Language of document : ECLI:EU:T:2018:966

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 14. decembra 2018(*)

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti nekaterim osebam in subjektom zaradi boja proti terorizmu – Zamrznitev sredstev – Možnost, da se organ tretje države opredeli kot pristojni organ v smislu Skupnega stališča 2001/931/SZVP – Dejanska podlaga sklepov o zamrznitvi sredstev – Obveznost obrazložitve – Napaka pri presoji – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Pravica do obrambe – Lastninska pravica“

V zadevi T‑400/10 RENV,

Hamas s sedežem v Dohi (Katar), ki ga zastopa L. Glock, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo B. Driessen, M. Bishop in A. Sikora-Kalėda, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Francoske republike, ki jo zastopata D. Colas in F. Fize, agenta,

ter

Evropske komisije, ki so jo najprej zastopali F. Castillo de la Torre, M. Konstantinidis in R. Tricot, nato F. Castillo de la Torre, L. Baumgart in C. Zadra, agenti,

intervenientki,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Obvestila Sveta osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL 2010, C 188, str. 13), Sklepa Sveta 2010/386/SZVP z dne 12. julija 2010 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča Sveta 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL 2010, L 178, str. 28) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 610/2010 z dne 12. julija 2010 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1285/2009 (UL 2010, L 178, str. 1) v delu, v katerem se ti akti nanašajo na tožečo stranko, drugič, Sklepa Sveta 2011/70/SZVP z dne 31. januarja 2011 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL 2011, L 28, str. 57) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 83/2011 z dne 31. januarja 2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 610/2010 (UL 2011, L 28, str. 14) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, tretjič, Sklepa Sveta 2011/430/SZVP z dne 18. julija 2011 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL 2011, L 188, str. 47) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 687/2011 z dne 18. julija 2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi izvedbenih uredb (EU) št. 610/2010 in št. 83/2011 (UL 2011, L 188, str. 2) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, četrtič, Sklepa Sveta 2011/872/SZVP z dne 22. decembra 2011 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2011/430/SZVP (UL 2011, L 343, str. 54) in Izvedbene uredbe sveta (EU) št. 1375/2011 z dne 22. decembra 2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 687/2011 (UL 2011, L 343, str. 10) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, petič, Sklepa Sveta 2012/333/SZVP z dne 25. junija 2012 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2011/872/SZVP (UL 2012, L 165, str. 72) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 542/2012 z dne 25. junija 2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1375/2011 (UL 2012, L 165, str. 12) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, šestič, Sklepa Sveta 2012/765/SZVP z dne 10. decembra 2012 o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in o razveljavitvi Sklepa 2012/333/SZVP (UL 2012, L 337, str. 50) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1169/2012 z dne 10. decembra 2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 542/2012 (UL 2012, L 337, str. 2) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, sedmič, Sklepa Sveta 2013/395/SZVP z dne 25. julija 2013 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in razveljavitvi Sklepa 2012/765/SZVP (UL 2013, L 201, str. 57) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 714/2013 z dne 25. julija 2013 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1169/2012 (UL 2013, L 201, str. 10) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, osmič, Sklepa Sveta 2014/72/SZVP z dne 10. februarja 2014 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in razveljavitvi Sklepa 2013/395/SZVP (UL 2014, L 40, str. 56) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 125/2014 z dne 10. februarja 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 714/2013 (UL 2014, L 40, str. 9) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, devetič, Sklepa Sveta 2014/483/SZVP z dne 22. julija 2014 o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa 2014/72/SZVP (UL 2014, L 217, str. 35) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 125/2014 (UL 2014, L 217, str. 1) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko, ter desetič, Sklepa Sveta (SZVP) 2017/1426 z dne 4. avgusta 2017 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2017/154 (UL 2017, L 204, str. 95) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2017/1420 z dne 4. avgusta 2017 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) 2017/150 (UL 2017, L 204, str. 3) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi I. Pelikánová, predsednica, V. Valančius, P. Nihoul (poročevalec), J. Svenningsen in U. Öberg, sodniki,

sodni tajnik: P. Cullen, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 11. julija 2018

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje in dejstva, ki so nastala po vložitvi te tožbe

A.      Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001)

1        Varnostni svet Združenih narodov je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373 (2001) o določitvi široke strategije za boj proti terorizmu in zlasti proti financiranju terorizma. Točka 1(c) te resolucije med drugim določa, da vse države nemudoma zamrznejo denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire oseb, ki izvršujejo ali nameravajo izvršiti teroristična dejanja, jih omogočajo ali pri tem sodelujejo, subjektov, ki pripadajo tem osebam ali jih te nadzirajo, ter oseb ali subjektov, ki delujejo v imenu ali po navodilih teh oseb in subjektov.

2        Navedena resolucija ne vsebuje seznama oseb, subjektov ali skupin, za katere je treba uporabiti te ukrepe.

B.      Pravo Evropske unije

3        Svet Evropske unije je menil, da je za izvajanje Resolucije 1373 (2001) potreben ukrep Evropske unije, zato je 27. decembra 2001 sprejel Skupno stališče 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217). Natančneje, člen 2 Skupnega stališča 2001/931 določa zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in subjektov, vpletenih v teroristična dejanja in vsebovanih na seznamu iz Priloge k navedenemu skupnemu stališču.

4        Svet je za izvedbo ukrepov, navedenih v Skupnem stališču 2001/931, na ravni Unije istega dne sprejel Uredbo (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207) in Sklep 2001/927/ES o določitvi seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL 2001, L 344, str. 83).

5        Ime „Hamas-Izz al-Din al-Qassem (oboroženo krilo Hamasa)“ je bilo vpisano na seznama, priložena Skupnemu stališču 2001/931 in Sklepu 2001/927. Navedena akta sta se na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 in člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 redno posodabljala, pri čemer je ime „Hamas-Izz al-Din al-Qassem (oboroženo krilo Hamasa)“ ostalo na navedenih seznamih.

6        Svet je 12. septembra 2003 sprejel Skupno stališče 2003/651/SZVP o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931 (UL 2003, L 229, str. 42) in Sklep 2003/646/ES o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Sklepa 2003/480/ES (UL 2003, L 229, str. 22).  Ime organizacije, ki je vpisano na seznama, priložena tema aktoma, je „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“.

7        Ime te organizacije je ostalo vpisano na sezname, priložene kasnejšim aktom.

C.      Izpodbijani akti

1.      Akta iz julija 2010

8        Svet je 12. julija 2010 sprejel Sklep 2010/386/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL 2010, L 178, str. 28) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 610/2010 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1285/2009 (UL 2010, L 178, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz julija 2010).

9        Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz julija 2010).

10      Svet je 13. julija 2010 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam, skupinam in subjektom s seznama iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 (UL 2010, C 188, str. 13, v nadaljevanju: obvestilo iz julija 2010).

11      V tem obvestilu je Svet zadevne osebe in subjekte zlasti obvestil, prvič, da so po njegovem mnenju razlogi za vključitev njihovega imena na sezname, sprejete na podlagi Uredbe št. 2580/2001, še vedno veljavni, zato je sklenil, da njihova imena ostanejo na spornih seznamih iz julija 2010, drugič, da lahko pri pristojnih nacionalnih organih vložijo prošnjo za pridobitev dovoljenja glede uporabe zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe, tretjič, da lahko Svetu predložijo zahtevek za pridobitev obrazložitve, na podlagi katere so bila njihova imena obdržana na navedenih seznamih, četrtič, da mu lahko prav tako kadar koli predložijo zahtevek za preverjanje odločitve, da se njihovo ime vključi na zadevne sezname, petič, da je treba zahtevke, če naj bi bili preučeni v okviru naslednjega pregleda v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti v dveh mesecih od datuma objave tega obvestila in, šestič, da lahko vložijo tožbo pred sodiščem Unije.

12      Tožeča stranka se na to obvestilo ni odzvala.

2.      Akta iz januarja 2011

13      Z objavo v Uradnem listu Evropske unije z dne 20. novembra 2010 je Svet obvestil osebe, skupine in subjekte s seznama iz Izvedbene uredbe št. 610/2010, da je prejel nove informacije, ki so upoštevne v zvezi s temi vpisi, in da je zato spremenil obrazložitev. V skladu s tem obvestilom je bilo mogoče zahtevek za pridobitev obrazložitve Svetu predložiti v dveh tednih od objave obvestila.

14      Svet – ki je imel zaradi vložitve te tožbe 12. decembra 2010 naslov odvetnika tožeče stranke – je z dopisom z dne 10. decembra 2010 temu odvetniku predložil obrazložitev svoje namere, da ime tožeče stranke obdrži na seznamih za zamrznitev sredstev, ter ga hkrati obvestil, da mu lahko v enem mesecu od datuma navedenega dopisa pošlje stališča v zvezi z navedeno ohranitvijo na seznamih in mu predloži morebitne dokaze.

15      Tožeča stranka se na to obvestilo in dopis ni nikakor odzvala.

16      Svet je 31. januarja 2011 sprejel Sklep 2011/70/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL 2011, L 28, str. 57) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 83/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 610/2010 (UL 2011, L 28, str. 14) (v nadaljevanju skupaj: akta iz januarja 2011). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz januarja 2011).

17      Svet je z dopisom z dne 2. februarja 2011 odvetniku tožeče stranke predložil obrazložitev ohranitve vnosa imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz januarja 2011.

18      Ta obrazložitev je vsebovala spodaj navedene elemente.

19      Prvič, Svet je povzel pretekle dejavnosti organizacije „Hamas, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem“. Natančneje, ta organizacija naj bi med letoma 1988 in 2010 izvedla številne napade na izraelske tarče, opredeljene kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

20      Drugič, Svet je navedel, da sta „Hamas-Izz al-Din al-Qassem“ leta 2001 obravnavali dve odločbi, ki so ju sprejeli organi Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ter dve odločbi, ki so ju sprejeli organi Združenih držav Amerike.

21      Prvo odločbo, ki so jo sprejeli organi Združenega kraljestva, je pripravil Secretary of State for the Home Department (minister za notranje zadeve, v nadaljevanju: Home Secretary). Ta odločba z dne 29. marca 2001 je bila sprejeta na podlagi UK Terrorism Act 2000 (zakon Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000) in je vključevala prepoved organizacije Hamas-Izz al-Din al-Qassem, ki je bila obravnavana kot organizacija, vpletena v teroristična dejanja (v nadaljevanju: odločba Home Secretary). Drugo odločbo, ki so jo sprejeli organi Združenega kraljestva, je pripravil UK Treasury (minister za finance). S to odločbo z dne 6. decembra 2001 je UK Treasury zamrznil imetje organizacije Hamas-Izz al-Din al-Qassem in dal navodila v zvezi s tem v skladu s pristojnostmi, ki so mu bile podeljene s členom 4 Terrorism (United nations Measures) Order 2001 (odlok o terorizmu (ukrep Združenih narodov) iz leta 2001). Svet je navedel, da je odločbo Home Secretary redno ponovno preverjala nacionalna vladna komisija in da je odlok, na katerem je temeljila odločba UK Treasury, vseboval določbe v zvezi s sodnim nadzorom nad navedeno odločbo in pravnimi sredstvi zoper njo.

22      Odločbi organov ZDA sta bili, prvič, odločba vlade, s katero je bil Hamas opredeljen kot tuja teroristična organizacija na podlagi oddelka 219 US Immigration and Nationality Act (zakon ZDA o priseljevanju in državljanstvu), kakor je bil spremenjen, in drugič, odločba, s katero je bil Hamas uvrščen med izrecno opredeljene mednarodne teroristične subjekte na podlagi Executive Order no. 13224 (predsedniški odlok 13224) (v nadaljevanju skupaj: odločbi organov ZDA). Svet je ugotovil, da je bil na podlagi zakonodaje ZDA v zvezi s prvo uvrstitvijo mogoč sodni nadzor, v zvezi z drugo pa upravni in sodni nadzor.

23      Svet je te odločbe opredelil kot „odločitve pristojnih organov“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.

24      Tretjič, Svet je ugotovil, da so bile te odločbe še vedno veljavne, in je štel, da razlogi, ki so upravičevali uvrstitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz-al-Din-al-Quassem)“ na sezname za zamrznitev sredstev, ostajajo veljavni.

25      Svet je v dopisu z dne 2. februarja 2011 navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje spornih seznamov iz januarja 2011 v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti v roku dveh mesecev od datuma dopisa, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

3.      Akta iz julija 2011

26      Svet je 30. maja 2011 odvetniku tožeče stranke poslal dopis, v katerem jo je obvestil, da je prejel nove informacije, ki so upoštevne za oblikovanje seznamov oseb, skupin in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni z Uredbo št. 2580/2001, in da je zato spremenil obrazložitev. Tožeči stranki je dal tri tedne časa za predložitev stališč.

27      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

28      Svet je 18. julija 2011 sprejel Sklep 2011/430/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL 2011, L 188, str. 47) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 687/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 ter razveljavitvi izvedbenih uredb (EU) št. 610/2010 in št. 83/2011 (UL 2011, L 188, str. 2) (v nadaljevanju skupaj: akta iz julija 2011). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz julija 2011).

29      Svet je z dopisom z dne 19. julija 2011 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz julija 2011, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti v roku dveh mesecev od datuma dopisa, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

30      Navedena obrazložitev je bila enaka kot obrazložitev v zvezi z aktoma iz januarja 2011, s to razliko, da je bilo črtano napotilo na odločbo UK Treasury.

31      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

4.      Akta iz decembra 2011

32      Svet je 15. novembra 2011 odvetniku tožeče stranke poslal dopis, v katerem jo je obvestil, da je prejel nove informacije, ki so upoštevne za oblikovanje seznamov oseb, skupin in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, določeni z Uredbo št. 2580/2001, in da je zato spremenil obrazložitev. Dal ji je dva tedna časa za predložitev stališč.

33      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

34      Svet je 22. decembra 2011 sprejel Sklep 2011/872/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2011/430 (UL 2011, L 343, str. 54) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 1375/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 687/2011 (UL 2011, L 343, str. 10) (v nadaljevanju skupaj: akta iz decembra 2011). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz decembra 2011).

35      Svet je z dopisom z dne 3. januarja 2012 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz decembra 2011, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 29. februarja 2012, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

36      V tej obrazložitvi je Svet dopolnil predstavitev dejanskega stanja, ki ga je upošteval za to, da je tožečo stranko (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem) opredelil kot teroristično organizacijo zaradi treh novih dejstev iz leta 2011.

37      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

5.      Akta iz junija 2012

38      Svet je 25. junija 2012 sprejel Sklep 2012/333/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2011/872 (UL 2012, L 165, str. 72) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 542/2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1375/2012 (UL 2012, L 165, str. 12) (v nadaljevanju skupaj: akta iz junija 2012). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz junija 2012).

39      Svet je z dopisom z dne 26. junija 2012 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz junija 2012, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 27. avgusta 2012, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

40      Ta obrazložitev je bila enaka kot obrazložitev v zvezi z aktoma iz decembra 2011.

41      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

6.      Akta iz decembra 2012

42      Svet je 10. decembra 2012 sprejel Sklep 2012/765/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2012/333 (UL 2012, L 337, str. 50) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 1169/2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 542/2012 (UL 2012, L 337, str. 2) (v nadaljevanju skupaj: akta iz decembra 2012). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz decembra 2012).

43      Svet je z dopisom z dne 11. decembra 2012 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz decembra 2012, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 11. februarja 2013, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

44      Ta obrazložitev je bila enaka kot obrazložitev v zvezi z aktoma iz junija 2012.

45      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

7.      Akta iz julija 2013

46      Svet je 25. julija 2013 sprejel Sklep 2013/395/SZVP o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2012/765 (UL 2013, L 201, str. 57) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 714/2013 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1169/2012 (UL 2013, L 201, str. 10) (v nadaljevanju skupaj: akta iz julija 2013). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz julija 2013).

47      Svet je z dopisom z dne 26. julija 2013 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz julija 2013, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 10. septembra 2013, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

48      Ta obrazložitev je bila enaka kot obrazložitev v zvezi z aktoma iz decembra 2012.

49      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

8.      Akta iz februarja 2014

50      Svet je 10. februarja 2014 sprejel Sklep 2014/72/SZVP o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2013/395 (UL 2014, L 40, str. 56) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 125/2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 714/2013 (UL 2014, L 40, str. 9) (v nadaljevanju skupaj: akta iz februarja 2014). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz februarja 2014).

51      Svet je z dopisom z dne 11. februarja 2014 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz februarja 2014, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 28. februarja 2014, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Evropske unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

52      Ta obrazložitev je bila enaka kot obrazložitev v zvezi z aktoma iz julija 2013.

53      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

9.      Akta iz julija 2014

54      Svet je 22. julija 2014 sprejel Sklep 2014/483/SZVP o posodobitvi in spremembi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in o razveljavitvi Sklepa 2014/72 (UL 2014, L 217, str. 35) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 790/2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 125/2014 (UL 2014, L 217, str. 1) (v nadaljevanju skupaj: akta iz julija 2014). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz julija 2014).

55      Svet je z dopisom z dne 23. julija 2014 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz julija 2014, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 30. septembra 2014, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

56      Svet je v obrazložitvi dodal, da je bila opredelitev tožeče stranke kot tuje teroristične organizacije na podlagi odločbe organov ZDA, ki temelji na oddelku 219 zakona ZDA o priseljevanju in državljanstvu, ohranjena z odločbo z dne 18. julija 2012.

57      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

10.    Akta iz avgusta 2017

58      Svet je 4. avgusta 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/1426 o posodobitvi seznama oseb, skupin in subjektov, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931, in razveljavitvi Sklepa (SZVP) 2017/154 (UL 2017, L 204, str. 95) ter Izvedbeno uredbo (EU) št. 2017/1420 o izvajanju člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 2017/150 (UL 2017, L 204, str. 3) (v nadaljevanju skupaj: akta iz avgusta 2017). Ime „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ je ostalo vpisano na seznama, priložena navedenima aktoma (v nadaljevanju: sporna seznama iz avgusta 2017).

59      Svet je z dopisom z dne 7. avgusta 2017 odvetniku tožeče stranke poslal obrazložitev, ki upravičuje ohranitev imena „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“ na spornih seznamih iz avgusta 2017, pri čemer je navedel, prvič, da mu lahko tožeča stranka kadar koli pošlje zahtevek za ponovno preverjanje teh seznamov v okviru člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 in člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, drugič, da mu je treba zahtevke, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri naslednjem preverjanju v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predložiti do 4. septembra 2017, tretjič, da ima tožeča stranka možnost vložiti tožbo pred sodiščem Unije in, četrtič, da lahko pristojne nacionalne organe zaprosi za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe.

60      Ta obrazložitev je bila v primerjavi z obrazložitvami prejšnjih aktov precej spremenjena.

61      Tožeča stranka se na ta dopis ni odzvala.

II.    Postopek in predlogi strank pred vrnitvijo zadeve v razsojanje

62      Tožeča stranka je 12. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

63      Tožeča stranka je Splošnemu sodišču v tožbi predlagala, naj:

–        razglasi obvestilo iz julija 2010 za nično;

–        razglasi akta iz julija 2010 za nična;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

64      Evropska komisija je 21. decembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Sveta. Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 7. februarja 2011 dovolil to intervencijo.

65      Tožeča stranka se je v dopisu z dne 17. februarja 2011, ki je bil istega dne vložen v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, sklicevala na akta iz januarja 2011 in dopis z dne 2. februarja 2011. Navedla je, da vztraja pri tožbenih razlogih iz svoje tožbe zoper ta „akta“ in da bo v repliki pojasnila, zakaj nasprotuje obrazložitvi odločitve, da se njeno ime ohrani na spornih seznamih iz januarja 2011, ki ji je bila vročena z dopisom z dne 2. februarja 2011.

66      Po opredelitvi drugih strank je Splošno sodišče z dopisom sodnega tajništva z dne 15. junija 2011, ki ga je poslalo tožeči stranki, tej dovolilo, da v repliki spremeni tožbene razloge in predloge iz tožbe, kar zadeva akta iz januarja 2011, če je to primerno ob upoštevanju obrazložitve iz dopisa z dne 2. februarja 2011. Nasprotno pa tožeči stranki ni dovolilo, da prilagodi svoje predloge v zvezi z dopisom z dne 2. februarja 2011. Kot rok za vložitev replike je bil določen 27. julij 2011.

67      Tožeča stranka se je v dopisu z dne 27. julija 2011 sklicevala na akta iz julija 2011 in na dopis z dne 19. julija 2011 kot na ukrepe, s katerimi naj bi bila nadomeščena prvotno izpodbijana akta. Navedla je, da zaradi objave oziroma vročitve teh aktov začne teči nov dvomesečni rok za vložitev tožbe, in pojasnila, zakaj ni bila vložena replika.

68      Dopis z dne 27. julija 2011 je bil vložen v spis kot prošnja za podaljšanje roka za vložitev replike.

69      Splošno sodišče je z dopisoma z dne 16. septembra 2011 stranki obvestilo o svoji odločitvi, da navedeni prošnji za podaljšanje roka ne ugodi, in je kot rok za to, da Komisija vloži intervencijsko vlogo, določilo 2. november 2011.

70      Tožeča stranka je 28. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dopolnilno vlogo. V tej vlogi je navedla, da „želi svoje predloge za razglasitev ničnosti razširiti na [akta iz julija 2011]“ v delu, v katerem se nanašata nanjo, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem. Ob tem je še navedla, da je treba to tožbo ob upoštevanju prvotne tožbe, dopisa z dne 17. februarja 2011 in dopolnilne vloge šteti kot tožbo zoper akta iz julija 2010 ter akte iz januarja in julija 2011. Tožeča stranka je dodala, da prav tako vztraja pri predlogih zoper obvestilo iz julija 2010, in pojasnila, da se njeni predlogi za razglasitev ničnosti na zadevne akte nanašajo samo v delu, v katerem jo zadeva.

71      Komisija je 28. oktobra 2011 vložila intervencijsko vlogo.

72      Dopolnilna vloga je bila s sklepom Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2011 vložena v spis.

73      Splošno sodišče je z dopisom z dne 20. decembra 2011 stranke obvestilo, da bo – ker se je rok za vložitev ničnostne tožbe zoper akta iz januarja 2011 iztekel, preden je bila vložena dopolnilna vloga – prilagoditev tožbenih razlogov zoper ta akta, ki je kot taka dopustna, ker je bilo zanjo zaprošeno in je bila pravno zadostno izvedena že z dopisom tožeče stranke z dne 17. februarja 2011, preučena le z vidika tožbenih razlogov in trditev, ki jih je ta stranka podala pred iztekom roka za vložitev ničnostne tožbe zoper ta akta, torej v tožbi, s katero se je začel postopek.

74      Splošno sodišče je Svetu in Komisiji kot rok za predložitev stališč o prilagoditvi predlogov zoper akta iz januarja 2011 določilo 17. februar 2012, kot rok za predložitev njunih stališč o dopolnilni vlogi pa 5. marec 2012 s podaljšanjem do 3. aprila 2012.

75      Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. februarja 2012, prilagodila svoje predloge, da bi upoštevala akta iz decembra 2011 v delu, v katerem se nanašata nanjo, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

76      Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. in 16. februarja 2012, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta iz januarja 2011 v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

77      Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. aprila 2012, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o dopolnilni vlogi.

78      Tožeča stranka je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. junija 2012 na poziv Splošnega sodišča predložila stališča v odgovor na stališča Sveta in Komisije z dne 3. aprila 2012.

79      Tožeča stranka je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. julija 2012, prilagodila svoje predloge, da bi upoštevala akta iz junija 2012 v delu, v katerem se nanašata na Hamas, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

80      Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. in 23. julija 2012, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta iz junija 2012.

81      Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. in 6. septembra 2012, na poziv Splošnega sodišča odgovorila na stališča tožeče stranke z dne 28. junija 2012.

82      Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. februarja 2013, prilagodila svoje predloge, da bi upoštevala akta iz decembra 2012 v delu, v katerem se nanašata nanjo, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

83      Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. in 13. marca 2013, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta iz decembra 2012.

84      Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. septembra 2013 prilagodila svoje predloge iz te tožbe zoper akta iz julija 2013 v delu, v katerem se nanašata na Hamas, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

85      Splošno sodišče je z dopisom z dne 4. oktobra 2013 pozvalo Svet – ki je tej zahtevi ugodil z aktom z dne 28. oktobra 2013 – naj predloži nekatere dokumente, in strankam postavilo nekaj vprašanj za obravnavo.

86      Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. in 30. oktobra 2013, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta iz julija 2013.

87      Tožeča stranka je 28. februarja 2014 prilagodila svoje predloge iz te tožbe, da bi upoštevala akta iz februarja 2014 v delu, v katerem se nanašata na Hamas, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

88      Komisija in Svet sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. in 5. marca 2014, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta iz februarja 2014.

89      Tožeča stranka je 21. septembra 2014 prilagodila svoje predloge, da bi upoštevala akta iz julija 2014 v delu, v katerem se nanašata nanjo, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

90      Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. oktobra in 3. novembra 2014, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditvi predlogov zoper akta iz julija 2014.

91      Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožeča stranka s to tožbo Splošnemu sodišču predlagala, naj razglasi za nične:

–        obvestilo iz julija 2010 in akte od julija 2010 do julija 2014 v delu, v katerem se nanašajo nanjo, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem;

–        Svetu naloži plačilo stroškov.

92      Svet je ob intervenciji Komisije Splošnemu sodišču predlagal, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

93      Splošno sodišče je s sodbo z dne 17. decembra 2014, Hamas/Svet (T‑400/10, v nadaljevanju: prvotna sodba, EU:T:2014:1095):

–        predlog za razglasitev ničnosti obvestila iz julija 2010 zavrglo kot nedopusten;

–        akte od julija 2010 do julija 2014 v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem, razglasilo za nične;

–        ohranilo učinke aktov iz julija 2014 tri mesece po izreku navedene sodbe ali, če bi bila vložena pritožba v roku iz člena 56, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, do odločitve Sodišča o pritožbi;

–        odredilo, da Svet poleg svojih stroškov nosi še stroške tožeče stranke ter da Komisija nosi svoje stroške.

94      Splošno sodišče je tako odločilo po tem, ko je ugodilo četrtemu in šestemu tožbenemu razlogu, ki sta bila uperjena zoper akte od julija 2011 do julija 2014 in sta se nanašala na nezadostno upoštevanje razvoja položaja zaradi preteka časa in na kršitev obveznosti obrazložitve. Splošno sodišče je v točkah 101 in 125 prvotne sodbe štelo, da je imel seznam terorističnih dejanj, ki naj bi jih tožeča stranka storila od leta 2005, v obrazložitvi aktov od julija 2011 do julija 2014 odločilno vlogo pri tem, da je Svet ohranil v veljavi zamrznitev sredstev tožeče stranke. Splošno sodišče je v točkah 110 in 127 prvotne sodbe razsodilo, da mora biti sklicevanje na vsako novo teroristično dejanje, ki ga je Svet vključil v obrazložitev pri preverjanju na podlagi člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931, predmet preizkusa in nacionalne odločbe, ki jo sprejme pristojni organ. Ker je Splošno sodišče med drugim v točkah 109 in 131 prvotne sodbe ugotovilo, da Svet svojih navedb v zvezi s terorističnimi dejanji, ki naj bi jih tožeča stranka storila od leta 2005, ni oprl na take odločbe, temveč na informacije, ki jih je pridobil iz tiska in interneta, je akte od julija 2011 do julija 2014 razglasilo za nične.

95      Splošno sodišče je v točki 141 prvotne sodbe za nične razglasilo tudi akte iz julija 2010 in januarja 2011, ker prav tako niso vsebovali napotitve na odločbe pristojnih organov v zvezi z dejanji, pripisanimi tožeči stranki, in jim je bilo zato treba očitati enako kršitev obveznosti obrazložitve.

96      Svet je 20. februarja 2015 v sodnem tajništvu Sodišča vložil pritožbo zoper prvotno sodbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko C‑79/15 P.

97      Francoska republika je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 11. maja 2015, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom Sveta. Sodišče je to intervencijo dovolilo.

98      Sodišče je s sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/Hamas (C‑79/15 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2017:584), razveljavilo prvotno sodbo.

99      V sodbi, izdani v pritožbenem postopku, je Sodišče razsodilo, da:

–        Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je menilo, da odločbi organov ZDA in/ali odločba ministrstva za notranje zadeve kot take niso zadostna podlaga za utemeljitev aktov od julija 2010 do julija 2014 (točka 33);

–        je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da je Svet kršil člen 1 Skupnega stališča 2001/931, ker se je v obrazložitvi aktov od julija 2010 do julija 2014 oprl na elemente, pridobljene iz drugih virov, in ne iz nacionalnih odločb, ki so jih sprejeli pristojni organi (točka 50);

–        je zato Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da je Svet kršil obveznost obrazložitve (točka 53).

100    Ker je Splošno sodišče odločilo le o četrtem in šestem tožbenem razlogu predloga tožeče stranke za razglasitev ničnosti aktov od julija 2011 do julija 2014 in ker se v okviru preostalih tožbenih razlogov, navedenih pred Splošnim sodiščem, delno postavljajo vprašanja glede presoje dejstev, je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču in pridržalo odločitev o stroških (točka 56).

III. Postopek in predlogi strank po vrnitvi zadeve v razsojanje

101    Zadeva, ki je bila Splošnemu sodišču vrnjena v razsojanje, je bila v sodnem tajništvu tega sodišča vpisana pod opravilno številko T‑400/10 RENV in je bila 27. septembra 2017 dodeljena prvemu senatu.

102    Svet in Komisija sta v aktih, ki so bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 3. septembra oziroma 4. in 5. oktobra 2017, navedla svoja stališča o nadaljevanju postopka v skladu s členom 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

103    V svojih stališčih tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        akte od julija 2010 do julija 2014 v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, „vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem“, razglasi za nične;

–        plačilo vseh stroškov, vključno s tistimi, ki so nastali v postopku pred Sodiščem, naloži Svetu.

104    Komisija in Svet v svojih stališčih Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne kot očitno neutemeljeno;

–        plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

105    Tožeča stranka je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu 3. oktobra 2017, na podlagi člena 86 Poslovnika predložila vlogo za prilagoditev tožbe, da bi se v njej upoštevala akta iz avgusta 2017.

106    Svet in Komisija sta z aktoma, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. oktobra in 23. novembra 2017, na poziv Splošnega sodišča predložila stališča o prilagoditveni vlogi z dne 3. oktobra 2017.

107    Svet, ki ga podpira Komisija, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        prilagoditveno vlogo zavrže kot očitno nedopustno;

–        podredno, jo zavrne kot neutemeljeno;

–        plačilo stroškov, ki jih je imel Svet v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku in v okviru te vrnitve zadeve v razsojanje, naloži tožeči stranki.

108    Splošno sodišče (prvi senat) je 27. marca 2018 v skladu s členom 89 Poslovnika glavnima strankama postavilo nekaj pisnih vprašanj in ju pozvalo, naj predložita nekatere dokumente. Stranki sta se na ta poziv odzvali v predpisanem roku.

109    Splošno sodišče je 15. maja 2018 tožeči stranki dovolilo predložitev stališč o odgovorih Sveta. Tožeča stranka se je odzvala v predpisanem roku.

110    Splošno sodišče je na predlog prvega senata na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli prvemu razširjenemu senatu.

111    Stranke so na obravnavi 11. julija 2018 ustno podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

IV.    Pravo

A.      Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe ter obsegu in dopustnosti stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012

1.      Predlogi za prilagoditev tožbenih predlogov v zvezi z akti od julija 2010 do julija 2014

112    Kot izhaja iz predstavitve dejanskega stanja, sta bila akta iz julija 2010 zaporedoma razveljavljena in nadomeščena z akti iz januarja, julija in decembra 2011, junija in decembra 2012, julija 2013 ter februarja in julija 2014.

113    Tožeča stranka je zaporedoma prilagajala prvotne predloge tako, da je s tožbo predlagala razglasitev ničnosti teh različnih aktov.

114    Poleg tega je izrecno vztrajala pri predlogih za razglasitev ničnosti razveljavljenih aktov.

115    V skladu s členom 86(1) Poslovnika lahko tožeča stranka, kadar se akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, nadomesti ali spremeni z drugim aktom, ki ima enak predmet, pred koncem ustnega dela postopka tožbo prilagodi, da bi upoštevala ta novi dejavnik. V skladu z odstavkom 2 iste določbe mora biti ta vloga vložena v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU.

116    V obravnavani zadevi se predlogi za prilagoditev tožbe, navedeni v točki 112 zgoraj, nanašajo na akte, s katerimi so razveljavljeni in nadomeščeni akti, katerih razglasitev ničnosti je bila predlagana pred tem v okviru tožbe. Poleg tega so bili vloženi pred datumom, ko se je končal ustni del postopka pred vrnitvijo v ponovno razsojanje, to je 20. novembra 2014, in v roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU. Torej so predlogi za prilagoditev tožbe dopustni.

117    V skladu z ustaljeno sodno prakso s področja tožb zoper zaporedne ukrepe zamrznitve sredstev in v nasprotju s trditvijo Komisije v intervencijski vlogi glede aktov iz julija 2010 ima tožeča stranka še naprej interes za razglasitev ničnosti sklepa, s katerim so naloženi omejevalni ukrepi ter je bil razveljavljen in nadomeščen z nadaljnjim sklepom, če razveljavitev akta institucije ne pomeni priznanja njegove nezakonitosti in povzroči učinek ex nunc, v nasprotju z ničnostno sodbo, na podlagi katere je akt, ki je bil razglašen za ničnega, retroaktivno izločen iz pravnega reda in se zanj šteje, da sploh ni obstajal (sodba z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 35; glej tudi sodbi z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točke od 45 do 48 in navedena sodna praksa, ter z dne 30. septembra 2009, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2009:372, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa).

118    Zato ima tožeča stranka še naprej pravni interes za izpodbijanje aktov od julija 2010 do julija 2014, čeprav so bili med postopkom razveljavljeni in nadomeščeni.

119    Ta tožba je torej v delu, v katerem se nanaša na akte od julija 2010 do julija 2014, dopustna.

2.      Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti obvestila iz julija 2010

120    Svet ob podpori Komisije ugovarja, da predlog za razglasitev ničnosti obvestila iz julija 2010 ni dopusten, ker so s tem obvestilom osebe in subjekti zgolj povabljeni k uveljavljanju svojih pravic, ne da bi to vplivalo na njihov pravni položaj. Torej naj to ne bi bil izpodbojen akt v smislu člena 263 PDEU, kot je razložen v sodni praksi.

121    Člen 263, prvi odstavek, PDEU določa, da je mogoče s tožbo izpodbijati akte „s pravnim učinkom za tretje osebe“.

122    V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da so akti ali odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, zgolj ukrepi, ki ustvarjajo take zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej sklep z dne 14. maja 2012, Sepracor Pharmaceuticals (Ireland)/Komisija, C‑477/11 P, neobjavljen, EU:C:2012:292, točki 50 in 51 ter navedena sodna praksa).

123    V obravnavani zadevi je bila ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih iz julija 2010 izvedena z aktoma iz julija 2010.

124    Kot izhaja iz točke 11 zgoraj, je bilo obvestilo iz julija 2010 dan po sprejetju aktov iz julija 2010 objavljeno v Uradnem listu le zato, da bi osebe in subjekte, katerih sredstva so na podlagi teh aktov ostala zamrznjena, obvestili o možnostih, ki so jim bile na voljo za to, da pristojne nacionalne organe zaprosijo za uporabo zamrznjenih sredstev za nekatere potrebe, da Svet zaprosijo za obrazložitev, ki upravičuje ohranitev njihovega imena na spornih seznamih iz julija 2010, da to institucijo zaprosijo, naj pregleda odločitev, da ostanejo na tem seznamu, in, nazadnje, da vložijo tožbo pred sodiščem Unije.

125    V teh okoliščinah obvestilo iz leta 2010 ni ustvarilo takih zavezujočih pravnih učinkov, ki bi vplivali na interese tožeče stranke tako, da bi bistveno spremenili njen pravni položaj.

126    Torej je treba tožbo v delu, v katerem se nanaša na obvestilo iz leta 2010, razglasiti za nedopustno.

3.      Obseg in dopustnost stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012

127    Tožeča stranka je 28. junija 2012 na poziv Splošnega sodišča predložila stališča v zvezi s stališči Sveta in Komisije z dne 3. aprila 2012 o dopolnilni vlogi.

128    Ker je tožeča stranka svoja stališča naslovila „replika“, je Svet v stališčih z dne 6. septembra 2012 ugovarjal, da tožeči stranki ni mogoče dovoliti vložitve replike, ki bi se nanašala na celotno zadevo, kot je bila sprva predložena z vložitvijo tožbe in za katero replika ni bila vložena v predpisanem roku.

129    Svet je menil, da bi se morala izmenjava vlog o vsebini zadeve končati, ko je tožeča stranka vložila dopolnilno vlogo in Svet stališča o tej vlogi.

130    Poudariti je treba, da stališča z dne 28. junija 2012, ki jih je tožeča stranka vložila na poziv Splošnega sodišča, v tej zadevi dejansko ne morejo biti replika v smislu člena 83(1) Poslovnika Splošnega sodišča.

131    Kot izhaja iz točk od 67 do 70 zgoraj, tožeča stranka v obravnavani zadevi namreč ni vložila replike v predpisanem roku, prošnja za podaljšanje roka za vložitev replike, ki jo je Splošno sodišče izpeljalo iz dopisa tožeče stranke z dne 27. julija 2011, pa je bila zavrnjena.

132    Vendar je treba ugotoviti, da stališč z dne 28. junija 2012 v tej tožbi sicer res ni mogoče upoštevati, kot da se z njimi predlaga razglasitev ničnosti aktov iz julija 2010 in januarja 2011 (glede tega glej točko 73 zgoraj), so pa dopustna v okviru predloga za razglasitev ničnosti aktov iz julija 2011 (ki je bil vložen z dopolnilno vlogo) v delu, v katerem odgovarjajo na stališča Sveta o novih tožbenih razlogih zoper akta iz junija 2011 iz dopolnilne vloge, in v okviru predlogov za razglasitev ničnosti nadaljnjih aktov Sveta.

133    Splošno sodišče je tožečo stranko prav zato, ker je menilo, da ji mora v tem okviru omogočiti odgovor na stališča Sveta z dne 3. aprila 2012 o dopolnilni vlogi, pozvalo, naj predloži stališča.

134    Nazadnje, iz samega besedila točke 1 stališč z dne 28. junija 2012 izhaja, da je njihov namen le odgovoriti na stališča Sveta z dne 3. aprila 2012 o dopolnilni vlogi.

135    Ob upoštevanju navedenih pojasnil o obsegu stališč z dne 28. junija 2012 je treba ugovore Sveta glede njihove dopustnosti zavrniti.

4.      Predlog za prilagoditev tožbenih predlogov v zvezi z aktoma iz avgusta 2017

136    Tožeča stranka je z vlogo za prilagoditev z dne 3. oktobra 2017 predlagala, naj se tožba razširi na akta iz avgusta 2017.

137    V stališčih o tej vlogi je Svet trdil, da je ta predlog nedopusten, prvič, ker je bila v nasprotju z določbami člena 86(1) Poslovnika, na katerega je napoteno v členu 218 istega poslovnika, prilagoditev tožbe izvedena po koncu ustnega dela postopka, to je 21. novembra 2014, in drugič, ker z aktoma iz avgusta 2017 niso bili nadomeščeni akti, ki se izpodbijajo v obravnavani zadevi.

138    Na obravnavi je Svet navedel, da presojo o tem ugovoru nedopustnosti prepušča Splošnemu sodišču.

139    Vsekakor je treba ugotoviti, da je dopustnost tožb vprašanje javnega reda, zato ga lahko Splošno sodišče preizkusi po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2006, Standertskjöld-Nordenstam in Heyraud/Komisija, T‑437/04 in T‑441/04, EU:T:2006:62, točka 28 in navedena sodna praksa).

140    V skladu s členom 218 Poslovnika postopek pred Splošnim sodiščem, ki ponovno odloča o zadevi, kadar Sodišče razveljavi njegovo sodbo in mu zadevo vrne v razsojanje, poteka – ob upoštevanju določb člena 217 istega poslovnika – v skladu z določbami, odvisno od primera, naslova III ali naslova IV navedenega poslovnika.

141    Ker se naslov IV Poslovnika nanaša na spore glede pravic intelektualne lastnine, je treba v obravnavani zadevi upoštevati njegov naslov III. V navedenem naslovu III Poslovnika sta s členom 86(1) določena dva pogoja, ki ju je treba izpolniti, da je predlog za prilagoditev tožbe dopusten. Prvič, predlog za prilagoditev tožbe mora biti vložen pred koncem ustnega dela postopka. Drugič, akti, na katere se predlog za prilagoditev nanaša, morajo nadomestiti ali spremeniti enega ali več aktov, katerih razglasitev ničnosti je bila predlagana pred tem.

142    Ne da bi se bilo treba izreči o prvem pogoju, je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi drugi pogoj ni izpolnjen. Niti tožba niti vloge za prilagoditev, ki so bile vložene pred tem, se namreč niso nanašale na akta, razveljavljena z aktoma iz avgusta 2017.

143    Tožeča stranka trdi, da bi bilo treba izpeljati drugačno ugotovitev na podlagi sodbe z dne 28. januarja 2016, Klyuyev/Svet (T‑341/14, EU:T:2016:47, točka 33), v kateri naj bi Splošno sodišče ugodilo predlogu za prilagoditev, vloženemu v podobnem položaju.

144    V zvezi s tem je treba poudariti, da sodbe, ki jo je navedla tožeča stranka, v zvezi s tem ni mogoče upoštevati: v nasprotju z obravnavano zadevo je bil namreč v tej zadevi drugi pogoj iz člena 86 Poslovnika izpolnjen, saj so akti, na katere se je nanašala vloga za prilagoditev, spreminjali akte, ki so se dejansko izpodbijali v aktu o začetku postopka.

145    Iz navedenega izhaja, da je treba predlog za prilagoditev tožbe, ki ga je tožeča stranka vložila 3. oktobra 2017, zavreči kot nedopusten.

B.      Predlog za razglasitev ničnosti aktov iz julija 2010

146    Tožeča stranka se v podporo predlogu za razglasitev ničnosti aktov iz julija 2010 sklicuje na štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na očitno napako pri presoji, drugič, na kršitev pravice do obrambe, tretjič, na kršitev lastninske pravice in, četrtič, na kršitev obveznosti obrazložitve.

1.      Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji glede uporabe ukrepov zamrznitve sredstev za tožečo stranko

147    Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da se zanjo – kot za države in legitimne vlade – že po načelu ne uporablja možnost uvrstitve na sezname za zamrznitev sredstev.

148    V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da njena legitimnost temelji na tem, da je bila izvoljena, da je politična stranka, ki je trenutno na oblasti, in da je leta 2007 sodelovala v vladi narodne enotnosti, te tri okoliščine pa naj bi nakazovale na to, da je treba tudi njej priznati izvzetje, ki se priznava državam in legitimnim vladam.

149    Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

150    Ugotoviti je treba, da se v skladu s členom 1(1) Skupnega stališča 2001/931 ukrepi, sprejeti v zvezi z zamrznitvijo sredstev, uporabljajo za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja.

151    V skladu s členom 1(3) Skupnega stališča 2001/931 pomeni „teroristično dejanje“ naklepno dejanje, ki lahko glede na svoj značaj ali pomen resno škodi državi ali mednarodni organizaciji in je opredeljeno kot kršitev nacionalnega prava ter katerega cilj je resno ustrahovanje prebivalstva ali nezakonita prisila na vlado ali mednarodno organizacijo, da ne ukrepa ali da se odreče ukrepanju, ali resno destabiliziranje ali uničevanje temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije.

152    Med dejanji, za katera se šteje, da so bila storjena s ciljem resnega destabiliziranja ali uničevanja temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije, so v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931 med drugim navedeni napad na človeško življenje, ki lahko povzroči smrt, napad na fizično integriteto osebe, ugrabitev ali jemanje talcev ter izdelovanje, posest, pridobivanje, prenos ali uporaba orožja.

153    Iz teh določb izhaja, da se v skladu s Skupnim stališčem 2001/931 upoštevni element za opredelitev, ali je treba za neko osebo ali subjekt uporabiti pravila iz tega stališča, navezuje na dejanja, ki jih je ta izvedla oziroma izvedel, ne pa na naravo te osebe ali subjekta.

154    V takem okviru okoliščin, ki jih navaja tožeča stranka – torej dejstva, da je na oblast prišla z volitvami, politične narave organizacije ali njenega sodelovanja v vladi – ni mogoče obravnavati, kot da se je zaradi njih mogoče izogniti uporabi pravil iz Skupnega stališča 2001/931.

155    Vsekakor je treba ugotoviti, da tožeča stranka – tudi če bi bila njena trditev, da ukrepov zamrznitve sredstev, določenih s Skupnim stališčem 2001/931, ni mogoče uporabiti za države ali legitimne vlade, utemeljena – ni v položaju, ki bi ji omogočal sklicevanje na uporabo tega zatrjevanega izvzetja.

156    Tožeča stranka namreč ni država v smislu mednarodnega prava, saj se ta koncept na tem pravnem področju uporablja za poimenovanje ozemeljskih entitet, ne pa organizacij take vrste, kot jo je izoblikovala tožeča stranka.

157    Kar zadeva status legitimne vlade, je z njim vladam kvečjemu podeljena določena zaščita, ki pa je ni mogoče razširiti na skupine ali organizacije, ki – kot trdi tožeča stranka – so v vladi zastopane z nekaj člani (glej po analogiji sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 69 in navedena sodna praksa).

158    V teh okoliščinah je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

2.      Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

159    Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je Svet kršil načelo spoštovanja pravice do obrambe, ker ji pred sprejetjem aktov iz julija 2010 ni predložil obremenilnih dokazov ter ji ni omogočil pravice do izjave v skladu s členom 6(3) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

160    Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

161    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je treba v skladu s sodno prakso pri določanju obveznosti, ki se zahtevajo z načelom spoštovanja pravice do obrambe, razlikovati med vpisom imena osebe ali subjekta na seznam za zamrznitev sredstev na eni strani in ohranitvijo takega vpisa na drugi strani.

162    Ko Svet prvič vključi ime osebe ali subjekta na seznam iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001, mu zadevni osebi ali subjektu ni treba predhodno sporočiti razlogov, s katerimi namerava utemeljiti vključitev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 61).

163    To pravilo je mogoče pojasniti s tem, da mora tak sklep, da bi bil učinkovit, omogočati učinek presenečenja (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 61).

164    Tako v okviru prve vključitve načeloma zadostuje, da se zadevni osebi ali subjektu razlogi, ki pojasnjujejo sklep, sporočijo hkrati s sprejetjem sklepa ali takoj potem, s čimer se takrat omogoči njeno oziroma njegovo zaslišanje (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 61).

165    Drugače je v primeru sklepov o ohranitvi vpisa imena osebe ali subjekta na tak seznam, saj v tem primeru učinek presenečenja ni več potreben.

166    V skladu s sodno prakso se v primeru takih sklepov obveznosti razlikujejo glede na to, ali obrazložitev vključuje nove elemente ali ne.

167    V primeru obstoja novih elementov je treba pred sprejetjem ukrepa zadevni osebi ali subjektu sporočiti obremenilne dokaze in ji tako omogočiti, da se izjavi v zvezi z njimi (glej v tem smislu sodbi z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 63, ter z dne 28. julija 2016, Tomana in drugi/Svet in Komisija, C‑330/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:601, točka 67).

168    Po drugi strani pa ta obveznost ne velja, če takih dokazov ni (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2013, Makhlouf/Svet, T‑383/11, EU:T:2013:431, točki 43 in 44, ter z dne 18. septembra 2017, Uganda Commercial Impex/Svet, T‑107/15 in T‑347/15, neobjavljena, EU:T:2017:628, točka 97), saj se v tem primeru šteje, da se je zadevna oseba ali zadevni subjekt seznanil s prejšnjo obrazložitvijo in da je imel(a) možnost uveljavljati svoja stališča.

169    V obravnavani zadevi je očitno, da akta iz julija 2010 spadata v zadnjenavedeno kategorijo, saj se razlogi, iz katerih sta bila sprejeta, ne razlikujejo od tistih iz obrazložitve aktov, sprejetih 22. decembra 2009, torej Sklepa Sveta 2009/1004/SZVP o posodobitvi seznama oseb, skupin in organizacij, za katere se uporabljajo členi 2, 3 in 4 Skupnega stališča 2001/931 (UL 2009, L 346, str. 58), ter Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1285/2009 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 501/2009 (UL 2009, L 346, str. 39), ki je bila tožeči stranki dana na voljo z Obvestilom o Izvedbeni uredbi št. 1285/2009, objavljenim v Uradnem listu z dne 23. decembra 2009 (UL 2009, C 315, str. 11, v nadaljevanju: obvestilo iz decembra 2009).

170    Kar zadeva obvestilo iz decembra 2009, je treba opozoriti, da se je objava izreka in splošne obrazložitve ukrepov zamrznitve sredstev v Uradnem listu obravnavala kot zadostna, saj bi podrobna objava očitkov v breme zadevnih oseb in subjektov lahko ne le trčila ob nujne razloge splošnega interesa, temveč bi tudi škodila legitimnim interesom teh oseb in subjektov, pri čemer pa je treba kljub vsemu posebno in konkretno obrazložitev tega sklepa formalizirati in na drug primeren način sporočiti v vednost zadevnim osebam (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 147).

171    V primeru omejevalnih ukrepov mora ta drug primeren način načeloma pomeniti individualno vročitev, saj imajo taki ukrepi precejšnje posledice za zadevne osebe ali subjekte ter lahko omejujejo uresničevanje njihovih temeljnih pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 86).

172    V zvezi s tem Svet trdi, da ni mogel opraviti individualne vročitve, ker ni mogel ugotoviti naslova, na katerega bi lahko tožeči stranki poslal dopis. Poleg tega naj mu ta ne bi nikoli predložila kontaktnega naslova niti naj se nanj ne bi nikoli obrnila, ker bi želela dobiti pojasnila glede vpisa svojega imena na sezname za zamrznitev sredstev.

173    Glede tega je odvetnik tožeče stranke na obravnavi v odgovor na vprašanja, ki mu jih je postavilo Splošno sodišče, navedel, da takega naslova ni mogel predložiti Svetu, ker ga iz varnostnih razlogov niti sam ni imel.

174    Komisija je k temu še pripomnila, da tožeča stranka ni predložila nikakršnega resničnega naslova niti za postopek pred Splošnim sodiščem.

175    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je namen obveznosti, da se konkretna in natančna obrazložitev individualno vroči zadevnim osebam in subjektom, v zvezi s katerimi so bili sprejeti omejevalni ukrepi, predvsem dopolniti objavo obvestila v Uradnem listu, pri čemer je tam v vednost zadevnim osebam ali subjektom navedeno, da so bili zoper njih sprejeti omejevalni ukrepi, ter so hkrati povabljeni, naj vložijo zahtevek za predložitev obrazložitve teh ukrepov, s točno navedbo naslova, kamor lahko navedeni zahtevek pošljejo. Torej individualna vročitev zadevnim osebam in subjektom ni edini mehanizem, ki se uporablja za njihovo obveščanje o ukrepih, sprejetih v zvezi z njimi.

176    Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da se obveznost individualne vročitve obrazložitve omejevalnih ukrepov ne uporablja v vseh primerih, ampak le, kadar se izkaže za mogočo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2014, Hassan/Svet, T‑572/11, EU:T:2014:682, točka 37).

177    Vendar je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da ostaja naslov tožeče stranke celo v okviru tega postopka neznan, saj so edine navedbe, ki jih je ta predložila Splošnemu sodišču, omejene zgolj na ime mesta in države, poleg tega pa so se ti podatki od vložitve tožbe dvakrat spremenili (Bejrut v Libanonu, nato Damask v Siriji in nazadnje Doha v Katarju).

178    Tožeča stranka je na obravnavi še trdila, da ima Unija v tujini predstavniško mrežo, zato naj bi imel Svet na voljo sredstva za ugotovitev naslova, na katerem bi lahko opravil individualno vročitev, in da bi morala ta institucija – ne pa ona sama – prevzeti pobude v zvezi s tem, saj bi ukrepi, sprejeti v aktih iz julija 2010, lahko imeli negativne učinke zanjo.

179    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da obveznost, ki je v obsegu, opredeljenem v točki 176 zgoraj, naložena institucijam, to je, da opravijo individualno vročitev, ne more učinkovati tako, da tožeči stranki ni treba storiti čisto nič, kar bi ji omogočilo, da se pozanima o svojem pravnem položaju, še zlasti da opredeli očitke, navedene zoper njo. Kot je razvidno iz točk 4 in 5 zgoraj, je ime tožeče stranke vpisano na sezname za zamrznitev sredstev vse od decembra 2001. Ker je vedela, da so v Svetu potekale razprave v zvezi z ohranitvijo njenega imena na teh seznamih, bi lahko v odnosu do te institucije sprejela potrebne ukrepe za to, da bi prejela natančne in konkretne informacije o razlogih, s katerimi so bili utemeljeni ukrepi zoper njo, tako da bi po potrebi imenovala svetovalca, ki bi jo zastopal – kot je to med drugim storila v postopkih, ki jih je začela pred Splošnim sodiščem – in ki bi zagotovil njeno obrambo v okviru pritožbe pred Sodiščem. Ker tožeča stranka te možnosti ni izkoristila, Svetu ne more očitati posledic lastne opustitve ukrepanja.

180    Svet je torej lahko – ne da bi kršil načelo spoštovanja pravice tožeče stranke do obrambe – ob objavi aktov iz decembra 2009 v Uradnem listu objavil še obvestilo, v katerem je tožečo stranko povabil, naj pri njem vloži zahtevek za predložitev obrazložitve teh aktov, ne da bi opravil individualno vročitev, saj v okoliščinah obravnavane zadeve taka vročitev ni bila mogoča.

181    V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

3.      Tretji tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

182    Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga trdi, da je bila zaradi zamrznitve sredstev na podlagi aktov iz leta 2010 kršena lastninska pravica, ki ji je zagotovljena s členom 17 Listine o temeljnih pravicah in členom 1 Protokola št. 1 EKČP. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461), ter z dne 11. junija 2009, Othman/Svet in Komisija (T‑318/01, EU:T:2009:187).

183    Svet, ki ga v zvezi s tem podpira Komisija, izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

184    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se temeljnim pravicam, zlasti lastninski pravici, v pravu Unije ne zagotavlja absolutno varstvo. Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti, če so te omejitve, prvič, utemeljene s cilji v splošnem interesu, ki jim sledi Unija, in drugič, glede na te cilje ne pomenijo nesorazmernega ali nedopustnega ukrepa, ki bi ogrožal bistvo teh pravic (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 121 in navedena sodna praksa).

185    V zvezi s prvim pogojem je treba opozoriti, da je ukrep zamrznitve sredstev, finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov oseb in subjektov, ki so v skladu s pravili, določenimi v Uredbi št. 2580/2001 in Skupnem stališču 2001/931, opredeljeni kot vpleteni v financiranje terorizma, ukrep, s katerim se želi doseči cilj v splošnem interesu, ker se umešča v okvir boja zoper teroristična dejanja, ki predstavljajo grožnjo miru in mednarodni varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 123 in navedena sodna praksa).

186    V zvezi z drugim pogojem je treba ugotoviti, da ukrepi, s katerimi je bila organizirana zamrznitev sredstev in zlasti ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih iz julija 2010, niso nesorazmerni, nedopustni ali taki, da bi ogrožali bistvo temeljnih pravic ali nekaterih izmed njih.

187    Tovrstni ukrepi so namreč v demokratični družbi nujni zaradi boja proti terorizmu (glej v tem smislu sodbo z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 129 in navedena sodna praksa).

188    Poleg tega ukrepi, s katerimi se organizira zamrznitev sredstev, niso absolutni, temveč vključujejo možnost, prvič, da se dovoli uporaba zamrznjenih sredstev za nujne potrebe ali za kritje določenih obveznosti, in drugič, da se pod posebnimi pogoji izdajo posebna dovoljenja za odmrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja ali drugih gospodarskih virov (glej sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 127 in navedena sodna praksa).

189    Poleg tega se upravičenost ohranitve imen oseb in subjektov na seznamih za zamrznitev sredstev periodično preverja, da bi se zagotovil izbris tistih imen, ki ne izpolnjujejo več pogojev za uvrstitev na seznam (sodba z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 129).

190    Teh elementov ni mogoče izpodbijati s sodno prakso, izoblikovano v sodbah, ki jih je navedla tožeča stranka.

191    V teh sodbah je Sodišče ugotovilo, da omejitev ni bila utemeljena, saj je omejevalne ukrepe odredil Varnostni svet Združenih narodov zoper tožečo stranko, ne da bi ji bila zagotovljena procesna jamstva, ki bi ji omogočila predložitev stališč pred organi Združenih narodov, zadolženimi za njihovo sprejetje, ali – znotraj Unije – pred Svetom, ki jih je izvajal na ozemlju držav članic.

192    Tak položaj se razlikuje od položaja iz obravnavane zadeve, v kateri se akta iz leta 2010 ne nanašata na prvotni vpis in ne temeljita na resoluciji Organizacije združenih narodov, poleg tega pa je imela tožeča stranka zaradi objave obvestila iz decembra 2009 možnost predložiti stališča glede obremenilnih dokazov, upoštevanih zoper njo (glej točke od 170 do 180 zgoraj).

193    V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

4.      Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

194    Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga Svetu očita, da v akta iz julija 2010, kakor sta bila objavljena v Uradnem listu, ni vključil obrazložitve, ki bi utemeljevala ohranitev njenega imena na spornih seznamih iz julija 2010.

195    Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

196    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Svet 13. julija 2010 v Uradnem listu objavil, prvič, izrek in splošno obrazložitev aktov iz julija 2010, in drugič, obvestilo iz julija 2010, v katerem je zadevne osebe in subjekte povabil, naj pri njem vložijo zahtevek za predložitev obrazložitve teh aktov.

197    Kot je bilo navedeno v točki 170 zgoraj, je bilo že odločeno, da lahko Svet v primeru omejevalnih ukrepov – ne da bi kršil obveznost obrazložitve in načelo spoštovanja pravice do obrambe – v Uradnem listu objavi samo akte, ki vsebujejo omejevalne ukrepe, z izrekom in splošno obrazložitvijo v podkrepitev teh ukrepov, pri čemer pa je treba posebno in konkretno obrazložitev formalizirati in na drug primeren način sporočiti v vednost zadevnim osebam.

198    V takih okoliščinah Svetu – v nasprotju s trditvami tožeče stranke – v akta iz julija 2010, kot sta bila objavljena v Uradnem listu, ni bilo treba vključiti posebne in konkretne obrazložitve v podkrepitev njunega sprejetja.

199    Vendar tožeča stranka trdi, da bi ji bilo treba obrazložitev aktov iz julija 2010 vročiti, ne pa da je bila objavljena v obliki obvestila v Uradnem listu. Ob tem poudarja, da je bilo to obvestilo, ker v njem ni bila izrecno omenjena, zanjo težko dostopno. Nazadnje še trdi, da je bil v tem obvestilu rok, v katerem je lahko pri Svetu vložila zahtevek za obrazložitev aktov iz julija 2010, skrajšan na dva meseca, kar naj ne bi bil razumen rok.

200    V zvezi s tem je treba opozoriti – kot je razvidno iz točk od 176 do 180 zgoraj – da Svet, ker ni imel točnega naslova tožeče stranke, obrazložitve aktov iz julija 2010 ni mogel vročiti individualno, zato je lahko zgolj objavil obvestilo iz julija 2010.

201    Poleg tega dejstva, da v obvestilu iz julija 2010 niso bila izrecno navedena imena oseb in subjektov, na katere se je nanašalo, kot takega ni mogoče obravnavati kot poseg v obveznost obrazložitve, saj je bilo v tem obvestilu napoteno na uredbo iz julija 2010, v kateri so bila ta imena navedena.

202    Nazadnje, ni res, da je bilo treba na podlagi obvestila iz julija 2010 zahtevek za pridobitev obrazložitve zadevnih aktov vložiti v dveh mesecih po njegovi objavi. V nasprotju s trditvijo tožeče stranke z obvestilom iz julija 2010 na dva meseca ni bil omejen rok, v katerem je bilo mogoče vložiti zahtevek za obrazložitev aktov iz julija 2010, ampak je bilo v njem zgolj pojasnjeno, da Svet v skladu s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 sezname za zamrznitev sredstev redno preverja ter da morajo zadevne osebe in subjekti, če vložijo zahtevek za preverjanje in želijo, da se ta obravnava med naslednjim preverjanjem, tak zahtevek predložiti v dveh mesecih od datuma objave navedenega obvestila.

203    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je Svet izpolnil obveznost obrazložitve, zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

5.      Sklepna ugotovitev

204    Glede na navedeno je treba tožbo v delu, v katerem se nanaša na akta iz julija 2010, zavrniti.

C.      Predlog za razglasitev ničnosti aktov iz januarja 2011

205    Iz točke 73 zgoraj je razvidno, da se tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti aktov iz januarja 2011 sklicuje na iste tožbene razloge za razglasitev ničnosti, kot jih je navedla zoper akta iz julija 2010.

1.      Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

206    Ker je prvi tožbeni razlog enak kot tožbeni razlog, naveden zoper akta iz julija 2010, in ker presoja tega tožbenega razloga ni odvisna od okoliščin, posebej značilnih za sprejetje teh aktov, ga je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so bili predstavljeni v točkah od 150 do 157 zgoraj.

207    Prvi tožbeni razlog se torej zavrne.

2.      Drugi tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe

208    V okviru drugega tožbenega razloga tožeča stranka meni, da je bilo kršeno načelo spoštovanja pravice do obrambe, ker ji obremenilni dokazi zoper njo, s katerimi sta bila utemeljena akta iz januarja 2011, niso bili predloženi pred sprejetjem teh aktov.

209    Svet ob podpori Komisije izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga.

210    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Svet pred sprejetjem aktov iz januarja 2011 v Uradnem listu z dne 20. novembra 2010 objavil obvestilo, s katerim je osebe in subjekte, na katere se je nanašala Izvedbena uredba št. 610/2010, obvestil, da je zaradi novih informacij spremenil obrazložitev te uredbe, in jih povabil, naj pri njem vložijo zahtevek za to obrazložitev (glej točko 13 zgoraj).

211    V točkah od 176 do 180 zgoraj je bilo odločeno, da tega, da obrazložitev Izvedbene uredbe št. 1285/2009 tožeči stranki ni bila vročena individualno, zaradi okoliščin obravnavane zadeve ni mogoče obravnavati kot kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe. Enako mora veljati za obrazložitev aktov iz januarja 2011.

212    Tožeča stranka navaja, da je Svet njenemu odvetniku z dopisom z dne 10. decembra 2010, na katerega je bilo napoteno v točki 14 zgoraj, predložil obrazložitev v zvezi s tem, zakaj je nameraval njeno ime obdržati na spornih seznamih iz januarja 2011. Po njenih navedbah bi moral biti tak dopis poslan njej sami, ne pa njenemu odvetniku, ki naj ne bi bil pooblaščen za prejemanje tovrstne pošte.

213    Ko je bilo na obravnavi Svetu v zvezi s tem postavljeno vprašanje, je priznal, da je navedeni dopis poslal odvetniku tožeče stranke, da bi zadnjenavedeni zagotovil informacije, vendar se navedene pošiljke ne sme enačiti z individualno vročitvijo.

214    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 176 zgoraj, individualna vročitev zahteva le, če je mogoča, kar pa v obravnavani zadevi – kot je bilo navedeno v točkah od 177 do 180 zgoraj – ni bila, saj se zdi, da ni obstajal noben naslov ali da vsaj ni bil predložen Svetu, tožeča stranka pa ni storila ničesar, da bi dobila obrazložitev.

215    Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je bil dopis naslovljen na odvetnika tožeče stranke, čeprav ga ta ni pooblastila za to, da ga prejme. Neobstoj pooblastila namreč prej kot to, da ugotovitvi iz prejšnje točke – da torej Svet tožeči stranki obrazložitve ni mogel nikakor individualno vročiti – nasprotuje, to ugotovitev še potrjuje.

216    V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

3.      Tretji tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

217    Ker je ta tožbeni razlog enak kot tožbeni razlog, naveden zoper akta iz julija 2010, ga je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so bili navedeni v točkah od 184 do 189 zgoraj.

218    Kar zadeva napotilo na sodbi z dne 3. septembra 2008, Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija (C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461), ter z dne 11. junija 2009, Othman/Svet in Komisija (T‑318/01, EU:T:2009:187), je treba pojasniti, da se okoliščine obravnavane zadeve prav tako razlikujejo od okoliščin, v katerih sta bili izrečeni ti sodbi, saj se je – kot je razvidno iz točk od 210 do 215 zgoraj – obrazložitev aktov iz januarja 2011 pred njihovim sprejetjem redno dajala na razpolago tožeči stranki.

219    Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

4.      Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

220    Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga Svetu očita, da v akta iz januarja 2011, kakor sta bila objavljena v Uradnem listu, ni vključil izrecne obrazložitve, ki bi utemeljevala ohranitev njenega imena na spornih seznamih iz januarja 2011.

221    V zvezi s tem je bilo v točkah 170 in 197 zgoraj navedeno, da se v skladu s sodno prakso za ukrepe zamrznitve sredstev dopušča, da različica aktov, ki vsebujejo take ukrepe, objavljena v Uradnem listu, vključuje le izrek in splošno obrazložitev, pri čemer pa je treba posebno in konkretno obrazložitev navedenih ukrepov na kakršen koli primeren način sporočiti v vednost zadevnim osebam.

222    V točki 200 zgoraj je bilo priznano, da je Svet za akta iz julija 2010 iz razlogov, navedenih v točkah od 176 do 180, zahteve, ki izhajajo iz sodne prakse, lahko izpolnil s tem, da je posebno in konkretno obrazložitev omejevalnih ukrepov sporočil v vednost tožeči stranki tako, da je v Uradnem listu objavil obvestilo, v katerem jo je povabil, naj pri njem vloži zahtevek za to obrazložitev. Enako je treba ugotoviti v zvezi z aktoma iz januarja 2011.

223    Iz razloga, navedenega v točki 215 zgoraj, v okoliščinah obravnavane zadeve na nemožnost vročitve ni vplivala okoliščina, da je bil dopis poslan odvetniku tožeče stranke, čeprav ga tožeča stranka ni pooblastila za prejemanje takih sporočil.

224    Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

5.      Sklepna ugotovitev

225    Glede na navedeno je treba tožbo v delu, v katerem se nanaša na akta iz januarja 2011, zavrniti.

D.      Predlog za razglasitev ničnosti aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014

226    Tožeča stranka v podporo razglasitvi ničnosti aktov od julija 2011 do julija 2014 v dopolnilni vlogi in vlogah za prilagoditev navaja osem tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti, ki se nanašajo na:

–        kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931;

–        napake glede resničnosti dejstev;

–        napako pri presoji teroristične narave tožeče stranke;

–        nezadostno upoštevanje razvoja položaja zaradi preteka časa;

–        kršitev načela nevmešavanja;

–        kršitev obveznosti obrazložitve;

–        kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

–        kršitev lastninske pravice.

227    Najprej je treba preučiti prvi tožbeni razlog, nato šesti tožbeni razlog in drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, nato drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na napako glede resničnosti dejstev, ter nazadnje še tretji, četrti, peti, sedmi in osmi tožbeni razlog.

1.      Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931

228    V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka najprej navaja stališča glede opredelitve organizacij, na katere se nanašajo odločbe organov Združenega kraljestva oziroma ZDA, nato pa Svetu očita, da je kršil člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ker je ti odločbi opredelil kot odločitvi pristojnih organov v smislu navedene določbe.

229    Ohranitev imena osebe ali subjekta na seznamu o zamrznitvi sredstev v bistvu pomeni ohranitev prvotne uvrstitve, zato je pogoj zanjo ta, da še vedno obstaja tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, kot ga je na začetku ugotovil Svet na podlagi nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev (sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 61, in Svet/Hamas, C‑79/15 P, EU:C:2017:584, točka 39).

230    Torej je ta tožbeni razlog upošteven.

231    Ob upoštevanju sodbe, izdane v pritožbenem postopku, je treba uvodoma opredeliti organizacije, na katere se nanašajo odločbe organov Združenega kraljestva oziroma ZDA, in nato na prvem mestu preučiti očitke glede odločb organov ZDA, na drugem mestu pa še skupne očitke glede odločb organov Združenega kraljestva in ZDA.

a)      Opredelitev organizacij, na katere se nanašata odločbi organov Združenega kraljestva in odločbi organov ZDA

232    Tožeča stranka navaja, da v skladu z obrazložitvijo, ki jo je predložil Svet, akti od julija 2011 do julija 2014 temeljijo na odločbi Home Secretary, ki prepoveduje Hamas-Izz al-Din al-Qassem, oboroženo krilo Hamasa, in na dveh odločbah organov ZDA, ki se nanašata na Hamas, ne da bi bilo to podrobneje pojasnjeno.

233    Tožeča stranka dvomi, da so organi ZDA nameravali na seznam uvrstiti Hamas kot celoto, in meni, da je Svet, ker je menil, da je tako, njihovima odločbama pripisal široko razlago, ki ni jasno izhajala iz seznamov, ki so jih objavili organi te države.

234    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v odločbah organov ZDA izrecno naveden Hamas, pri čemer je to poimenovanje v odločbi, v kateri je ta opredeljen kot tuja teroristična organizacija, obogateno z ducatom drugih poimenovanj – med njimi tudi „Izz-Al-Din Al-Qassam brigades“ – pod katerimi je bil Hamas prav tako znan („also known as“).

235    Te okoliščine v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ni mogoče razlagati, kot da pomeni, da so organi ZDA želeli poimenovanje omejiti le na „Hamas-Izz al-Din al-Qassem“. Najprej je treba ugotoviti, da med temi dodatnimi poimenovanji najdemo poimenovanja, ki napotujejo na Hamas kot celoto, na primer „Islamic Resistance Movement“, to je angleški prevod poimenovanja „Harakat Al-Muqawama Al-Islamia“, drugo prav tako navedeno poimenovanje, iz katerega izhaja kratica „Hamas“. Dalje, namen navedbe teh različnih poimenovanj je zgolj zagotoviti konkretno učinkovitost ukrepa, sprejetega zoper Hamas, to je omogočiti, da bo ta ukrep dosegel navedeno organizacijo prek vseh njenih znanih poimenovanj in kril.

236    Iz navedenega je razvidno, da se odločba Home Secretary nanaša na Hamas-Izz al-Din al-Qassem, medtem ko se odločbi organov ZDA nanašata na Hamas, tudi na Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

b)      Očitki  v zvezi z odločbama organov ZDA

237    Tožeča stranka meni, da Svet aktov od julija 2011 do julija 2014 ni mogel sprejeti na podlagi odločb organov ZDA, ker so ZDA tretja država, katere organi že po načelu niso „pristojni organi“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.

238    V zvezi s tem tožeča stranka primarno trdi, da sistem, vzpostavljen s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931, temelji na zaupanju do nacionalnih organov, to zaupanje pa temelji na načelu lojalnega sodelovanja med Svetom in državami članicami Unije, delitvi skupnih vrednot, vpisanih v Pogodbi, ter spoštovanju skupnih standardov, med katerimi sta EKČP in Listina temeljnih pravic. Organi tretjih držav naj ne bi mogli uživati tega zaupanja.

239    Podredno, če bi dopustili, da lahko organ tretje države pomeni pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, tožeča stranka trdi, da mora Svet izvesti različna preverjanja, česar pa v obravnavani zadevi ni storil.

240    Tako bi moral Svet, ko se opre na odločbo organa tretje države, preveriti, ali je ta organ spoštoval pravico do obrambe in pravico do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer prvo od teh načel pomeni, da je treba obrazložitev odločbe organa tretje države zadevni osebi predložiti čim prej in da mora biti ta oseba postavljena v položaj, da izrazi svoje mnenje o tej odločbi.

241    Vendar naj bi se ob preučitvi upoštevnih določb ZDA izkazalo, da nacionalni postopek ne izpolnjuje standardov Unije. Z njimi naj namreč ne bi bila določena nikakršna obveznost vročitve sprejetih odločb in še manj predložitve njihove obrazložitve, saj naj jih ne bi bilo treba niti obrazložiti, poleg tega pa naj bi bili roki za vložitev pravnega sredstva zelo kratki. Ker naj zadevne osebe ne bi bile obveščene o razlogih za odločbe, sprejete v zvezi z njimi, in celo niti o njihovem obstoju, naj ne bi mogle izraziti svojega mnenja ali oceniti primernosti vložitve pravnega sredstva. To naj bi se zgodilo tožeči stranki, ki naj ne bi prejela nikakršnega obvestila ali informacije v zvezi s tem, da je uvrščena kot tuja teroristična organizacija in subjekt, izrecno opredeljen kot mednarodni teroristični subjekt, in naj zato ne bi mogla uveljavljati svojih pravic.

242    Poleg tega naj z zakonodajo ZDA ne bi bila določena pravica dostopa do spisa, možnosti upravnega pregleda položaja zadevnih oseb pa naj bi bile zelo omejene. Kršitev pravice do obrambe v okviru upravnih pritožb naj ne bi bilo mogoče izravnati z dostopom do spisa v okviru sodnega varstva, saj naj bi se moralo sodišče opreti na spis, ki ga sestavi uprava, zadevne osebe naj bi imele za predložitev dokazov le zelo kratek rok, poleg tega pa naj bi imela uprava možnost, da teh dokazov ne upošteva. Celo v okviru sodnega varstva naj bi bila pravica dostopa do spisa zelo okrnjena, zadevne osebe pa naj bi imele možnost uveljavljati kršitve svojih ustavnih pravic le, če imajo posebno vez z ZDA.

243    Svet izpodbija to utemeljitev.

244    V zvezi s tem je treba glede primarne trditve tožeče stranke ugotoviti, da je Sodišče v sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 22), odločilo, da pojem „pristojni organ“, uporabljan v členu 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ne zajema zgolj organov držav članic, temveč lahko načeloma vključuje tudi organe tretjih držav.

245    Razlaga Sodišča je upravičena, prvič, ob upoštevanju besedila člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ki pojma „pristojni organi“ ne omejuje zgolj na organe držav članic, in drugič, ob upoštevanju cilja tega skupnega stališča, ki je bilo sprejeto za izvajanje Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001), katere namen je okrepitev boja proti terorizmu na svetovni ravni s sistematičnim in tesnim sodelovanjem vseh držav (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 23).

246    Kar zadeva podredno trditev, je treba ugotoviti, da mora Svet, ko se opre na odločbo tretje države, predhodno preveriti, ali je bila ta odločba sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, v obrazložitvi svojih odločb pa mora predložiti informacije, na podlagi katerih je mogoče šteti, da je to preverjanje izvedel (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 31).

247    V ta namen mora Svet v obrazložitvi odločbe o zamrznitvi sredstev po potrebi na kratko navesti razloge, iz katerih meni, da je bila odločba tretje države, na katero se namerava opreti, sprejeta ob spoštovanju pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 33).

248    Sodišče je v točki 36 sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583), glede na ta pravila ocenilo obrazložitev Izvedbene uredbe št. 790/2014, v kateri je Svet na eni strani ugotovil, da je indijska vlada leta 1992 prepovedala LTTE na podlagi Unlawful Activities Act 1967 (zakon o nezakonitih dejavnostih iz leta 1967) in jih nato vključila na seznam terorističnih organizacij, navedenih v prilogi k Unlawful Activities Prevention (Amendment) Act 2004 (zakon (sprememba zakona) o preprečevanju nezakonitih dejavnosti iz leta 2004), na drugi strani pa navedel, da oddelka 36 in 37 zakona o nezakonitih dejavnostih iz leta 1967 vključujeta določbe za pritožbo in revizijo indijskega seznama oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi, da odločbo o prepovedi LTTE kot nezakonitega združenja redno preizkuša indijski notranji minister, da je bila zadnja revizija opravljena 14. maja 2012 in da je indijski notranji minister po reviziji, ki jo je opravilo sodišče, ustanovljeno v skladu z zakonom o nezakonitih dejavnostih iz leta 1967, opredelitev LTTE kot subjekta, vpletenega v teroristična dejanja, potrdil 11. decembra 2012.

249    Ob upoštevanju teh elementov je Sodišče v točki 37 sodbe z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583), menilo, da v Uredbi št. 790/2014 ni naveden noben element, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je Svet preveril, ali je bila odločba indijskih organov sprejeta ob spoštovanju pravic do obrambe in učinkovitega sodnega varstva, ter da zato na podlagi obrazložitve te uredbe ni mogoče ugotoviti, ali je Svet izpolnil svojo obveznost preveritve.

250    Svet v aktih od julija 2011 do julija 2014 v zvezi s tem navaja le, da je zoper opredelitev tožeče stranke kot tuje teroristične organizacije „mogoče sodno varstvo v skladu z zakonodajo ZDA“ in da je zoper opredelitev kot mednarodni teroristični subjekt „mogoč upravni in sodni nadzor v skladu z zakonodajo ZDA“.

251    Ugotoviti je treba, da te trditve – podobno kot v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583) – ne omogočajo ugotovitve, da je Svet preveril, ali sta bili odločbi organov ZDA sprejeti ob spoštovanju pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva zadevnih oseb in subjektov.

252    V takih okoliščinah odločb organov ZDA ni mogoče uporabiti kot podlago za akte od julija 2011 do julija 2014.

253    Ker pa člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931 ne zahteva, da akti Sveta temeljijo na več odločbah pristojnih organov, so lahko akti od julija 2011 do julija 2014 vključevali napotilo le na odločbo Home Secretary, zato je treba preizkus tožbe nadaljevati v obsegu, v katerem akti od julija 2011 do julija 2014 temeljijo na tej odločbi.

c)      Skupni očitki zoper odločbi organov ZDA in odločbi organov Združenega kraljestva

254    Tožeča stranka trdi, da odločbi organov ZDA in odločbi organov Združenega kraljestva, na katerih temeljijo akti od julija 2011 do julija 2014, iz treh razlogov niso „odločitve pristojnih organov“ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.

255    Ti razlogi bodo v nadaljevanju preučeni v delu, v katerem se nanašajo na odločbo Home Secretary, kot je bilo navedeno v točki 253 zgoraj.

1)      Prednost, ki jo je treba dati sodnim organom

256    Tožeča stranka trdi, da se lahko v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 Svet opre na upravne odločbe le, če sodni organi nimajo nobene pristojnosti na področju boja proti terorizmu. Vendar naj to v obravnavani zadevi ne bi držalo, saj naj bi imeli v Združenem kraljestvu sodni organi pristojnost na tem področju. Torej naj Svet v aktih od julija 2011 do julija 2014 ne bi mogel upoštevati odločbe Home Secretary.

257    Svet to utemeljitev izpodbija.

258    V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso okoliščina, da je odločba upravna, in ne sodna, ni odločilna za uporabo člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, saj samo besedilo te določbe izrecno določa, da se organ, ki ni sodni, prav tako lahko šteje za pristojni organ v smislu te določbe (sodbi z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točki 144 in 145, ter z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 105).

259    Čeprav je iz člena 1(4), drugi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 razvidna preferenca za odločbe sodnih organov, pa člen nikjer ne izključuje upoštevanja odločb upravnih organov, če so ti na eni strani po nacionalnem pravu dejansko pristojni za sprejetje omejevalnih odločb zoper združenja, ki so vpletena v terorizem, in če se na drugi strani ti organi, čeprav so le upravni, lahko štejejo za „enakovredne“ sodnim organom (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 107).

260    V skladu s sodno prakso je mogoče upravne organe šteti za enakovredne sodnim organom, kadar je zoper njihove odločbe mogoče sodno varstvo (sodba z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 145).

261    Torej okoliščina, da imajo sodišča zadevne države pristojnosti na področju zatiranja terorizma, še ne pomeni, da Svet ne bi smel upoštevati odločb nacionalnega upravnega organa, pristojnega za sprejetje omejevalnih ukrepov na področju terorizma (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 108).

262    V obravnavani zadevi je iz informacij, ki jih je predložil Svet, razvidno, da je mogoče zoper odločbe Home Secretary vložiti pravno sredstvo pri Proscribed Organisations Appeal Commission (komisija za pritožbe v zvezi s prepovedanimi organizacijami, Združeno kraljestvo), ki odloča v skladu z načeli, ki urejajo sodni nadzor, ter da lahko vsaka stranka zoper odločbo komisije za pritožbe v zvezi s prepovedanimi organizacijami vloži predlog za revizijo pri višjem sodišču, če za to pridobi dovoljenje te komisije ali – če ga pri njej ne pridobi – dovoljenje višjega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 2).

263    V takih okoliščinah je bilo zoper odločbi Home Secretary mogoče sodno varstvo, zato je treba v skladu s sodno prakso, predstavljeno v točkah 259 in 260 zgoraj, ta upravni organ šteti za enakovrednega sodnemu organu in torej za pristojni organ – kot trdi Svet – v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 v skladu s sodno prakso, v kateri je bilo že večkrat zavzeto tako stališče (sodbi z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, ter z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885).

264    Tožeča stranka priznava, da je Splošno sodišče v več sodbah dopustilo, da ima Home Secretary status pristojnega organa, vendar hkrati poudarja, da je bila v teh zadevah ob njegovih odločbah izdana tudi sodna odločba, v obravnavani zadevi pa naj ne bi bilo tako.

265    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da – v nasprotju s trditvijo tožeče stranke – ne drži, da je bila v vseh sodbah, ki so se nanašale na akte, ki so temeljili na odločbi Home Secretary, ob zadevnih odločbah upravnih organov izdana tudi sodna odločba. Tako taka odločba ni bila izdana v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 107). V zadevi, v kateri je bila izrečena sodba z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet (T‑256/07, EU:T:2008:461), se je Splošno sodišče poleg upravne odločbe sklicevalo tudi na sodno odločbo. Vendar je bilo to sklicevanje vključeno v zelo poseben okvir, v katerem je tožeča stranka upravno odločbo izpodbijala na nacionalni ravni, kar v obravnavani zadevi ne drži.

266    Iz zgornjih preudarkov je razvidno, da aktov od julija 2011 do julija 2014 ni mogoče razglasiti za nične zato, ker se je Svet v njihovi obrazložitvi skliceval na odločbo Home Secretary, ki je upravni organ.

2)      Dejstvo, da je odločba Home Secretary sestavljena iz seznama terorističnih organizacij

267    Tožeča stranka poleg tega navaja, da je naloga pristojnih organov, na katere se nanašajo akti od julija 2011 do julija 2014, med drugim Home Secretary, v praksi uvrstiti na sezname teroristične organizacije, da bi se jim naložili omejevalni ukrepi. Ta dejavnost uvrščanja na sezname naj ne bi pomenila represivne pristojnosti, ki bi jo bilo mogoče izenačiti z „začetkom preiskave in pregonom“ ali z „obsodbo“, če se navedejo pooblastila, ki naj bi jih v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 imel „pristojni organ“.

268    Svet to utemeljitev izpodbija.

269    V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso Skupno stališče 2001/931 ne zahteva, da odločba pristojnega organa spada v okvir kazenskega postopka stricto sensu, pod pogojem, da je glede na cilje, ki se jim s Skupnim stališčem 2001/931 sledi v okviru izvajanja Resolucije Varnostnega sveta 1373 (2001), predmet zadevnega nacionalnega postopka kljub temu boj proti terorizmu v širšem pomenu (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 113).

270    V tem smislu je Sodišče razsodilo, da ne gre za poseg v varstvo zadevnih oseb, če odločitev nacionalnega organa ni sprejeta v postopku, katerega namen je naložitev kazenskih sankcij, temveč v postopku, katerega predmet so preventivni ukrepi (sodba z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 70).

271    Podobno je Splošno sodišče presodilo, da mora biti odločba o „začetku preiskave ali kazenskega pregona“, zato da bi se Svet lahko veljavno skliceval nanjo, izdana v okviru nacionalnega postopka, katerega neposredni in bistveni namen je naložitev preventivnih ali restriktivnih ukrepov zoper zadevno osebo, skupino ali subjekt na podlagi boja proti terorizmu in zaradi vpletenosti v terorizem (sodba z dne 30. septembra 2009, Sison/Svet, T‑341/07, EU:T:2009:372, točka 111).

272    V obravnavani zadevi so z odločbo Home Secretary odrejeni ukrepi o prepovedi organizacij, ki se obravnavajo kot teroristične.

273    Taka odločba sicer res ne pomeni odločbe „o začetku preiskave ali kazenskega pregona za teroristično dejanje“ oziroma „obsodbe za taka dejanja“ v strogem kazenskem pomenu tega pojma, vendar kljub temu povzroči prepoved delovanja tožeče stranke v Združenem kraljestvu in torej spada, kot se to zahteva s sodno prakso, v okvir nacionalnega postopka, ki se primarno nanaša na naložitev preventivnih ali represivnih ukrepov proti tožeči stranki iz naslova boja proti terorizmu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 115).

274    Kar zadeva okoliščino, da dejavnost zadevnega organa vodi do oblikovanja seznama oseb ali subjektov, vpletenih v terorizem, je treba poudariti, da ta okoliščina kot taka še ne pomeni, da ta organ ni opravil posamične presoje glede vsake zadevne osebe ali subjekta, preden jo/ga je uvrstil na te sezname, niti da je ta presoja nujno samovoljna ali neutemeljena (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 118).

275    Ne gre torej toliko za okoliščino, da dejavnost zadevnega organa vodi do oblikovanja seznama oseb ali subjektov, ki so vpleteni v terorizem, ampak za vprašanje, ali se ta dejavnost opravlja z zadostnimi jamstvi, ki Svetu omogočajo, da se nanjo opre kot na podlago za svoj sklep o uvrstitvi na seznam (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 118).

276    Zato tožeča stranka napačno trdi, da bi bilo, če bi se dopustilo, da je lahko pooblastilo za uvrščanje na sezname značilnost pristojnega organa, to že v načelu v nasprotju s Skupnim stališčem 2001/931.

277    To stališče se ne izpodbija z drugimi trditvami tožeče stranke.

278    Tožeča stranka na prvem mestu trdi, da lahko Svet v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 upošteva le sezname, ki jih je sestavil Varnostni svet Združenih narodov.

279    Te trditve ni mogoče sprejeti, saj je namen zadnjega stavka člena 1(4), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 le dati Svetu možnost dodatnih označb poleg tistih, ki jih lahko opravi na podlagi odločb nacionalnih pristojnih organov.

280    Tožeča stranka na drugem mestu poudarja, da je seznam Unije – ker povzema sezname, ki jih predlagajo pristojni organi – le seznam seznamov, s čimer se na ta seznam razširja področje uporabe nacionalnih upravnih ukrepov, ki jih lahko, odvisno od primera, sprejmejo organi tretjih držav, ne da bi bile zadevne osebe o njih obveščene in ne da bi se lahko učinkovito branile.

281    V zvezi s tem je treba ugotoviti – kot navaja tožeča stranka – da se Svet pri opredelitvi oseb ali subjektov, zoper katere je treba uporabiti ukrepe zamrznitve sredstev, opre na ugotovitve pristojnih organov.

282    V okviru Skupnega stališča 2001/931 je bila med organi držav članic in institucijami Unije vzpostavljena posebna oblika sodelovanja, iz katere za Svet izhaja obveznost, da se mora kar najbolj nasloniti na presojo pristojnih nacionalnih organov (glej sodbi z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 133, in z dne 4. decembra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑284/08, EU:T:2008:550, točka 53).

283    Načeloma ni naloga Sveta, da bi se izrekal o tem, ali so organi držav članic spoštovali temeljne pravice zadevne osebe, saj so za to pristojna nacionalna sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2007, Sison/Svet, T‑47/03, neobjavljena, EU:T:2007:207, točka 168).

284    Splošno sodišče mora le izjemoma, če tožeča stranka na podlagi konkretnih dokazov trdi, da organi držav članic niso spoštovali temeljnih pravic, preveriti, ali so bile te pravice dejansko spoštovane.

285    Kadar pa so vpleteni organi tretjih držav, se mora Svet, kot je bilo navedeno v točkah 246 in 247 zgoraj, po uradni dolžnosti prepričati, da so bila ta jamstva dejansko zagotovljena, in svojo odločbo glede tega obrazložiti.

3)      Neobstoj navedbe trdnih in zaupanja vrednih dokazov ali indicev kot podlage za odločbo Home Secretary

286    Tožeča stranka meni, da bi moral Svet, ker se je oprl na upravno, ne pa na sodno odločbo, v aktih od julija 2011 do julija 2014 dokazati, da je ta odločba „temeljila na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih“, kot to zahteva člen 1(4) Skupnega stališča 2001/931.

287    Ker se ta trditev ne nanaša na opredelitev „odločitve, ki so jo sprejeli pristojni organi“, v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ki je predmet tega tožbenega razloga, temveč na obrazložitev aktov od julija 2011 do julija 2014, bo ta utemeljitev preizkušena v okviru šestega tožbenega razloga, v katerem je prav tako navedena.

d)      Sklepna ugotovitev

288    Iz točk od 246 do 252 zgoraj je razvidno, da akti od julija 2011 do julija 2014 ne morejo temeljiti na odločbah organov ZDA, ker Svet ni izpolnil obveznosti obrazložitve v zvezi s preverjanjem spoštovanja načela pravice do obrambe in spoštovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva v ZDA.

289    Poleg tega je iz točk od 234 do 236 zgoraj razvidno, da sta se odločbi organov ZDA, na kateri se nanaša ta tožbeni razlog, nanašali na celoten Hamas, medtem ko se je odločba Združenega kraljestva nanašala le na organizacijo Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

290    Po mnenju tožeče stranke to pomeni, da je treba akte od julija 2011 do julija 2014 razglasiti za nične v delu, v katerem se nanašajo na Hamas, tako da bi lahko ostali veljavni le v delu, v katerem se nanašajo na Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

291    Svet pa meni, da ni mogoče nikakor razlikovati med tema „gibanjema“ ali „deloma gibanja“, ker je tožeča stranka v tožbi svojo organizacijo predstavila, kot da zajema oba.

292    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v točkah 7 in 8 tožbe navedeno:

„Organizacija Hamas je sestavljena iz političnega in vojaškega krila: brigad Ezzedine Al-Qassam […] ,Čeprav je vojaško krilo relativno samostojno, pa je podvrženo splošnim strategijam, ki jih izdela politično krilo.‘ Politično krilo sprejema odločitve, brigade pa jih spoštujejo zaradi močne solidarnosti, ki temelji na verskem elementu gibanja.“

293    Ta predstavitev ima močno dokazno moč, prvič, ker – kot poudarja Svet – jo je navedla tožeča stranka, in drugič, ker jo je tožeča stranka navedla na začetku svojih trditev v okviru tožbe.

294    V nadaljnjih vlogah je tožeča stranka pojasnila, da dejansko teh „gibanj“ ali „delov gibanja“ ni mogoče zamenjevati ali povezovati, ker delujeta popolnoma avtonomno.

295    V okviru ukrepov procesnega vodstva je Splošno sodišče tožečo stranko pozvalo, naj predloži dokaze za svoje trditve, vendar ta v zvezi s tem ni predložila nobenega dokumenta.

296    V takih okoliščinah za opredelitev učinkov odgovora na prvi tožbeni razlog iz te tožbe ni mogoče šteti, da je Hamas-Izz al-Din al-Qassem organizacija, ki je ločena od Hamasa (glej v tem smislu sodbi z dne 29. aprila 2015, National Iranian Gas Company/Svet, T‑9/13, EU:T:2015:236, točki 163 in 164, ter Bank of Industry and Mine/Svet, T‑10/13, EU:T:2015:235, točke 182, 183 in 185).

297    To velja še toliko bolj, ker Hamas kljub temu, da so bili ukrepi zamrznitve njegovih sredstev sprejeti že več let, Svetu ni skušal dokazati, da ni bil nikakor vpleten v dejanja, zaradi katerih so bili sprejeti ti ukrepi, tako da bi se na način, ki ne pušča nikakršnega dvoma, ogradil od organizacije Hamas-Izz al-Din al-Qassem, ki je bila po njegovih navedbah edina odgovorna za ta dejanja.

298    Torej je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

2.      Šesti tožbeni razlog in drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

299    Iz točk od 19 do 24 zgoraj je razvidno, da je Svet ohranitev imena tožeče stranke na spornih seznamih iz julija in decembra 2011, junija in decembra 2012, julija 2013 ter februarja in julija 2014 (v nadaljevanju: sporni seznami od julija 2011 do julija 2014) utemeljil, prvič, z ohranitvijo veljavnosti odločb, opredeljenih kot odločitve pristojnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, ter drugič, s samostojnimi presojami v zvezi z nizom incidentov, pripisanih tožeči stranki in opredeljenih kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

300    Splošno sodišče bo preučilo očitke v zvezi z obveznostjo obrazložitve, ki se nanašajo, prvič, na odločbe pristojnih organov in, drugič, na poznejša dejstva, na katera se sklicuje Svet.

a)      Odločbe pristojnih organov

301    Kot je bilo navedeno že v točki 286 zgoraj, tožeča stranka trdi, da bi moral Svet v aktih od julija 2011 do julija 2014 navesti „trdne in zaupanja vredne dokaze in indice“, na katerih temeljijo odločbe pristojnih organov.

302    Svet ob podpori Komisije meni, da ta trditev ni utemeljena.

303    Ob upoštevanju točke 253 zgoraj je treba ta tožbeni razlog preučiti le v delu, v katerem se nanaša na odločbo Home Secretary.

304    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 1(4), prvi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 seznami za zamrznitev sredstev sestavijo na podlagi natančnih informacij ali elementov iz spisa, iz katerih izhaja, da je odločitev glede oseb ali subjektov sprejel pristojni organ, pri čemer ni pomembno, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja.

305    Iz besedila te določbe izhaja, da se zahteva, da imajo odločbe pristojnih organov „podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih in indicih“, nanaša le na odločbe o začetku preiskave ali pregona, ne uporablja pa se za odločbe, ki se nanašajo na obsodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 64).

306    V odločbah, ki se nanašajo na začetek preiskave ali pregona, so s to zahtevo zadevne osebe zavarovane, saj se tako zagotovi, da se njihovo ime na sezname za zamrznitev sredstev vpiše le na podlagi dovolj trdne dejanske podlage (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/Svet in Nizozemska/Al-Aqsa, C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711, točka 68), medtem ko v obsodilnih odločbah te zahteve ni treba več uporabljati, saj so bili dokazi, ki so bili pred tem zbrani med preiskavo ali pregonom, načeloma že poglobljeno preizkušeni.

307    V obravnavani zadevi je odločba Home Secretary dokončna v smislu, da ni treba, da bi ji sledila preiskava. Kot poleg tega izhaja iz odgovora Sveta na vprašanje Splošnega sodišča, je namen te odločbe, da se tožeča stranka v Združenem kraljestvu prepove, s kazenskimi posledicami za osebe, ki bi imele z njo tesne ali oddaljene vezi.

308    V teh okoliščinah odločba Home Secretary ni odločba o začetku preiskave in pregona ter jo je treba izenačiti z obsodilno odločbo, tako da na podlagi člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 Svetu v obrazložitvi aktov od julija 2011 do julija 2014 ni bilo treba navesti trdnih dokazov in indicev, na katerih temelji odločba tega organa.

309    V zvezi s tem dejstvo, da je Home Secretary upravni organ, ni pomembno, ker je – kot izhaja iz točk 262 in 263 zgoraj – zoper njegove odločbe mogoče sodno varstvo, zato ga je treba šteti za enakovrednega sodnemu organu.

b)      Dejstva, ki jih je samostojno navedel Svet

310    V okviru drugega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da so dejstva, ki jih je Svet v aktih od julija 2011 do julija 2014 navedel samostojno, premalo natančna, da bi lahko na njih temeljila odločba o ohranitvi njenega imena na seznamu, saj nekatera od njih niso datumsko niti krajevno opredeljena ali jih ni mogoče pripisati tožeči stranki.

311    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v točki 32 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, menilo, da v nekaterih okoliščinah ob upoštevanju preteklega časa okoliščin obravnavane zadeve zgolj na podlagi dejstva, da nacionalna odločba, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev, ostane veljavna, ni mogoče ugotoviti, da tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti še vedno obstaja.

312    V isti točki navedene sodbe je Sodišče še pojasnilo, da se mora Svet v takih položajih pri ohranitvi imena te osebe ali tega subjekta na navedenih seznamih za zamrznitev sredstev opreti na posodobljeno presojo položaja, ob upoštevanju novejših dejanskih elementov, ki kažejo na to, da navedeno tveganje še vedno obstaja.

313    Sodišče je v točki 33 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, še ugotovilo, da je v obravnavani zadevi med sprejetjem nacionalnih odločb, ki so bile podlaga za prvotno uvrstitev imena tožeče stranke na sezname za zamrznitev sredstev, in to prvotno uvrstitvijo leta 2001 na eni strani ter sprejetjem aktov od julija 2010 do julija 2014 na drugi strani preteklo precej časa.

314    Zato je menilo, da bi se moral Svet za ohranitev imena tožeče stranke na teh seznamih opreti na novejše elemente, ki bi kazali na to, da tveganje vpletenosti te organizacije v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, pri čemer bi lahko te elemente pridobil iz drugih virov poleg nacionalnih odločb, ki so jih sprejeli pristojni organi (glej v tem smislu sodbo, izdano v pritožbenem postopku, točka 33 in točke od 35 do 50; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 55 in točke od 57 do 72).

315    Svet je v aktih od julija 2011 do julija 2014 za ohranitev imena tožeče stranke na seznamih za zamrznitev sredstev poleg ohranitve veljavnosti odločb organov ZDA in Združenega kraljestva navedel še ta dejstva:

–        „Hamas (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem) je od leta 1988 redno izvajal napade na izraelske cilje in prevzemal odgovornost zanje, zlasti ugrabitve, napade s hladnim in strelnim orožjem na civiliste ter samomorilske bombne napade v javnih prevoznih sredstvih in na javnih krajih. Hamas je organiziral napade na izraelski strani ‚zelene črte‘ in na zasedenih ozemljih“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „21. septembra 2005 je celica Hamasa ugrabila in nato ubila nekega Izraelca. Hamas je v videoposnetku zatrdil, da je tega moškega ugrabil zato, da bi se poskusil pogajati o izpustitvi palestinskih zapornikov, zaprtih v Izraelu“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „borci Hamasa so sodelovali pri izstrelitvah raket, usmerjenih na južni Izrael, z območja Gaze“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „v preteklosti je Hamas za izvajanje napadov na civiliste v Izraelu novačil kamikaze, tako da je njihovim družinam ponudil pomoč“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „junija 2006 je bil Hamas (vključno s Hamas-lzz al-Din-aI-Qassem) vpleten v operacijo, ki se je končala z ugrabitvijo izraelskega vojaka Gilada Šalita, ki je še vedno talec“ (akta iz julija 2011). „Hamas ga je 18. oktobra 2011 po petih letih ujetništva osvobodil v okviru izmenjave zapornikov z Izraelom“ (akti od decembra 2011 do julija 2014);

–        „Hamas je 20. avgusta 2011 prevzel odgovornost za raketiranje južnega Izraela, v katerem sta bili med izraelskim prebivalstvom ranjeni dve osebi“ (akti od decembra 2011 do julija 2014);

–        „7. aprila 2011 je bil v raketnem napadu Hamasa na šolski avtobus ubit civilist“ (akti od decembra 2011 do julija 2014);

–        „2. septembra 2010 sta bila med obstreljevanjem vozila ranjena dva Izraelca“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „prebivalci Hebrona so 31. avgusta 2010 ubili štiri izraelske naseljence“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „v napadu domnevne celice Hamasa je bil 14. junija 2010 na gričevnatem območju na jugu Hebrona ubit policist, še dva druga pa sta bila ranjena“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „26. marca 2010 sta bila na območju Gaze ubita dva izraelska vojaka“ (akti od julija 2011 do julija 2014);

–        „med oboroženimi spopadi na severu Sinajskega polotoka je bil 5. januarja 2010 ubit obmejni stražar“ (akti od julija 2011 do julija 2014).

316    V zvezi s temi dejstvi je treba opozoriti, da morajo po mnenju Sodišča sodišča Unije zlasti preveriti, ali je izpolnjena obveznost obrazložitve iz člena 296 PDEU ter ali so torej navedeni razlogi dovolj natančni in konkretni (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 70, in sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 48).

317    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirana oseba seznani z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (sodba z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 50 in navedena sodna praksa).

318    V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 53, in z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 82).

319    Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (sodbi z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 54, in z dne 14. oktobra 2009, Bank Melli Iran/Svet, T‑390/08, EU:T:2009:401, točka 82).

320    Ker so bila v obravnavani zadevi dejstva, ki jih je Svet navedel v aktih od julija 2011 do julija 2014, navedena v znanem okviru, so ta dejstva opisana dovolj natančno in konkretno, da jih lahko tožeča stranka izpodbija, Splošno sodišče pa nad njimi izvaja nadzor, čeprav natančen kraj njihovega nastanka ni naveden.

321    Poleg tega je mogoče kot dokazano obravnavati tudi vez med temi dejstvi in organizacijo Hamas ali Hamas-Izz al-Din al-Qassem, saj je iz navedbe pred njihovim seznamom razvidno, da jih je treba pripisati „Hamasu (vključno s Hamas-Izz al-Din al-Qassem)“.

322    Edina izjema od te ugotovitve so dejstva, navedena na prvem, tretjem in četrtem mestu v točki 315 zgoraj, ki niso datumsko opredeljena, s čimer je bilo tožeči stranki lahko oteženo njihovo izpodbijanje, Splošnemu sodišču pa nadzor nad njimi, ki ga zahteva Sodišče, saj je datum bistveni element za opredelitev določenih dejanj.

323    Vendar dejstva, navedena poleg dejstev na prvem, tretjem in četrtem mestu v točki 315 zgoraj, zagotavljajo samostojno in zadostno obrazložitev aktov od julija 2011 do julija 2014.

324    Čeprav je mogoče med temi dejstvi tista iz leta 2005 in 2006 šteti za dokaj stara, to ne velja za dejstva iz leta 2010, navedena v aktih iz julija 2011, in za dejstva iz leta 2010 in 2011, navedena v aktih od decembra 2011 do julija 2014.

325    Zato je treba kot neutemeljena zavrniti šesti tožbeni razlog in drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.

3.      Drugi tožbeni razlog: del v zvezi z napako glede resničnosti dejstev

326    Tožeča stranka v dopolnilni vlogi navaja, da mora Svet dokazati resničnost dejstev, navedenih v aktih od julija 2011 do julija 2014 in naštetih v točki 315 zgoraj. Dokaz o tem pa naj v obravnavani zadevi ne bi bil predložen. Nekatera dejanja naj bi bila pripisana borcem Hamasa, ne da bi vedeli, kako je bilo to dokazano. Poleg tega naj navedena dejstva ne bi omogočala sprejetja omejevalnih ukrepov zoper njo.

327    Natančneje, tožeča stranka izpodbija dejstvo z dne 5. januarja 2010, ker naj bi se Hamas vmešal zgolj zaradi zagotovitve reda po smrti uradne osebe, in dejstvo z dne 14. junija 2010, ki je pripisano „domnevni“ celici Hamasa, saj naj ta domneva ne bi zadostovala.

328    Na obravnavi je odvetnik tožeče stranke navedel, da Hamas izpodbija vsa dejstva, ki jih je Svet navedel v aktih od julija 2011 do julija 2014 in so bila povzeta v točki 315 zgoraj.

329    Svet je v odgovor na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče zastavilo v okviru ukrepov procesnega vodstva, predložil različne članke in publikacije, ki naj bi potrjevali resničnost dejstev, navedenih v točki 315 zgoraj, in njihov pripis organizaciji Hamas ali Hamas-Izz al-Din al-Qassem.

330    V zvezi s tem je treba navesti, da Sodišče meni, da morajo sodišča Unije pri poznejših odločbah o zamrznitvi sredstev poleg izpolnitve obveznosti obrazložitve, kar je bilo obravnavano v okviru prejšnjega tožbenega razloga, še preveriti, ali je ta obrazložitev podkrepljena z dokazi (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 70, in sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 48).

331    Sodišče prav tako meni, da lahko zadevna oseba ali subjekt v okviru tožbe, vložene zoper ohranitev njenega imena na spornih seznamih, izpodbija vse elemente, na katere se Svet opre, da bi dokazal, da tveganje njene vpletenosti v teroristične dejavnosti še vedno obstaja, ne glede na to, ali so bili ti elementi pridobljeni iz nacionalne odločbe, ki jo je sprejel pristojni organi, ali iz drugih virov (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 71, in sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 49).

332    Sodišče še dodaja, da mora Svet v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost navedenih dejstev, sodišče Unije pa mora preveriti njihovo vsebinsko pravilnost (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 71, in sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 49).

333    V zvezi s tem je treba poudariti, da mora druga stranka, kadar izpodbija dokaze, ki jih predloži prva stranka, izpolniti dve kumulativni zahtevi.

334    Na prvem mestu njeni ugovori ne smejo biti splošni, temveč morajo biti konkretni in obrazloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2013, Duravit in drugi/Komisija, T‑364/10, neobjavljena, EU:T:2013:477, točka 55).

335    Na drugem mestu morajo biti ugovori v zvezi z resničnostjo dejstev jasno navedeni v prvem procesnem aktu, ki se nanaša na izpodbijani akt (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2015, Tomana in drugi/Svet in Komisija, T‑190/12, EU:T:2015:222, točka 261). To v obravnavani zadevi pomeni, da se lahko upoštevajo le ugovori, navedeni v dopolnilni vlogi in poznejših vlogah za prilagoditev. Te vloge so namreč prvi procesni akti, v katerih je tožeča stranka navedla svoje tožbene razloge zoper akte od julija 2011 do julija 2014.

336    V obravnavani zadevi je tožeča stranka med dejstvi, navedenimi v točki 315 zgoraj, zgolj v zvezi z dejstvi z dne 5. januarja in 14. junija 2010 podala očitke, ki izpolnjujejo ti zahtevi.

337    Vendar teh ugovorov ni mogoče upoštevati, saj – tudi če bi se izkazalo, da so utemeljeni – druga dejanja, ki jih je navedel Svet v aktih od julija 2010 do julija 2014, zadostujejo za utemeljitev tega, da tveganje vpletenosti tožeče stranke v teroristične dejavnosti še vedno obstaja. To še zlasti velja za dejstva, navedena v točki 315 zgoraj, v zvezi s katerimi so navedeni datumi 26. marec 2010, 31. avgust 2010, 7. april 2011 in 20. avgust 2011.

338    Poleg tega so ta dejstva dovolj nedavna, da je z njimi mogoče utemeljiti akte, sprejete med julijem 2011 in julijem 2014.

339    Kar zadeva okoliščino, da naj jih ne bi bilo mogoče jasno pripisati organizaciji Hamas ali Hamas-Izz al-Din al-Qassem, te trditve prav tako ni mogoče upoštevati, saj je iz točk od 292 do 297 zgoraj razvidno, da je treba ta subjekta v tej fazi za uporabo pravil v zvezi z bojem proti terorizmu obravnavati kot eno samo organizacijo.

340    Torej je treba drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na napako glede resničnosti dejstev, zavrniti kot neutemeljen.

4.      Tretji tožbeni razlog: napaka pri presoji teroristične narave tožeče stranke

341    Tožeča stranka meni, da je Svet pri sprejetju aktov od julija 2011 do julija 2014 storil napako pri presoji, kar zadeva njeno opredelitev kot teroristično organizacijo. Po njenem mnenju se pristojnost Splošnega sodišča nanaša na preizkus tega, kako je Svet opredelil dejstva, na katera se sklicuje kot na teroristična dejanja, pri čemer naj bi bilo treba ta nadzor opraviti tako glede dejstev, ki jih je samostojno navedel Svet, kot glede dejstev, ki so bila navedena v odločbah pristojnih organov.

a)      Odločbe pristojnih organov

342    Kar zadeva dejstva, navedena v odločbah pristojnih organov, bi moralo po mnenju tožeče stranke Splošno sodišče preizkusiti, ali opredelitev, ki so jo opravili ti organi, temelji na opredelitvi terorizma iz Skupnega stališča 2001/931. V obravnavani zadevi naj tega nadzora ne bi bilo mogoče izvesti, ker Svet ni predložil informacij v zvezi s tem vidikom.

343    Zaradi odgovora na prvi tožbeni razlog je treba ta del tožbenega razloga preučiti le v delu, v katerem se nanaša na odločbo Home Secretary.

344    Ker je bilo v odgovoru na tožbene razloge od prvega do šestega odločeno, da ni treba, da bi bili dokazi in indici, na katerih temelji ta odločba, navedeni v obrazložitvi aktov od julija 2011 do julija 2014, od Sveta ni mogoče zahtevati, da preveri, kako je nacionalni organ opredelil ta dejstva, in da v teh aktih navede rezultat te opredelitve.

345    V obravnavani zadevi velja ta ugotovitev še toliko bolj, ker odločba izvira iz ene od držav članic, za katere je bila s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in členom 2(3) Uredbe št. 2580/2001 uvedena posebna oblika sodelovanja s Svetom, iz katere za to institucijo izhaja obveznost, da se mora kar najbolj nasloniti na presojo pristojnega nacionalnega organa (sodbi z dne 23. oktobra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑256/07, EU:T:2008:461, točka 133, in z dne 4. decembra 2008, People's Mojahedin Organization of Iran/Svet, T‑284/08, EU:T:2008:550, točka 53).

b)      Dejstva, ki jih je samostojno navedel Svet

346    Svet je v obrazložitvi aktov od julija 2011 do julija 2014 dejstva, navedena v točki 315 zgoraj, opredelil kot teroristična dejanja v smislu člena 1(3)(iii)(a), (b), (c), (d), (f) in (g) Skupnega stališča 2001/931 z namenom doseči cilje, navedene v členu 1(3)(i), (ii) in (iii) Skupnega stališča.

347    Na prvem mestu tožeča stranka meni, da je ta opredelitev presplošna in premalo natančna.

348    Te trditve ni mogoče sprejeti, saj je ob upoštevanju zadevnih določb ta obrazložitev sicer jedrnata, vendar dovolj jasna, da je tožeča stranka lahko razumela razloge, iz katerih je njeno ime ostalo vpisano na sporne sezname od julija 2011 do julija 2014, in je lahko izpodbijala utemeljenost te opredelitve, kar je v nadaljevanju tega tožbenega razloga tudi storila.

349    Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je Svet zadevna dejstva napačno opredelil kot teroristična dejanja. Najprej, glede na to, da naj bi bila vsa zadevna dejanja storjena v okviru okupacijske vojne, ki jo Izrael vodi v Palestini, naj Svet v zvezi z njo ne bi smel sprejeti take opredelitve. Dalje, tudi če bi bila ta dejstva dokazana, naj iz tega ne bi izhajalo, da so bila storjena z nameni iz člena 1(3)(i), (ii) in (iii) Skupnega stališča 2001/931, ki jih je navedel Svet.

350    Ti trditvi se nanašata na vprašanje, ali bi moral Svet ob opredelitvi dejanj, navedenih v točki 315 zgoraj, upoštevati okoliščino, da se za izraelsko-palestinski spor uporablja pravo oboroženih spopadov.

351    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso obstoj oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ne izključuje uporabe določb prava Unije o preprečevanju terorizma, kot sta Skupno stališče 2001/931 in Uredba št. 2580/2001, za morebitna teroristična dejanja, storjena v tem okviru (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 57; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 14. marca 2017, A in drugi, C‑158/14, EU:C:2017:202, točke od 95 do 98).

352    Po eni strani se namreč v Skupnem stališču 2001/931 glede njegovega področja uporabe ne razlikuje med tem, ali je zadevno dejanje storjeno v okviru oboroženega spopada v smislu mednarodnega humanitarnega prava ali ne. Po drugi strani so cilji Unije in držav članic bojevati se proti terorizmu, ne glede na njegovo obliko, v skladu s cilji veljavnega mednarodnega prava (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 58).

353    Svet je zlasti za to, da bi na ravni Unije zagotovil izvajanje Resolucije 1373 (2001) Varnostnega sveta Združenih narodov (glej točko 1 zgoraj), ki „potrjuje nujnost boja z vsemi sredstvi v skladu z Listino Združenih narodov zoper grožnje miru in mednarodni varnosti zaradi terorističnih dejanj“ in „zahteva, da države članice dopolnijo mednarodno sodelovanje s sprejetjem dodatnih ukrepov, da bi na svojem ozemlju z vsemi dopustnimi sredstvi preprečile financiranje in pripravo terorističnih dejanj“, sprejel Skupno stališče 2001/931 (glej uvodne izjave od 5 do 7 tega skupnega stališča), nato pa v skladu s tem skupnim stališčem Uredbo št. 2580/2001 (glej uvodne izjave 3, 5 in 6 te uredbe) (sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 59).

354    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

5.      Četrti tožbeni razlog: nezadostno upoštevanje spremembe položaja zaradi preteka časa

355    Tožeča stranka Svetu očita, da v aktih od julija 2011 do julija 2014 ni dovolj upošteval spremembe položaja zaradi preteka časa. Po njenem mnenju bi moral Svet preučiti nacionalne odločbe, sprejete v okviru postopkov ponovnega preverjanja, ter preveriti, da temeljijo na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih in da je mogoče očitana dejstva še vedno opredeliti kot teroristična dejanja v smislu Skupnega stališča 2001/931.

356    Ob upoštevanju odgovora na prvi tožbeni razlog bo treba pri presoji tega četrtega tožbenega razloga upoštevati le odločbo Home Secretary.

357    V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v sodbi z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE (C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 51), in v sodbi, izdani v pritožbenem postopku (točka 29), presodilo, da lahko Svet v okviru preverjanja iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 zadevno osebo ali subjekt ohrani na seznamih za zamrznitev sredstev, če ugotovi, da še vedno obstaja tveganje njene vpletenosti v teroristične dejavnosti, s katerimi je bila upravičena njena prvotna uvrstitev na ta seznam.

358    V istih sodbah je Sodišče dodalo, da je treba v okviru preverjanja, ali še vedno obstaja tveganje vpletenosti zadevne osebe ali subjekta v teroristične dejavnosti, ustrezno upoštevati nadaljnjo usodo nacionalne odločbe, ki je bila podlaga za prvotno uvrstitev imena te osebe ali subjekta na sezname za zamrznitev sredstev, zlasti razveljavitev ali umik te nacionalne odločbe zaradi novih dejstev oziroma elementov ali zaradi spremembe v presoji, ki jo opravi pristojni nacionalni organ (sodba z dne 26. julija 2017, Svet/LTTE, C‑599/14 P, EU:C:2017:583, točka 52, in sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 30).

359    V obravnavani zadevi je iz aktov od julija 2011 do julija 2014 razvidno, da je Svet z navedbo, da je odločba Home Secretary še vedno v veljavi, ravnal v skladu s postopki, ki jih je predpisalo Sodišče.

360    Niti iz sodb Sodišča, navedenih v točkah 357 in 358 zgoraj, niti iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 ne izhaja, da bi moral Svet v odločbah o zamrznitvi sredstev navesti podrobna pravila preverjanja odločb pristojnih organov.

361    Ker je bilo poleg tega že odločeno, da Svetu v svojih odločbah ni bilo treba navesti dejstev, na katerih temeljijo odločbe pristojnih organov, s katerimi je utemeljena uvrstitev imena tožeče stranke na sezname (glej točke od 304 do 309 zgoraj), niti preveriti njihove opredelitve kot terorističnih dejanj v smislu Skupnega stališča 2001/931 (glej točki 344 in 345 zgoraj), mu ni mogoče niti naložiti, da navede dejstva, na katerih temeljijo odločbe o reviziji, niti da preveri njihovo opredelitev.

362    Nazadnje, trditev v zvezi z ohranitvijo veljavnosti odločb pristojnih organov je zadostovala za to, da je tožeča stranka to trditev lahko izpodbijala, sodišče Unije pa je lahko opravilo nadzor, tako da je bila obveznost obrazložitve izpolnjena.

363    V takih okoliščinah je treba šteti, da je Svet v nasprotju s trditvijo tožeče stranke v aktih od julija 2011 do julija 2014 ustrezno upošteval nadaljnjo usodo nacionalne odločbe, na kateri je temeljila prvotna uvrstitev imena tožeče stranke na sezname za zamrznitev sredstev, in da so bili ti akti v zvezi s tem vidikom dovolj obrazloženi.

364    Četrti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

6.      Peti tožbeni razlog: kršitev načela nevmešavanja

365    Tožeča stranka trdi, da je Svet s sprejetjem aktov od julija 2011 do julija 2014 kršil načelo nevmešavanja, ki je izpeljano iz člena 2 Listine Združenih narodov in je načelo ius cogens, ki izhaja iz suverene enakosti držav v mednarodnem pravu ter preprečuje, da bi se lahko država štela za teroristični subjekt, kar velja tudi za vlado države.

366    Tožeča stranka pa naj ne bi bila le neka nevladna organizacija in še manj neformalno gibanje, temveč zakonito politično gibanje, ki je zmagalo na volitvah v Palestini in sestavlja jedro palestinske vlade. Ker je Hamas prevzel naloge, ki presegajo naloge običajne politične stranke, naj bi bilo njegova dejanja v Gazi dejansko mogoče primerjati z dejanji državne oblasti, zato naj jih ne bi bilo mogoče presojati z vidika protiterorističnih ukrepov. Med osebami in subjekti, katerih imena so uvrščena na sporne sezname od julija 2011 do julija 2014, naj bi bila tožeča stranka edina v takem položaju.

367    V zvezi s tem je treba poudariti, da načelo nevmešavanja, ki je načelo mednarodnega običajnega prava in se imenuje tudi načelo neintervencije, zagotavlja pravico vsake suverene države do izvrševanja lastnih zadev brez zunanjega vmešavanja in pomeni neizogibno posledico načela suverene enakosti držav.

368    Kot navaja Svet, je to načelo mednarodnega prava določeno v korist suverenih držav, in ne v korist skupin ali gibanj (glej sodbo z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet, T‑208/11 in T‑508/11, EU:T:2014:885, točka 69 in navedena sodna praksa).

369    Ker Hamas ni niti država niti vlada države, se zanj ne more uporabiti načelo nevmešavanja.

370    Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

7.      Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe tožeče stranke in pravice do učinkovitega sodnega varstva

371    Sedmi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

a)      Prvi del

372    Tožeča stranka v okviru prvega dela sedmega tožbenega razloga trdi, da sta bili v obravnavani zadevi – če bi Splošno sodišče v odgovor na prvi tožbeni razlog menilo, da so bile s postopki organov ZDA dovolj upoštevane njene procesne pravice in da je torej mogoče vlado ZDA šteti za pristojni organ v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 – v fazi postopka, ki je potekala v ZDA in v kateri sta bili sprejeti odločbi organov ZDA v zvezi z njo, kršeni njeni pravici do obrambe in učinkovitega sodnega varstva. Zato naj bi bilo treba akte od julija 2011 do julija 2014 razglasiti za nične zaradi kršitve načela spoštovanja pravice do obrambe tožeče stranke in pravice do učinkovitega sodnega varstva.

373    O prvem delu sedmega tožbenega razloga se ni treba izreči, saj je naveden podredno v odnosu do prvega tožbenega razloga, ki mu je bilo v zvezi z odločbama organov ZDA ugodeno.

b)      Drugi del

374    Tožeča stranka v okviru drugega dela sedmega tožbenega razloga trdi, da je bilo iz dveh razlogov kršeno načelo spoštovanja pravice do obrambe v fazi postopka, ki je potekala v Evropi in v kateri je Svet sprejel akte od julija 2011 do julija 2014.

375    Na prvem mestu tožeča stranka Svetu očita, da ji ni predložil trdnih dokazov in indicev, na katerih so temeljile odločbe pristojnih organov, na katere se je oprl.

376    Ob upoštevanju odgovora na prvi tožbeni razlog je treba to utemeljitev preučiti le v delu, v katerem se nanaša na odločbo Home Secretary.

377    Torej se je treba vprašati, ali bi moral Svet tožeči stranki predložiti to odločbo.

378    Kot izhaja iz sodne prakse, je v zvezi s tem iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 in obveznosti obrazložitve, določene s členom 296 PDEU, razvidno, da mora Svet v svojih aktih navesti natančne informacije in elemente iz spisa, iz katerih izhaja, da je odločitev glede zadevnih oseb sprejel pristojni organ (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2006, Organisation des Modjahedines du peuple d'Iran/Svet, T‑228/02, EU:T:2006:384, točka 120).

379    Nasprotno, kadar so sporočene dovolj natančne informacije, ki zadevnemu subjektu omogočajo, da primerno predstavi stališče o elementih, ki jih je proti njemu uporabil Svet, načelo spoštovanja pravice do obrambe namreč ne pomeni obveznosti, da Svet na lastno pobudo omogoči dostop do dokumentov v svojem spisu.

380    Svet mora šele na podlagi zahteve zainteresirane stranke omogočiti dostop do vseh nezaupnih upravnih dokumentov v zvezi z zadevnim ukrepom (glej v tem smislu sodbe z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, EU:C:2011:735, točka 92; z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba, C‑417/11 P, EU:C:2012:718, točka 87, ter z dne 28. julija 2016, Tomana in drugi/Svet in Komisija, C‑330/15 P, neobjavljena, EU:C:2016:601, točka 66 in navedena sodna praksa).

381    V obravnavani zadevi je Svet v obrazložitve, predložene tožeči stranki, vključil napotilo na odločbo Home Secretary.

382    Iz te okoliščine je treba izpeljati, da je imela tožeča stranka na voljo dovolj natančne informacije v smislu sodne prakse, navedene v točki 378 zgoraj.

383    Če je v teh okoliščinah želela pridobiti odločbo Home Secretary, bi morala v skladu z navedeno sodno prakso pri Svetu vložiti zahtevek za njeno predložitev, česar pa ni storila.

384    Na drugem mestu, kar zadeva dejstva, ki jih je samostojno navedel Svet, mu tožeča stranka očita, da ji pred sprejetjem aktov od julija 2011 do julija 2014 ni predložil informacij, s katerimi je razpolagal. Torej naj ne bi mogla uveljavljati svojih stališč v zvezi s temi informacijami.

385    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba elemente iz spisa, ki jih je Svet upošteval za ohranitev imena osebe ali subjekta na seznamih za zamrznitev sredstev, tej osebi ali temu subjektu pred sprejetjem odločbe o ohranitvi imena na seznamu sporočiti le, če so novi glede na elemente iz obrazložitve v zvezi s prejšnjimi akti (glej točko 167 zgoraj).

386    Med akti od julija 2011 do julija 2014 sta le obrazložitvi v zvezi z akti iz julija 2011 in decembra 2011 vsebovali spremembe v primerjavi z obrazložitvami prejšnjih aktov.

387    Vendar je Svet osnutka teh obrazložitev odvetniku tožeče stranke predložil z dopisoma z dne 30. maja in 15. novembra 2011, torej pred sprejetjem aktov iz julija in decembra 2011.

388    V nasprotju s trditvijo tožeče stranke Svetu ob tej predložitvi ni bilo treba predložiti tudi dokazov, s katerimi je razpolagal. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 380 zgoraj, bi morala tožeča stranka, če bi želela pridobiti te dokaze, v zvezi s tem vložiti zahtevek pri Svetu, česar pa ni storila.

389    Poleg tega iz razlogov, navedenih v točkah 214 in 215 zgoraj, Svetu ni mogoče niti očitati, da je navedena osnutka obrazložitev naslovil na odvetnika tožeče stranke.

390    Iz teh razlogov je treba drugi del in s tem sedmi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.

8.      Osmi tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

391    Tožeča stranka trdi, da je zamrznitev sredstev na podlagi aktov od julija 2011 do julija 2014 poseg v njeno lastninsko pravico, ki ni upravičen, ker so ti akti iz razlogov, pojasnjenih v prejšnjih tožbenih razlogih, nezakoniti. Zato naj bi bilo treba te akte razglasiti za nične zaradi kršitve lastninske pravice.

392    Svet ob podpori Komisije temu stališču nasprotuje.

393    Iz odgovorov na prejšnje tožbene razloge ne izhaja, da bi bili akti od julija 2011 do julija 2014 nezakoniti. Zato ni mogoče šteti, da je bila iz tega razloga kršena lastninska pravica.

394    Poleg tega iz razlogov, navedenih med preizkusom četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na akta iz julija 2010 (glej točke od 184 do 192 zgoraj), ni mogoče trditi, da je z akti od julija 2011 do julija 2014 kršena lastninska pravica tožeče stranke.

395    Zato se osmi tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

9.      Sklepna ugotovitev

396    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v delu, v katerem se nanaša na akte od julija 2011 do julija 2014, zavrniti.

397    Torej je treba tožbo zavrniti v celoti.

V.      Stroški

398    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

399    Ker tožeča stranka ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov v skladu s predlogi Sveta nosi tudi njegove stroške.

400    Poleg tega v skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.

401    Francoska republika in Komisija tako nosita vsaka svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Hamas nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

3.      Francoska republika in Komisija nosita vsaka svoje stroške.

Pélikánová

Valančius

Nihoul

Svenningsen

 

Öberg


Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. decembra 2018.

Podpisi



Kazalo


I. Dejansko stanje in dejstva, ki so nastala po vložitvi te tožbe

A. Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov 1373 (2001)

B. Pravo Evropske unije

C. Izpodbijani akti

1. Akta iz julija 2010

2. Akta iz januarja 2011

3. Akta iz julija 2011

4. Akta iz decembra 2011

5. Akta iz junija 2012

6. Akta iz decembra 2012

7. Akta iz julija 2013

8. Akta iz februarja 2014

9. Akta iz julija 2014

10. Akta iz avgusta 2017

II. Postopek in predlogi strank pred vrnitvijo zadeve v razsojanje

III. Postopek in predlogi strank po vrnitvi zadeve v razsojanje

IV. Pravo

A. Uvodne ugotovitve o predmetu tožbe ter obsegu in dopustnosti stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012

1. Predlogi za prilagoditev tožbenih predlogov v zvezi z akti od julija 2010 do julija 2014

2. Dopustnost predloga za razglasitev ničnosti obvestila iz julija 2010

3. Obseg in dopustnost stališč tožeče stranke z dne 28. junija 2012

4. Predlog za prilagoditev tožbenih predlogov v zvezi z aktoma iz avgusta 2017

B. Predlog za razglasitev ničnosti aktov iz julija 2010

1. Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji glede uporabe ukrepov zamrznitve sredstev za tožečo stranko

2. Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

3. Tretji tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

4. Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

5. Sklepna ugotovitev

C. Predlog za razglasitev ničnosti aktov iz januarja 2011

1. Prvi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji

2. Drugi tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe

3. Tretji tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

4. Četrti tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

5. Sklepna ugotovitev

D. Predlog za razglasitev ničnosti aktov Sveta od julija 2011 do julija 2014

1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931

a) Opredelitev organizacij, na katere se nanašata odločbi organov Združenega kraljestva in odločbi organov ZDA

b) Očitki v zvezi z odločbama organov ZDA

c) Skupni očitki zoper odločbi organov ZDA in odločbi organov Združenega kraljestva

1) Prednost, ki jo je treba dati sodnim organom

2) Dejstvo, da je odločba Home Secretary sestavljena iz seznama terorističnih organizacij

3) Neobstoj navedbe trdnih in zaupanja vrednih dokazov ali indicev kot podlage odločbe Home Secretary

d) Sklepna ugotovitev

2. Šesti tožbeni razlog in drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

a) Odločbe pristojnih organov

b) Dejstva, ki jih je samostojno navedel Svet

3. Drugi tožbeni razlog: del v zvezi z napako glede resničnosti dejstev

4. Tretji tožbeni razlog: napaka pri presoji teroristične narave tožeče stranke

a) Odločbe pristojnih organov

b) Dejstva, ki jih je samostojno navedel Svet

5. Četrti tožbeni razlog: nezadostno upoštevanje spremembe položaja zaradi preteka časa

6. Peti tožbeni razlog: kršitev načela nevmešavanja

7. Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe tožeče stranke in pravice do učinkovitega sodnega varstva

a) Prvi del

b) Drugi del

8. Osmi tožbeni razlog: kršitev lastninske pravice

9. Sklepna ugotovitev

V. Stroški


*      Jezik postopka: francoščina.