SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 5. junija 2012

Zadeva F‑71/10

Nicola Cantisani

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Konferenčni tolmač – Člena 12a in 24 Kadrovskih predpisov – Psihično nadlegovanje – Navzkrižje interesov – Odškodninski zahtevek“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero N. Cantisani predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za pomoč zaradi psihičnega nadlegovanja, katerega žrtev naj bi bil med letoma 1999 in 2007, ko je opravljal naloge konferenčnega tolmača. Tožeča stranka predlaga tudi, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.

Povzetek

1.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvajanje na področju psihičnega nadlegovanja – Vložitev prošnje za pomoč – Spoštovanje razumnega roka – Začetek roka, ki ga je treba spoštovati

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 12a, 24 in 90(1))

2.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Področje uporabe – Obseg – Dolžnost uprave, da preuči pritožbe na področju nadlegovanja – Zahteve po skrbnem ravnanju in hitrosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 12a, 24 in 90(1))

3.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem – Ravnanje, katerega cilj oziroma posledica je diskreditacija zadevne osebe ali namerno poslabšanje njenih delovnih pogojev – Zahteva po ponavljajočem se ravnanju – Zahteva po namernosti ravnanja – Obseg – Neobstoj zahteve po zlonamernosti nadlegovalca

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Tožba iz naslova obveznosti uprave, da povrne škodo, ki jo je uradniku povzročila tretja oseba – Dopustnost – Pogoj – Izčrpanje nacionalnih pravnih sredstev – Izjema – Neobstoj učinkovitih pravnih sredstev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 24, prvi in drugi odstavek, in 91)

1.      Člena 12a in 24 Kadrovskih predpisov ne določata izrecno nobenega roka za vložitev prošnje za pomoč na področju psihičnega nadlegovanja. Vendar mora v skladu z načeloma pravne varnosti in zaupanja v pravo uradnik ali uslužbenec, ki želi vložiti tako prošnjo, to storiti v razumnem roku, petletni rok pa je treba šteti za razumen, da se lahko upravi pravilno prijavi psihično nadlegovanje in se jo zaprosi za pomoč.

Poleg tega začetek roka za vložitev prošnje za pomoč na področju psihičnega nadlegovanja ustreza zadnjemu dejanju domnevnega storilca psihičnega nadlegovanja ali v vsakem primeru trenutku, od katerega domnevni storilec ne more več ponoviti svojih dejanj nad žrtvijo.

(Glej točki 67 in 68.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 8. februar 2011, Skareby proti Komisiji, F‑95/09, točke od 41 do 44, 49 in 53.

2.      V skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov mora vsaka institucija Unije svoje uradnike in uslužbence zaščititi pred kakršnim koli nadlegovanjem ali poniževanjem s strani njihovih nadrejenih. Poleg tega mora uprava zaradi dolžnosti pomoči, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. V ta namen zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva zaščito, predloži začetne dokaze o resničnosti zatrjevanih napadov, ki jim je izpostavljen. Ob takih dokazih mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti tako, da opravi preiskavo, v okviru katere ugotovi dejstva, ki so bila povod za pritožbo, in sicer v sodelovanju s pritožnikom.

(Glej točko 78.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, točki 15 in 16;

Sodišče prve stopnje: 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T‑5/92, točka 31; 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T‑136/98, točka 42.

3.      V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je psihično nadlegovanje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“, kar pomeni, da je treba psihično nadlegovanje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj, in ki so „namern[a]“. Drugi kumulativni pogoj, ki je s prvim povezan z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Dejstvo, da se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, in ne na drugi pogoj, pomeni dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nadlegovanje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so imela navedena ravnanja, če so bila storjena namerno, objektivno take posledice.

Nazadnje, ker morajo biti zadevna dejanja na podlagi člena 12a(3) Kadrovskih predpisov neprimerna, iz tega izhaja, da je opredelitev nadlegovanja pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno.

(Glej točki 89 in 90.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 12. julij 2011, Komisija proti Q, T‑80/09 P.

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, točka 135; 16. maj 2012, Skareby proti Komisiji, F‑42/10, točka 135;

4.      Namen člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov je povračilo škode, ki jo je uradnik ali uslužbenec utrpel zaradi neprimernega ravnanja tretjih oseb ali drugih uradnikov, na katere se nanaša prvi odstavek tega člena, če ni mogel dobiti odškodnine od drugih storilcev. Dopustnost odškodninske tožbe zoper uradnika ali uslužbenca na podlagi člena 24, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov je tako pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev, če ta zagotavljajo učinkovito zaščito zadevnih oseb in lahko pripeljejo do povračila za zatrjevano škodo.

(Glej točko 130.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. oktober 2006, Schmidt-Brown proti Komisiji, C‑365/05 P, točka 78;

Sodišče prve stopnje: 9. marec 2005, L proti Komisiji, T‑254/02, točka 148;

Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Komisija proti Q, točka 67.