Pritožba, ki jo je Gregor Schneider vložil 14. februarja 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 4. decembra 2018 v zadevi T-560/16, Gregor Schneider/Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

(Zadeva C-116/19 P)

Jezik postopka: nemščina

Stranki

Pritožnik: Gregor Schneider (zastopnik: H. Tettenborn, Rechtsanwalt)

Druga stranka v postopku: Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)

Predlog

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

1.    v celoti razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije (četrti senat) z dne 4. decembra 2018, v zadevi T-560/16;

2.    odloči v skladu s predlogom, ki ga je v tistem postopku podal pritožnik, in sicer,

    razglasi ničnost sklepa EUIPO (takrat: UUNT) z dne 2. oktobra 2014 o premestitvi pritožnika z oddelka Mednarodno sodelovanje in pravne zadeve na oddelek Operativne dejavnosti,

    podredno: po razveljavitvi zgoraj navedene sodbe zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije;

3.    EUIPO naloži stroške celotnega postopka, torej postopka pred Splošnim sodiščem EU, in pritožbenega postopka pred Sodiščem EU.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba temelji na devetih pritožbenih razlogih.

Prvič, Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi napačno razložilo „pravilo o skladnosti“ med pritožbo v smislu člena 91(2) Kadrovskih predpisov in poznejšo tožbo, saj je ob sklicevanju na načelo skladnosti kot nedopustnega zavrglo tožbeni razlog, na katerega se pritožnik ob vložitvi pritožbe sploh ni mogel sklicevati, ker mu še niso bile dodeljene naloge.

Drugič, Splošno sodišče je napačno razložilo merila za presojo ali je šlo za zlorabo pooblastil, s tem ko je določilo pravno pravilo, da v primeru, ko se za izvedbeni ukrep ne šteje, da je nezdružljiv s službenim interesom, tudi ni mogoče govoriti o zlorabi pooblastil. To pravno pravilo ne more biti pravilno, saj bi iz skupine primerov zlorabe pooblastil načeloma izključevalo vse situacije, v katerih uprava predlaga sprejemljiv interes službe, ne da bi temu interesu dejansko sledila. Ravno primeri inteligentno sestavljenih zlorab pooblastil ne bi smeli biti na splošno izvzeti iz sodnega nadzora na podlagi tako oblikovanega pravnega pravila.

Tretjič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, ko je napačno razlagalo zahteve za zaslišanje, ki so zagotovljene s pravico tožeče stranke do zaslišanja, vsebovano tudi v členu 41(1) v povezavi s členom 41(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker je menilo, da je zaslišanje nujno le v primeru, če bi načrtovan individualni ukrep, z vidika organa, posledično lahko škodljivo vplival na zadevno osebo. Namen zaslišanja in zagotavljanja pravice do zaslišanja pa bi moral biti ravno izpostavitev vidikov in učinkov nameravanih odločitev, ki jih sam organ še ni upošteval.

Četrtič, Splošno sodišče je večkrat kršilo pravico tožeče stranke do izjave s tem, ko med drugim ni upoštevalo novega dokaza, podanega na ustni obravnavi v skladu s členom 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča, in ni upoštevalo ustreznega predloga glede prič, niti ni sprejelo odločbe v skladu s členom 85(4) Poslovnika. Splošno sodišče je kršilo pravico tožeče stranke do izjave tudi zato, ker ni zaslišalo prič, predlaganih že v tožbenem predlogu, hkrati pa je tožeči stranki očitalo pomanjkljive dokaze.

Petič, Splošno sodišče s tem krši tudi temeljna načela, ki zagotavljajo pravico do nepristranskega sodišča v smislu člena 47 Listine o temeljnih pravicah in ustvarilo dvom glede učinkovitosti sodnega varstva.

Šestič, Splošno sodišče je večkrat izkrivilo dejstva, ki so mu bila predložena.

Sedmič, Splošno sodišče je pomanjkljivo pojasnilo dejstva, osmič, Splošnemu sodišču se očita pomanjkljiva obrazložitev in devetič, očita se mu kršitev pravil logike.

____________