SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 30. novembra 2009

Zadeva F-55/08

Carlo De Nicola

proti

Evropski investicijski banki

„Javni uslužbenci – Osebje Evropske investicijske banke – Ocenjevanje – Napredovanje – Zdravstveno zavarovanje – Kritje stroškov zdravljenja – Psihično nadlegovanje – Dolžnost skrbnega ravnanja – Odškodninska tožba – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Dopustnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 41 Kadrovskih predpisov Evropske investicijske banke, s katero C. De Nicola med drugim predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe odbora za pritožbe Evropske investicijske banke z dne 14. decembra 2007 o zavrnitvi njegove pritožbe, s katero je predlagal, po eni strani, ponovno preučitev ocene, ki mu je bila dodeljena za leto 2006, in, po drugi strani, razglasitev ničnosti odločb Banke z dne 13. julija 2007 o napredovanjih, sprejetih za leto 2006, v delih, v katerih ni bilo določeno njegovo napredovanje v kategorijo D, drugič, razglasitev ničnosti njegovega ocenjevalnega poročila za leto 2006 in odločb z dne 13. julija 2007 v delih, v katerih ni bilo določeno njegovo napredovanje v to kategorijo, tretjič, ugotovitev, da je bil žrtev psihičnega nadlegovanja, četrtič, naj se Banki naloži povračilo škode, ki naj bi jo utrpel zaradi tega nadlegovanja, in nazadnje, razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi kritja nekaterih stroškov zdravljenja z lasersko terapijo.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pravno sredstvo – Tožba zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe – Dopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocenjevanje

(Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 22)

3.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Letno ocenjevalno poročilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

4.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocenjevanje – Praktični vodnik za ocenjevanje

5.      Uradniki – Pravno sredstvo – Ugovor nezakonitosti – Dopustnost

(člen 241 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

6.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocenjevanje – Odbor za pritožbe

(Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 22)

7.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Stroški zdravljenja – Povrnitev stroškov – Zavrnitev – Izpodbijanje mnenja uradnega zdravnika

(Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 35)

8.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pravno sredstvo – Uporaba člena 91(1) Kadrovskih predpisov po analogiji

(člen 236 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91; Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 41)

1.      Na podlagi predlogov, usmerjenih zoper stališče odbora za pritožbe, ustanovljenega v okviru Evropske investicijske banke v zvezi z ocenjevanjem članov osebja, sodišče Skupnosti odloča o ocenjevalnih poročilih, zoper katera je bila vložena taka upravna pritožba.

(Glej točko 84.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑185, točka 132.

2.      V skladu s členom 22 Kadrovskih predpisov Evropske investicijske banke se postopek, ki ga je treba izvesti za letno oceno vsakega člana osebja, „določi z interno odločbo“ Banke. Ker ni sklicevanja na drugo besedilo kot na obvestilo službe, je treba ugotoviti, da je Banka s tem obvestilom določila postopek letnega ocenjevanja, ter da navedeno obvestilo službe in praktični vodnik za ocenjevanje, priložen k temu obvestilu, pomenita celoto zavezujočih pravil, od katerih Banka ne more odstopati, ne da bi ravnala nepravilno. Tudi ob predpostavki, da navedeno obvestilo službe ni „interna odločba“, na katero se nanašajo Kadrovski predpisi, kljub temu ne bi bilo brez zavezujočega učinka, ker ga je treba razlagati najmanj kot interno smernico, s katero si je Banka sama določila pravilo ravnanja, ki je sicer res okvirno, vendar od njega ne more odstopati, ne da bi pojasnila razloge za to, sicer krši načelo enakega obravnavanja.

Če torej praktični vodnik za ocenjevanje določa skrajni rok za ocenjevalne razgovore, je treba ta rok upoštevati. Prav tako navedeni vodnik določa, da mora zadevni član osebja pred ocenjevalnim razgovorom izpolniti nekatere dele osnutka ocenjevalnega poročila, ki mu ga predloži ocenjevalec, pri čemer zadevna oseba za analizo teh rubrik in oblikovanje ustreznih navedb potrebuje minimalni čas za razmislek, zato ji je treba odobriti razumen rok od prejetja osnutka ocenjevalnega poročila do razgovora, pri čemer se nekaj minut ne more šteti za razumen rok.

Vendar nepravilnosti v zvezi z datumom ocenjevalnega razgovora in rokom, določenim uradniku, da sporoči svoje pripombe na osnutek ocenjevalnega poročila, same po sebi niso take, da bi upravičevale zavrnitev spornega poročila, ker, po eni strani, trajanje postopka ocenjevanja in zamude, nastale med tem postopkom, sami po sebi niso taki, da bi vplivali na zakonitost ocenjevalnega poročila, in ker je imel, po drugi strani, uradnik možnost uveljavljati svoja stališča, analize in pripombe v zvezi z osnutkom spornega poročila med drugim ocenjevalnim razgovorom.

(Glej točke 105, 106, 109, 112, 113 in od 121 do 124.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. december 1984, Lux proti Računskemu sodišču, 129/82 in 274/82, Recueil, str. 4127, točka 20;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1994, Marcato proti Komisiji, T‑18/93, RecFP, str. I‑A‑215 in II‑681, točka 36; 10. september 2003, McAuley proti Svetu, T‑165/01, RecFP, str. I‑A‑193 in II‑963, točka 44; 25. oktober 2005, Micha proti Komisiji, T‑50/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑339 in II‑1499, točka 45; 13. december 2005, Cwik proti Komisiji, T‑155/03, T‑157/03 in T‑331/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑411 in II‑1865, točke od 159 do 161.

3.      Sodišče skupnosti s svojo presojo ne more nadomestiti presoje oseb, pristojnih za ocenjevanje osebja Evropske investicijske banke. Banka ima namreč, tako kot druge institucije in organi Skupnosti, široko diskrecijsko pravico pri ocenjevanju dela članov svojega osebja. Nadzor zakonitosti, ki ga sodišče Skupnosti opravi glede ocen v letnem ocenjevalnem poročilu člana osebja Banke, se nanaša samo na morebitne postopkovne nepravilnosti, očitno napačna dejstva v teh ocenah in morebitno zlorabo pooblastil.

(Glej točko 126.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 22. oktober 2002, Pflugradt proti ECB, T‑178/00 in T‑341/00, Recueil, str. II‑4035, točka 69.

4.      Določbe praktičnega vodnika za ocenjevanje, priloženega k obvestilu službe o določitvi postopka ocenjevanja v Evropski investicijski banki, v skladu s katero se mora s cilji „strinjati oseba, ki se ocenjuje“, ni mogoče razlagati tako, da v primeru nestrinjanja zadevne osebe ocenjevalno poročilo vsebuje nepravilnosti. Če bi sprejeli to razlago, bi bil učinek navedene določbe ta, da bi morala uprava v vseh primerih pridobiti soglasje članov osebja o naravi nalog, ki so jim dodeljene, in bi jim omogočila, da bi izbirali cilje, ki jih morajo uresničiti, kar bi bilo očitno v nasprotju s pravili dobrega upravljanja in z načelom hierarhije.

(Glej točko 131.)

5.      Čeprav ima uradnik načeloma pravico, da z ugovorom izpodbija zakonitost splošnih določb, ki jih je sprejela institucija ali organ Skupnosti, česar ni mogoče razlagati kot predloga za izdajo začasne odredbe, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je bila individualna odločba, katere razglasitev ničnosti predlaga, sprejeta neposredno na podlagi teh določb in da mu lahko izid tega ugovora nezakonitosti prinese koristi.

(Glej točko 172.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. oktober 2000, Svet proti Chvatal in drugim, C‑432/98 P in C‑433/98 P, Recueil, str. I‑8535, točka 33;

Sodišče prve stopnje: 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T‑135/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑297 in II‑A‑2‑1527, točka 132.

6.      Odbor za pritožbe, na katerega se lahko član osebja Evropske investicijske banke obrne v okviru svojega letnega ocenjevanja, ni nadrejen pristojnim organom Banke. Njegova odločitev ne nadomesti odločitve teh organov. Odbor opravlja kvazisodno nalogo nadzora zakonitosti odločb, ki so mu predložene, na podlagi preudarkov, primerljivih s tistimi, ki jih upošteva sodišče Skupnosti. Preveri zlasti, ali je bil postopek sestave ocenjevalnih poročil pravilen in ali ni Banka očitno prekoračila meja svoje diskrecijske pravice, ki je na področju ocenjevanja in napredovanja še posebej široka.

Če sodišče Skupnosti, potem ko je preučilo zakonitost istih odločb, kot so bile predložene odboru za pritožbe, ugotovi isto kot odbor, to je, da je treba očitke zoper te odločbe zavrniti, sodišče Skupnosti nima več interesa za odločanje o predlogih, usmerjenih zoper odločbo odbora. Ti predlogi se prekrivajo s predlogi za razglasitev ničnosti odločb Banke, ki so predmet spora.

Tudi če bi bilo mogoče zakonitost odločbe odbora za pritožbe preučiti samostojno in bi bila ta odločba razglašena za nično, bi s tako razglasitvijo ničnosti sporno poročilo še naprej obstajalo, saj ga ta odločba ni nadomestila. Taka razglasitev ničnosti ne bi povzročila, da bi bila Banka prisiljena odboru za pritožbe znova predložiti ugovor tožeče stranke zoper sporno poročilo, ker je sodišče Skupnosti že odločilo o tem ugovoru.

(Glej točke 196, 197 in 199.)

7.      Iz točke III Priloge II k internim določbam na področju zdravstvenega zavarovanja, sprejetim na podlagi člena 35 Kadrovskih predpisov Evropske investicijske banke, izhaja, da mora član osebja Banke, ki namerava izpodbijati zavrnitev povrnitve stroškov zdravljenja, ki jih je priglasil, uporabiti posebno pravno sredstvo, ki mu je na voljo za ta namen. Bilo bi v nasprotju s ciljem teh določb, katerih namen je poveriti neodvisnemu zdravniku skrb, da prispeva k reševanju sporov zdravstvene narave, če bi lahko član osebja učinkovito izpodbijal mnenje uradnega zdravnika zunaj postopka, posebej oblikovanega za ta namen.

(Glej točko 212.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 17. junij 2008, De Fays proti Komisiji, F‑97/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 56.

8.      Banka, ki je na podlagi Protokola o Statutu Evropske investicijske banke pooblaščena za določitev sistema, ki se uporablja za njene zaposlene, je pristojna za določitev pogojev, pod katerimi lahko člani njenega osebja zadeve predložijo Sodišču na podlagi člena 236 ES.

Člen 41 Kadrovskih predpisov Banke je v zvezi s pravnimi sredstvi omejen samo na opozorilo na pristojnost Sodišča in uvedbo spravnega postopka. Ne vsebuje torej nobenega posebnega pravila, katerega učinek bi bil omejitev ali razširitev pristojnosti Sodišča, kakršna za uradnike izhaja iz člena 91 Kadrovskih predpisov in ustaljene sodne prakse.

Ker navedeni kadrovski predpisi glede tega nič ne določajo ni mogoče neposredno uporabiti pravila Kadrovskih predpisov za uradnike, s čimer bi bila prezrta posebna narava sistema, ki se uporablja za člane osebja Evropske investicijske banke, temveč je treba izhajati iz teh pravil in jih uporabiti po analogiji, saj so povsem interni spori med Banko in njenimi zaposlenimi po naravi podobni sporom med institucijami Skupnosti in njihovimi uradniki ali uslužbenci.

Zato je treba za tožbe članov osebja Evropske investicijske banke po analogiji uporabiti pravilo, ki izhaja iz člena 91(1) Kadrovskih predpisov, v skladu s katerim sodišče Skupnosti nima nikakršne pristojnosti, če tožba, ki mu je predložena, ni usmerjena zoper akt, ki ga je uprava sprejela za zavrnitev trditev tožeče stranke.

(Glej točke od 233 do 236 in 239.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba De Nicola proti EIB, točke 100, 101 in 107.