Language of document : ECLI:EU:F:2014:272

SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(prvi senat)

z dne 12. decembra 2014

Zadeva F‑63/11 RENV

Luigi Macchia

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Vrnitev zadeve Sodišču za uslužbence po razveljavitvi – Nepodaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Očitna napaka pri presoji – Očitno nedopustna in očitno neutemeljena tožba“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero je L. Macchia predlagal zlasti razglasitev ničnosti odločbe zaradi molka organa, s katero ni bila podaljšana njegova pogodba začasnega uslužbenca ter po potrebi razglasitev ničnosti odločbe z dne 22. februarja 2011 o zavrnitvi pritožbe, vložene zoper odločbo zaradi molka organa, in posledično njegovo vrnitev na delovno mesto, na katerem je bil zaposlen v Evropskem uradu za boj proti goljufijam (OLAF). Podredno je predlagal, naj se Evropski komisiji naloži povračilo premoženjske škode in naj se ji vsekakor naloži povračilo nepremoženjske škode, ocenjene ex æquo et bono na znesek v višini 5.000 EUR, ter plačilo stroškov.

Odločitev: Tožba se zavrže kot delno očitno nedopustna in zavrne kot delno očitno neutemeljena. L. Macchia nosi svoje stroške, priglašene v zadevah F‑63/11, T‑368/12 P in F‑63/11 RENV, ter stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija v zadevah F‑63/11 in F‑63/11 RENV. Evropska komisija nosi svoje stroške, priglašene v zadevi T‑368/12 P.

Povzetek

Uradniki – Začasni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Upoštevanje interesov zadevnega uslužbenca in službe

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 2(a), 8, prvi odstavek, in 47(b)(i))

Možnost podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca pomeni zgolj možnost, o kateri presodi pristojni organ, saj imajo institucije široko diskrecijsko pravico pri organizaciji svojih služb glede na svoje naloge in ob upoštevanju teh pri razporejanju svojega osebja, vendar pod pogojem, da je razporeditev v interesu službe.

Pristojni organ mora pri odločanju o položaju uslužbenca upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, pri čemer ne upošteva samo interesa službe, temveč med drugim tudi interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, ki izraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so bili s Kadrovskimi predpisi in po analogiji s Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev oblikovani v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci.

Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki se v tem smislu priznava institucijam, pa je nadzor sodišča omejen na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil.

V zvezi s tem je napako mogoče opredeliti kot očitno, le kadar jo je mogoče zlahka odkriti z vidika meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje pooblastila za odločanje.

Začasni uslužbenci s pogodbo za določen čas se ne morejo sklicevati na pravico do stalnosti zaposlitve, ki bi za institucijo pomenila obveznost, da pred odločitvijo o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca v tej kategoriji preveri, ali je zadnjenavedenega mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto.

Tako organu, pooblaščenemu za sklepanje pogodb o zaposlitvi, za spoštovanje dolžnosti skrbnega ravnanja in interesa službe pred odločitvijo o nepodaljšanju pogodbe začasnega uslužbenca ni treba predhodno preučiti možnosti prerazporeditve zadevnega uslužbenca na drugo delovno mesto.

(Glej točke od 40 do 44 in 46.)

Napotitev na:

Sodišče: sodba Klinke/Sodišče, C‑298/93 P, EU:C:1994:273, točka 38;

Sodišče prve stopnje: sodbe Kyrpitsis/Ekonomsko-socialni odbor Evropskih skupnosti, T‑13/95, EU:T:1996:50, točka 52; Potamianos/Komisija, T‑160/04, EU:T:2008:438, točka 30; Evropska ustanova za usposabljanje/Landgren, T‑404/06 P, EU:T:2009:313, točka 162;

Splošno sodišče Evropske unije: sodba Evropska agencija za zdravila/BU, T‑444/13 P, EU:T:2014:865, točka 28, ter navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: sodba Canga Fano/Svet, F‑104/09, EU:F:2011:29, točka 35.