Language of document :

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia nº 17 de Palma de Mallorca (Španija) 14. marca 2019 – CY/Caixabank S.A.

(Zadeva C-224/19)

Jezik postopka: španščina

Predložitveno sodišče

Juzgado de Primera Instancia nº 17 de Palma de Mallorca

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: CY

Tožena stranka: Caixabank S.A.

Vprašanja za predhodno odločanje

Ali je ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/131 mogoče po ugotovitvi ničnosti zaradi nepoštenosti omiliti restitucijske učinke ugotovitve ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom nalaga kreditojemalcu, zaradi njegove nepoštenosti?

Ali se ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero je treba notarske in administrativne stroške po ugotovitvi ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom v celoti nalaga kreditojemalcu, razporediti v polovičnem deležu med kreditodajalca in kreditojemalca, lahko šteje za sodno omilitev ugotovitve ničnosti nepoštenega pogoja in je zato v nasprotju z načelom nevezanosti iz člena 6(1) Direktive 93/13?

Ali ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero se po ugotovitvi ničnosti pogoja, ki določa, da se stroški sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom v celoti naložijo kreditojemalcu kreditodajalcu naložijo tudi stroški cenitve nepremičnine in davek na ustanovitev hipoteke, ki izvirajo iz sklenitve kredita, krši načelo, v skladu s katerim nepošteni pogoji, razglašeni za nične, za potrošnika niso zavezujoči, in ali je to, da mora kreditojemalec dokazati, da ni smel predložiti lastne cenitve nepremičnine, v nasprotju s členom 3(2) Direktive 93/13?

Ali bi ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero je lahko pogoj, ki vse stroški sklenitve, novacije in prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom nalaga kreditojemalcu, po ugotovitvi njegove ničnosti še naprej zavezujoč za kreditojemalca pri novacijah ali izbrisu hipoteke, tako da mora nadalje kriti stroške, povezane s tako spremembo ali izbrisom hipoteke, lahko bila v nasprotju s to direktivo in ali naložitev teh stroškov kreditojemalcu pomeni kršitev načela, v skladu s katerim nepošteni pogoji, razglašeni za nične, za potrošnika niso zavezujoči?

Ali bi ob upoštevanju člena 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, ki delno izključuje restitucijski učinek ugotovitve ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije ali prenehanja kredita s hipotekarnim jamstvom nalaga kreditojemalcu, zaradi nepoštenosti, lahko bila v nasprotju z odvračilnim učinkom za prodajalca ali ponudnika iz člena 7(1) Direktive 93/13?

Ali je ob upoštevanju načela, v skladu s katerim se pogoji, razglašeni za nične, ne omilijo, kakor izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča Evropske unije, in ob upoštevanju načela o nevezanosti iz člena 6 Direktive nacionalna sodna praksa, v skladu s katero se po ugotovitvi ničnosti pogoja, ki vse stroške sklenitve, novacije ali prenehanja nalaga kreditojemalcu, restitucijski učinki omilijo, ker naj bi bilo to v interesu kreditojemalca, lahko v nasprotju s to direktivo in sodno prakso?

Ali bi ob upoštevanju člena 3(1) in (2) Direktive 93/13 nacionalna sodna praksa, v skladu s katero pogoj, imenovan „stroški odobritve kredita“, samodejno prestane nadzor nad preglednostjo, lahko pomenila kršitev načela obrnjenega dokaznega bremena iz člena 3(2) Direktive, saj prodajalcu ali ponudniku ni treba dokazati, da je zagotovil predhodne informacije in da sta se stranki o njih dogovorili posamično?

Ali je v nasprotju s členom 3 Direktive 93/13 in sodno prakso Sodišča Evropske unije, da lahko v skladu z nacionalno sodno prakso velja, da mora potrošnik per se vedeti, da finančne institucije običajno zaračunavajo stroške odobritve kredita, in zato kreditodajalcu ni treba dokazovati, da sta se stranki o pogoju dogovorili posamično, ali pa mora kreditodajalec nasprotno v vsakem primeru dokazati, da sta se stranki o njih dogovorili posamično?

Ali je ob upoštevanju členov 3 in 4 Direktive 93/13 in sodne prakse Sodišča Evropske unije lahko v nasprotju s to direktivo nacionalna sodna praksa, v skladu s katero na podlagi člena 4(2) ni mogoče preizkusiti nepoštenosti pogoja, imenovanega „stroški odobritve kredita“, ker gre za opredelitev glavnega predmeta pogodbe, ali pa je nasprotno treba razumeti, da ti stroški odobritve kredita ne pomenijo dela pogodbene cene, temveč pomožno plačilo, zato mora biti nacionalnemu sodišču dovoljen nadzor nad preglednostjo in/ali vsebino, da se ugotovi, ali so v skladu z nacionalnim pravom nepošteni?

Ali je ob upoštevanju člena 4(2) Direktive 93/13, ki z Ley 7/1998, de 13 de abril, sobre condiciones generales de la contratación2 ni bil prenesen v španski pravni red, v nasprotju s členom 8 Direktive 93/13, da se špansko sodišče sklicuje na člen 4(2) te direktive in ga uporabi, če ta določba ni bila prenesena v španski pravni red po lastni volji zakonodajalca, ki si je prizadeval za popolno zaščito za vse pogoje, ki jih prodajalec ali ponudnik lahko vključi v pogodbo, sklenjeno s potrošniki, vključno s tistimi, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe, tudi če so v jasnem, razumljivem jeziku, če se šteje, da je pogoj, imenovan „stroški odobritve kredita“, glavni predmet kreditne pogodbe?

Ali ob upoštevanju člena 3(1) Direktive 93/13 pogoj, imenovan „stroški odobritve kredita“ povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, kadar se stranki o njem nista dogovorili posamično ter finančna institucija ne dokaže, da ustreza dejansko opravljenim storitvam in nastalim stroškom, zaradi česar mora nacionalno sodišče ugotoviti njegovo ničnost?

Ali mora ob upoštevanju člena 6(1) v povezavi s členom 7(1) Direktive 93/13 naložitev stroškov prodajalcu ali ponudniku na podlagi postopka, v okviru katerega potrošnik vloži tožbo za ugotovitev ničnosti nepoštenih pogojev, ki jih vsebuje pogodba, sklenjena z njim, in sodišča te pogoje zaradi nepoštenosti razglasijo za nične, temeljiti na načelu o nevezanosti in načelu odvračilnega učinka za prodajalca ali ponudnika, če nacionalno sodišče tej tožbi za ugotovitev ničnosti ugodi, ne glede na konkretno vračilo zneskov, določenih s sodbo, ker je treba tudi razumeti, da je glavni zahtevek ugotovitev ničnosti pogoja, vračilo zneskov pa je le pomožni zahtevek, ki je povezan z glavnim?

Ali je ob upoštevanju načela nevezanosti in načela odvračilnega učinka iz Direktive 93/13 (člena 6(1) in 7(1)) mogoče restitucijske učinke, ki izhajajo iz ugotovitve ničnosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, zaradi nepoštenosti, časovno omejiti s presojo ugovora zastaranja tožbe za izterjavo terjatve, tudi če je tožba za razglasitev absolutne ničnosti, v okviru katere se ugotovi nepoštenost pogoja, v skladu z nacionalno zakonodajo nezastarljiva?

____________

1 Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2 str. 288).

2 zakon 7/98 z dne 13. aprila 1998 o splošnih pogodbenih pogojih.