Pritožba, ki jo je Associazione Nazionale GranoSalus - Liberi Cerealicoltori & Consumatori (Associazione GranoSalus) vložila 15. aprila 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 14. februarja 2019 v zadevi T-125/18, Associazione GranoSalus/Komisija

(Zadeva C-313/19 P)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Pritožnik: Associazione Nazionale GranoSalus - Liberi Cerealicoltori & Consumatori (Associazione GranoSalus) (zastopnik: G. Dalfino, avvocato)

Druga stranka v postopku: Evropska komisija

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

1.     Pritožba zoper sklep Splošnega sodišča temelji na kršitvi člena 263, četrti odstavek, PDEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah skupaj s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

2.    Pritožnik najprej navaja kršitev člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima Associazione GranoSalus procesno upravičenje na podlagi procesnega upravičenja, ki ga imajo individualno njegovi člani, saj se izpodbijana Izvedbena uredba (EU) št. 2017/2324 „nanje neposredno in posamično nanaša“ kot „izpodbijani predpis, ki se nanje neposredno nanaša […] a ne potrebuje izvedbenih ukrepov.“

V zvezi s tem združenje navaja, da je Splošno sodišče storilo napako pri uporabi zadevne določbe, saj je menilo, da pogoj posamičnega nanašanja ni bil izpolnjen, ker „se izpodbijani akt na nekatere člane pritožnika domnevno nanaša v njihovem splošnem svojstvu potrošnikov in državljanov Unije“ (točka 57 sklepa).

Ta opredelitev članov pritožnika GranoSalus pa je napačna glede na statut združenja, ki svoje člane in prek njih združenje šteje za nosilce in promotorje interesa, ki je varstvo potrošnikov in kmetijskih proizvajalcev zlasti z izvajanjem ukrepov „katerih cilj je boj, zlasti na ravni Unije, zoper morebiten dvig ravni mikrotoksinov in drugih onesnaževal zaradi varovanja zdravja potrošnikov in zlasti otrok.“

Ker je pogoj posamičnega nanašanja skupaj s pogojem neposrednega nanašanja izpolnjen, je Splošno sodišče storilo napako, ker je sprejelo odločitev, ne da bi to upoštevalo.

3.    Združenje tudi navaja, da je Splošno sodišče v sklepu napačno menilo, da pogoj neposrednega nanašanja, ki je potreben za dopustnost, v skladu s členom 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU ni bil izpolnjen, ker naj bi obstajali domnevni nacionalni izvedbeni ukrepi za izpodbijano Uredbo (EU) št. 2017/2324, pri čemer je svojo odločitev v zvezi s tem obrazložilo z „obnovitvijo dovoljenj za dajanje v promet fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo aktivno snov „glifosat“, ki so jo odobrile države članice“, saj so se taki akti šteli za „izvedbene ukrepe izpodbijanega akta v smislu člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU“ (točki 84 in 85 izpodbijanega sklepa).

Napačnost te presoje ponazarja okoliščina, izkazana v aktih, da je država članica, v kateri ima združenje in njegovi člani sedež (Italija), Uredbo (EU) št. 2017/2324 izvršila prek okrožnice Ministrstva za zdravje z dne 19. decembra 2017, s katero je bilo zgolj samodejno podaljšano dovoljenje za aktivno snov „glifosat“ za obdobje, ki ne presega pet let, pri čemer je bilo hkrati podaljšano dovoljenja za fitosanitarne proizvode, ki vsebujejo glifosat, do 15. decembra 2022, brez kakršne koli diskrecijske presoje tudi glede tehničnih zahtev iz Prilog I in II k Uredbi (EU) št. 2017/2324.

Združenje v zvezi s tem navaja, da tudi če bi bilo ministrsko okrožnico z dne 19. decembra 2017 treba šteti za izvedbeni ukrep, Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da ta okrožnica ne more biti predmet tožbe pred nacionalnimi sodišči, ker je taka tožba na podlagi italijanskega prava in sodne prakse na tem področju [Consiglio di Stato (državni svet), sodba št. 6243 z dne 9. novembra 2005] izključena.

4.    Združenje nadalje izpodbija sklep zaradi kršitve člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU, ker Splošno sodišče ni upoštevalo predmeta spora kot je opredeljen v začetni vlogi. Združenje v zvezi s tem ugotavlja, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da neposredni učinki, ki jih ima izpodbijana uredba na združenje in prek njega na njegove člane izhajajo iz potencialne kancerogenosti aktivne snovi „glifosat“ (glej študijo Mednarodnega centra za raziskave raka (IARC), objavljeno 20. marca 2015, ki v izpodbijani Uredbi (EU) št. 2017/2324 ni bila upoštevana), katere odobritev je v izključni pristojnosti Evropske unije in se zanjo ne zahteva, da je predmet dovoljenja, ki spada v pristojnost držav članic, in to zato ker nacionalno dovoljenje fitosanitarnega proizvoda ne zajema nobene ocene glede aktivne snovi „glifosat“, ki je že bila „predhodno“ odobrena s strani Evropske unije, kar posledično izključuje, da bi italijanska država imela pristojnost za dovolitev ali zavrnitev dajanja na trg fitosanitarnih proizvodov z aktivno snovjo „glifosat“. V tem primeru je Splošno sodišče preizkusilo pogoje iz člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavk, PDEU, ne da bi upoštevalo trditve, navajane v okviru spora, in sicer, da so ostanki glifosata v podtalnici, živilih (testeninah) in v tleh in da njegovo dajanje na trg škodi ozemlju, državljanom držav članic in interesom, ki jih zastopa združenje in prek njega njegovi člani.

Splošno sodišče bi torej moralo nanašanje v smislu prej navedenega člena 263 preučiti glede na to okoliščino in določbe statuta združenja ter glede na legitimacijo njegovih članov, česar pa v sklepu ni storilo.

5.    Ob opiranju na prej navedeno združenje izpodbija razlago člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU, ki jo je podalo prvostopenjsko sodišče in ki tej določbi odvzema učinek in je v nasprotju z voljo evropskega zakonodajalca. V zvezi s tem se pritožnik sklicuje na preudarke generalnih pravobranilcev v različnih postopkih (glej zlasti sklepne predloge v zadevi C-456/13 P; v zadevi C-583/11 P ; in v združenih zadevah od C-622/16 P do C-624/16 P), v skladu s katerimi bi taka restriktivna razlaga členu 263 odvzela smisel in konkretni učinek.

Glede na prej navedeno združenje trdi, da je razlaga člena 263, četrti odstavek, zadnji del stavka, PDEU, ki jo je Splošno sodišče podalo v izpodbijanem sklepu, očitno v nasprotju s členom 47 Listine o temeljnih pravicah [„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Vsakdo ima pravico, da se o njegovi zadevi [odloča] pravično (…)“ ] in členoma 6 (Pravica do poštenega sojenja) ter 13 (Pravica do učinkovitega pravnega sredstva) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj preprečuje predvideno možnost predložitve zadeve Splošnemu sodišču zaradi neposrednega nanašanja v takem dejanskem položaju in neupravičeno posega v sistem varstva pravic, ki je vzpostavljen s pravom Unije.

Predlog

Associazione GranoSalus Sodišču predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča v zadevi T 125/18 – v katerem je bila ugotovljena nedopustnost tožbe in izključen procesno upravičenje članov združenja zaradi domnevnega neobstoja posamičnega nanašanja izpodbijane uredbe na te člane in zaradi obstoja nacionalnih izvedbenih ukrepov, ki naj bi izključevali tudi neposredno nanašanje – in da naj zato za dopustno razglasi tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe (EU) št. 2017/2325 in predloge ukrepov, ki so v njej navedeni, vključno s pripravljalnimi ukrepi, in zadevo vrne Splošnemu sodišču, da o njej meritorno odloči.

____________