivanja, ne glede na državljanstvo, če otroci bivajo v državi članici gostiteljici in so vpisani na izobraževalno ustanovo, da bi se v njej šolali, vse do konca šolanja.
69 Ta določba, čeprav se ne uporablja za spor o glavni stvari, ponazarja posebno pomembnost, ki je v Direktivi 2004/38 dana položajem otrok, ki se šolajo v državi članici gostiteljici, in staršev, ki imajo skrbništvo nad njimi.
70 Na točko (b) drugega vprašanja je torej treba odgovoriti, da za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom, ki uresničuje pravico do izobraževanja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, ne velja pogoj, da morajo taki starši imeti zadostna sredstva, da med obdobjem svojega prebivanja ne bi postali breme za sistem socialne pomoči te države članice, in celovito zdravstveno zavarovanje v tej državi članici.
Točka (c) drugega vprašanja
71 S točko (c) drugega vprašanja želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, če se ta otrok v tej državi šola, velja pogoj, da je eden od staršev otroka takrat, ko se je ta začel šolati, v navedeni državi članici kot delavec migrant opravljal poklicno dejavnost.
72 Člen 12 Uredbe št. 1612/68 se v skladu s svojim besedilom uporablja tako za otroke z enim od staršev, ki „je zaposlen“ v državi članici gostiteljici, kot za tiste z enim od staršev, ki „je bil zaposlen“. Nič v besedilu tega člena ne kaže, da bi bilo njegovo področje uporabe omejeno na položaje, v katerih bi imel eden od otrokovih staršev status delavca migranta točno takrat, ko se je ta otrok začel šolati, niti da bi otroci nekdanjih delavcev migrantov imeli zgolj pravico do omejenega dostopa do izobraževanja v državi članici gostiteljici.
73 Kot je bilo navedeno v točki 50 te sodbe, otrokova pravica do dostopa do izobraževanja na podlagi navedenega člena 12 ni odvisna od tega, da zadevni od staršev ohrani status delavca migranta. Otroci nekdanjih delavcev migrantov se torej lahko sklicujejo na pravice, ki izhajajo iz tega člena 12, na isti podlagi kot otroci državljanov Unije, ki imajo status delavcev migrantov.
74 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 37 te sodbe, zadostuje, da se je otrok, ki se šola v državi članici gostiteljici, v njej nastanil, ko je eden od njegovih staršev tam uresničeval pravico do prebivanja kot delavec migrant. Pravica otroka, da v skladu s členom 12 Uredbe št. 1612/68 prebiva v tej državi, da bi se tam šolal in tako pravica do prebivanja tistega od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad njim, torej ne moreta biti odvisni od pogoja, da je eden od staršev takrat, ko se je otrok začel šolati, v državi članici gostiteljici opravljal poklicno dejavnost kot delavec migrant.
75 Zato je treba na točko (c) drugega vprašanja odgovoriti, da za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, če se ta otrok v tej državi šola, ne velja pogoj, da je eden od staršev otroka takrat, ko se je ta začel šolati, v navedeni državi članici kot delavec migrant opravljal poklicno dejavnost.
Točka (d) drugega vprašanja
76 S točko (d) drugega vprašanja želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, če se ta otrok v tej državi šola, preneha z nastopom polnoletnosti tega otroka.
77 Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je to vprašanje vpliva otrokove polnoletnosti na pravico do prebivanja, ki jo ima eden od njegovih staršev kot oseba, ki ima dejansko skrbništvo nad njim, utemeljeno s tem, da je bila hči M. Teixeira ob vložitvi prošnje za pomoč za nastanitev stara 15 let, medtem pa je že dopolnila starost 18 let, in tako v skladu z veljavno zakonodajo Združenega kraljestva postala polnoletna. To vprašanje je treba preučiti ob upoštevanju člena 12 Uredbe št. 1612/68, saj ta določba – kot je razvidno iz odgovora na prvo vprašanje in na točko (a) drugega vprašanja – omogoča utemeljitev pravice do prebivanja v korist osebe, ki je v položaju M. Teixeira.
78 Prvič, poudariti je treba, da nastop polnoletnosti nima neposrednega vpliva na pravice, ki so otroku podeljene s členom 12 Uredbe št. 1612/68, kakor ga je razložilo Sodišče.
79 Tako pravica do dostopa do izobraževanja, določena v členu 12 Uredbe št. 1612/68, kakor tudi pripadajoča pravica otroka do prebivanja, ob upoštevanju njihovega smisla in namena namreč veljata do konca otrokovega šolanja.
80 Ker v skladu z ustaljeno sodno prakso področje uporabe člena 12 Uredbe št. 1612/68 zajema tudi visokošolski študij (glej zlasti sodbo z dne 15. marca 1989 v združenih zadevah Echternach in Moritz, 389/87 in 390/87, Recueil, str. 723, točki 29 in 30, in zgoraj navedeno sodbo Gaal, točka 24), je lahko datum, na katerega otrok konča šolanje, tudi po njegovi polnoletnosti.
81 V zgoraj navedeni sodbi Gaal je Sodišče odločilo o tem, ali se pojem „otrok“ v smislu člena 12 Uredbe št. 1612/68 omejuje na otroke, ki imajo manj od 21 let ali jih vzdržuje delavec migrant, kadar se presoja, ali se lahko otrok takega delavca, ki je star 21 ali več let in ki ga navedeni delavec ne vzdržuje, sklicuje na pravico do enakega obravnavanja v povezavi z dodatkom pomoči za izobraževanje.
82 Sodišče je po tem, ko je v točki 24 zgoraj navedene sodbe Gaal poudarilo, da načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 12 Uredbe št. 1612/68, zahteva, da otrok delavca lahko nadaljuje šolanje, da bi ga uspešno končal, v točki 25 iste sodbe presodilo, da ta člen 12 zajema finančne pomoči, do katerih so lahko upravičeni študentje, ki so že na višji stopnji izobraževanja, čeprav so že stari 21 let ali več in jih starši ne vzdržujejo več.
83 Če bi bila uporaba navedenega člena 12 odvisna od starostne meje ali statusa vzdrževanega otroka, to ne bi bilo v nasprotju le z besedilom tega člena, temveč tudi z njegovim smislom (zgoraj navedena sodba Gaal, točka 25).
84 Drugič, preveriti je treba, ali okoliščina, da so bile pravice, ki za otroka izhajajo iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, polnoletnim otrokom ali otrokom, ki jih delavec migrant ne vzdržuje več, priznane brez starostnega pogoja, omogoča tistemu od staršev, ki skrbi za polnoletnega otroka, da prebiva z njim v državi članici gostiteljici do konca njegovega šolanja.
85 Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Baumbast in R v točki 73 presodilo, da bi se kršila pravica otroka delavca migranta, da se v državi članici gostiteljici šola v najboljših razmerah, če oseba, ki ima dejansko skrbništvo nad njim, ne bi mogla prebivati z njim v tej državi članici med njegovim šolanjem.
86 Čeprav se za otroka, ki je polnoleten, načeloma domneva, da je zmožen imeti lastna sredstva za preživljanje, se lahko pravica do prebivanja tistega od staršev, ki ima skrbništvo nad otrokom, ki uresničuje pravico do izobraževanja v državi članici gostiteljici, kljub temu podaljša nad to starost, če ima otrok še naprej potrebo, da je ta od staršev navzoč in skrbi zanj, da bi lahko nadaljeval in končal šolanje. Predložitveno sodišče mora presoditi, ali gre v postopku v glavni stvari dejansko za tak primer.
87 Zato je treba na točko (d) drugega vprašanja odgovoriti, da pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, če se ta otrok v tej državi šola, preneha z nastopom polnoletnosti tega otroka, razen če ima otrok še naprej potrebo, da je ta od staršev navzoč in skrbi zanj, da bi lahko nadaljeval in končal šolanje.
Tretje vprašanje
88 Predložitveno sodišče je to vprašanje zastavilo samo za primer, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, in sicer, če bi se oseba v položaju M. Teixeira lahko sklicevala na pravico do prebivanja zgolj na podlagi Direktive 2004/38.
89 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje in na točko (a) drugega na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
90 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) V okoliščinah, kakršne so v glavni stvari, lahko državljan države članice, ki je bil zaposlen v drugi državi članici, v kateri se njegov otrok šola, kot tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad tem otrokom, uveljavlja pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici le na podlagi člena 12 Uredbe Sveta št. 1612/68 (EGS) z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2434/92 z dne 27. julija 1992, ne da bi moral izpolniti pogoje, določene v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC.
2) Za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom, ki uresničuje pravico do izobraževanja iz člena 12 Uredbe št. 1612/68, ne velja pogoj, da morajo taki starši imeti zadostna sredstva, da med obdobjem svojega prebivanja ne bi postali breme za sistem socialne pomoči te države članice, in celovito zdravstveno zavarovanje v tej državi članici.
3) Za pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, če se ta otrok v tej državi šola, ne velja pogoj, da je eden od otrokovih staršev takrat, ko se je otrok začel šolati, v navedeni državi članici kot delavec migrant opravljal poklicno dejavnost.
4) Pravica do prebivanja v državi članici gostiteljici, ki jo ima tisti od staršev, ki ima dejansko skrbništvo nad otrokom delavca migranta, če se ta otrok v tej državi šola, preneha z nastopom polnoletnosti tega otroka, razen če ima otrok še naprej potrebo, da je ta od staršev navzoč in skrbi zanj, da bi lahko nadaljeval in končal šolanje.
Podpisi