SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 11. novembra 2014

Zadeva F‑52/11

Carlo De Nicola

proti

Evropski investicijski banki (EIB)

„Javni uslužbenci – Osebje EIB – Psihično nadlegovanje – Postopek preiskave – Poročilo preiskovalnega odbora – Napačna opredelitev psihičnega nadlegovanja – Odločba predsednika EIB, da se pritožbi ne ugodi – Razglasitev ničnosti – Odškodninski zahtevek“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero C. De Nicola v bistvu predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe z dne 1. septembra 2010, s katero je predsednik Evropske investicijske banke (EIB ali v nadaljevanju: Banka) zavrnil njegovo pritožbo zaradi psihičnega in „organizacijskega“ nadlegovanja, in drugič, naložitev EIB, naj mu povrne škodo, ki naj bi jo po njegovem mnenju utrpel zaradi navedenega nadlegovanja.

Odločitev: Odločba z dne 1. septembra 2010, s katero je predsednik Evropske investicijske banke zavrnil pritožbo C. De Nicole zaradi psihičnega nadlegovanja, se razglasi za nično. Evropska investicijska banka C. de Nicoli plača znesek 3000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Evropska investicijska banka nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov, ki jih je priglasil C. de Nicola.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Mnenje preiskovalnega odbora glede psihičnega nadlegovanja

(Kodeks ravnanja osebja Evropske investicijske banke, člen 3.6; Politika Evropske investicijske banke glede dostojanstva na delovnem mestu, točka 5.5)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Psihično nadlegovanje – Pojem – Vpliv na samospoštovanje in samozaupanje – Neobstoj zahteve po tem, da je ravnanje osebe, ki izvaja nasilje, zlonamerno

(Kodeks ravnanja osebja Evropske investicijske banke, člen 3.6.1; Politika Evropske investicijske banke glede dostojanstva na delovnem mestu, točka 2.1)

3.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve– Jasen in natančen povzetek navajanih tožbenih razlogov

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

1.      V položaj posegajo samo ukrepi, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj. Pri aktih ali odločbah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po opravljenem notranjem postopku, so izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče uprave ob koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo. Pripravljalni akti za odločbo ne posegajo v položaj in tožeča stranka lahko šele v tožbi zoper odločbo, sprejeto po koncu postopka, uveljavlja nepravilnost predhodnih aktov, ki so tesno povezani z njo.

Mnenje preiskovalnega odbora Evropske investicijske banke, pristojnega v skladu s politiko glede dostojanstva na delovnem mestu, je pripravljalni akt za končno odločbo, ki jo sprejme predsednik Evropske investicijske banke. Ker mnenje navedenega preiskovalnega odbora posledično ni izpodbojni akt kot tak, je treba predloge za razglasitev njegove ničnosti zavreči kot nedopustne.

Nasprotno pa se je mogoče sklicevati na nezakonitost mnenja zadevnega preiskovalnega odbora v podporo predlogom za razglasitev ničnosti končne odločbe, ki jo sprejme predsednik Evropske investicijske banke. Iz internega pravilnika, naslovljenega „Politika glede spoštovanja človekovega dostojanstva na delovnem mestu“, ki ga je sprejela Evropska investicijska banka in je naveden v členu 3.6 kodeksa ravnanja osebja Evropske investicijske banke, izhaja, da je mnenje preiskovalnega odbora bistvena postopkovna zahteva, katere neupoštevanje, zaradi vsebinskih ali postopkovnih nepravilnosti, posledično povzroči nezakonitost odločbe predsednika Banke, ki je sprejeta na podlagi tega mnenja.

(Glej točke 142, 144 in 145.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje, sodba D/EIB, T‑275/02, EU:T:2005:81, točke od 43 do 46 ter navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence, sodba Donati/ECB, EU:F:2012:193, F‑63/09, točka 139.

2.      Člen 3.6.1 kodeksa ravnanja Evropske investicijske banke opredeljuje psihično nadlegovanje kot sovražne ali neokusne pripombe, obnašanje ali dejanja enega ali več članov osebja do drugega člana osebja, ki se ponavljajo v precej dolgem obdobju. V skladu s politiko Banke glede dostojanstva na delovnem mestu ni pomembno, ali je zadevno ravnanje namerno ali ne. Odločilno je, da sta nadlegovanje in ustrahovanje neželeni in nesprejemljivi obliki ravnanja, ki vplivata na samospoštovanje in samozaupanje osebe, ki je izpostavljena takemu ravnanju.

Iz tega sledi, da, glede na interni pravilnik Banke, psihično nadlegovanje, pri katerem je Banka dolžna ponuditi pomoč, obstaja, kadar so pripombe, obnašanje ali dejanja osebe, ki nadleguje, objektivno, in torej s svojo vsebino, vplivali na samospoštovanje in samozaupanje osebe, ki je bila izpostavljena takemu ravnanju znotraj Banke.

Mnenje preiskovalnega odbora o psihičnem nadlegovanju nasprotuje temu zavezujočemu internemu pravilniku, saj mora biti v skladu s tem mnenjem psihično nadlegovanje namerno ravnanje.

(Glej točke 143, 149, 150 in 154.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence, sodba CG/EIB, EU:F:2014:185, F‑103/11, točka 69.

3.      Na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence mora tožba obsegati tožbene razloge ter dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotavljanje pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, skladno in razumljivo razvidne iz besedila same tožbe.

Dodati je še treba, da je glavna vloga odvetnika kot pomočnika sodišču omogočiti prav to, da so predlogi tožbe podprti z dovolj razumljivimi in skladnimi pravnimi utemeljitvami prav zato, ker pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog.

(Glej točki 161 in 162.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence, sodba AH/Komisija, EU:F:2011:12, F‑76/09, točki 29 in 31 ter navedena sodna praksa.