SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 5. junija 2008

Zadeva F-123/06

Marianne Timmer

proti

Računskemu sodišču Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevanje – Pritožbeni rok – Novo dejstvo – Nedopustnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero M. Timmer predlaga, po eni strani, naj se za nične razglasijo njena ocenjevalna poročila, ki jih je g. X, vodja nizozemskega oddelka prevajalske službe Računskega sodišča, sestavil za obdobje 1984−1997, ter povezane in/ali poznejše odločbe, skupaj z odločbo o imenovanju g. X, ter, po drugi strani, naj se Računskemu sodišču naloži plačilo odškodnine za celotno premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi teh odločb.

Odločitev: Tožba se zavrže kot nedopustna. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Roki

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Tožba – Predlog za odškodnino, povezan s predlogom za razglasitev ničnosti – Nedopustnost predloga za razglasitev ničnosti, ki povzroči nedopustnost predloga za odškodnino

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

1.      Roki za vložitev zahteve, pritožbe in tožbe iz določb členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov so roki kogentnega prava in niso predmet diskrecije strank in sodišča, saj so bili uvedeni za zagotovitev jasnosti in varnosti pravnih položajev. Morebitne izjeme ali odstopanja od teh rokov je treba razlagati ozko. Le obstoj novih in bistvenih dejstev lahko upraviči predložitev zahteve za ponovni preizkus odločbe, ki se ni izpodbijala pravočasno. Poleg tega, celo če tožeča stranka naknadno odkrije element, ki je že prej obstajal, tega na splošno, ker bi bilo s tem kršeno načelo pravne varnosti, ni mogoče enačiti z novim dejstvom, ki bi lahko upravičilo ponoven začetek rokov za vložitev tožbe.

(Glej točke od 34 do 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. maj 1985, Esly proti Komisiji, 127/84, Recueil, str. 1437, točka 10;

Sodišče prve stopnje: 21. februar 1995, Moat proti Komisiji, T-506/93, RecFP, str. I-A-43 in II-147, točka 28; 11. julij 1997, Chauvin proti Komisiji, T-16/97, RecFP, str. I-A-237 in II-681, točki 32 in 37; 28. maj 1998, W proti Komisiji, združeni zadevi T-78/96 in T-170/96, RecFP, str. I-A-239 in II-745, točka 68.

2.      Kadar so predlogi za odškodnino tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili sicer razglašeni za nedopustne, so tudi predlogi za odškodnino nedopustni.

(Glej točko 49.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. julij 1981, Albini proti Svetu in Komisiji, 33/80, Recueil, str. 2141, točka 18;

Sodišče prve stopnje: 24. marec 1993, Benzler proti Komisiji, T-72/92, Recueil, str. II-347, točki 21 in 22; 14. februar 2005, Ravailhe proti Odboru regij, T‑406/03, ZOdl. JU, str. I-A-19 in II-79, točka 62.

3.      Da bi bil odškodninski zahtevek dopusten, mora tožba obsegati elemente, ki omogočajo ugotavljanje nezakonitosti, ki jo tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da med ravnanjem in škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, obstaja vzročna zveza, ter naravo in obseg te škode. Nasprotno pa predlog, katerega namen je pridobiti kakršno koli odškodnino, ni dovolj natančno opredeljen, zato ga je treba šteti za nedopusten.

(Glej točko 51.)

Napotitev na:

Sodišče: 2. december 1971, Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu, 5/71, Recueil, str. 975, točka 9;

Sodišče prve stopnje: 29. januar 1998, Affatato proti Komisiji, T-157/96, RecFP, str. I-A-41 in II-97, točka 45.