Language of document : ECLI:EU:F:2012:21

SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 28. februarja 2012

Zadeva F‑129/11 R

BH

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Predlog za odlog izvršitve – Preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) – Povabilo na zaslišanje – Poročilo o zaključku preiskave – Akt, ki posega v položaj – Nedopustnost tožbe v glavni stvari“

Predmet:      Predlog, ki ga je na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, vložil BH, za zadržanje izvajanja sklepa Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) z dne 28. oktobra 2011, s katerim je bil BH povabljen na zaslišanje v okviru notranje preiskave, ker sta v tem sklepu napovedana zaključek preiskave in priprava končnega poročila o tej preiskavi.

Odločitev:      Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Pogoji dopustnosti – Sporna odločba, ki je na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe deloma izčrpala svoje učinke – Delno nedopusten predlog

(člen 278 PDEU)

2.      Začasna odredba – Pristojnost sodnika za začasne odredbe – Razglasitev začasnih odredb

(člen 279 PDEU)

3.      Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Dopustnost tožbe v postopku v glavni stvari – Neupoštevnost – Meje

(člena 278 PDEU in 279 PDEU)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Poročilo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), s katerim se zaključi preiskava – Napoved zaključka preiskave in priprave končnega poročila – Sklep, s katerim je uradnik povabljen na zaslišanje ter obveščen o cilju in podrobnih pravilih tega zaslišanja – Izključitev

(Uredba št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 4(1) in (2) ter 9)

5.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

6.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

1.      Če je del sporne odločbe na dan vložitve predloga za izdajo začasne odredbe že izčrpal svoje učinke, so predlogi, ki se nanj nanašajo, nedopustni.

(Glej točko 28.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 27. maj 2011, Mariën proti Komisiji in ESZD, F‑5/11 R in F‑15/11 R, točki 39 in 42.

2.      Sodnik za začasne odredbe je pristojen za izdajanje odredb, ki so začasne in nikakor ne prejudicirajo odločitve sodišča, ki odloča v postopku v glavni stvari.

(Glej točko 30.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. avgust 1983, CMC in drugi proti Komisiji, 118/83 R, točka 53;

Sodišče prve stopnje: 12. december 1995, Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, točka 25.

3.      Vprašanje dopustnosti tožbe v postopku v glavni stvari načeloma ne sme biti obravnavano v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti pridržano za presojo te tožbe. Dejansko bi odločanje o dopustnosti v fazi začasne odredbe, kadar ta ni prima facie popolnoma izključena, prejudiciralo odločitev sodišča, ki odloča v postopku v glavni stvari.

Vendar se kljub temu lahko izkaže, da mora sodišče, zlasti kadar se zatrjuje očitna nedopustnost tožbe v postopku v glavni stvari, ki je povezana s predlogom za izdajo začasne odredbe, preveriti obstoj določenih dejavnikov, na podlagi katerih je mogoče na prvi pogled sklepati, da je taka tožba dopustna.

(Glej točki 31 in 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 27. junij 1991: Bosman proti Komisiji, C‑117/91 R, točka 7;

Sodišče prve stopnje: 4. februar 1999, Peña Abizanda in drugi proti Komisiji, T‑196/98 R, točka 10 in navedena sodna praksa; 30. oktober 2003, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji, T‑125/03 R in T‑253/03 R, točka 56;

Sodišče za uslužbence: 14. december 2006, Dálnoky proti Komisiji, F‑120/06 R, točka 41.

4.      Tako v okviru sporov v zvezi z javnimi uslužbenci Unije kot v okviru splošnih sporov so akti, ki posegajo v položaj, in so posledično izpodbojni akti, le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki bi lahko vplivali na interese tožeče stranke, s tem ko bi resno spremenili njen pravni položaj.

V zvezi s tem poročilo, s katerim se zaključi preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), ne spreminja pravnega položaja oseb, ki so v njem navedene. A fortiori napoved zaključka preiskave in priprave končnega poročila ne more šteti za akt, ki posega v položaj.

Poleg tega sklep Evropskega urada za boj proti goljufijam, s katerim se uradnika ali uslužbenca povabi na zaslišanje in obvesti o podrobnih pravilih tega zaslišanja, njegovega pravnega položaja ne spreminja dovolj resno, da bi štel za akt, ki posega v položaj. Očitno je namreč, da gre za pripravljalno poizvedbo v okviru vodenja preiskave, v zvezi s katero bodo morebitno končno odločitev lahko sprejeli zadevna institucija ali pristojni nacionalni pravosodni organi na podlagi poročila OLAF, s katerim se zaključi preiskava.

(Glej točke 38, 40 in 41.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. april 2006, Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, točki 48 in 49;

Splošno sodišče: 20. maj 2010, Komisija proti Violetti in drugim, T‑261/09 P, točka 46.

5.      V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled (fumus boni juris) izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.

Pogoji v zvezi z nujnostjo in fumus boni juris so kumulativni, kar pomeni, da se mora predlog za izdajo začasnih odredb zavrniti, če eden od njih ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.

Sodnik za začasne odredbe ima v smislu celovitega presojanja široko polje proste presoje in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, ker ni nobenega pravila, ki bi določal vnaprej vzpostavljen načrt presoje, v okviru katerega bi se morala presojati potreba po odreditvi začasnih ukrepov.

(Glej točke od 55 do 57.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, točki 12 in 13;

Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, točki 20 in 22.

6.      Namen postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povračilo škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da jih je zaradi preprečitve velike in nepopravljive škode za interese tožeče stranke treba sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločitve v postopku v glavni stvari. Poleg tega je dokazno breme, da ji bo med čakanjem na izid postopka v glavni stvari nastala resna in nepopravljiva škoda, na strani stranke, ki predlaga izdajo začasnih ukrepov.

(Glej točko 59.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, točka 27.