SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 18. maja 2015(*)
„Javni uslužbenci – Osebje ESZD – Začasni uslužbenec – Člen 98 Kadrovskih predpisov – Člen 2(e) PZDU – Pogodba o zaposlitvi – Razvrstitev – Ugovor nezakonitosti razpisa za prosto delovno mesto – Delovno mesto naziva AD 5, odprto za osebje nacionalnih diplomatskih služb in uradnike naziva od AD 5 do AD 14 – Načelo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom – Zamudna sodba“
V zadevi F‑11/14,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,
Bruno Dupré, začasni uslužbenec Evropske službe za zunanje delovanje, stanujoč v Etterbeeku (Belgija), ki ga zastopata S. Rodrigues in A. Tymen, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD), ki jo zastopata S. Marquardt in M. Silva, agenta,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat),
v sestavi K. Bradley, predsednik, H. Kreppel, sodnik, in M. I. Rofes i Pujol (poročevalka), sodnica,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
na podlagi pisnega postopka
izreka naslednjo
Sodbo
1 B. Dupré s tožbo, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 7. februarja 2014, predlaga razglasitev ničnosti svoje pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu začasnega uslužbenca v Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD), ki je bila podpisana 1. aprila 2013, v delu, v katerem je bil razvrščen v naziv AD 5, in plačilo odškodnine za domnevno nastalo škodo.
Pravni okvir
2 Člen 5 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije v različici, ki izhaja iz Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti, kot so bili zadnjič spremenjeni z Uredbo Sveta (EU, Euratom) št. 1240/2010 z dne 20. decembra 2010 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), določa:
„1. Delovna mesta, ki jih urejajo Kadrovski predpisi, se v skladu z vrsto in pomembnostjo nalog razvrstijo v funkcionalno skupino upravljavci (v nadaljnjem besedilu ‚AD‘) in v funkcionalno skupino strokovni sodelavci (v nadaljnjem besedilu ‚AST‘).
2. V funkcionalni skupini AD je dvanajst razredov, ki ustrezajo upravnim, svetovalnim, jezikovnim in znanstvenim nalogam. […]
3. Za imenovanje se zahteva najmanj:
[…]
(b) za razreda 5 in 6 funkcionalne skupine AD:
(i) raven izobrazbe, ki ustreza vsaj triletnemu z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju ali
(ii) […].
(c) za razrede 7 do 16 funkcionalne skupine AD:
(i) raven izobrazbe, ki ustreza z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju, ki običajno traja štiri leta ali več ali
(ii) raven izobrazbe, ki ustreza z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju in ustreznim vsaj enoletnim poklicnim izkušnjam, če študij običajno traja vsaj tri leta […]
[…]“
3 Člen 31 Kadrovskih predpisov določa:
„1. Izbrani kandidati so imenovani v razred funkcionalne skupine, določen v obvestilu o natečaju, ki so ga uspešno opravili.
2. Brez poseganja v člen 29(2) [Kadrovskih predpisov] se uradniki zaposlujejo le v razredih AST 1 do AST 4 ali AD 5 do AD 8. Razred v obvestilu o natečaju določi institucija v skladu z naslednjimi merili:
(a) cilj je zaposliti najsposobnejše uradnike, kakor je opredeljen v členu 27 [Kadrovskih predpisov];
(b) kakovost zahtevanih poklicnih izkušenj.
[…]“
4 Člen 32 Kadrovskih predpisov določa:
„Novo zaposleni uradnik se razporedi na prvo stopnjo v svojem razredu.
Organ za imenovanja lahko odobri dodatno prednost glede na delovno dobo, ki ne sme presegati štiriindvajset mesecev, upoštevaje njegove poklicne izkušnje. Za uveljavitev tega člena se sprejmejo splošni izvedbeni predpisi.
[…]“
5 Člen 98 Kadrovskih predpisov, uveden z Uredbo (EU, Euratom) št. 1080/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembah Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije in Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, določa:
„1. Za namene člena 29(1)(a) [Kadrovskih predpisov] organ za imenovanja pri zapolnitvi prostega delovnega mesta v ESZD obravnava prijave uradnikov generalnega sekretariata Sveta [Evropske unije], [Evropske] komisije in ESZD, začasnih uslužbencev, za katere se uporablja člen 2(e) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev [Evropske unije], in osebja iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic, pri čemer ne daje prednosti nobeni od teh kategorij kandidatov. ESZD do 30. junija 2013 z odstopanjem od člena 29 v zvezi z zaposlovanjem oseb, ki ne delajo v instituciji, zaposluje izključno uradnike iz generalnega sekretariata Sveta [Evropske unije] in iz [Evropske] komisije ter osebje iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic.
[…]“
6 Člen 2 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 723/2004, kot so bili zadnjič spremenjeni z Uredbo št. 1240/2010 (v nadaljevanju: PZDU), v točki (e), to je določbi, ki je bila vstavljena z Uredbo št. 1080/2010, določa:
„V teh pogojih za zaposlitev začasni uslužbenec pomeni:
[…]
(e) napotenega uslužbenca iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic, ki se za določen čas zaposli na stalnem delovnem mestu v ESZD.“
7 Člen 10 PZDU določa:
„1. […] Smiselno se uporabljajo členi […] 5(1), (2), (3) in (4) ter člen 7 Kadrovskih predpisov.
2. V pogodbi o zaposlitvi sta navedena razred in stopnja delovnega mesta začasnega uslužbenca ob zaposlitvi.
[…]“
8 Člen 15(1), prvi pododstavek, PZDU določa:
„Začasni uslužbenec se na začetku razvrsti v razred v skladu s členom 32 Kadrovskih predpisov.“
9 Člen 50b PZDU, vstavljen z Uredbo št. 1080/2010, določa:
„1. Uslužbenci osebja nacionalnih diplomatskih služb držav članic, ki so bili izbrani na podlagi postopka iz člena 98(1) Kadrovskih predpisov in ki jih napotijo njihove nacionalne diplomatske službe, se zaposlijo kot uslužbenci za določen čas v smislu člena 2(e) [PZDU].
2. Zaposlijo se lahko za največ štiri leta. Pogodbe se lahko obnovijo za največ štiri leta. Njihova zaposlitev skupaj ne bi smela trajati več kot osem let. Vendar se ob izteku osmih let v izjemnih okoliščinah in v interesu službe pogodba lahko podaljša še za največ dve leti. Vsaka država članica v skladu z veljavnimi določbami nacionalne zakonodaje uradnikom, ki postanejo začasni uslužbenci v ESZD, jamči takojšnjo vrnitev na delovno mesto po izteku službovanja v ESZD.
[…]“
10 Člen 6 (naslovljen „Osebje“) Sklepa Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju [ESZD] (UL L 201, str. 30) določa:
„[…]
7. Uradniki Unije in začasni uslužbenci, ki prihajajo iz diplomatskih služb držav članic, imajo enake pravice in dolžnosti in so obravnavani enako, zlasti kar zadeva njihov dostop do vseh delovnih mest [v ESZD] pod enakimi pogoji. Pri dodeljevanju dolžnosti na vseh področjih dejavnosti in politik, ki jih izvaja ESZD, ni razlikovanja med začasnimi uslužbenci, ki prihajajo iz diplomatskih služb držav članic, in uradniki Unije […]
[…]
11. Vsaka država članica v skladu z veljavnimi določbami svoje nacionalne zakonodaje svojim uradnikom, ki postanejo začasni uslužbenci v ESZD, jamči takojšnjo vrnitev na delovno mesto po izteku službovanja v ESZD. To obdobje službovanja v skladu z določbami člena 50b PZDU ne presega osem let, razen če se v izjemnih okoliščinah in v interesu službe ne podaljša še za največ dve leti.
[…]“
Dejansko stanje, kot izhaja iz tožbe
11 Tožeča stranka je delala kot napoteni nacionalni strokovnjak najprej za Evropsko komisijo in nato še za ESZD od leta 2007 do 31. marca 2013. Na podlagi opisa delovnega mesta je bila zaposlena kot uslužbenec, zadolžen za varnostno politiko na področju zmanjševanja kemijskih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj („Policy Officer – Security in the area of [Chemical, Biological, Radiological and Nuclear] Risk mitigation“).
12 Tožeča stranka je pred iztekom obdobja, za katero je bila napotena v ESZD kot napoteni nacionalni strokovnjak, kandidirala za zaposlitev na delovnem mestu, za katero je bilo objavljeno obvestilo o prostem delovnem mestu EEAS/2012/AD/36, ki se je nanašalo na zaposlitev uslužbenca, zadolženega za varnostno politiko na področju zmanjševanja kemijskih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj („Policy Officer – Security in the area of [Chemical, Biological, Radiological and Nuclear] Risk mitigation“) v sektorju za varnostno politiko in sankcije (v nadaljevanju: obvestilo o prostem delovnem mestu).
13 Iz obvestila o prostem delovnem mestu je razvidno, da so morali biti kandidati ali uradniki nekaterih institucij Evropske unije z nazivi od AD 5 do AD 14 ali začasni uslužbenci, zaposleni na podlagi člena 2(e) PZDU, ali uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic. Kar zadeva kandidate, ki so bili uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic, je bilo v obvestilu o prostem delovnem mestu določeno, da morajo ob tem, da so državljani ene od držav članic, imeti tudi raven izobrazbe, ki ustreza z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju, ki običajno traja vsaj tri leta. Poleg tega se je zahtevala še vsaj dveletna delovna doba v nacionalni upravi.
14 V obvestilu o prostem delovnem mestu je bilo še navedeno, da bo izbrani kandidat, če bo uradnik Unije, imenovan v svoj naziv. Če bo izbrani kandidat uslužbenec diplomatske službe ene od držav članic, mu bo ponujena pogodba na podlagi člena 2(e) PZDU, ki bo lahko sklenjena za največ štiri leta, imenovan pa bo v naziv AD 5.
15 Med kandidati je bila izbrana tožeča stranka, ki je 1. aprila 2013 z ESZD podpisala pogodbo o zaposlitvi. Iz pogodbe je razvidno, da je bila tožeča stranka od tega datuma zaposlena kot začasni uslužbenec v smislu člena 2(e) PZDU v nazivu AD 5, stopnja 2. Delovno mesto je bilo v Bruslju (Belgija).
16 Ker je tožeča stranka menila, da se naziv AD 5 ne ujema niti z nalogami, določenimi v obvestilu o prostem delovnem mestu, niti z nalogami, ki jih opravlja, in da je zato diskriminirana v primerjavi z uradniki Unije, je 27. junija 2013 vložila „[zahtevo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov]“ zaradi odprave očitne napake pri presoji, kar zadeva njeno razvrstitev.
17 Organ ESZD, pristojen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, je menil, da je zahteva tožeče stranke „pritožba v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov“, in jo je z odločbo z dne 28. oktobra 2013 zavrnil.
Predlogi tožeče stranke in postopek
18 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
„
– […] razglasi ničnost odločbe [iz njene pogodbe o zaposlitvi] z dne 1. aprila 2013, na podlagi katere je bila razvrščena v naziv AD 5;
– če je potrebno, razglasi ničnost odločbe z dne 28. oktobra 2013 o zavrnitvi pritožbe […];
[…]
– […] odredi, da se [njeno] delovno mesto […] prerazvrsti v naziv, ki ustreza njenim obveznostim;
– odredi, da se [ESZD] naloži breme vseh, zlasti denarnih posledic prerazvrstitve, in sicer retroaktivno od dne, ko je nastopila delo;
– naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, […] ki se po načelu ex aequo et bono oceni na 5000 EUR;
[…]
– naloži [ESZD] plačilo stroškov.“
19 V skladu s členom 39(1) Poslovnika, ki je veljal na datum vložitve tožbe, mora tožena stranka v roku dveh mesecev po vročitvi tožbe vložiti odgovor na tožbo.
20 Kot je razvidno iz povratnice, ki potrjuje vročitev tožbe, je bila ta pravilno prevzeta 14. februarja 2014 na naslovu visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko v Bruslju, ki ga je pred tem Sodišču za uslužbence predložila ESZD za namene vročanja procesnih aktov.
21 Dvomesečni rok za vložitev odgovora na tožbo se je skupaj z rokom zaradi oddaljenosti iztekel 24. aprila 2014, ne da bi ESZD v tem roku vložila odgovor na tožbo.
22 Tajništvo Sodišča za uslužbence je 2. julija 2014 tožečo stranko obvestilo, da v predpisanem roku ni bil vložen odgovor na tožbo in da je pisni postopek zaključen. Ob tej priložnosti je tožečo stranko opozorilo, da ima na podlagi člena 116(1), prvi odstavek, takrat veljavnega poslovnika možnost, da Sodišču za uslužbence predlaga, naj ugodi njenim predlogom. V svojem dopisu je tožečo stranko še spomnilo, da se lahko na podlagi odstavka 4 istega člena zoper zamudno sodbo kljub temu vloži ugovor. Tajništvo Sodišča za uslužbence je prav tako z dopisom z dne 2. julija 2014 ESZD predložilo dopis, ki ga je poslalo tožeči stranki, in to službo hkrati obvestilo o zaključku pisnega postopka.
23 Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. julija 2014 Sodišču za uslužbence predlagala, naj ugodi njenim predlogom, kot izhajajo iz njene tožbe. Ta predlog je bil vročen ESZD.
24 ESZD je 11. julija 2014 Sodišču za uslužbence predlagala, naj v skladu s členom 116(1), drugi pododstavek, takrat veljavnega poslovnika začne ustni postopek o predlogu tožeče stranke z dne 10. julija 2014, in ga prosilo za predložitev prepisa tožbe. Sodišče za uslužbence je ESZD posredovalo prepis tožbe in z odločbo z dne 24. novembra 2014 odločilo, da se prošnji za začetek ustnega postopka o navedenem predlogu ne ugodi.
Pravo
25 Člen 121(2) Poslovnika, v katerem so povzete določbe člena 116(2) Poslovnika, ki je veljal do 30. septembra 2014, določa, da Sodišče za uslužbence pred izdajo zamudne sodbe preveri, ali je tožba dopustna in so bile formalnosti v redu izpolnjene ter ali je izkazana utemeljenost predlogov tožeče stranke. Odredi lahko ukrepe procesnega vodstva ali pripravljalne ukrepe.
26 V obravnavani zadevi je iz spisa razvidno, da je bila tožba pred Sodiščem za uslužbence vložena v trimesečnem roku, določenem s Kadrovskimi predpisi in podaljšanem za desetdnevni rok zaradi oddaljenosti, od datuma, ko je bila tožeči stranki vročena zavrnitev pritožbe, da tožeča stranka izpodbija akt o razvrstitvi ob svoji zaposlitvi na delovno mesto začasnega uslužbenca, za katerega meni, da posega v njen položaj, ter da ima pravni interes, saj izpodbija upravno odločbo, ki se nanaša na posameznika in ima obvezne pravne učinke, ki neposredno in takoj vplivajo na njene interese.
27 Iz spisa prav tako izhaja, da je bila tožba pravilno vročena ESZD na naslov v Bruslju, ki ga je ta služba predložila tajništvu Sodišča za uslužbence za namene vročanja procesnih aktov, in da ESZD v predpisanih rokih ni vložila odgovora na tožbo.
28 To pomeni, da ni v obravnavani zadevi nobenega dvoma o dopustnosti tožbe in da so bile tudi formalnosti v redu izpolnjene.
29 Sodišče za uslužbence mora zdaj preveriti, ali se zdijo predlogi tožeče stranke ob upoštevanju tožbe in njenih prilog utemeljeni. Menilo je, da mu za to ni treba sprejeti nobenega ukrepa procesnega vodstva niti odrediti nobenega preiskovalnega ukrepa.
Predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe
30 Tožeča stranka predlaga, naj se, če je to potrebno, razglasi ničnost odločbe z dne 28. oktobra 2013 o zavrnitvi pritožbe.
31 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sta upravna pritožba in njena zavrnitev, z izrecno odločbo ali zaradi molka organa, sestavni del večstopenjskega postopka in sta le pogoj, ki mora biti izpolnjen pred predložitvijo spora sodišču. V teh okoliščinah tožba, čeprav je formalno usmerjena zoper zavrnitev pritožbe, učinkuje, kot da je bil sodišču predložen akt, ki posega v položaj, zoper katerega je bila ta pritožba vložena, razen kadar ima zavrnitev pritožbe različno vsebino od akta, zoper katerega je bila ta pritožba vložena. Že večkrat je bilo presojeno, da vsebina odločbe o zavrnitvi pritožbe ne potrjuje nujno akta, ki ga izpodbija tožeča stranka. To velja, če odločba o zavrnitvi pritožbe vsebuje ponovno preučitev položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev ali če spreminja ali dopolnjuje prvotno odločbo. V teh primerih je zavrnitev pritožbe akt, ki je podvržen sodnemu nadzoru, sodišče pa ga upošteva pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta ali pa ga upošteva celo kot akt, ki posega v položaj in ki izpodbijani akt nadomešča (sodba Adjemian in drugi/Komisija, T‑325/09 P, EU:T:2011:506, točka 32).
32 Ker mora v skladu s sistemom Kadrovskih predpisov zainteresirana oseba vložiti pritožbo zoper odločbo, ki jo izpodbija, in tožbo zoper odločbo o zavrnitvi te pritožbe, je sodišče Unije presodilo, da je tožba dopustna, če je usmerjena le zoper odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, le zoper odločbo, s katero je bila pritožba zavrnjena, ali zoper obe odločbi skupaj, če sta bili pritožba in tožba vloženi v rokih iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov. Vendar lahko sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti postopka ugotovi, da ni treba posebej odločiti o tožbenih razlogih, usmerjenih zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, če se ugotovi, da ti tožbeni razlogi nimajo samostojne vsebine in se dejansko skladajo s tistimi, ki so usmerjeni zoper odločbo, proti kateri je bila vložena pritožba (glej v tem smislu sodbo Vainker/Parlament, 293/87, EU:C:1989:8, točki 7 in 8). Zlasti je to lahko tako, če sodišče Unije ugotovi, da odločba o zavrnitvi pritožbe, ker je lahko odločba zaradi molka organa, le potrjuje odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, in zato razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe na pravni položaj zainteresirane osebe ne bi imela nobenega učinka, ki bi bil drugačen od učinka, ki izhaja iz razglasitve ničnosti te odločbe o zavrnitvi (sodba Adjemian in drugi/Komisija, EU:T:2011:506, točka 33).
33 V obravnavani zadevi ni sporno, da odločba o zavrnitvi pritožbe ne vsebuje ponovne preučitve položaja tožeče stranke na novi pravni podlagi ali ob upoštevanju novih dejstev, temveč potrjuje odločbo o razvrstitvi v naziv AD 5, stopnja 2, iz pogodbe tožeče stranke o zaposlitvi ter obravnava le tožbene razloge in trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, ter vključuje nekaj dodatnih pojasnil k obrazložitvi navedene odločbe o razvrstitvi. V takem primeru je treba dejansko preučiti zakonitost prvotnega akta, ki posega v položaj, ob upoštevanju obrazložitve, navedene v odločbi o zavrnitvi pritožbe, pri čemer se šteje, da se ta obrazložitev ujema z navedenim aktom (glej v tem smislu sodbo Komisija/Birkhoff, T‑377/08 P, EU:T:2009:485, točki 58 in 59 ter navedena sodna praksa).
34 Zato predlogi za razglasitev ničnosti, usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, nimajo samostojne vsebine, za tožbo pa je treba šteti, da je usmerjena zoper odločbo iz pogodbe tožeče stranke o zaposlitvi z dne 1. aprila 2013, v skladu s katero je bila ta razvrščena v naziv AD 5 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba o razvrstitvi) in katere obrazložitev je dodatno pojasnjena v odločbi o zavrnitvi pritožbe z dne 28. oktobra 2013 (glej v tem smislu sodbi Eveillard/Komisija, T‑258/01, EU:T:2004:177, točki 31 in 32, ter Buxton/Parlament, F‑50/11, EU:F:2012:51, točka 21).
35 Torej ni treba ločeno odločati o predlogih za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe.
Predlogi za prerazvrstitev delovnega mesta tožeče stranke in za to, da se ESZD retroaktivno naloži breme vseh posledic prerazvrstitve
36 Kar zadeva predloga, naj Sodišče za uslužbence, prvič, odredi prerazvrstitev delovnega mesta tožeče stranke v naziv, ki ustreza ravni njenih obveznosti, in drugič, ESZD naloži breme vseh, zlasti denarnih posledic te prerazvrstitve, in sicer retroaktivno od dne, ko je tožeča stranka nastopila delo, je treba opozoriti, da v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, sodišče ne more podajati načelnih izjav ali ugotovitev niti ne more na institucijo nasloviti odredbe, ne da bi poseglo v prerogative upravne oblasti (glej sodbo Caminiti/Komisija, F‑71/09, EU:F:2011:53, točka 23 in navedena sodna praksa). Instituciji bi bilo lahko kvečjemu naloženo, da sprejme ukrepe, kot jih predlaga tožeča stranka, na podlagi sodbe, s katero bi bilo ugodeno predlogom tožeče stranke za razglasitev ničnosti.
37 Torej predloga, naj Sodišče za uslužbence odredi prerazvrstitev delovnega mesta tožeče stranke v naziv, ki ustreza ravni njenih obveznosti, in naj ESZD naloži breme vseh, zlasti denarnih posledic prerazvrstitve, in sicer retroaktivno od dne, ko je tožeča stranka nastopila delo, nista dopustna.
Predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe o razvrstitvi
38 Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe o razvrstitvi navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost obvestila o prostem delovnem mestu, na podlagi katerega je bila zaposlena, in ki je razdeljen na tri dele. Prvi del tožbenega razloga temelji na kršitvi načela usklajenosti med nazivom in delovnim mestom ter na kršitvi člena 5 Kadrovskih predpisov in Priloge I, točka A, h Kadrovskim predpisom. Drugi del tožbenega razloga je izpeljan iz očitne napake pri presoji. Tretji del tožbenega razloga se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in prepoved kakršne koli diskriminacije ter na kršitev člena 6(7) Sklepa 2010/427.
39 Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi razvila utemeljitev le v zvezi s prvim in tretjim delom edinega tožbenega razloga. Drugi del edinega tožbenega razloga, ki je izpeljan iz očitne napake pri presoji, ni nikakor podkrepljen z nobeno trditvijo, kar je v nasprotju s pravilom iz člena 35(1)(e) Poslovnika, ki je veljal ob vložitvi tožbe in je povzet v členu 50(1)(e) Poslovnika. Torej je treba drugi del edinega tožbenega razloga razglasiti za nedopusten.
Prvi del tožbenega razloga: kršitev načela usklajenosti med nazivom in delovnim mestom ter kršitev člena 5 Kadrovskih predpisov in Priloge I, točka A, h Kadrovskim predpisom
40 Tožeča stranka se sklicuje na nezakonitost obvestila o prostem delovnem mestu v delu, v katerem je bilo z njim določeno imenovanje v naziv AD 5 le za kandidate, ki so bili uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic. Ta naziv, v katerega je bila tožeča stranka razvrščena kot začasni uslužbenec, naj namreč ne bi bil ustrezen z vidika dolžnosti, ki jih mora opravljati, in naj ne bi odražal niti pomembnosti teh dolžnosti niti obveznosti, ki jih mora tožeča stranka izpolnjevati. Za vodenje „občutljivih“ spisov, ki so ji dodeljeni, naj bi bile namreč nujno potrebne dolgotrajne izkušnje na njenem strokovnem področju, vsekakor pa naj tega ne bi mogel delati uradnik na začetku kariere s samo dvema letoma izkušenj, kot se je zahtevalo v obvestilu o prostem delovnem mestu. Tožeča stranka k temu še dodaja, da je od 25 let poklicnih izkušenj 15 let delala na strokovnem področju, na katero se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu, in da se je delovno mesto, na katerem je bila zaposlena kot napoteni nacionalni strokovnjak, obravnavalo kot „občutljivo“ zaradi zahtevanih kompetenc. Njene naloge pa naj bi ob imenovanju za začasnega uslužbenca z nazivom AD 5 ostale popolnoma enake.
41 Tožeča stranka še trdi, da sta opisa – ki ju je priložila tožbi – delovnega mesta drugih dveh članov ekipe, v kateri dela, enaka opisu njenega delovnega mesta, čeprav, prvič, sta uradnika, ki sta zaposlena na teh delovnih mestih, razvrščena eden v naziv AD 12, drugi pa v naziv AD 13, in drugič, je bila sama imenovana v naziv AD 5 kot nadomestilo za uradnika z nazivom AD 13 in za izvajanje enakih nalog. Te okoliščine naj bi jasno kazale na neskladnost med nazivom, v katerega je bila razvrščena, in njenimi nalogami in obveznostmi.
42 Tožeča stranka dodaja, da je v Prilogi I, točka A, h Kadrovskim predpisom določeno, da naziv AD 5 ustreza delovnim mestom pomočnika, ona pa ne dela kot pomočnik nikogar in je pri opravljanju svojih nalog zelo samostojna. Ob tem še navaja, da se v opisu delovnega mesta – ki ga je priložila tožbi – za delovno mesto napotenega nacionalnega strokovnjaka, ki jo je na tem mestu nadomestil oktobra 2013, zahteva vsaj osem let izkušenj na njenem specializiranem področju in da v praksi v ekipi, v kateri dela, ni bil nobeden od sodelavcev ob zaposlitvi razvrščen v naziv AD 5.
43 Nazadnje tožeča stranka še trdi, da je bila izpodbijana odločba o razvrstitvi posledica proračunskih omejitev, čeprav je treba na podlagi člena 6(8) Sklepa 2010/427 osebje izbrati na objektivni podlagi, da se tako zagotovi udeležba kar najbolj sposobnega, učinkovitega in neoporečnega osebja. Tožeča stranka meni, da trditev ESZD v zvezi s proračunskimi omejitvami ni ustrezno utemeljena, saj bi se, če bi bil izbran kandidat, ki se je v izbirnem postopku na podlagi obvestila o prostem delovnem mestu uvrstil na drugo mesto in ki je uradnik, mesečna plača tega kandidata ujemala s plačo uradnika, razvrščenega v naziv AD 13.
44 Sodišče za uslužbence na prvem mestu ugotavlja, da trditev tožeče stranke, da je bilo z obvestilom o prostem delovnem mestu določeno imenovanje v naziv AD 5 le za kandidate iz diplomatskih služb držav članic, temelji na napačni razlagi besedila obvestila o prostem delovnem mestu.
45 Iz točke 1 prvega sklopa pogojev za pripustitev iz obvestila o prostem delovnem mestu namreč izhaja, da so morali biti kandidati v skladu s členom 98 Kadrovskih predpisov ali uradniki generalnega sekretariata Sveta Evropske unije, Komisije ali ESZD ali začasni uslužbenci, za katere se uporablja člen 2(e) PZDU, to je napoteni uslužbenci iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic, ki se za določen čas zaposlijo na stalnem delovnem mestu v ESZD, ali uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic.
46 Ker so torej obstajale tri mogoče kategorije kandidatov, in sicer kategorija uradnikov Unije, kategorija kandidatov, ki so bili že zaposleni v ESZD kot začasni uslužbenci v smislu člena 2(e) PZDU, in kategorija kandidatov, ki kot tožeča stranka niso spadali v nobeno od teh dveh kategorij, je bilo v obvestilu o prostem delovnem mestu določeno, da bo izbrani kandidat, če bo uradnik Unije, razvrščen v naziv, v katerega je že razporejen, za druge kandidate, to je uslužbence nacionalnih diplomatskih služb držav članic, pa, da bodo razvrščeni v naziv AD 5.
47 Čeprav sicer drži, da so na podlagi obvestila o prostem delovnem mestu za to delovno mesto lahko kandidirali uradniki z nazivi od AD 5 do AD 14, je hkrati treba ugotoviti, da bi bil izbrani kandidat, če bi bil uradnik z nazivom AD 5, razvrščen v taisti naziv. Torej trditve tožeče stranke, da obvestilo o prostem delovnem mestu ni zakonito, ker določa, da bodo le uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic, če bodo izbrani za to delovno mesto, imenovani v naziv AD 5, ni mogoče sprejeti.
48 Poleg tega je treba še opozoriti, da se pogoj, ki je bil postavljen v točki 2 drugega sklopa pogojev za pripustitev za kandidate, ki so bili uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic, in sicer raven izobrazbe, ki ustreza vsaj triletnemu z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju, ujema s pogojem iz člena 5(3)(b)(i) Kadrovskih predpisov za imenovanje v razreda 5 in 6 funkcionalne skupine upravnih uslužbencev (AD), ta pogoj pa se jasno razlikuje od pogoja iz člena 5(3)(c) Kadrovskih predpisov za imenovanje v razrede od 7 do 16 iste funkcionalne skupine.
49 Iz tega izhaja, da kandidati, ki so bili uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic, med katerimi je bila tudi tožeča stranka, ob upoštevanju ravni visokošolske izobrazbe, ki se je za take kandidate zahtevala v obvestilu o prostem delovnem mestu, in sicer ravni izobrazbe, kot je določena v členu 5(3)(b)(i) Kadrovskih predpisov za imenovanje v razreda 5 in 6 funkcionalne skupine AD, ter ob upoštevanju zahtevanega minimalnega števila let poklicnih izkušenj, in sicer le dve leti, niso mogli napačno razumeti, v kateri razred spada prosto delovno mesto. Če bi namreč ESZD želela ponuditi delovno mesto naziva AD 7 ali višjega naziva, bi v obvestilu o prostem delovnem mestu zahtevala raven izobrazbe, določeno s členom 5(3)(c) Kadrovskih predpisov, in vsekakor več let poklicnih izkušenj.
50 Na drugem mestu Sodišče za uslužbence ne more sprejeti trditve tožeče stranke v zvezi z razkorakom med obveznostmi, ki jih mora izpolnjevati in za katere trdi, da jim je kos le zaradi svojih dolgotrajnih izkušenj na strokovnem področju, na katero se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu, ter nazivom AD 5, v katerega je bila imenovana.
51 Iz besedila opisa glavnih dolžnosti, ki naj bi jih opravljal izbrani kandidat, kot so povzete v obvestilu o prostem delovnem mestu, namreč izhaja, da se te naloge popolnoma ujemajo s tistimi, ki se dodelijo uradniku na začetku kariere. Te naloge so tako večkrat opisane z izrazi „prispevati“ k pripravi dokumentov v tesnem sodelovanju zlasti z drugimi institucijami, državami članicami ali mednarodnimi organizacijami, „prispevati“ k pripravi osnovne zakonodaje, „si prizadevati za zagotavljanje“ usklajevanja ter „sodelovati in/ali zastopati sektor [za varnostno politiko in sankcije]“ zlasti na sestankih z institucijami Unije, držav članic ali tretjih držav, kar so naloge, za opravljanje katerih niso potrebne dolgotrajne predhodne izkušnje.
52 Dodati je treba, da tožeča stranka s trditvijo, da naloge upravnega uslužbenca, razvrščenega v naziv AD 5, kot so povzete v Prilogi I, točka A, h Kadrovskim predpisom, ustrezajo zlasti nalogam nižjega pravnika, nižjega ekonomista in nižjega znanstvenika, kar naj ne bi bilo najbolj združljivo z obveznostmi, ki jih opravlja popolnoma sama, ne da bi bila pomočnik drugega uradnika ali uslužbenca, očitno ne upošteva opisa nalog iz obvestila o prostem delovnem mestu, v katerem je kot ena glavnih dolžnosti navedena „priprava poročil, zapiskov in drugih dokumentov […] za vodstvene uradnike ali uradnike na politični ravni“.
53 Na tretjem mestu ni mogoče sprejeti niti trditev tožeče stranke v podporo tezi, da bi jo bilo treba razvrstiti v višji naziv, in sicer trditev, prvič, da se je delovno mesto, na katerem je bila zaposlena kot napoteni nacionalni strokovnjak, na podlagi opisa delovnega mesta obravnavalo kot „občutljivo“ zaradi zahtevanih posebnih kompetenc, njene naloge pa so po tem, ko je bila imenovana za začasnega uslužbenca z nazivom AD 5, ostale popolnoma enake, drugič, da se je decembra 2012 ta opis delovnega mesta ujemal z opisoma delovnih mest dveh drugih članov iste ekipe, ki sta bila uradnika, od katerih je bil prvi razvrščen v naziv AD 12, drugi pa v naziv AD 13, in tretjič, da je bila sama zaposlena kot začasni uslužbenec in razvrščena v naziv AD 5, čeprav je bil njen predhodnik uradnik z nazivom AD 13.
54 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba na podlagi pravila usklajenosti med nazivom in delovnim mestom primerjati naloge, ki jih opravlja uradnik ali uslužbenec, in njegov hierarhični razred, pri čemer se upoštevajo njihova narava, pomembnost in obseg (sodba Michail/Komisija, F‑100/09, EU:F:2011:132, točka 65). V obravnavani zadevi iz točk 48, 51 in 52 te sodbe izhaja, da se dolžnosti, opisane v obvestilu o prostem delovnem mestu, in pogoj v zvezi z zahtevano ravnjo izobrazbe kandidatov za prosto delovno mesto ujemajo prve s tipičnimi nalogami, ki jih opravljajo uradniki in uslužbenci z nazivom AD 5, drugi pa z minimalno ravnjo izobrazbe, potrebno za imenovanje uradnika ali uslužbenca v ta naziv.
55 Kar zadeva prvo trditev tožeče stranke, mora Sodišče za uslužbence ugotoviti, da je že samo iz primerjave med naštetimi nalogami, ki naj bi jih opravljal začasni uslužbenec z nazivom AD 5, ki bo zaposlen, kot izhajajo iz obvestila o prostem delovnem mestu, in nalogami, naštetimi v opisu delovnega mesta, na katerem je bila tožeča stranka zaposlena, ko je delala kot napoteni nacionalni strokovnjak, razvidno, da ta trditev nima dejanske podlage. Prvega sklopa nalog iz opisa v zvezi z delovnim mestom, na katerem je bila tožeča stranka zaposlena kot napoteni nacionalni strokovnjak, namreč ni v opisu nalog iz obvestila o prostem delovnem mestu. Enako velja za četrto in peto dolžnost iz tretjega sklopa nalog v zgoraj navedenem opisu delovnega mesta ter za prvo, tretjo in četrto dolžnost iz četrtega sklopa nalog iz istega opisa.
56 Kar zadeva drugo trditev tožeče stranke, ki temelji na opisih delovnega mesta dveh drugih članov njene ekipe, ki sta oba uradnika, od katerih je prvi razvrščen v naziv AD 12, drugi pa v naziv AD 13, je treba ugotoviti, da se dolžnosti iz teh opisov sicer res ujemajo z dolžnostmi, naštetimi v zvezi z delovnim mestom napotenega nacionalnega strokovnjaka, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, vendar se hkrati precej razlikujejo od dolžnosti, naštetih v obvestilu o prostem delovnem mestu.
57 Kar zadeva tretjo trditev tožeče stranke, je treba ugotoviti, da to, da je bila zaposlena na delovno mesto, na katerem je bil prej zaposlen uradnik z nazivom AD 13 – tudi če bi to držalo – ne bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe o razvrstitvi, na podlagi katere je bila tožeča stranka v skladu z obvestilom o prostem delovnem mestu, na katero se je prijavila, razvrščena v osnovni razred funkcionalne skupine AD (glej v tem smislu sodbo BV/Komisija, F‑133/11, EU:F:2013:199, točke od 64 do 67).
58 Vsekakor nalog, ki jih je tožeča stranka v ESZD opravljala kot napoteni nacionalni strokovnjak, preden je bila v tej službi zaposlena kot začasni uslužbenec, ni mogoče upoštevati za namene primerjave z nalogami, ki jih opravlja na delovnem mestu, na katerem je zaposlena na podlagi sporne pogodbe o zaposlitvi, saj se kot napoteni nacionalni strokovnjak ni mogla sklicevati na razvrstitev v naziv na podlagi Kadrovskih predpisov.
59 Na četrtem mestu in nazadnje ni mogoče upoštevati niti trditev tožeče stranke v podporo nezakonitosti izpodbijane odločbe o razvrstitvi, ki se nanašajo, prvič, na to, da so se lahko na podlagi obvestila o prostem delovnem mestu prijavili uradniki, razvrščeni v nabor nazivov od AD 5 do AD 14, in drugič, na to, da naj bi uradniki, ki delajo ali so delali v isti službi kot tožeča stranka in so domnevno opravljali enake naloge, razvrščeni v višji naziv kot ona.
60 S Kadrovskimi predpisi od spremembe 1. maja 2004 namreč razen za naziva AD 15 in AD 16, ki sta rezervirana za delovni mesti direktorja in/ali generalnega direktorja, ni vzpostavljena usklajenost med nalogami, ki se opravljajo, in določenim nazivom, ampak je omogočena ločitev naziva od naloge (sodba Bouillez in drugi/Svet, F‑53/08, EU:F:2010:37, točka 54), posledica tega pa je linearna kariera uradnikov iz funkcionalne skupine AD, ki lahko iz naziva AD 5 napredujejo vse do naziva AD 14.
61 Ker se v obravnavani zadevi opis dolžnosti iz obvestila o prostem delovnem mestu ujema s svetovalnimi nalogami, to je nalogami, ki jih na podlagi člena 5(2) Kadrovskih predpisov opravlja osebje iz funkcionalne skupine AD od naziva AD 5, je bilo v obvestilu o prostem delovnem mestu upravičeno določeno, da se lahko na zadevno delovno mesto prijavijo uradniki od naziva AD 5 do naziva AD 14 in da bo izbrani kandidat imenovan v svoj naziv.
62 Odločeno je že bilo, da lahko enake ali podobne naloge opravljajo osebe z različnimi nazivi, kar izhaja iz Priloge I, točka A, h Kadrovskim predpisom, ki za večino v njej naštetih nalog določa, da jih lahko opravljajo uradniki z različnimi nazivi. Tako je pravilo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom kršeno, le če so naloge, ki jih opravlja zadevni uradnik, kot celota resnično manj pomembne od tistih, ki ustrezajo njegovemu nazivu in delovnemu mestu (sodba Z/Sodišče, F‑88/09 in F‑48/10, EU:F:2012:171, točka 138, predmet pritožbe, ki poteka pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑88/13 P). Ta sodna praksa, ki je bila izoblikovana v zvezi z uradniki, se uporablja tudi za začasne uslužbence.
63 Kar zadeva trditev tožeče stranke, da je bila njena razvrstitev v naziv AD 5 posledica proračunskih omejitev, zadostuje ugotovitev, da iz spisa ni razvidno, da bi se ESZD – ko se je odločila, da bo prosto delovno mesto iz obvestila o prostem delovnem mestu razpisano za naziv AD 5 – opirala na take razloge.
64 Iz tega sledi, da tožeča stranka ni dokazala neskladnosti naziva AD 5 z nalogami, opisanimi v obvestilu o prostem delovnem mestu, ali celo tega, da delovno mesto, na katerem je zaposlena, ne ustreza nazivu, v katerega je bila razvrščena, saj se je v zvezi s tem zadovoljila zgolj z navajanjem trditev o obveznostih, ki jih izpolnjuje, in o nazivu, v katerega so razvrščeni nekateri od njenih sodelavcev, ki so zaposleni kot uradniki.
65 Zato je treba prvi del tožbenega razloga, ki temelji na kršitvi načela usklajenosti med nazivom in delovnim mestom ter kršitvi člena 5 Kadrovskih predpisov in Priloge I, točka A, h Kadrovskim predpisom, zavrniti.
Tretji del tožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi kakršne koli diskriminacije ter kršitev člena 6(7) Sklepa 2010/427
66 Tožeča stranka na podlagi člena 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 1d Kadrovskih predpisov in člena 6(7) Sklepa 2010/427 zahteva enako obravnavanje začasnih uslužbencev in uradnikov. V obravnavani zadevi naj bi bilo iz obvestila o prostem delovnem mestu razvidno, da so bili lahko na delovno mesto, na katero je bila imenovana tožeča stranka, začasni uslužbenci iz nacionalnih diplomatskih služb držav članic zaposleni le v naziv AD 5, medtem ko so bili lahko uradniki imenovani v nazive od AD 5 do AD 14.
67 Tožeča stranka meni, da se taka različna razvrstitev za opravljanje enakih nalog ne ujema z obveznostjo dostopa do delovnih mest pod enakimi pogoji, kot je določena s členom 6(7) Sklepa 2010/427. V zvezi s tem trdi, da nabor nazivov, ki je bil ponujen za zaposlitev uradnikov, tem omogoča ohranitev in ustrezno upoštevanje delovne dobe, medtem ko se uslužbenci diplomatskih služb držav članic ne morejo sklicevati na svoje izkušnje, rezultat tega pa je različno obravnavanje, kar zadeva pogoje zaposlovanja in zaposlitve, zaradi pripadnosti, čeprav se tako za prve kot za druge uporablja skupni izbirni postopek.
68 Teh trditev tožeče stranke ni mogoče sprejeti.
69 Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, se načelo prepovedi diskriminacije uporablja le za osebe v enakem ali podobnem položaju, s tem načelom pa se tudi zahteva, da je različno obravnavanje različnih kategorij uradnikov ali začasnih uslužbencev utemeljeno na podlagi objektivnega in razumnega merila ter da je tako razlikovanje sorazmerno s ciljem, ki bi ga želeli z njim uresničiti (sodba Afari/ECB, T‑11/03, EU:T:2004:77, točka 65 in navedena sodna praksa). Načelo enakega obravnavanja je kršeno, kadar se dve kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaji se bistveno ne razlikujejo, obravnavata različno in kadar se različni položaji obravnavajo enako (sodba Schönberger/Parlament, F‑7/08, EU:F:2009:10, točka 45 in navedena sodna praksa).
70 V obravnavani zadevi drži, da imajo uradniki Unije in uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic na podlagi člena 6(7) Sklepa 2010/427 enake pravice in obveznosti ter so enako obravnavani, zlasti kar zadeva dostop do vseh delovnih mest pod enakimi pogoji.
71 Iz besedila obvestila o prostem delovnem mestu je razvidno, da so bili seznam z določenimi pogoji za pripustitev in merila za izbor enaki za uradnike Unije in uslužbence nacionalnih diplomatskih služb držav članic, pri čemer je bila edina razlika ta, da so bili za zadnjenavedene postavljeni pogoji v zvezi z državljanstvom in ravnjo izobrazbe, ki jih morajo uradniki funkcionalne skupine AD izpolniti že ob zaposlitvi. Torej je treba ugotoviti, da z obvestilom o prostem delovnem mestu ni bilo vzpostavljeno razlikovanje pri dostopu do delovnega mesta glede na pripadnost kandidatov.
72 Kar zadeva naziv, v katerega se zaposleni razvrsti, je Sodišče za uslužbence že v točki 47 te sodbe ugotovilo, da bi bil izbrani kandidat, če bi bil to uradnik z nazivom AD 5, premeščen in bi ohranil isti naziv, in sicer naziv, v katerega je bila razvrščena tožeča stranka kot začasni uslužbenec. Torej z obvestilom o prostem delovnem mestu ni vzpostavljeno razlikovanje pri razvrščanju v osnovni razred funkcionalne skupine AD glede na to, ali je izbrani kandidat uradnik Unije ali uslužbenec nacionalnih diplomatskih služb držav članic.
73 Vendar tožeča stranka meni, da je bila žrtev diskriminacije, ker bi uradnik, razvrščen v naziv, višji od AD 5, v primeru imenovanja na delovno mesto, na katero se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu, ohranil svoj naziv, medtem ko je bila za začasne uslužbence na voljo le razvrstitev v naziv AD 5, zato naj se tožeči stranki ne bi ustrezno upoštevala delovna doba.
74 Te trditve ni mogoče sprejeti, saj uradniki Unije in uslužbenci nacionalnih diplomatskih služb držav članic, napoteni na delo v ESZD, z vidika okvira, v katerem naj bi se razvijala njihova kariera, in tudi z vidika načina, kako uprava, ki ji pripadajo, ocenjuje njihovo delovno dobo, niso niti v enakem niti v podobnem položaju.
75 Prvič, člani osebja generalnega sekretariata Sveta, Komisije ali ESZD, ki so se lahko prijavili na delovno mesto, na katero se je nanašalo obvestilo o prostem delovnem mestu, če so izpolnjevali pogoj glede razvrstitve v naziv, so bili uradniki funkcionalne skupine AD, za katere se pričakuje, da bodo nadaljevali kariero v institucijah Unije z opravljanjem zlasti svetovalnih nalog, ki ustrezajo nazivom od AD 5 do AD 14.
76 Nasprotno pa iz člena 50b PZDU izhaja, da se od uslužbencev nacionalnih diplomatskih služb držav članic, tudi če so zaposleni kot začasni uslužbenci na podlagi člena 2(e) PZDU, pričakuje, da bodo nato kariero nadaljevali v organu, ki mu pripadajo, saj jih lahko ESZD zaposli za največ štiri leta, pri čemer se pogodbe lahko obnovijo za še največ štiri leta in jih je mogoče v izjemnih okoliščinah podaljšati še za dve leti, kar pomeni, da napotitev traja največ 10 let, države članice pa jamčijo takojšnjo vrnitev na delovno mesto po izteku službovanja v ESZD.
77 Drugič, institucije Unije morajo pri izvajanju širokega polja prostega preudarka, s katerim razpolagajo pri odločanju o usklajenosti med delovnimi mesti in nazivi, glede na pomembnost dolžnosti, ki se opredelijo za zadevne delovne naloge, in izključno z vidika interesa službe upoštevati dejstvo, da lahko na podlagi Kadrovskih predpisov enake ali podobne naloge opravljajo osebe z različnimi nazivi, kot to izhaja iz Priloge I, točka A, h Kadrovskim predpisom, ki za večino v njej naštetih nalog določa, da jih lahko opravljajo uradniki z različnimi nazivi.
78 Poleg tega je iz podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka, razvidno, da bi lahko v napredovalnem obdobju 2013 15 uradnikov ESZD napredovalo v naziv AD 6, 18 v naziv AD 7, 15 v naziv AD 8, 26 v naziv AD 9 in enako število v naziv AD 10, 47 v naziv AD 11, 33 v naziv AD 12, 130 v naziv AD 13 in 102 v naziv AD 14. Čeprav se te številke ne ujemajo popolnoma s številom uradnikov ESZD, razvrščenih v posamezne nazive, saj nekateri uradniki v navedenem napredovalnem obdobju niso mogli napredovati, kljub temu pravno zadostno dokazujejo, da bi bili, če bi bilo z obvestilom o prostem delovnem mestu določeno, da lahko za to mesto kandidirajo le uradniki ESZD z nazivom AD 5, iz izbirnega postopka – glede na visok naziv, v katerega so razvrščeni – izključeni skoraj vsi uradniki ESZD.
79 V takih okoliščinah je bilo lahko v obvestilu o prostem delovnem mestu upravičeno in brez kršitve načela enakega obravnavanja, kar zadeva dostop do delovnega mesta pod enakimi pogoji za uradnike Unije in uslužbence nacionalnih diplomatskih služb držav članic ter kar zadeva razvrstitev izbranega kandidata v naziv, določeno, da bo začasni uslužbenec ob zaposlitvi razvrščen v naziv AD 5, uradnik Unije, razvrščen v naziv od AD 5 do AD 14, pa bo imenovan v svoj naziv.
80 Torej je treba tudi tretji del tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi kakršne koli diskriminacije ter kršitev člena 6(7) Sklepa 2010/427, zavrniti.
81 Iz navedenega izhaja, da edini tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost obvestila o prostem delovnem mestu, delno ni dopusten, delno pa ni utemeljen.
82 Zato je treba predloge za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe o razvrstitvi zavrniti.
Odškodninski zahtevek
83 Tožeča stranka meni, da ji je bila povzročena premoženjska in nepremoženjska škoda. Prva naj bi izhajala iz neposredne povezave med njeno plačo in nazivom: če bi bila razvrščena na primer v naziv AD 12, bi bila upravičena do dvakrat višje plače, kot jo prejema. Prav tako naj bi to, da je bila razvrščena v naziv AD 5, negativno vplivalo na njene karierne možnosti v ESZD, zlasti z vidika njene mobilnosti, saj naj bi bile njene možnosti omejene na druga delovna mesta z istim nazivom, in sicer kljub njenim izkušnjam, zaradi katerih bi se lahko prijavila na delovna mesta, za katera se zahteva veliko višji naziv.
84 Nazadnje, razvrstitev v naziv AD 5 naj bi tožeči stranki povzročila nepremoženjsko škodo z vidika varstva legitimnih pričakovanj, ki naj bi jih upravičeno imela do svojega delodajalca, ker se je prostovoljno odločila, da bo namesto v nacionalni upravi, ki ji pripada, še naprej delala v ESZD.
85 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zavrnitev predlogov za razglasitev ničnosti, kadar je škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, posledica sprejetja odločbe, ki je predmet teh predlogov za razglasitev ničnosti, načeloma povzroči zavrnitev odškodninskih zahtevkov, ker so ti tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti (sodba Arguelles Arias/Svet, F‑122/12, EU:F:2013:185, točka 127).
86 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je premoženjska in nepremoženjska škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, posledica odločbe ESZD, ki jo je v nasprotju z njenimi željami in pričakovanji razvrstila v naziv AD 5. Ker so bili predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe o razvrstitvi zavrnjeni, ne da bi Sodišče za uslužbence ugotovilo nepravilnosti pri odločanju ESZD, je treba torej odškodninske zahtevke tožeče stranke zavrniti.
87 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
88 V skladu s členom 101 Poslovnika, ob upoštevanju drugih določb naslova II, poglavje 8, navedenega poslovnika, neuspela stranka nosi svoje stroške in se ji na predlog naloži plačilo stroškov druge stranke. Člen 103(3) Poslovnika določa, da če stranke stroškov ne priglasijo, vsaka stranka nosi svoje stroške.
89 ESZD, zoper katero je bila pravilno vložena tožba, ni vložila odgovora na tožbo in ni priglasila stroškov. Zato je treba v skladu s členom 103(3) Poslovnika odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE
(drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Bradley | Kreppel | Rofes i Pujol |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 18. maja 2015.