Language of document : ECLI:EU:F:2010:72

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (občna seja)

z dne 1. julija 2010(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Družinska pokojnina – Člen 79 Kadrovskih predpisov – Člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom – Preživeli zakonec – Priznanje statusa preživelega zakonca dvema osebama – Znižanje za 50 % – Legitimno pričakovanje – Pravilo o skladnosti“

V zadevi F‑45/07,

zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE,

Wolfgang Mandt, stanujoč v Kreuztalu (Nemčija), ki ga zastopa B. Kolb, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropskemu parlamentu, ki so ga najprej zastopali K. Zejdová, J. F. de Wachter in U. Rösslein, zastopniki, nato J. F. de Wachter, K. Zejdová in S. Seyr, zastopniki,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Kurta-Wolfganga Braun-Neumanna, umrlega 9. oktobra 2009, čigar edina dedinja je Shirley Meyer, stanujoča v Bedburg-Hauu (Nemčija), ki prevzema predloge, ki jih je predstavil njihov avtor, in ki jo zastopa P. Ames, odvetnik,

intervenient,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja),

v sestavi P. Mahoney, predsednik, S. Gervasoni, predsednik senata, H. Kreppel, H. Tagaras (poročevalec) in S. Van Raepenbusch, sodniki,

sodna tajnica: W. Hakenberg,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. junija 2009

izreka naslednjo

Sodbo

1        W. Mandt s tožbo, ki jo je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo po telefaksu 16. maja 2007 (izvirnik je bil vložen 21. maja 2007), v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe organa Evropskega parlamenta, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), z dne 8. februarja 2007, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je vložil zoper odločbo z dne 8. septembra 2006, s katero je Parlament odločil, da 1. aprila 2006 za 50 % zniža družinsko pokojnino, ki jo tožeča stranka prejema kot preživeli zakonec pokojne G. Mandt, rojene Neumann (v nadaljevanju: pokojna G. Neumann), nekdanje uradnice Parlamenta. Razlog za tako znižanje je bil, da je Parlament z odločbo z dne 8. septembra 2006, s katero je ugodil zahtevku pokojnega K.-W. Braun-Neumanna, ki je tudi uveljavljal pravico do družinske pokojnine kot preživeli zakonec pokojne G. Neumann, odločil, da temu od 1. aprila 2006 izplačuje tako pokojnino v višini 50 %.

 Pravni okvir

2        Člen 79 Kadrovskih predpisov za uslužbence Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:

„Preživeli zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika je, tako kakor je predvideno v poglavju 4 Priloge VIII, upravičen do družinske pokojnine v višini 60 % starostne pokojnine ali invalidnine, ki jo je prejemal umrli ali ki bi jo prejemal ne glede na delovno dobo ali starost, če bi ob smrti izpolnjeval pogoje zanjo.

[…]“

3        Člen 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Če je nekdanji uradnik prejemal starostno pokojnino, ima preživeli zakonec pravico do družinske pokojnine v višini 60 % starostne pokojnine, ki jo je uradnik prejemal ob smrti, če sta bila, preden je uradnik prenehal delati v instituciji, poročen[a] vsaj eno leto in z upoštevanjem določb člena 22. Najnižja družinska pokojnina znaša 35 % zadnje osnovne plače; vendar pa znesek družinske pokojnine nikakor ne sme presegati zneska starostne pokojnine, ki jo je zakonec prejemal ob smrti.

[…]“

4        Člen 22 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Če uradnik zapusti preživelega zakonca in tudi otroke iz prejšnjega zakona ali druge osebe, upravičene po njem, se celotna pokojnina, izračunana, kakor da bi bile vse te osebe odvisne od preživelega zakonca, razdeli mednje v sorazmerju s pokojninami, ki bi se izplačale vsaki kategoriji, če bi jih obravnavali ločeno.

[…]“

5        Člen 27 Priloge VIII določa:

„Razvezani zakonec uradnika ali nekdanjega uradnika je upravičen do družinske pokojnine, opredeljene v tem poglavju, če ob smrti bivšega zakonca lahko dokaže upravičenost do preživnine, dodeljene po odločbi sodišča ali z uradno registriranim dogovorom med njim/njo in bivšim zakoncem.

Vendar pa družinska pokojnina ne sme presegati zneska preživnine, izplačane ob smrti bivšega zakonca, pri čemer se znesek prilagodi v skladu s postopkom iz člena 82 Kadrovskih predpisov.

Upravičenost razvezanega zakonca preneha, če se ponovno poroči[,] preden bivši zakonec umre. Če se ponovno poroči po smrti bivšega zakonca, veljajo določbe člena 26.“

6        Člen 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom določa:

„Če je imel umrli uradnik več kot enega razvezanega zakonca, upravičen[ega] do družinske pokojnine[,] ali enega ali več razvezanih zakoncev in preživelega zakonca, ki so upravičen[i] do družinske pokojnine, se pokojnina razdeli sorazmerno s trajanjem posamezne zakonske zveze. Uporabijo se določbe drugega in tretjega odstavka člena 27.

[…]“

 Dejansko stanje

7        Pokojna G. Neumann, ki je bil takrat uradnica Parlamenta, in pokojni K.‑W. Braun-Neumann, oba nemška državljana, sta se 3. maja 1993 poročila v Straubingu (Nemčija) in se naselila v Andennu (Belgija). Po trditvah tožeče stranke je pokojni K.-W. Braun-Neumann storil kazniva dejanja, zaradi katerih je bil zaprt, nato pa je bil v psihiatrični bolnišnici.

8        Skupno življenje pokojnega K.-W. Braun-Neumanna in njegove žene je bilo omejeno na kratka obdobja v letu po sklenitvi zakonske zveze, ta pa je bila razvezana z zamudno sodbo o razvezi zakonske zveze, ki jo je Tribunal de première instance de Namur (Belgija) izreklo 6. septembra 1995 in ki naj bi nato v tej državi postala pravnomočna.

9        Predlog, ki ga je pokojna G. Neumann vložila za priznanje te sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, v Nemčiji, je Bayerisches Oberstes Landesgericht (vrhovno sodišče Bavarske, Nemčija) nazadnje zavrnilo s sklepom z dne 11. oktobra 1999. Razlog za zavrnitev priznanja je bil predvsem neupoštevanje pravice do obrambe pokojnega K.-W. Braun-Neumanna v postopku, v katerem je bila izrečena navedena sodba o razvezi zakonske zveze, ker je bilo pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu, ki je bil zaprt v zavodu za prestajanje kazni v Nemčiji, prepozno vročeno vabilo na obravnavo.

10      Tožeča stranka je 25. aprila 2000 v New Yorku (Združene države) sklenila zakonsko zvezo s pokojno G. Neumann.

11      Pokojna G. Neumann se je leta 2001 upokojila in iz tega naslova prejemala starostno pokojnino. Nato se je po navedbah tožeče stranke aprila 2002 naselila v Nemčiji. Vendar so na „potrdilu o prejšnjih prebivališčih“ mesta Andenne, ki ga je tožeča stranka predložila po obravnavi (glej točko 33 te sodbe), navedeni le naslovi v Belgiji.

12      Pokojni K.-W. Braun-Neumann je leta 2003 v Nemčiji začel postopek za razvezo zakonske zveze, v katerem je zahteval, naj se njegova zakonska zveza s pokojno G. Neumann razveže.

13      Pokojna G. Neumann je umrla 25. julija 2004 v Nemčiji.

14      Tožeča stranka je 11. avgusta 2004 zahtevala, naj se ji odobri pravica do družinske pokojnine, čemur je Parlament ugodil 23. septembra z učinkom od 1. novembra 2004.

15      Amtsgericht-Familiengericht-Merzig (okrajno sodišče v Merzigu, Nemčija) je s sodbo z dne 25. avgusta 2004 ugodilo predlogu za razvezo zakonske zveze, ki ga je vložil pokojni K.-W. Braun-Neumann, vendar je pozneje s sklepom z dne 21. januarja 2005 ugotovilo, da se postopek za razvezo zakonske zveze razveljavi, saj je zakonska zveza pokojne G. Neumann in pokojnega K.-W. Braun-Neumanna prenehala zaradi smrti prvonavedene 25. julija 2004.

16      Vseeno je bil v družinski knjižici zakonskega para Braun-Neumann, ki so jo izdali pristojni nemški organi, 19. januarja 2005 dodan zaznamek, da je bila žena „poročena tudi“ s tožečo stranko, navedena pa sta bila tudi kraj in datum sklenitve zakonske zveze. Poleg tega je bil 6. aprila 2006 v družinsko knjižico zakonskega para Mandt-Neumann dodan podoben zaznamek, v katerem je bila omenjena prva zakonska zveza pokojne G. Neumann.

17      Amtsgericht Siegen (okrajno sodišče v Siegnu, Nemčija), ki mu je zadevo predložil Landrat des Kreises Siegen-Wittgenstein Standesamtsaufsicht (predsednik okrožnega sveta okrožja Siegen-Wittgenstein, organ, ki opravlja naloge nadzora nad matičnimi zadevami, Nemčija), je s sklepom z dne 25. januarja 2006 poleg tega ugotovilo, da je treba spremeniti mrliški list pokojne G. Neumann, da bo v tem aktu kot njen zakonec naveden tudi pokojni K.‑W. Braun-Neumann, ne le W. Mandt. Tako spremenjeni mrliški list je bil izdan 23. marca 2006.

18      Parlament trdi, da je pokojni K.-W. Braun-Neumann 29. marca 2006 zahteval, da se mu odobri pravica do družinske pokojnine kot preživelemu zakoncu pokojne G. Neumann; v okviru te zahteve je pokojni K.-W. Braun-Neumann Parlamentu poslal sklep Amtsgericht Siegen z dne 25. januarja 2006 in mrliški list, spremenjen na podlagi tega sklepa.

19      OPI je z dopisom z dne 8. septembra 2006 obvestil pokojnega K.‑W. Braun‑Neumanna o odločitvi, da se mu od 1. aprila 2006 izplačuje 50 % družinske pokojnine po pokojni G. Neumann. OPI je z dopisom z istega dne tožečo stranko obvestil, da se bo morala družinska pokojnina, ki jo je prejemal v višini 100 %, od 1. aprila 2006 znižati na 50 %, ker bo preostalih 50 % od tega datuma prejemal pokojni K.-W. Braun-Neumann kot preživeli zakonec pokojne G. Neumann; Parlament je namreč s tem dopisom tožečo stranko obvestil, da je bila glede na matični register pokojna G. Neumann ob smrti poročena hkrati s tožečo stranko in pokojnim K.-W. Braun-Neumannom, in dodal, da je preučil tudi sodbo o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, in sodbo Bayerisches Oberstes Landesgericht. Parlament je nato 18. oktobra 2006 določil pravice pokojnega K.-W. Braun-Neumanna in mu dodelil 50 % družinske pokojnine po pokojni G. Neumann od 1. aprila 2006.

20      Tožeča stranka je odločbo z dne 8. septembra 2006, sprejeto v zvezi z njo, izpodbijala s pritožbo, ki jo je njen zastopnik vložil z dopisom z dne 13. septembra 2006, dopolnil pa z dopisom z dne 5. oktobra 2006; tožeča stranka je Parlamentu svoje argumente tudi podrobno predstavila v dopisih z dne 30. septembra in 4. oktobra 2006. OPI je z odločbo z dne 8. februarja 2007, v kateri se je skliceval na te štiri dopise, zavrnil pritožbo tožeče stranke.

21      Pokojni K.-W. Braun-Neumann je po delni ugoditvi pritožbi, ki jo je vložil v zvezi z izplačilom polovice družinske pokojnine z učinkom za nazaj za obdobje od 1. avgusta 2004 do 31. marca 2006, vložil tožbo pri Sodišču za uslužbence, s katero je v bistvu zahteval, naj se mu z učinkom za nazaj od 1. avgusta 2004 izplača druga polovica te pokojnine. Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 23. maja 2008 tožbo zavrglo kot nedopustno (Braun-Neumann proti Parlamentu, F‑79/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑181 in II‑A‑1‑957); pritožba, ki jo je pokojni K.‑W. Braun‑Neumann vložil zoper ta sklep, pa je bila zavrnjena s sklepom Splošnega sodišča z dne 15. januarja 2009 v zadevi Braun-Neumann proti Parlamentu (T‑306/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑1 in II‑B‑1‑1).

 Predlogi strank in postopek

22      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        odločbo OPI z dne 8. februarja 2007 razglasi za nično;

–        Parlamentu naloži, naj ji od 1. aprila 2006 izplača dodatnih 50 % družinske pokojnine, ki ji jo dolguje po njegovi ženi, pokojni G. Neumann, in naj ji še naprej mesečno izplačuje ta znesek.

23      Tožeča stranka poleg tega Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        dovoli, da se v skladu s členom 35(2)(c) Poslovnika Splošnega sodišča kot jezik postopka uporablja nemščina.

24      Čeprav tožeča stranka na začetku tožbe prosi tudi za odobritev pravne pomoči, na koncu, še vedno v besedilu tožbe, navaja, da bo tako vlogo vložila naknadno. Vendar tožeča stranka pozneje ni vložila vloge za pravno pomoč.

25      Parlament Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za delno nedopustno;

–        tožbo v preostalem zavrne kot neutemeljeno;

–        o stroških odloči v skladu s predpisi.

26      Sodišče za uslužbence je z dopisoma z dne 30. novembra 2007 in 30. aprila 2008 v skladu s členoma 55 in 56 Poslovnika stranki povabilo, naj predložita stališča o nekaterih vidikih spora. Stranki sta te ukrepe procesnega vodstva izpolnili v določenem roku.

27      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 24. oktobra 2008 stranki obvestilo, da namerava v skladu s členom 111(1) Poslovnika pokojnega K.‑W. Braun-Neumanna pozvati, naj intervenira v postopku, in ju zaprosilo za stališča o tem pozivu. Tožeča stranka je Sodišče za uslužbence obvestila, da se odpoveduje predložitvi stališč o tem pozivu, Parlament pa je v določenem roku navedel, da takemu pozivu načelno ne nasprotuje.

28      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 21. novembra 2008 pokojnega K.‑W. Braun-Neumanna pozvalo, naj se opredeli glede poziva k intervenciji, ki mu je bil poslan. Pokojni K.-W. Braun-Neumann je izjavil, da želi intervenirati v podporo predlogom Parlamenta.

29      Sodišče za uslužbence je z dopisi z dne 16. decembra 2008 stranki vprašalo, ali želita, da se nekatere listine iz spisa, za katere menita, da so tajne ali zaupne, ne izročijo pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu. Parlament je Sodišču za uslužbence v določenem roku odgovoril, da ne, tožeča stranka pa na ta poziv ni odgovorila.

30      Pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu je bila s sklepom Sodišča za uslužbence z dne 3. marca 2009, ki je bil strankama vročen 4. marca 2009, dovoljena intervencija v tej zadevi v podporo predlogom Parlamenta.

31      Pokojni K.-W. Braun-Neumann je v intervencijski vlogi, vloženi 20. aprila 2009, Sodišču za uslužbence predlagal, naj zavrne tožbo. Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 30. aprila 2009 glavni stranki obvestilo, da lahko na intervencijsko vlogo odgovorita v ustnem postopku.

32      Glavni stranki in intervenient so na obravnavi predlagali, naj se jim dovoli predložitev novih dokumentov in listin v postopku. Predsednik Sodišča za uslužbence je po obravnavi izjavil, da ni treba končati ustnega postopka.

33      Sodišče za uslužbence je z dopisi z dne 17. junija 2009 stranke obvestilo, da lahko v določenem roku predložijo dokumente, ki so jih napovedale na obravnavi. Tožeča stranka in pokojni K.-W. Braun-Neumann sta po pošti poslala različne dokumente. Med dokumenti, ki jih je predložil pokojni K.‑W. Braun‑Neumann, so bili, prvič, dopis, ki mu ga je tožeča stranka poslala 22. septembra 1997 in v katerem je zahtevala, naj pokojni K.-W. Braun-Neumann neha nadlegovati „[njegovo] ženo“ („meine Frau“), drugič, odločba Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu, Nemčija) z dne 10. decembra 1999, s katero je bilo pokojni G. Neumann naloženo mesečno plačilo 400 nemških mark (DEM) iz naslova preživnine za zakonca, tretjič, zamudna sodba Landgericht Koblenz (deželno sodišče v Koblenzu, Nemčija) z dne 27. novembra 2007, s katero je bilo sinu pokojne G. Neumann naloženo plačilo 150.000 EUR iz naslova pravice do nujnega deleža v korist tožeče stranke, in četrtič, dopis Staatsanwaltschaft Siegen (državno tožilstvo v Siegnu, Nemčija) z dne 16. februarja 2006, poslan pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu, s katerim je bil ta obveščen, da je bilo treba ovadbo zaradi bigamije, ki jo je 17. marca 2005 podal zoper tožečo stranko, zavrniti zaradi zastaranja.

34      Sodišče za uslužbence je poleg tega 10. julija 2009 izvedlo dodatne ukrepe procesnega vodstva, ki so bili izpolnjeni v določenem roku.

35      Sodišče za uslužbence je 11. septembra 2009 določilo 25. september 2009 kot rok za predložitev morebitnih stališč strank o predložitvi in vsebini dokumentov, omenjenih v točki 33 te sodbe. Taka stališča je predložila le tožeča stranka, ki je predvsem navedla, da se ne spominja zgoraj navedenega dopisa z dne 22. septembra 1997, in trdila, da odločba Landgericht Koblenz z dne 27. novembra 2007 temelji na napačnih navedbah, ki jih je podal pokojni K.‑W. Braun-Neumann.

36      Zastopnik intervenienta je Sodišče za uslužbence obvestil, da je K.‑W. Braun‑Neumann umrl 9. oktobra 2009, in predložil kopijo mrliškega lista.

37      Sodišče za uslužbence je 12. novembra 2009 določilo 26. november 2009 kot rok, do katerega naj, prvič, glavni stranki predložita morebitna stališča o vplivu smrti K.-W. Braun-Neumanna na to zadevo in, drugič, zastopnik K.‑W. Braun‑Neumanna Sodišče za uslužbence obvesti, ali bodo pravni nasledniki umrlega nadaljevali postopek.

38      Parlament je v dopisu, vloženem v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 12. novembra 2009, to sodišče obvestil, da je po smrti K.-W. Braun‑Neumanna z odločbo z dne 11. novembra 2009 prilagodil znesek družinske pokojnine W. Mandta, tako da ta od 1. novembra 2009 prejema celotno družinsko pokojnino po pokojni G. Neumann.

39      Tožeča stranka je v dopisu, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 25. novembra 2009, predložila stališča o vplivu smrti K.-W. Braun-Neumanna na to zadevo. Predvsem je menila, da smrt K.-W. Braun-Neumanna ne zahteva drugačne presoje spornega pravnega položaja. Vendar naj bi bilo treba okoliščino, da se zdaj tožeči stranki izplačuje celotna družinska pokojnina, obravnavati kot indic v podporo njenim trditvam, saj naj bi Parlament znova priznal obstoj razveze zakonske zveze med pokojnima G. Neumann in K.-W. Braun-Neumannom ter zakonitost zakonske zveze med pokojno G. Neumann in W. Mandtom. Tožeča stranka iz tega sklepa, da je njena pravica do 100-odstotnega izplačila družinske pokojnine obstajala tudi v preteklosti v obdobju od smrti G. Neumann do vložitve tožbe, v vsakem primeru pa od 1. avgusta 2004 do 1. aprila 2006.

40      Parlament je 26. novembra 2009 predložil stališča o vplivu smrti K.‑W. Braun‑Neumanna na to zadevo in predvsem navedel, da je po njegovem mnenju vprašanje, ali je treba W. Mandta šteti za edinega preživelega zakonca ali pa je treba družinsko pokojnino razdeliti med W. Mandta in pokojnega K.‑W. Braun‑Neumanna, odprto celo po smrti zadnjega.

41      Intervenientov zastopnik je v dopisu, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 26. novembra 2009, to sodišče obvestil, da je iz oporoke pokojnega K.-W. Braun-Neumanna razvidno, da je Shirley Meyer njegova edina dedinja, in da želi kot dedinja naslediti umrlega kot intervenienta v tej zadevi. Dopisu intervenientovega zastopnika sta bili priloženi kopiji oporoke z dne 7. januarja 2008 in zapisnika Amtsgericht Merzig, pristojnega zapuščinskega sodišča, z dne 3. novembra 2009. Intervenientov zastopnik se je v istem dopisu zavezal, da bo naknadno poslal novo pooblastilo, kar je storil 9. decembra 2009.

42      Ustni postopek se je končal 5. januarja 2010 in začelo se je posvetovanje o tej zadevi.

 Predmet spora

43      Tožeča stranka v podporo svojim predlogom predlaga razglasitev ničnosti odločbe OPI z dne 8. februarja 2007 o zavrnitvi njene pritožbe. V zvezi s tem je treba spomniti, da Sodišče za uslužbence na podlagi predloga za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe, ki nima samostojne vsebine, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8; sodbi Splošnega sodišča z dne 10. decembra 1992 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču, T‑33/91, Recueil, str. II‑2499, točka 23, in z dne 6. aprila 2006 v zadevi Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 43, ter sodbo Sodišča za uslužbence z dne 4. junija 2009 v zadevi Mölling proti Europolu, F‑11/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑159 in II‑A‑1‑899, točka 27). V tej zadevi je bila pritožba tožeče stranke, ki jo je OPI zavrnil 8. februarja 2007, vložena zoper odločbo z dne 8. septembra 2006, s katero je bila od 1. aprila 2006 za 50 % znižana družinska pokojnina po pokojni G. Neumann. Ker odločba z dne 8. februarja 2007 nima samostojne vsebine, saj le potrjuje odločbo z dne 8. septembra 2006, in to z obrazložitvijo, ki v bistvu, a podrobneje povzema obrazložitev navedene odločbe, je treba sklepati, da je tožba vložena le zoper odločbo z dne 8. septembra 2006, sprejeto v zvezi s tožečo stranko (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

44      Kar zadeva predlog tožeče stranke, naj se kot jezik postopka dovoli nemščina, je treba spomniti, da v skladu s členom 35(1) in (2) Poslovnika Splošnega sodišča, ki se je uporabljal na dan vložitve tožbe, jezik postopka – med 23 uradnimi jeziki Evropske unije – izbere tožeča stranka ob upoštevanju določb člena 35(2), od (a) do (c), navedenega poslovnika, ki se v tej zadevi ne uporabljajo. V vsakem primeru so v skladu s členom 29 Poslovnika Sodišča za uslužbence, ki se uporablja od 1. novembra 2007, pravila o jezikovni ureditvi, ki se uporabljajo na Sodišču za uslužbence, pravila iz Poslovnika Splošnega sodišča, in sicer zgoraj navedene določbe člena 35(1) in (2) tega poslovnika. V tej zadevi Sodišču za uslužbence torej ni treba odločiti o predlogu tožeče stranke, naj se kot jezik postopka dovoli nemščina, saj ta lahko sama izbere nemščino kot jezik postopka, kar je tudi storila.

45      Poleg tega je treba ugotoviti, da zaradi smrti K.-W. Braun-Neumanna 9. novembra 2009 spor, o katerem odloča Sodišče za uslužbence, ni postal brezpredmeten, razen kar zadeva predlog, naj se Parlamentu naloži izplačilo za obdobje po 31. oktobru 2009, saj tožeča stranka od tega datuma prejema celotno družinsko pokojnino po pokojni G. Neumann (glej točko 38 te sodbe). Takó je predlog tožeče stranke, naj se Parlamentu naloži izplačilo, kolikor se sklicuje na to obdobje, brezpredmeten. Nasprotno pa v celoti ohrani pomen, kar zadeva obdobje pred datumom smrti pokojnega K.-W. Braun-Neumanna.

 Predlogi za razglasitev ničnosti

 Trditve strank

46      Tožeča stranka v utemeljitev svojega predloga za razglasitev ničnosti trdi, da je z izpodbijano odločbo kršeno pravo Unije. V utemeljitvi navaja devet očitkov.

47      Prvi očitek je razdeljen na dva dela. Po eni strani, ker predvsem pri Bayerischer Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče Bavarske) ni bilo mogoče vložiti nobenega pravnega sredstva zoper sklep Bayerisches Oberstes Landesgericht z dne 11. oktobra 1999 (glej točko 9 te sodbe), naj bi bile pravice pokojnega K.‑W. Braun-Neumanna in tudi pravice tožeče stranke omejevane. Po drugi strani, sklep Bayerisches Oberstes Landesgericht naj bi temeljil na napačnih predpostavkah in naj poleg tega ne bi bil skladen s pravom, ki je veljalo ob njegovi izdaji, zlasti ne s pravom Unije. Najprej, po mnenju tožeče stranke v navedenem sklepu namreč ni navedeno, ali je Bayerisches Oberstes Landesgericht preverilo trditve pokojnega K.-W. Braun-Neumanna o poteku postopka za razvezo zakonske zveze pri Tribunal de première instance de Namur; poleg tega naj bi bilo vabilo na obravnavo pred Tribunal de première instance de Namur pokojnemu K.‑W. Braun-Neumannu posredovano v skladu z veljavnimi pravili mednarodnega prava in ta naj bi imel tako med 4. avgustom 1995, ko je prejel navedeno vabilo, in 6. septembrom 1995, ko je Tribunal de première instance de Namur izreklo sodbo o razvezi zakonske zveze, dovolj časa za vložitev vloge pri tem sodišču, pri čemer se pokojni K.-W. Braun-Neumann poleg tega in v nasprotju s tem, kar je izjavil, naj ne bi pritožil zoper navedeno sodbo o razvezi zakonske zveze.

48      Tožeča stranka, ki se po eni strani opira na člen 27 Konvencije med Zvezno republiko Nemčijo in Kraljevino Belgijo o medsebojnem priznanju in izvrševanju sodnih in arbitražnih odločb ter javnih listin v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane 30. junija 1958 v Bonnu, ki je veljala, ko je Tribunal de première instance de Namur izreklo sodbo o razvezi zakonske zveze, in se po drugi strani sklicuje na navedbe v okviru prvega očitka, z drugim očitkom trdi, da pokojni K.‑W. Braun-Neumann ni izostal od postopka pred Tribunal de première instance de Namur in da bi se celo v takem primeru še vedno lahko zagovarjal.

49      Tožeča stranka s tretjim očitkom trdi, da je z izpodbijano odločbo kršena Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, str. 1), ker ne obstajajo razlogi za nepriznanje sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, v smislu člena 22 Uredbe št. 2201/2003.

50      Tožeča stranka s četrtim očitkom zagovarja veljavnost sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, ker je bila Belgija kraj zadnjega skupnega prebivališča pokojnih G. Neumann in K.‑W. Braun‑Neumanna, in to kljub napačnim navedbam o tem kraju, ki naj bi jih pokojni v slabi veri podal v postopku pred Bayerisches Oberstes Landesgericht, ki se je končal z izdajo sklepa z dne 11. oktobra 1999.

51      Peti očitek je naveden zoper izpodbijano odločbo, ker naj bi ta vsebovala sklicevanje na sklep Amtsgericht Siegen z dne 25. januarja 2006, čeprav naj ta sklep ne bi bil upošteven za vprašanje priznanja sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, in naj poleg tega ne bi mogel veljati v Evropski uniji, kjer zakonska zveza z več osebami hkrati ni dovoljena.

52      Tožeča stranka s šestim očitkom trdi, da je zakonska zveza med pokojnima G. Neumann in K.-W. Braun-Neumannom trajala manj kot leto in da zadnji torej glede na določbe člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ne more uveljavljati pravice do družinske pokojnine.

53      Sedmi očitek temelji na dejstvu, prvič, da se odločba z dne 8. februarja 2007 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke sklicuje na določbe nemškega prava, in sicer na člena 23 in 29 Ehegesetz (zakon o zakonski zvezi), ki nista več veljala ob sprejetju navedene odločbe, in drugič, da je razlog za razveljavitev zakonske zveze, ki sta jo sklenila pokojna K.-W. Braun-Neumann in G. Neumann, obstajal, saj G. Neumann ob sklenitvi zakonske zveze ni poznala osebnosti svojega moža in kazenskih obsodb, ki so bile izrečene zoper njega, čeprav tožeča stranka priznava, da ni upravičena izpodbijati zadevne zakonske zveze.

54      Tožeča stranka v okviru osmega očitka opozarja, da je Parlament menil, da je bila pokojna G. Neumann, ko je sodba o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, postala pravnomočna, razvezana v smislu Kadrovskih predpisov z vsemi finančnimi posledicami, ki jih to prinese. Institucija jo je po sklenitvi zakonske zveze s tožečo stranko znova štela za poročeno žensko „z vsemi povečanji in zmanjšanji, z vidika prava, dohodkov in pokojnin“. Parlament naj bi v takih okoliščinah pri G. Neumann in tožeči stranki vzbudil legitimno pričakovanje glede njunega statusa zakoncev.

55      Tožeča stranka v okviru devetega očitka trdi, da v skladu s členom 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom že sam status preživelega zakonca zadostuje za dodelitev 100-odstotne družinske pokojnine, in meni, da se lahko sklicuje na tak status in da ima zato pravico do celotne navedene pokojnine. Sklep Amtsgericht Siegen z dne 25. januarja 2006 naj namreč ne bi omajal dejstva, da je v New Yorku sklenila veljavno zakonsko zvezo s pokojno G. Neumann.

56      Parlament v odgovor na različne očitke, ki jih je navedla tožeča stranka, v bistvu trdi, da sodišče Unije ni pristojno za nadzor nad nacionalnimi sodnimi odločbami niti nad ravnanji nacionalnih organov. Parlament glede tega meni, da se tožeča stranka pred Sodiščem za uslužbence ne more sklicevati na morebitne napake, ki so jih storila nemška nacionalna sodišča, in da je OPI moral upoštevati mrliški list, kakor ga je spremenil pristojni organ, in ustrezno spremeniti določitev pokojninskih pravic tožeče stranke. Parlament še opozarja, da 6. septembra 1995, ko je Tribunal de première instance de Namur izreklo sodbo o razvezi zakonske zveze, Uredba št. 2201/2003 ni veljala. Parlament poleg tega trdi, da čeprav so bile določbe členov 23 in 29 Ehegesetz razveljavljene, jih je v vsakem primeru nadomestil člen 1313 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB), katerega vsebina je enaka. Poleg tega Parlament v zvezi s trajanjem zakonske zveze pokojnih G. Neumann in K.-W. Braun-Neumanna trdi, da tudi če bi domnevali, da je bila ta zakonska zveza razvezana s sodbo o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, to ne spremeni dejstva, da je ta zakonska zveza trajala dve leti, saj sta se pokojna G. Neumann in K.-W. Braun-Neumann poročila 3. maja 1993. Nazadnje, Parlament trdi, da se tožeča stranka glede na načelo skladnosti pritožbe in tožbe ne more šele v tožbi prvič sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo.

57      Pokojni K.-W. Braun-Neumann v intervencijski vlogi v bistvu povzema trditve Parlamenta, vendar dodaja predvsem dva premisleka. Po eni strani podredno trdi, da samega dejstva, da je Parlament tožeči stranki izplačal celotno družinsko pokojnino, ni mogoče šteti za zagotovilo uprave, ker zgolj plačilo pri prejemniku ne more ustvariti legitimnega pričakovanja glede zakonitosti prejemka. Po drugi strani in ker ima lahko vsak uradnik le eno pravico do pokojnine za svojo upokojitev, naj bi Parlament upravičeno razdelil družinsko pokojnino po pokojni G. Neumann med oba preživela zakonca.

 Presoja Sodišča za uslužbence

58      Tožeča stranka s prvimi petimi in s sedmim očitkom v resnici izpodbija status preživelega zakonca pokojnega K.-W. Braun-Neumanna. Tožeča stranka s šestim očitkom izhaja iz predpostavke, da ima pokojni K.‑W. Braun‑Neumann status preživelega zakonca, vendar Parlamentu očita kršitev člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, ker naj pokojni K.‑W. Braun-Neumann ne bi bil imel statusa zakonca pokojne G. Neumann najmanj eno leto, kot se zahteva v tem členu. Osmi očitek temelji na kršitvi načela varstva zaupanja v pravo. Nazadnje, tožeča stranka v okviru devetega očitka navaja napačno uporabo člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, saj bi ji moral Parlament, ki ji je priznal status preživelega zakonca, dodeliti celotno družinsko pokojnino, in to kljub priznanju istega statusa pokojnemu K.‑W. Braun-Neumannu.

59      Iz tega, kar je bilo navedeno v prejšnjih točkah, izhaja, da utemeljitev tožeče stranke v bistvu zajema dva tožbena razloga.

60      Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom in vsebuje tri dele. Prvi del, ki ustreza prvim petim očitkom, ki jih je navedla tožeča stranka, in sedmemu, temelji na izpodbijanju samega statusa preživelega zakonca pokojnega K.-W. Braun-Neumanna. Drugi del tega tožbenega razloga je povezan s šestim očitkom in se nanaša na to, da naj v zvezi z zakonsko zvezo med pokojnima G. Neumann in K.-W. Braun‑Neumannom ne bi bil upoštevan pogoj iz zgoraj navedenega člena, da mora zakonska zveza trajati najmanj eno leto. Tretji del, ki temelji na devetem očitku, pa se nanaša na znesek družinske pokojnine, ki ga je treba izplačati preživelemu zakoncu umrlega uradnika, če se isti status prizna tudi drugi osebi.

61      Drugi razlog, ki ustreza osmemu očitku, se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo.

 Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom

–       Prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na izpodbijanje statusa preživelega zakonca pokojnega K.-W. Braun-Neumanna

62      V skladu s sodno prakso iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki se pri opredelitvi pomena in obsega ne sklicuje izrecno na pravo držav članic, navadno razlagati samostojno v celotni Uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je umeščena določba, in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 18. januarja 1984 v zadevi Ekro, 327/82, Recueil, str. 107, točka 11, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 18. decembra 1992 v zadevi Díaz García proti Parlamentu, T‑43/90, Recueil, str. II‑2619, točka 36, in z dne 22. februarja 2006 v zadevi Adam proti Komisiji, T‑342/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑23 in II‑A‑2‑107, točka 32). Vendar se v zadevni sodni praksi dopušča tudi, da čeprav ni izrecnega sklicevanja, uporaba prava Unije lahko po potrebi vključuje sklicevanje na pravo držav članic, zlasti kadar sodišče Unije iz prava Unije ali splošnih načel prava Unije ne more razbrati opornih točk, ki bi mu omogočale določitev vsebine in obsega prava Unije s samostojno razlago.

63      Tako je zlasti pri pojmih s področja osebnega stanja in družinskega prava (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 17. aprila 1986 v zadevi Reed, 59/85, Recueil, str. 1283, točka 15, in zlasti z dne 31. maja 2001 v združenih zadevah D in Švedska proti Svetu, C‑122/99 P in C‑125/99 P, Recueil, str. I‑4319, točke od 34 do 38), saj pravni red Unije ne vsebuje zapisanih pravil na tem področju. V zvezi s tem je bilo zlasti razsojeno, da vprašanje formalne veljavnosti sporazuma o preživnini kot pogoja za dodelitev družinske pokojnine razvezanemu zakoncu na podlagi člena 27 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom spada na področje nacionalnega prava (sodba Splošnega sodišča z dne 21. aprila 2004 v zadevi M proti Sodišču, T‑172/01, Recueil, str. II‑1075, točki 72 in 73).

64      Še vedno pa je treba določiti, kako je treba razumeti sklicevanje na nacionalno pravo, kadar gre za denarno ugodnost, določeno v Kadrovskih predpisih, in je po eni strani dodelitev te ugodnosti odvisna od zakonskega stana uradnika, po drugi strani pa se ta stan različno presoja v dveh nacionalnih pravnih redih.

65      V tej zadevi se postavlja predvsem vprašanje, ali pristojni organ Unije odloči, ali je neko osebo mogoče opredeliti kot „preživelega zakonca“, na podlagi premislekov mednarodnega zasebnega prava in posledično na podlagi nacionalnega pravnega reda, določenega s takimi premisleki. Vendar uporabi premislekov mednarodnega zasebnega prava ne nasprotujejo le očitne zahteve upravnega vodenja, temveč tudi in predvsem pravni premisleki.

66      Namreč, prvič, čeprav pravni red Unije vsebuje nekatere akte mednarodnega zasebnega prava, ki zadevajo vprašanje osebnega stanja, zlasti Uredbo št. 2201/2003, je treba ugotoviti, da ta uredba zelo omejeno pomaga pri opredelitvi upoštevnega nacionalnega pravnega reda, kadar se zakonski stan uradnika različno presoja v dveh nacionalnih pravnih redih. Najprej, v Uredbi št. 2201/2003 je določeno priznanje sodnih odločb o razvezi zakonske zveze po samem zakonu, sodbe, v katerih je uporabljena ta uredba, in sicer sodbe o priznanju razveze zakonske zveze (sodbe, na katere bi se pristojni organ Unije lahko oprl pri izvajanju svoje pristojnosti, navedene v točki 64 te sodbe), pa obstajajo le, če se izpodbija priznanje take razveze in če stranka pri pristojnem sodišču začne sodni spor o priznanju. Nato, v zvezi s sodnimi odločbami o razvezi zakonske zveze je treba še opozoriti, da sodni spor o priznanju lahko privede do izreka nacionalnih sodb, ki se razlikujejo glede na državo članico, katere sodišče je odločalo o sporu. Nazadnje, zgoraj navedena uredba se ne uporablja za sodne odločbe, izdane v tretjih državah, stranke pa se lahko sklicujejo nanjo le v državah članicah, razen na Danskem, v zvezi s sodnimi odločbami, izdanimi v teh državah.

67      Drugič, čeprav se pravni akti Unije, navedeni v prejšnji točki, lahko nanašajo na vprašanje osebnega stanja, to ne spremeni dejstva, da v glavnem vsebujejo pravila glede kolizije pristojnosti. Nasprotno pa pravni red Unije v sedanjem stanju prava, ki se uporablja, ne vsebuje kolizijskih pravil na področju osebnega stanja. Vendar ni sporno, da se pravila nacionalnega prava na tem področju ne ujemajo. Čeprav je namen vseh nacionalnih sistemov kolizijskih pravil, da bi bilo osebno stanje podvrženo pravu, s katerim je zadevna oseba najtesneje povezana, nekateri menijo, da je navezna okoliščina, primerna za ta namen, državljanstvo, po mnenju drugih je to prebivališče, tretji pa sprejemajo vmesne rešitve.

68      Tako bi se, po eni strani, zaradi neobstoja celovitega skupka pravil mednarodnega zasebnega prava v pravu Unije in, po drugi strani, zaradi razlik med nacionalnimi sistemi mednarodnega zasebnega prava opredelitev nacionalnega pravnega reda, ki bi bil edini „pristojen“ za opredelitev osebnega stanja osebe, s strani upravnega organa Unije zaradi uporabe določbe sekundarnega prava, kot je člen 79 Kadrovskih predpisov ali člen 18 Priloge VIII k tem predpisom, izkazala za s pravnega vidika posebno zapleteno in zelo negotovo nalogo, in to celo brez upoštevanja upravnih zahtev in obveznosti (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca J.-P. Warnerja k sodbi Sodišča z dne 5. februarja 1981 v zadevi P. proti Komisiji, 40/79, Recueil, str. 382 in naslednje). Poleg tega bi se moralo sodišče Unije vzdržati takega ravnanja, saj bi s tem ravnalo kot zakonodajalec (zgoraj navedeni sklepni predlogi generalnega pravobranilca J.‑P. Warnerja, str. 383).

69      Da bi Parlament v tej zadevi preveril, ali je treba pokojnemu K.‑W. Braun‑Neumannu priznati status preživelega zakonca, se je, ne da bi svoje stališče izrecno utemeljil s premisleki mednarodnega zasebnega prava, oprl predvsem na premisleke, ki izhajajo iz materialnega prava in pravnega reda države, in sicer Nemčije, ki je očitno zelo tesno povezana s položajem pokojnega K.-W. Braun-Neumana in sporom v celoti.

70      Pokojni K.-W. Braun-Neumann je bil namreč nemški državljan in je prebival v Nemčiji. Poleg tega, ne le da je bila njegova zakonska zveza s pokojno G. Neumann sklenjena v tej državi, tudi pokojna G. Neumann, katere preživeli zakonec naj bi po svojih trditvah bil, je bila nemška državljanka in zdi se, da se je, čeprav je med poklicnim življenjem prebivala v Belgiji, po upokojitvi preselila v Nemčijo; namreč, čeprav je tožeča stranka po obravnavi predložila belgijsko potrdilo o prebivališču za pokojno G. Neumann, v katerem so bili do datuma njene smrti navedeni naslovi v Belgiji, je treba ugotoviti, prvič, da je sama tožeča stranka v odgovoru z dne 9. junija 2008 na ukrepe procesnega vodstva, ki jih je odredilo Sodišče za uslužbence, priznala, da se je pokojna G. Neumann aprila 2002 naselila v Nemčiji, in drugič, da imajo potrdila o prebivališču zelo relativno dokazno moč, saj organi, ki jih izdajo, ne preverijo dejanskega prebivališča (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. aprila 2008 v zadevi Bordini proti Komisiji, F‑134/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑87 in II‑A‑1‑435, točka 76). Poleg tega je tudi druga oseba, ki je zahtevala status preživelega zakonca po pokojni G. Neumann, in sicer tožeča stranka, nemški državljan in prebiva v tej državi.

71      Zaradi tako tesnih vezi z Nemčijo in ne da bi bilo treba ugotoviti, ali je bila, če primerjamo, Nemčija najtesneje povezana s pokojnim K.‑W. Braun‑Neumannom ali sporom v celoti, kar se sicer zdi zelo verjetno, se je Parlament upravičeno skliceval na nemško materialno pravo in pravni red, da bi odgovoril na vprašanje, ali je treba pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu priznati status preživelega zakonca.

72      Poleg tega ni mogoče zanikati, da bi bil zakonski stan pokojnega K.‑W. Braun‑Neumanna tudi v večini nacionalnih pravnih redov določen na podlagi nemškega materialnega prava in da bi bil tisti, ki bi mu bil priznan v pravnem redu te države članice.

73      Ni pa mogoče razumno dvomiti, da je imel pokojni K.-W. Braun-Neumann z vidika nemškega materialnega prava in pravnega reda od smrti G. Neumann do svoje smrti status njenega preživelega zakonca.

74      Najprej, ni sporno, da je pokojni K.-W. Braun-Neumann 3. maja 1993 v Nemčiji sklenil zakonsko zvezo s pokojno G. Neumann in s tem datumom pridobil status njenega zakonca.

75      Poleg tega ni sporno, da je Bayerisches Oberstes Landesgericht po postopku, ki ga je pokojna G. Neumann v Nemčiji začela za priznanje sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, zavrnilo priznanje navedene sodbe v nemškem pravnem redu.

76      Prav tako ni sporno, da je Amtsgericht-Familiengericht-Merzig s sklepom z dne 21. januarja 2005 ugotovilo, da se postopek za razvezo zakonske zveze, ki ga je pri njem začel pokojni K.-W. Braun-Neumann zoper pokojno G. Neumann in se je 25. avgusta 2004 končal z razglasitvijo razveze, razveljavi, saj je zakonska zveza prenehala s smrtjo G. Neumann 25. julija 2004.

77      Poleg tega je bila s sklepom Amtsgericht Siegen z dne 25. januarja 2006 odrejena sprememba mrliškega lista pokojne G. Neumann, tako da je na tem listu kot njen zakonec poleg že navedene tožeče stranke naveden tudi pokojni K.‑W. Braun‑Neumann. Spremenjeni mrliški list, na katerem sta kot zakonca pokojne G. Neumann hkrati navedena tožeča stranka in pokojni K.‑W. Braun‑Neumann, je bil izdan 23. marca 2006.

78      Poleg tega pristojni nemški organi niso le ohranili veljavnosti družinske knjižice zakonskega para pokojnih K.-W. Braun-Neumanna in G. Neumann, potem ko je ta leta 2000 sklenila zakonsko zvezo s tožečo stranko, temveč so v družinsko knjižico zadnjenavedenega para dodali zaznamek, da je bila pokojna G. Neumann „tudi poročena“ s pokojnim K.‑W. Braun‑Neumannom.

79      Iz navedb v prejšnjih točkah sledi, da je zakonska zveza, ki sta jo sklenila pokojna G. Neumann in K.-W. Braun-Neumann, za nemško materialno pravo in pravni red obstajala do smrti G. Neumann 25. julija 2004 in da je treba vsaj z vidika tega materialnega prava in pravnega reda pokojna G. Neumann in K.‑W. Braun‑Neumanna do tega datuma šteti za zakonca, tako da je lahko pokojni K.‑W. Braun-Neumann od 25. julija 2004 uveljavljal status preživelega zakonca – v smislu člena 79 Kadrovskih predpisov – pokojne G. Neumann.

80      S trditvami, ki jih je tožeča stranka navedla za zavrnitev statusa preživelega zakonca pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu, ni mogoče ovreči te ugotovitve.

81      To zlasti velja za trditve tožeče stranke o razlogih za razveljavitev zakonske zveze med pokojnima G. Neumann in K.-W. Braun-Neumannom, ki naj bi obstajali v zvezi z zadnjim. Treba je namreč ugotoviti, da se navedena zakonska zveza nikoli ni izpodbijala pred sodiščem.

82      Poleg tega dejstvo, da se odločba z dne 8. februarja 2007 o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke sklicuje na določbe nemškega prava, ki naj ne bi več veljale ob njenem sprejetju, ne more vplivati na status preživelega zakonca pokojnega K.‑W. Braun-Neumanna in povzročiti neveljavnosti navedene odločbe. Po eni strani namreč, kot je navedel Parlament, ne da bi mu tožeča stranka glede tega nasprotovala, čeprav sta bila člena 23 in 29 Ehegesetz, na katera se sklicuje izpodbijana odločba, razveljavljena, sta bila v vsakem primeru nadomeščena s členom 1313 BGB, katerega vsebina je v bistvu enaka; po drugi strani pa je iz besedila navedene odločbe razvidno, da sta zadevni določbi – daleč od tega, da bi bili razlog, na katerega se OPI opira za zavrnitev pritožbe – navedeni le kot referenčni nacionalni določbi v zvezi z izpodbijanjem veljavnosti zakonske zveze v nemškem pravnem redu.

83      Čeprav je, kar zadeva vprašanje veljavnosti sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, res, da njena veljavnost v belgijskem pravnem redu ni sporna, zadošča ugotovitev, da njena veljavnost v Belgiji nikakor ne vpliva na njeno veljavnost v drugih nacionalnih pravnih redih, zlasti v Nemčiji, kjer je bilo njeno priznanje zavrnjeno, kot je bilo že navedeno.

84      Zavrniti je treba tudi kritike tožeče stranke, ki se nanašajo, po eni strani, na zavrnitev priznanja sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, v nemškem pravnem redu in, po drugi strani, na sklep Amtsgericht Siegen z dne 25. januarja 2006 (glej točki 49 in 51 te sodbe). Niti sodišču niti institucijam Unije pri izvajanju Kadrovskih predpisov namreč ni treba preveriti utemeljenosti odločb, ki jih izdajo nacionalna sodišča, zlasti ne v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi. Nazadnje, sodba o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, ne spada na področje časovne uporabe uredb št. 1347/2000 in št. 2201/2003, na kateri se sklicuje tožeča stranka.

85      Ker so bile takó zavrnjene trditve tožeče stranke, katerih namen je bila zavrnitev statusa preživelega zakonca pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu, je treba še opozoriti, da to, da je Parlament ta status priznal pokojnemu K.‑W. Braun‑Neumannu, ni niti v nasprotju s priznanjem istega statusa tožeči stranki niti nezdružljivo s pravnim redom Unije.

86      Prvič, treba je ugotoviti, da je bil v nemškem pravnem redu status preživelega zakonca pokojne G. Neumann izrecno in na različne načine (glej zlasti točki 77 in 78 te sodbe) priznan tako tožeči stranki kot pokojnemu K.‑W. Braun‑Neumannu. Poleg tega je treba v zvezi s tem spomniti na stališče Parlamenta, da v nemškem pravu zakonska zveza, čeprav je sklenjena v nasprotju z veljavnimi zakonskimi prepovedmi, ostane veljavna, dokler ni razveljavljena s sodno odločbo.

87      Drugič, v vsakem primeru okoliščina, da ob upoštevanju zgoraj navedenih premislekov institucija Unije zaradi dodelitve denarne ugodnosti dvema osebama prizna status preživelega zakonca iste umrle nekdanje uradnice, nikakor ne pomeni, da je na ravni Unije priznana, čeprav z molkom, zakonska zveza z več osebami hkrati, saj bi se lahko s takim priznanjem postavilo vprašanje združljivosti s pravnimi načeli in hierarhično višjimi pravili, zlasti če bi vsaka od zadevnih oseb prejemala celotno denarno ugodnost, določeno za „[enega]“ preživelega zakonca (glej v zvezi s tem zadnjim vprašanjem točke od 99 do 102 te sodbe). V vsakem primeru je zadevna institucija v tej zadevi samo izpeljala sklepe iz uporabe nacionalnega družinskega prava.

88      Poleg tega je treba neodvisno od zgornjih premislekov opozoriti, da je priznanje statusa preživelega zakonca pokojnemu K.-W. Braun-Neumannu za namene uporabe člena 79 Kadrovskih predpisov in člena 18 Priloge VIII k tem predpisom v skladu s ciljem teh členov, ki je preživelemu zakoncu nadomestiti izgubo prihodka zaradi smrti uradnika ali nekdanjega uradnika, saj je družinska pokojnina z vidika takega cilja nadomestni prihodek (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 21. oktobra 2009 v zadevi Ramaekers-Jørgensen proti Komisiji, F‑74/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑411 in II‑A‑1‑2229, točki 53 in 70). Pokojnemu K.‑W. Braun‑Neumannu je bila namreč z odločbo Amtsgericht Nürnberg z dne 10. decembra 1999 dodeljena mesečna preživnina v višini 400 DEM, ki je po smrti pokojne G. Neumann ni mogel več zahtevati. Tako je družinska pokojnina v skladu s tem ciljem omogočila nadomestitev izgube tega prihodka.

89      Iz tega sledi, da je treba zavrniti prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na izpodbijanje statusa preživelega zakonca pokojnega K.‑W. Braun‑Neumanna.

–       Drugi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na pogoj najmanj enoletnega trajanja zakonske zveze, določen v členu 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom

90      Tožeča stranka trdi, da je zakonska zveza med pokojnima G. Neumann in K.‑W. Braun‑Neumannom trajala manj kot eno leto in da tako zadnji ne more zahtevati družinske pokojnine, ker pogoj iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom ni izpolnjen.

91      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so določbe člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom jasne in natančne in ne puščajo nobenega dvoma o njihovi razlagi. S tem, da ta člen določa, da ima preživeli zakonec nekdanjega uradnika, ki je prejemal starostno pokojnino, „če sta bila […] poročen[a] najmanj eno leto“, pravico do družinske pokojnine, zanesljivo in nedvoumno določa, da se najmanj enoletno trajanje nanaša na obstoj zakonske zveze, in ne na obstoj skupnega življenja zakoncev, kot se zdi, da implicitno trdi tožeča stranka.

92      Zato, čeprav bi domnevali, da je pokojni K.-W. Braun-Neumann, ki je 3. maja 1993 sklenil zakonsko zvezo s pokojno G. Neumann in se z njo naselil v Andennu, julija 1993 zapustil skupno prebivališče, kot je trdila tožeča stranka, ne da bi bilo to zanikano, to ne spremeni dejstva, da je bila v belgijskem pravnem redu razveza njune zakonske zveze razglašena 6. septembra 1995, to je po več kot dveh letih zakonske zveze. Poleg tega, kot je bilo navedeno v zvezi s prvim delom prvega tožbenega razloga, je bilo v nemškem pravnem redu njuno zakonsko zvezo mogoče šteti za razvezano šele po smrti pokojne G. Neumann 25. julija 2004.

93      Zato je v vsakem primeru minimalni pogoj enega leta zakonske zveze, določen v členu 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, izpolnjen v zvezi z zakonsko zvezo, ki sta jo sklenila pokojna G. Neumann in K.-W. Braun-Neumann.

94      Torej je treba zavrniti tudi ta del prvega tožbenega razloga.

–       Tretji del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na znesek družinske pokojnine, izplačane preživelemu zakoncu, če se isti status prizna drugi osebi

95      Vprašanje, ki se postavlja v tem tretjem delu prvega tožbenega razloga, je, ali je Parlament lahko veljavno za 50 % znižal znesek družinske pokojnine, dodeljene tožeči stranki, ker je bil pokojni K.-W. Braun-Neumann tudi upravičen do družinske pokojnine na podlagi člena 79 Kadrovskih predpisov, saj je imel status preživelega zakonca pokojne G. Neumann.

96      Ni sporno, da zakonodajalec ni predvidel položaja, kakršen se obravnava v tej zadevi, v katerem bi se dve osebi za upravičenost do družinske pokojnine sklicevali na status preživelega zakonca istega nekdanjega uradnika, ki je prejemal starostno pokojnino, in sicer tako, da se sklicujeta vsaka na poročni list in sodne odločbe različnih držav (ali še več, iste države), tako da se navedeni status na podlagi teh dokumentov dejansko lahko zdi verjeten za obe osebi. V določbah člena 79 Kadrovskih predpisov in člena 18 Priloge VIII k tem predpisom tak primer ni predviden, navedeno je le, da je preživeli zakonec nekdanjega uradnika upravičen do družinske pokojnine, ne da bi bila bolje pojasnjena podrobna pravila za dodelitev družinske pokojnine v primeru, kakršen je opisan v tej točki, torej v tej zadevi.

97      Ker Kadrovski predpisi ne vsebujejo določbe s podrobnimi pravili za dodelitev družinske pokojnine v takem primeru, je moral Parlament določiti metodo, da bi rešil spor, ki mu je bil predložen, kar je storil z odločitvijo, da družinsko pokojnino razdeli na enaka dela med tožečo stranko in pokojnega K.‑W. Braun‑Neumanna.

98      Tožeča stranka izpodbija stališče Parlamenta in trdi, da ima, ker izpolnjuje pogoje iz člena 18 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, pravico do celotne družinske pokojnine in da na njeno pravico ne more vplivati odločitev Parlamenta, da pravico iz člena 18 Priloge VIII razširi na drugo osebo, ki naj bi bila po mnenju Parlamenta tudi preživeli zakonec pokojne G. Neumann.

99      Stališča tožeče stranke, zaradi katerega bi zneski, izplačani iz naslova družinske pokojnine zaradi smrti enega samega uradnika ali uslužbenca, presegli 100 % zneska te pokojnine, kot je določeno v določbah člena 79 Kadrovskih predpisov in člena 18 Priloge VIII k tem predpisom, ni mogoče sprejeti.

100    Prvič, treba je ugotoviti, da čeprav v Kadrovskih predpisih ni predviden primer, ko se dve osebi sklicujeta na status preživelega zakonca, ti predpisi vseeno v členu 28 Priloge VIII urejajo pogost primer, v katerem je imel umrli uradnik več kot enega razvezanega zakonca, upravičenega do družinske pokojnine, ali enega ali več razvezanih zakoncev in preživelega zakonca, ki so upravičeni do družinske pokojnine; Kadrovski predpisi v takem primeru izrecno določajo, da je treba znesek družinske pokojnine razdeliti sorazmerno s trajanjem posamezne zakonske zveze. Razdelitev družinske pokojnine je izrecno določena tudi v členu 22 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, če uradnik zapusti preživelega zakonca in tudi otroke iz prejšnjega zakona ali druge osebe, upravičene po njem. Čeprav je res, da je mogoče te določbe v teoriji razlagati tudi a contrario, in ne po analogiji, Sodišče za uslužbence meni, da pravilo iz zgoraj navedenih določb, da se lahko dodeli le ena družinska pokojnina, velja tudi v zvezi s členom 79 Kadrovskih predpisov in členom 18 Priloge VIII k tem predpisom; dejstvo, da v teh določbah ni omenjena možnost, da več oseb zahteva zadevni prejemek, je lahko le posledica neobičajnosti take možnosti, in ne potrjene volje zakonodajalca, da dodeli dve ali celo tri celotne družinske pokojnine po le enem uradniku ali uslužbencu.

101    Drugič, ker ima uradnik ob upokojitvi pravico do le ene pokojnine Unije (in ker to na podlagi členov 22 in 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom velja tudi za družinsko pokojnino, kadar jo je treba razdeliti med več upravičencev), mora to veljati tudi za izvajanje člena 79 Kadrovskih predpisov in člena 18 Priloge VIII k tem predpisom, če ima umrli uradnik več kot enega preživelega zakonca.

102    Tretjič, ne glede na to, ali je v tej zadevi mogoče uporabiti sodno prakso, na katero se sklicuje Parlament in v skladu s katero je treba ozko razlagati določbe, ki dajejo pravico do finančnih prejemkov, bi bilo to, da bi status preživelega zakonca neposredno dajal pravico do celotne družinske pokojnine, tako da bi morala institucija, če bi bilo mogoče zgoraj navedeni status priznati več osebam, izplačevati dvojno ali celo trojno družinsko pokojnino, težko skladno z obveznostmi dobrega finančnega poslovodenja in nadzora nad proračunskimi izdatki institucij, ki morajo veljati v Uniji.

103    Ker skupni zneski, ki se izplačajo osebam s statusom preživelega zakonca, zato ne morejo preseči 100 % zneska, določenega v členu 79 Kadrovskih predpisov in členu 18 Priloge VIII k tem predpisom, se postavlja vprašanje delitve tega zneska med navedene osebe.

104    Res je, da bi bile poleg metode, ki jo je uporabil Parlament, in sicer razdelitve na enaka dela med tožečo stranko in pokojnega K.-W. Braun-Neumanna, mogoče tudi druge metode. Vendar Sodišče za uslužbence meni, da z metodo, ki je bila izbrana v tej zadevi, niso bili kršeni besedilo, struktura in cilj določb člena 79 Kadrovskih predpisov in člena 18 Priloge VIII k tem predpisom niti določbe celotnega poglavja o družinski pokojnini v navedeni prilogi, zlasti ker bi bilo merilo trajanja zakonske zveze, kot je določeno v členu 28 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, po eni strani težko prenesti na primer, kakršen se obravnava v tej zadevi, po drugi strani pa bi bilo v nasprotju s ciljem člena 79 Kadrovskih predpisov.

105    Trajanje zakonske zveze med pokojnima G. Neumann in K.‑W. Braun‑Neumannom je namreč sporno in odvisno od opredelitve nacionalnega pravnega reda, na katerega se je treba sklicevati za njegovo določitev, kar je posebno zapletena in zelo negotova naloga, kot je bilo omenjeno v točki 68 te sodbe.

106    Poleg tega, če bi domnevali, da se lahko merilo trajanja zakonske zveze za vsakega preživelega zakonca uporablja glede na nacionalni pravni red, ki je za uporabo tega merila zanj najugodnejši, in sicer belgijski pravni red za tožečo stranko in nemški pravni red za pokojnega K.-W. Braun-Neumanna, se zdi, da je zakonska zveza tožeče stranke trajala štiri leta in tri mesece, medtem ko je zakonska zveza pokojnega K.-W. Braun-Neumanna trajala malo več kot enajst let in dva meseca. Razdelitev družinske pokojnine, ki bi pokojnemu K.‑W. Braun‑Neumannu zagotovila odstotni delež, ki bi bil večji od deleža, do katerega bi bila upravičena tožeča stranka, bi bila očitno v nasprotju s ciljem člena 79 Kadrovskih predpisov, kot je naveden v točki 88 te sodbe. Ne le da je skupno življenje pokojnih G. Neumann in K.-W. Braun-Neumana trajalo komaj nekaj mesecev, v zvezi s to zakonsko zvezo je bilo začetih tudi več postopkov za razvezo, in sicer po eni strani postopek, ki ga je pokojna G. Neumann začela pri Tribunal de première instance de Namur, ki je sodbo o razvezi zakonske zveze izreklo leta 1995, torej le dve leti po sklenitvi zakonske zveze, po drugi strani pa postopek, uveden leta 2003, ki se je razveljavil zaradi smrti pokojne G. Neumann (glej točki 15 in 76 te sodbe) in ki ga je začel pokojni K.-W. Braun-Neumann, ki je zahteval celotno družinsko pokojnino v tožbi, ki jo je vložil pri Sodišču za uslužbence in je bila zavržena z zgoraj navedenim sklepom z dne 23. maja 2008 v zadevi Braun-Neumann proti Parlamentu (glej točko 21 te sodbe).

107    Zaradi vseh teh razlogov ni mogoče ugotoviti, da bi bilo merilo za razdelitev, ki ga je uporabil Parlament, nezakonito, zato je treba zavrniti očitek, ki ga je tožeča stranka navedla v zvezi z zneskom družinske pokojnine, ki ga je treba dodeliti preživelemu zakoncu, če se isti status prizna drugi osebi.

 Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo

108    Tožeča stranka meni, da je Parlament pri njej in pokojni G. Neumann vzbudil legitimno pričakovanje glede njunega statusa zakoncev. Parlament se sklicuje na nedopustnost tega tožbenega razloga zaradi kršitve pravila o skladnosti pritožbe in tožbe.

109    Res je, da je bilo pravilo o skladnosti, na katero se sklicuje Parlament in katerega neupoštevanje bi povzročilo nedopustnost tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, določeno v sodni praksi iz 70. let 20. stoletja, v kateri se v bistvu zahteva skladnost predmeta in vzroka tožbe ter predmeta in vzroka pritožbe (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 1. julija 1976 v zadevi Sergy proti Komisiji, 58/75, Recueil, str. 1139, točke od 31 do 33, in z dne 20. marca 1984 v združenih zadevah Razzouk in Beydoun proti Komisiji, 75/82 in 117/82, Recueil, str. 1509, točka 9). V poznejši sodni praksi je bil pojem „vzroka“ povezan s pojmom „izpodbojnih razlogov“ (glej sodbi Sodišča z dne 7. maja 1986 v zadevi Rihoux in drugi proti Komisiji, 52/85, Recueil, str. 1555, točki 12 in 14, in z dne 19. novembra 1998 v zadevi Parlament proti Gaspari, C‑316/97 P, Recueil, str. I‑7597, točki 17 in 18), pri čemer se zdi, da se več sodb pri preučitvi pravila o skladnosti opira predvsem na zadnjenavedeni pojem (glej sodbo Sodišča z dne 14. marca 1989 v zadevi Del Amo Martinez proti Parlamentu, 133/88, Recueil, str. 689, točka 10, in sodbo Splošnega sodišča z dne 31. maja 2005 v zadevi Dionyssopoulou proti Svetu, T‑284/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑131 in II‑597, točka 62).

110    V skladu s sodno prakso, navedeno v prejšnji točki, je pravilo o skladnosti utemeljeno s samim ciljem predhodnega postopka, in sicer da se upravi omogoči, da znova preuči svojo odločitev in tako doseže zunajsodno rešitev – opredeljeno kot „sporazumna rešitev“ v skladu z izrazi, ki se uporabljajo v večini sodb –sporov med uradniki in upravo. Da bi tak postopek lahko dosegel svoj cilj, mora biti OPI v skladu z isto sodno prakso omogočeno, da dovolj natančno pozna očitke, ki jih zadevne osebe izrazijo glede izpodbijane odločbe.

111    Ker pa je predhodni postopek neformalen in lahko zadevne osebe v tej fazi delujejo brez odvetnikove pomoči, uprava pritožb, v skladu z ustaljeno sodno prakso, ne sme razlagati ozko, temveč jih mora razlagati široko (zgoraj navedena sodba Del Amo Martinez proti Parlamentu, točka 11, in sodba Splošnega sodišča z dne 13. aprila 2005 v zadevi Nielsen proti Svetu, T‑353/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑95 in II‑443, točka 23). Tako je bilo zlasti razsojeno, da če imajo lahko predlogi, predstavljeni pred sodiščem Unije, le enak predmet kot predlogi, navedeni v pritožbi, in lahko vsebujejo le „izpodbojne razloge“, ki temeljijo na istem vzroku kot izpodbojni razlogi, navedeni v pritožbi, je te izpodbojne razloge pred sodiščem Unije vseeno mogoče razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in argumentov, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani (sodba Sodišča z dne 26. januarja 1989 v zadevi Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točka 10; sodba Splošnega sodišča z dne 8. junija 1995 v zadevi Allo proti Komisiji, T‑496/93, RecFP, str. I‑A‑127 in II‑405, točka 26, in zgoraj navedena sodba Dionyssopoulou proti Svetu, točka 62, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 18. maja 2009 v združenih zadevah Meister proti UUNT, F‑138/06 in F‑37/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑131 in II‑A‑1‑727, točka 145).

112    Čeprav sodišče Unije pravila o skladnosti od njegove uvedbe ni vedno uporabilo z enako prožnostjo (za primere stroge uporabe tega pravila, verjetno zaradi povezave med pojmoma vzroka spora in izpodbojnih razlogov, glej sodbo Sodišča z dne 13. decembra 2001 v zadevi Cubero Vermurie proti Komisiji, C‑446/00 P, Recueil, str. I‑10315, točke 12, 13 in 16; sodbo Splošnega sodišča z dne 28. maja 1998 v združenih zadevah W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, RecFP, str. I‑A‑239 in II‑745, točke od 62 do 64, in sklep Sodišča za uslužbence z dne 11. decembra 2007 v zadevi Martin Bermejo proti Komisiji, F‑60/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑407 in II‑A‑1‑2259, točke od 36 do 39), se zdi, da prožna razlaga zadevnega pravila ustreza tako cilju predhodnega postopka, kot je naveden v točki 110 te sodbe, kot pravilom o stroških, ki se uporabljajo za predhodni postopek.

113    Po eni strani zunajsodno rešitev sporov, ki je cilj predhodnega postopka, močno olajšuje neobstoj pravnega formalizma v tem postopku. Zato se v sodni praksi ne zahteva, da so očitki, ki jih uradnik navede v utemeljitev svoje pritožbe, predstavljeni s pravnimi izrazi (sodba Splošnega sodišča z dne 5. novembra 1997 v zadevi Barnett proti Komisiji, T‑12/97, RecFP, str. I‑A‑313 in II‑863, točka 68, in zgoraj navedena sodba Nielsen proti Svetu, točka 26). Če bi se pravilo o skladnosti razlagalo in uporabljalo strogo, bi bil uradnik zaradi strahu, da bi bil obseg spora dokončno določen v predhodnem postopku, spodbujen k temu, da se že v tej fazi obrne na odvetnika, čeprav gre v tej fazi manj za pripravo pravnega sredstva in bolj za izognitev temu. Tožeča stranka bi s tem, da bi poiskala odvetnikovo pomoč, otežila predhodni postopek, kar bi bilo očitno v nasprotju z njegovim ciljem.

114    Po drugi strani se stroški, ki jih ima uradnik pred vložitvijo tožbe, štejejo za stroške, ki se ne povrnejo (sklepa Splošnega sodišča z dne 10. januarja 2002 v zadevi Starway proti Svetu, T‑80/97 DEP, Recueil, str. II‑1, točka 25, in z dne 7. decembra 2004 v zadevi Lagardère in Canal+ proti Komisiji, T‑251/00 DEP, ZOdl., str. II‑4217, točki 21 in 22), v nasprotju s stroški, ki nastanejo v sodnem postopku v pravem pomenu besede, to je v postopku, ki se začne z vložitvijo tožbe. Cilj te razlike je predvsem želja zakonodajalca, da uradnika odvrne od tega, da bi v predhodnem postopku poiskal odvetnikovo pomoč.

115    Prožna razlaga zahteve po skladnosti pritožbe in tožbe je zdaj še toliko nujnejša.

116    Prvič, taka razlaga je v skladu s sodno prakso, ki izraža čedalje bolj potrjen pomen načela učinkovitega sodnega varstva kot splošnega načela prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je določeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, prav tako pa je bilo potrjeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji, C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, točka 335), ki ima v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno veljavnost kot Pogodbi. Čeprav pomen, ki ga ima to načelo za pravno skupnost, upravičuje široko razlago določb primarnega prava o pristojnostih Sodišča za predhodno odločanje v okviru Pogodbe EU v različici, ki je veljala pred Lizbonsko pogodbo (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 27. februarja 2007 v zadevi Gestoras Pro Amnistía in drugi proti Svetu, C‑354/04 P, ZOdl., str. I‑1579, točka 53, in v zadevi Segi in drugi proti Svetu, C‑355/04 P, ZOdl., str. I‑1657, točka 53, ter sodbo z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, ZOdl., str. I‑3633, točka 18), mora v okviru prava javnih uslužbencev upravičevati tudi tako razlago pravila o skladnosti, da čim bolj ublaži zahteve, ki jih to pravilo nalaga tožeči stranki v zvezi s tožbenimi razlogi in argumenti, na katere se ima njen zastopnik pravico sklicevati v tožbi. Čeprav so naknadne zahteve, na primer zahteve v zvezi z novimi dokaznimi predlogi in novimi razlogi (glej člena 42 in 43 Poslovnika Sodišča za uslužbence), povezane z učinkovitim potekom postopka pred Sodiščem za uslužbence in tako ne nasprotujejo načelu učinkovitega sodnega varstva, bi to načelo, nasprotno, lahko izgubilo veliko svoje vsebine, če odvetnik, ki zastopa tožečo stranko, ne bi smel predstaviti razlogov, ki bi se lahko izkazali za odločilne za rešitev spora, ker tožeča stranka sama ni pomislila na to, da bi se na navedene razloge sklicevala v predhodnem postopku.

117    Drugič, od začetka veljavnosti Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7, v nadaljevanju: Sklep o ustanovitvi Sodišča za uslužbence), ki v členu 7(5) Priloge I določa, da se plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni, naloži neuspešni stranki, uradnik nosi večje finančno tveganje v primerjavi z obdobjem, v katerem je nastalo pravilo sodne prakse o skladnosti pritožbe in tožbe, ko je bil uradnik oproščen plačila stroškov institucije, ki je s svojimi predlogi uspela. Seveda je s to novostjo, vneseno s Sklepom o ustanovitvi Sodišča za uslužbence, sistem stroškov v zadevah v zvezi z javnimi uslužbenci usklajen s splošnim sistemom stroškov v sporih, ki so v pristojnosti sodišča Unije; vendar je treba ugotoviti, da pred temi spori, tako na področju razglasitve ničnosti kot na področju odgovornosti, ni treba nujno opraviti predhodnega postopka in zanje niso značilne zahteve, podobne tem, ki izhajajo iz pravila o skladnosti. Tako je za izravnavo novega finančnega tveganja, ki ga Sklep o ustanovitvi Sodišča za uslužbence določa za uradnike, ki želijo začeti postopek pred Sodiščem za uslužbence, razumno in v skladu z dobrim delovanjem sodnega sistema omiliti zahteve, ki jih bremenijo, tako da se predvsem njihovemu zastopniku omogoči, da se ne omeji le na očitke, ki jih je izrazil uradnik, ki najpogosteje ni pravnik in v vsakem primeru ne deluje kot pravnik in še manj kot odvetnik.

118    Tretjič, razvoj upravnih praks in potrditev temeljne pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem sta postopno oslabila eno od glavnih utemeljitev pravila o skladnosti, ki se je uporabljala v sodni praksi od 70. let 20. stoletja, in sicer olajšati zunajsodno rešitev sporov v smislu, predstavljenem v točki 110 te sodbe. Namreč, na prvem mestu, čeprav ni sporno, da postopek predhodne pritožbe še naprej učinkovito izpolnjuje nalogo filtriranja ugovorov in daje upravi priložnost, da pred predložitvijo zadeve sodišču popravi morebitne nepravilnosti ali zagovarja zakonitost svojih odločitev, se je treba vprašati, ali je predhodni postopek še naprej priložnost za dejavno in konkretno iskanje sporazumne rešitve sporov; sicer pa so pomanjkljivosti, ugotovljene v zvezi s tem, upravičevale, da je bil v Sklepu o ustanovitvi Sodišča za uslužbence poseben poudarek namenjen preučitvi možnosti sporazumne rešitve sporov v vseh fazah postopka pred Sodiščem za uslužbence Unije. Na drugem mestu, čeprav se učinkovito pravno sredstvo pred Sodiščem za uslužbence kot izraz načela učinkovitega sodnega varstva, omenjenega v točki 116 te sodbe, zagotavlja na podlagi – zlasti postopkovnih – pravil, ki urejajo njegovo uporabo in obseg, zaradi svoje temeljne narave ne more biti preveč tesno podrejeno ciljem postopka pred predložitvijo zadeve sodišču, ne da bi se vanj čezmerno posegalo; zunajsodna rešitev sporov, naj je še tako želena, ni temeljna pravica in torej ne more upravičiti skrajne omejitve možnosti izpodbijanja pred sodiščem, ki jih imajo uradniki.

119    Glede na zgornje premisleke je treba ugotoviti, da se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 109, pravilo o skladnosti lahko uporablja le v primeru, ko pravno sredstvo spremeni predmet ali vzrok pritožbe, pri čemer je treba pojem „vzroka“ razlagati široko. V skladu s tako razlago in v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti, kakršen je ta zoper odločbo OPI z dne 8. septembra 2006, o katerem Sodišče za uslužbence odloča v tem postopku, je treba kot „vzrok spora“ razumeti izpodbijanje materialne ali formalne zakonitosti izpodbijanega akta s strani tožeče stranke, pri čemer je bila ta razlika v sodni praksi večkrat priznana (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67, ter sodbi Sodišča za uslužbence z dne 21. februarja 2008 v zadevi Putterie-De-Beukelaer proti Komisiji, F‑31/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑53 in II‑A‑1‑261, točka 57 in naslednje, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču, zadeva T‑160/08 P, in z dne 11. septembra 2008 v zadevi Smadja proti Komisiji, F‑135/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑299 in II‑A‑1‑1585, točka 40, zoper katero je bila vložena pritožba pri Splošnem sodišču, zadeva T‑513/08 P).

120    Posledično in ob upoštevanju ugovorov nezakonitosti in seveda razlogov, ki zadevajo zavezujoče pravo, bi navadno šlo za spremembo vzroka spora in bi bila posledica tega nedopustnost zaradi neupoštevanja pravila o skladnosti le, če tožeča stranka, ki v pritožbi kritizira le formalno veljavnost akta, ki posega v njen položaj, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki, v tožbi navede vsebinske razloge ali, v nasprotnem primeru, če tožeča stranka, potem ko je v pritožbi izpodbijala le materialno zakonitost akta, ki posega v njen položaj, vloži tožbo, v kateri so navedeni razlogi, ki se nanašajo na formalno veljavnost tega akta, skupaj z njegovimi postopkovnimi vidiki.

121    Kar zadeva ugovore nezakonitosti, čeprav bi se ti nanašali na drug pravni vzrok, in ne na tistega, ki je naveden v pritožbi, bi njihova nedopustnost zaradi neupoštevanja pravila o skladnosti porušila ravnotežje med varstvom procesnih pravic uradnika in ciljem predhodnega postopka in pomenila nesorazmerno in neupravičeno sankcijo za uradnika. Namreč, zaradi notranje pravne narave ugovora nezakonitosti in sklepanja, zaradi katerega zadevna oseba išče in uveljavlja tako nezakonitost, se od uradnika ali uslužbenca, ki vloži pritožbo in nima nujno ustreznega pravnega znanja, ne more zahtevati, da poda tak ugovor v predhodnem postopku pod grožnjo, da bo sicer v nasprotnem primeru v nadaljevanju nedopusten. To še toliko bolj velja, ker se ne zdi, da bi vložitev ugovora nezakonitosti v predhodnem postopku lahko povzročila, da bi vlagatelj pritožbe uspel v tej fazi, saj ni verjetno, da bi se uprava odločila, da ne uporabi veljavne določbe, s katero naj bi bilo morda kršeno hierarhično višje pravilo, le zato, da bi omogočila zunajsodno rešitev spora.

122    Iz zgornjih premislekov in zlasti iz premislekov, navedenih v točkah od 119 do 121, izhaja, da s tem, ko se v tožbi navede razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, nikakor ni kršeno pravilo o skladnosti. Namreč, tožeča stranka je s tem, da je v pritožbi kritizirala razlog za odločitev Parlamenta, da za 50 % zniža znesek družinske pokojnine, ki jo je prejemala kot preživeli zakonec, razlog, ki temelji na obstoju drugega preživelega zakonca, očitno izpodbijala materialno zakonitost izpodbijanega akta. Očitno je, da je razlog, ki se nanaša na legitimno pričakovanje, razlog, ki se nanaša na materialno zakonitost. Tako je treba ta razlog razglasiti za dopusten.

123    Ker je razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, dopusten, je treba preučiti njegovo utemeljenost.

124    Kar zadeva utemeljenost, pa je ne glede na to, da se tožeča stranka sklicuje na svoje legitimno pričakovanje glede priznanja Parlamenta, da ima status zakonca pokojne G. Neumann, in ne na katero koli legitimno pričakovanje glede družinske pokojnine in, poleg tega, glede svoje morebitne pravice do prejemanja celotnega zneska te pokojnine, treba ugotoviti, da pogoji, določeni v sodni praksi, ki dajejo pravico zahtevati varstvo zaupanja v pravo (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. februarja 1996 v zadevi Galtieri proti Parlamentu, T‑235/94, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑129, točki 63 in 65, in z dne 16. marca 2005 v zadevi Ricci proti Komisiji, T‑329/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑69 in II‑315, točka 79, ter sodbi Sodišča za uslužbence z dne 21. februarja 2008 v zadevi Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑47 in II‑A‑1‑229, točka 79, in z dne 4. novembra 2008 v zadevi Van Beers proti Komisiji, F‑126/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑355 in II‑A‑1‑1929, točka 70), v tej zadevi niso izpolnjeni, saj se tožeča stranka ne more sklicevati na natančna, brezpogojna in skladna zagotovila uprave.

125    Prvič, dejstva, da je uprava celo več let zadevni osebi izplačevala denarne prejemke, ni mogoče samega po sebi šteti za natančno, brezpogojno in skladno zagotovilo v smislu sodne prakse, navedene v prejšnji točki; v nasprotnem primeru bi namreč sodišče Unije vsako odločbo uprave, da za prihodnost in morda z učinkom za nazaj zavrne izplačilo denarnega prejemka, ki se je zadevni osebi neupravičeno izplačeval več let, sistematično razglasilo za nično na podlagi kršitve načela varstva zaupanja v pravo, kar bi povzročilo, da bi predvsem člen 85 Kadrovskih predpisov o izterjavi neupravičenih plačil izgubil velik del svojega polnega učinka. Takó izplačilo gospodinjskega dodatka pokojni G. Neumann zaradi zakonske zveze, ki jo je sklenila s tožečo stranko, in nato izplačilo družinske pokojnine tožeči stranki sama po sebi pri tožeči stranki nista mogla vzbuditi legitimnega pričakovanja glede priznanja njenega statusa zakonca in zakonitosti teh izplačil, ker Parlament ni dal nobenega drugega zagotovila v tem smislu.

126    Drugič, dejstva, da je Parlament, odkar je sodba Tribunal de première instance de Namur postala pravnomočna, pokojno G. Neumann štel za razvezano v smislu Kadrovskih predpisov (z vsemi finančnimi posledicami, ki jih to pomeni, in sicer zlasti, da ni več prejemala gospodinjskega dodatka), in nato kot poročeno s tožečo stranko (zakonska zveza, zaradi katere je znova prejemala gospodinjski dodatek), glede na posebne okoliščine zadeve ni mogoče šteti za takega, da bi pri tožeči stranki lahko vzbudilo legitimno pričakovanje glede prihodnje dodelitve celotne družinske pokojnine.

127    Namreč in po analogiji s tem, kar velja za člen 85 Kadrovskih predpisov (glej točko 125 te sodbe), ni sporno, da upravi institucije ni treba prostovoljno in na lastno pobudo preveriti sprememb osebnega stanja svojih uradnikov, temveč mora le upoštevati informacije, ki jih navedejo zadevne osebe, glede na dokaze, predložene z vložitvijo uradnih listin ali sodnih odločb. Uprava mora na podlagi teh informacij in listin določiti ustrezne finančne posledice in sprejeti ustrezne odločbe. To v tej zadevi velja za Parlament, ki se je – kot je razvidno iz preučitve zadeve – omejil na upoštevanje informacij, ki jih je navedla pokojna G. Neumann, in dokazil, ki jih je predložila v podporo tem informacijam, in to skozi vsa leta in glede na spremembe njenega osebnega položaja. Nasprotno pa – kot je Parlament navedel na obravnavi, ne da bi mu tožeča stranka nasprotovala – ni bil seznanjen s tožbo, ki jo je pokojna G. Neumann 16. decembra 1996 vložila pri Bayerisches Staatsministerium der Justiz (ministrstvo za pravosodje dežele Bavarske, Nemčija), niti z odločbo z dne 11. oktobra 1999, s katero je Bayerisches Oberstes Landesgericht zavrnilo priznanje sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, v Nemčiji, niti s tožbo za razvezo zakonske zveze, ki jo je pokojni K.-W. Braun-Neumann leta 2003 vložil pri Amtsgericht-Familiengericht-Merzig.

128    Če bi Parlament imel te informacije, bi zelo verjetno sprejel drugačno odločitev v zvezi s tožečo stranko ali bi vsaj izrazil dvom o njenem zakonskem stanu.

129    Za nepredložitev zgoraj navedenih informacij in dokumentov Parlamentu je odgovorna pokojna G. Neumann, vsaj od njene smrti pa tudi tožeča stranka; ni namreč verjetno, da tožeča stranka, ki je – kot izhaja iz dopisa z dne 22. septembra 1997, priloženega dokumentom, ki jih je pokojni K.‑W. Braun‑Neumann predložil po obravnavi (glej točko 33 te sodbe) – leta 1997 s pokojno G. Neumann že živela v življenjski skupnosti in je vedela za obstoj pokojnega K.-W. Braun-Neumanna, morda ne bi vedela za zakonsko zvezo, ki jo je ta leta 1993 sklenil s pokojno G. Neumann, ali za sklep z dne 11. oktobra 1999, s katerim je Bayerisches Oberstes Landesgericht zavrnilo priznanje sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je izreklo Tribunal de première instance de Namur, v Nemčiji. Tako je zelo verjetno, da je tožeča stranka na dan, ko je od Parlamenta zahtevala družinsko pokojnino, to je 11. avgusta 2004, vedela, da morda obstaja druga oseba, ki bi morda lahko od te institucije zahtevala priznanje statusa preživelega zakonca in uveljavljala pravico do družinske pokojnine. V teh okoliščinah se je treba sklicevati tudi, prvič, na ovadbo zaradi bigamije z dne 17. marca 2005, ki jo je pokojni K.-W. Braun-Neumann podal zoper tožečo stranko, ki je glede na dopis Staatsanwaltschaft Siegen z dne 16. februarja 2006 (glej točko 33 te sodbe) ugovarjala dejstvom, ki so ji bila očitana, kar pomeni, da je bila o njih obveščena, in drugič, na postopek pred Amtsgericht Siegen, v katerem je bila tožeča stranka zastopana in je tako očitno poznala sámo besedilo sklepa z dne 25. januarja 2006, ki se izrecno sklicuje na zgoraj navedeni sklep Bayerisches Oberstes Landesgericht; postopek, ki se je začel z ovadbo zaradi bigamije, in postopek, ki se je končal z izdajo zgoraj navedenega sklepa z dne 25. januarja 2006, sta tekla v obdobju veliko pred datumom, ko je pokojni K.‑W. Braun-Neumann od Parlamenta zahteval pravico do družinske pokojnine. V teh okoliščinah ni nobenega dvoma, da je tožeča stranka lahko upravičeno pričakovala, da bo pokojni K.-W. Braun-Neumann nekega dne od Parlamenta zahteval dodelitev družinske pokojnine zaradi svojega statusa preživelega zakonca.

130    Zaradi vseh teh razlogov je treba zavrniti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva zaupanja v pravo, vendar je treba poleg tega v teh okoliščinah opozoriti, da se je Parlament odločil, da tudi po tem, ko je pokojnemu K.‑W. Braun-Neumannu odobril pravico do 50 % družinske pokojnine po pokojni G. Neumann z učinkom za nazaj od 1. avgusta 2004, ne začne postopka izterjave neupravičenih plačil zoper tožečo stranko za 50 % družinske pokojnine, ki jo je ta prejela preveč v obdobju od 1. avgusta 2004 do datuma začetka veljavnosti izpodbijane odločbe.

131    Iz vsega zgornjega izhaja, da je treba zavrniti predlog za razglasitev ničnosti in posledično predlog, naj se Parlamentu naloži, da tožeči stranki za nazaj od 1. aprila 2006 izplača dodatnih 50 % družinske pokojnine po pokojni G. Neumann in da ji še naprej vsak mesec plačuje ta znesek do oktobra 2009.

 Stroški

132    V skladu s členom 122 Poslovnika se določbe poglavja 8 naslova 2 tega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene na Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, in sicer po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Splošnega sodišča na tem področju se še naprej mutatis mutandis uporabljajo za zadeve, glede katerih je potekal postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.

133    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar v skladu s členom 88 tega poslovnika nosijo institucije svoje stroške v sporih med njimi in njihovimi uslužbenci.

134    Člen 87(4), tretji pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča določa, da lahko Splošno sodišče intervenientu naloži, da nosi svoje stroške.

135    Ker tožeča stranka v tej zadevi ni uspela, je treba odločiti, da vsaka glavna stranka nosi svoje stroške.

136    Kar zadeva intervenienta, čeprav ga je Sodišče za uslužbence na lastno pobudo pozvalo, naj intervenira v tem postopku, vseeno ni sporno, najprej, da je v odgovoru zaprosil, naj se mu dovoli intervencija v podporo predlogom Parlamenta, nato, da mu je bilo zaradi te intervencije zagotovljeno zastopanje njegovih interesov v postopku, nazadnje in predvsem pa, da je tako lahko uveljavljal in zagovarjal svoje pravice nasproti zahtevam tožeče stranke, kar mu je koristilo, saj je njegova intervencija vplivala na sklepanje sodišča, ki je zavrnilo predloge tožeče stranke. Zaradi teh razlogov je treba odločiti, da intervenient nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (občna seja)

razsodilo:

1.      O predlogu W. Mandta, naj mu Parlament izplača polno družinsko pokojnino, ni treba odločiti v delu, ki se nanaša na obdobje po 31. oktobru 2009.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Stranki in intervenient nosijo vsak svoje stroške.

Mahoney   Gervasoni  Kreppel

Tagaras   Van Raepenbusch

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 1. julija 2010.

Sodni tajnik             Predsednik

W. Hakenberg             P. Mahoney


* Jezik postopka: nemščina.