Language of document : ECLI:EU:F:2010:72

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(občna seja)

z dne 1. julija 2010

Zadeva F‑45/07

Wolfgang Mandt

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci – Uradniki – Družinska pokojnina – Člen 79 Kadrovskih predpisov – Člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – Preživeli zakonec – Priznanje statusa preživelega zakonca dvema osebama – Znižanje za 50 % – Legitimno pričakovanje – Zahteva po ujemanju“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero W. Mandt v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa Parlamenta, pristojnega za imenovanja, z dne 8. februarja 2007, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je vložil zoper odločbo Parlamenta z dne 8. septembra 2006, s katero je Parlament odločil, da 1. aprila 2006 za 50 % zniža družinsko pokojnino, ki jo tožeča stranka prejema kot preživeli zakonec pokojne G. Mandt, rojene Neumann, nekdanje uradnice Parlamenta, ker je Parlament z odločbo z dne 8. septembra 2006, s katero je ugodil zahtevku pokojnega K.‑W. Braun-Neumanna, ki je tudi uveljavljal pravico do družinske pokojnine kot preživeli zakonec pokojne G. Neumann, odločil, da temu od 1. aprila 2006 izplačuje tako pokojnino v višini 50 %.

Odločitev:      O zahtevku tožeče stranke, naj ji Parlament izplača polno družinsko pokojnino, ni treba odločiti v delu, ki se nanaša na obdobje po 31. oktobru 2009. V preostalem se tožba zavrne. Stranki in intervenient v podporo predlogom Parlamenta, to je pokojni K.‑W. Braun-Neumann, nosijo vsak svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pokojnine – Družinska pokojnina – Status preživelega zakonca – Presoja z vidika nacionalnega prava

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 79; Priloga VIII, člen 18)

2.      Uradniki – Pokojnine – Družinska pokojnina – Podrobna pravila za dodelitev, če ima umrli uradnik več kot enega preživelega zakonca

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 79; Priloga VIII, člena 18 in 28)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Predhodna upravna pritožba – Ujemanje pritožbe in tožbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

1.      Iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki se pri opredelitvi pomena in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno v celotni Uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je umeščena določba, in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev. Vendar se dopušča tudi, da čeprav ni izrecnega sklicevanja, uporaba prava Unije lahko po potrebi vključuje sklicevanje na pravo držav članic, zlasti kadar sodišče Unije iz prava Unije ali njegovih splošnih načel ne more razbrati opornih točk, ki bi mu omogočale določitev vsebine in obsega prava Unije s samostojno razlago. Tako je zlasti pri pojmih s področja osebnega stanja in družinskega prava, saj pravni red Unije ne vsebuje zapisanih pravil na tem področju.

Tako bi se zaradi neobstoja celovitega skupka pravil mednarodnega zasebnega prava v pravu Unije in zaradi razlik med nacionalnimi sistemi mednarodnega zasebnega prava opredelitev nacionalnega pravnega reda, ki bi bil edini „pristojen“ za opredelitev osebnega stanja osebe, s strani upravnega organa Unije zaradi uporabe določbe sekundarnega prava, kot je člen 79 Kadrovskih predpisov ali člen 18 Priloge VIII k tem predpisom, izkazala za s pravnega vidika posebno zapleteno in zelo negotovo nalogo. Tudi sodišče Unije bi se moralo vzdržati takega ravnanja, saj bi sicer s tem ravnalo kot zakonodajalec.

Niti sodišču niti institucijam Unije pri izvajanju Kadrovskih predpisov tako ni treba preveriti utemeljenosti odločb, ki jih izdajo nacionalna sodišča.

Okoliščina, da institucija Unije zaradi dodelitve denarne ugodnosti dvema osebama prizna status preživelega zakonca iste umrle nekdanje uradnice, nikakor ne pomeni, da je na ravni Unije priznana, čeprav z molkom, zakonska zveza z več osebami hkrati, saj bi se lahko s takim priznanjem postavilo vprašanje združljivosti s pravnimi načeli in hierarhično višjimi pravili, zlasti če bi vsaka od zadevnih oseb prejemala celotno denarno ugodnost, določeno za „[enega]“ preživelega zakonca. V vsakem primeru je zadevna institucija v tej zadevi samo izpeljala sklepe iz uporabe nacionalnega družinskega prava.

(Glej točke 62, 63, 68, 84 in 87.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. februar 1981, P. proti Komisiji, 40/79, Recueil, str. 361, sklepni predlogi generalnega pravobranilca J.‑P. Warnerja, str. 382 in 383; 18. januar 1984, Ekro, 327/82, Recueil, str. 107, točka 11; 17. april 1986, Reed, 59/85, Recueil, str. 1283, točka 15; 31. maj 2001, D in Švedska proti Svetu, C‑122/99 P in C‑125/99 P, Recueil, str. I‑4319, točke od 34 do 38;

Sodišče prve stopnje: 18. december 1992, Díaz García proti Parlamentu, T‑43/90, Recueil, str. II‑2619, točka 36; 22. februar 2006, Adam proti Komisiji, T‑342/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑23 in II‑A‑2‑107, točka 32.

2.      Če Kadrovski predpisi ne vsebujejo določbe s podrobnimi pravili za dodelitev družinske pokojnine, kadar ima umrli uradnik več kot enega preživelega zakonca, mora metodo za dodelitev določiti institucija.

Razdelitvena metoda, ki jo je uporabila institucija, in sicer porazdelitev družinske pokojnine na enaka dela med preživela zakonca, ne krši besedila, strukture in cilja določb člena 79 Kadrovskih predpisov in člena 18 Priloge VIII k tem predpisom niti določbe celotnega poglavja o družinski pokojnini v navedeni prilogi, zlasti ker bi bilo merilo trajanja zakonske zveze, kot je določeno v členu 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, težko prenesti na primer, ko ima umrli uradnik več kot enega preživelega zakonca, in bi bilo v nasprotju s ciljem člena 79 Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 97 in 104.)

3.      Pravilo ujemanja med predhodno upravno pritožbo in tožbo zahteva ujemanje predmeta in vzroka. To pravilo je utemeljeno s samim ciljem predhodnega postopka, in sicer, da se upravi omogoči, da znova preuči svojo odločitev in tako doseže zunajsodno rešitev, opredeljeno kot „sporazumna rešitev“.

Ker pa je predhodni postopek neformalen in lahko zadevne osebe v tej fazi delujejo brez odvetnikove pomoči, uprava pritožb ne sme razlagati ozko, temveč jih mora razlagati široko. Čeprav imajo lahko predlogi, predstavljeni pred sodiščem Unije, le enak predmet kot predlogi, navedeni v pritožbi, in lahko vsebujejo le „izpodbojne razloge“, ki temeljijo na istem vzroku kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, je te izpodbojne razloge pred sodiščem Unije vseeno mogoče razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in argumentov, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani.

Pravilo ujemanja se lahko uporablja le v primeru, ko pravno sredstvo spremeni predmet ali vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzrok“ razlagati široko. Posledično in ob upoštevanju ugovorov nezakonitosti in seveda razlogov, ki zadevajo zavezujoče pravo, bi navadno šlo za spremembo vzroka spora in bi bila posledica tega nedopustnost zaradi neupoštevanja pravila ujemanja le, če tožeča stranka, ki v pritožbi kritizira le formalno veljavnost akta, ki posega v njen položaj, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki, v tožbi navede vsebinske razloge ali, v nasprotnem primeru, če tožeča stranka, potem ko je v pritožbi izpodbijala le materialno zakonitost akta, ki posega v njen položaj, vloži tožbo, v kateri so navedeni razlogi, ki se nanašajo na formalno veljavnost tega akta, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki.

Namreč, zaradi notranje pravne narave ugovora nezakonitosti in sklepanja, zaradi katerega zadevna oseba išče in uveljavlja tako nezakonitost, se od uradnika ali uslužbenca, ki vloži pritožbo in nima nujno ustreznega pravnega znanja, ne more zahtevati, da v predhodnem postopku poda tak ugovor, če ne želi, da bi njegov ugovor v nadaljevanju postal nedopusten.

(Glej točke od 109 do 111 in od 119 do 121.)

Napotitev na:

Sodišče: 1. julij 1976, Sergy proti Komisiji, 58/75, Recueil, str. 1139, točke od 31 do 33; 20. marec 1984, Razzouk in Beydoun proti Komisiji, 75/82 in 117/82, Recueil, str. 1509, točka 9; 7. maj 1986, Rihoux in drugi proti Komisiji, 52/85, Recueil, str. 1555, točki 12 in 14; 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točka 10; 14. marec 1989, Del Amo Martinez proti Parlamentu, 133/88, Recueil, str. 689, točki 10 in 11; 2. april 1998, Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67; 19. november 1998, Parlament proti Gaspari, C‑316/97 P, Recueil, str. I‑7597, točki 17 in 18;

Sodišče prve stopnje: 8. junij 1995, Allo proti Komisiji, T‑496/93, RecFP, str. I‑A‑127 in II‑405, točka 26; 13. april 2005, Nielsen proti Svetu, T‑353/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑95 in II‑443, točka 23; 31. maj 2005, Dionyssopoulou proti Svetu, T‑284/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑131 in II‑597, točka 62;

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Putterie‑De‑Beukelaer proti Komisiji, F‑31/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑53 in II‑A‑1‑261, točka 57 in naslednje, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑160/08 P; 11. september 2008, Smadja proti Komisiji, F‑135/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑299 in II‑A‑1‑1585, točka 40, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑513/08 P; 18. maj 2009, Meister proti UUNT, F‑138/06 in F‑37/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑131 in II‑A‑1‑727, točka 145.