Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (Italija) 29. maja 2019 – Irideos SpA/Poste Italiane SpA
(Zadeva C-419/19)
Jezik postopka: italiajnščina
Predložitveno sodišče
Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio
Stranki v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: Irideos SpA
Tožena stranka: Poste Italiane SpA
Vprašanja za predhodno odločanje
1. Ali je treba družbo Poste Italiane s.p.a. na podlagi zgoraj navedenih značilnosti opredeliti kot „osebo javnega prava“ v smislu člena 3(1)(d) zakonske uredbe št. 50 iz leta 2016 in referenčnih direktiv Unije (2014/23/EU1 , 2014/24/EU2 in 2014/25/EU3 )?
2. Ali mora navedena družba izvajati postopke javnega naročanja samo za dodelitev naročil, neposredno povezanih z dejavnostmi, ki se izvajajo v posebnih sektorjih na podlagi Direktive 2014/25/EU, ob uporabi katere bi se morala sama narava osebe javnega prava šteti kot zajeta s pravili iz dela II zakonika o javnih naročilih, pri čemer ima polno pogajalsko avtonomijo – in izključno predpisi zasebnega prava – za pogodbeno dejavnost, ki v ožjem pomenu ne spada v navedene sektorje, ob upoštevanju načel, določenih v uvodni izjavi 21 in členu 16 Direktive 2014/23/EU (navedena sodba združenih senatov kasacijskega sodišča št. 4899 iz leta 2018, in, za zadnji del, navedena sodba državnega sveta na občni seji št. 16 iz leta 2011)?
3. Ali se za isto družbo za pogodbe, ki ne spadajo v navedeni okvir, lasten posebnim sektorjem, še naprej uporabljajo – če so izpolnjene zahteve za osebo javnega prava – določbe splošne Direktive 2014/24/EU (in torej pravila o javnem naročanju), tudi če opravlja – sicer ne ob ustanovitvi, ampak pozneje – dejavnost, ki je predvsem podjetniško naravnana in v sistemu konkurence, kot je videti iz navedene sodbe z dne 10. aprila 2008, Ing. Aigner, C-393/06, pri čemer drugačni razlagi nasprotuje Direktiva 2014/24/EU za pogodbe, sklenjene z javnimi naročniki; uvodna izjava 21 in člen 16 navedene Direktive 2014/23/EU pa po drugi strani določata samo en domnevni parameter za izključitev osebe javnega prava, ki poslujejo v običajnih tržnih pogojih, vendar je na podlagi navedenih določb, če jih obravnavamo skupaj, jasno primarno sklicevanje na ustanovitev subjekta, če je njegov namen izpolnjevanje „potreb splošnega interesa“ (ki v obravnavani zadevi obstajajo in še niso prenehale)?
4. Ali je treba v primeru, da obstajajo oddelki, v katerih se skupaj izvajajo dejavnosti, ki spadajo v posebni sektor, in druge dejavnosti, pojem „povezanosti“ – s storitvijo v posebnem javnem interesu – razumeti neomejujoče (kot se je doslej štelo v nacionalni sodni praksi v skladu z navedeno sodbo Consiglio di Stato (državni svet) na občni seji št. 16 iz leta 2011), čemur nasprotujejo načela iz „uvodne izjave“ 16 ter člena 6 in 13 Direktive 2014/25/EU, ki za opredelitev ureditve, ki se uporablja, navajajo pojem „namena” za eno od dejavnosti, ki jih ureja zakonik o javnih naročilih? Zato je treba pojasniti, ali morajo biti zadevnemu posebnemu sektorju „namenjene“ – tudi z omejeno obveznostjo, ki je značilna za izključene sektorje – vse dejavnosti sektorja, v skladu z namenom javnega naročnika (vključno s pogodbami za redno in izredno vzdrževanje, čiščenje, opremljanje ter vratarskimi storitvami in varovanjem ali z drugimi oblikami rabe teh storitev, če se štejejo kot storitve za stranke), pri čemer so dejansko privatizirane samo dejavnosti, ki „niso gospodarska dejavnost“ javnega ali zasebnega subjekta in jih ta lahko prosto opravlja na popolnoma različnih področjih, za njihovo ureditev se uporablja civilni zakonik, pristojno pa je redno sodišče (take vrste je na primer, če je upoštevno v obravnavani zadevi, nedvomno bančna storitev, ki jo opravlja družba Poste Italiane, vendar pa ne velja enako za ponudbo in uporabo instrumentov elektronskih komunikacij, če služijo celotnemu področju dejavnosti skupine, čeprav so posebej pomembni prav za bančno dejavnost). Ne zdi se odveč poudariti, da trenutno prevladujoča omejujoča razlaga povzroča „neravnovesje“, če za upravljanje podobnih ali povezanih sektorjev uvaja popolnoma drugačna pravila za oddajo del ali storitev: na eni strani so podrobna jamstva, ki jih določa zakonik o javnem naročanju za določitev druge pogodbene stranke, na drugi strani pa popolna pogajalska samostojnost podjetnika, ki lahko sklepa pogodbe izključno glede na svoje ekonomske interese brez jamstev glede preglednosti, ki se zahtevajo za posebne in za izključene sektorje;
5. Ali je objava – na način, določen na nacionalni ravni in na ravni Unije – javnega razpisa v skladu z zakonikom o javnih naročilih lahko pomembna za namen določitve namembnega področja javnega naročila, oziroma zadevnega posebnega sektorja, v katerega spada javno naročilo skladno z razširjenim pojmom „povezanosti“ iz vprašanja št. 4]zgoraj, oziroma – podredno – ali se lahko šteje, da ugovor nepristojnosti upravnega sodišča, ki ga uveljavlja subjekt, ki je objavil javni razpis, ali subjekti, ki so uspešno sodelovali na navedenem razpisu, pomeni zlorabo pravice v smislu člena 54 Listine iz Nice kot ravnanje, ki – čeprav samo po sebi ne more vplivati na pristojnost (prim. glede tega tudi navedena sodba državnega sveta na občni seji št. 16 iz leta 2011) – je pomembno vsaj za povračilo škode in stroškov postopka, ker ogroža varstvo legitimnih pričakovanj udeležencev na javnem razpisu, ki niso bili uspešni in so tožeče stranke?
____________
1 Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL 2014, L 94, str. 1).
2 Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65).
3 Direktiva 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES (UL 2014, L 94, str. 243).