SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
z dne 19. junija 2007
Zadeva F-54/06
John Davis in drugi
proti
Svetu Evropske unije
„Javni uslužbenci – Uradniki – Pokojnine – Korekcijski koeficienti – Upokojitev po začetku veljavnosti Kadrovskih predpisov v različici, ki se uporablja od 1. maja 2004 – Uporaba korekcijskih koeficientov, izračunanih na podlagi povprečnih življenjskih stroškov v državi prebivališča upokojencev – Prehodna ureditev – Odprava korekcijskih koeficientov glede pokojninskih pravic, pridobljenih po začetku veljavnosti Kadrovskih predpisov v različici, ki se uporablja od 1. maja 2004“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero J. Davis in trije drugi uradniki Sveta predlagajo razglasitev ničnosti odločb Sveta o določitvi njihovih pravic do starostne pokojnine, ker za del njihovih pokojninskih pravic, ki so ga pridobili po 30. aprilu 2004, ni uporabljen korekcijski koeficient in ker je korekcijski koeficient, uporabljen za del njihovih pokojninskih pravic, ki so ga pridobili pred 1. majem 2004, drugačen od tistega, ki se uporablja za plačilo uradnikov Evropskih skupnosti, ki so aktivno zaposleni v Združenem kraljestvu ali na Danskem.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Pokojnine – Korekcijski koeficient – Odprava za pokojninske pravice, pridobljene po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 82(1); Priloga XIII, člen 20; Uredba Sveta št. 723/2004)
2. Uradniki – Pokojnine – Korekcijski koeficient – Odprava za pokojninske pravice, pridobljene po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 82(1); Priloga XIII, člen 20; Uredba Sveta št. 723/2004)
3. Uradniki – Pokojnine – Korekcijski koeficient – Odprava za pokojninske pravice, pridobljene po začetku veljavnosti Uredbe št. 723/2004
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 82(1))
4. Prosto gibanje oseb – Delavec – Pojem – Uradnik Skupnosti – Vključitev – Upokojeni uradnik Skupnosti – Izključitev
(člen 18 ES in člen 39 ES)
5. Državljanstvo Evropske unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Upokojeni uradniki Skupnosti
(člen 18 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 82(1))
1. Načelo enakega obravnavanja ni kršeno, če je različno obravnavanje različnih kategorij uradnikov utemeljeno na podlagi objektivnega in razumnega merila in če so te razlike sorazmerne s ciljem zadevnega razlikovanja.
Kar zadeva odpravo korekcijskih koeficientov za pokojninske pravice, pridobljene od 1. maja 2004, izvedeno z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, je različno obravnavanje uradnikov, upokojenih po začetku veljavnosti spremembe Kadrovskih predpisov, in uradnikov, upokojenih nekaj mesecev pred začetkom veljavnosti te spremembe, skladno z načelom enakega obravnavanja, ker bi se samo za zadnjenavedene uradnike uporabil korekcijski koeficient za celotno pokojnino. Ta razlika je utemeljena na podlagi objektivnega in razumnega merila, in sicer upokojitve uradnikov pred začetkom veljavnosti spremembe Kadrovskih predpisov ali po njej. Poleg tega se z vidika ciljev navedene spremembe Kadrovskih predpisov pri tem različnem obravnavanju upošteva zahteva po sorazmernosti, saj se – čeprav so bili prvonavedeni upokojeni po datumu začetka veljavnosti te spremembe – za vse njihove pravice, pridobljene pred tem datumom, še naprej uporabljajo korekcijski koeficienti, in celo isti korekcijski koeficienti, kot se uporabljajo za uradnike, upokojene pred tem datumom. Te ugotovitve so poleg tega potrjene s premislekom, da zakonodajalec ni sprejel pravil, ki negativno vplivajo samo na pokojninske pravice, pridobljene od 1. maja 2004, ampak je sprejel tudi pravila, ki negativno vplivajo na pokojninske pravice, pridobljene pred tem datumom, tako da je v prehodnem obdobju, ki se je končalo 30. aprila 2008, korekcijske koeficiente po glavnih mestih postopoma zamenjal s korekcijskimi koeficienti po državah, ki so manj ugodni za upokojence.
Še bolj jasno je, da različnega obravnavanja nikakor ni mogoče šteti za samovoljno ali očitno neprimerno diskriminacijo glede na cilj spremembe Kadrovskih predpisov. Šele če obstaja taka diskriminacija, je namreč mogoče sprejeti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, kadar se uveljavlja zoper ukrepe, sprejete na področju, na katerem ima zakonodajalec diskrecijsko pravico, kot velja za urejanje pokojninskega sistema.
(Glej točke 64, 74 in 75.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 16. marec 2004, Afari proti ECB, T-11/03, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑267, točka 65;
Sodišče za uslužbence: 23. januar 2007, Chassagne proti Komisiji, F‑43/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 91.
2. Na področju, na katerem ima zakonodajalec diskrecijsko pravico, kot je urejanje pokojninskega sistema, sodišče pri nadzoru nad upoštevanjem načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije preverja samo, da zadevna institucija ni izvajala samovoljnega ali očitno neprimernega razlikovanja.
Zakonodajalec ni presegel teh meja, ko je z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev odpravil vse korekcijske koeficiente za pokojninske pravice, pridobljene od 1. maja 2004. Ne obstaja namreč nobeno načelo „enakega obravnavanja glede kupne moči“ upokojencev Skupnosti kot višje načelo prava Skupnosti, obstajata pa splošni načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki ju mora zakonodajalec izvajati na način in s sredstvi, ki se mu zdijo najprimernejši. Svet je ob upoštevanju diskrecijske pravice zakonodajalca na področju urejanja pokojninskega sistema popolnoma upravičeno sprejel sistem za izvajanje načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, tako da je odpravil korekcijske koeficiente in zagotovil, da bi uradniki prejemali enako nominalno pokojnino, če bi plačevali enake prispevke, kar sicer na splošno velja v pokojninskih sistemih, ki obstajajo v drugih mednarodnih organizacijah. Zato je upravičeno sklepal, da so korekcijski koeficienti zaradi evropskega povezovanja vse manj potrebni in da bi se upokojenci vse bolj odločali za stalno prebivališče v prejšnji državi opravljanja dela ali drugi državi članici, ki ni matična država; Svet je poleg tega lahko upošteval željo, da se preprečijo goljufije ter dragi in zapleteni postopki preverjanja kraja dejanskega prebivališča upokojencev.
Zakonodajalec lahko poleg tega svobodno spreminja Kadrovske predpise s sprejemanjem določb za zadevne uradnike, ki so manj ugodne od prej veljavnih, te svobode pa ne more ovirati sklicevanje na katero koli načelo enakosti „glede kupne moči“. Vendar mora zakonodajalec, če obstajajo pridobljene pravice uradnikov, določiti dovolj dolgo prehodno obdobje, da v pokojninskem sistemu prepreči nepričakovano spremembo pravil za izplačevanje pokojnin. To varstvo, če velja tudi za uradnike, upokojene po začetku veljavnosti spremembe Kadrovskih predpisov, se lahko uporablja samo za pravice, ki so jih ti pridobili pred začetkom veljavnosti te spremembe.
(Glej točke 65, 78 in od 80 do 82.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 30. september 1998, Losch proti Sodišču, T‑13/97, RecFP, str. I‑A‑543 in II‑1633, točke 113, 121 in 122; 30. september 1998, Busacca in drugi proti Računskemu sodišču, T‑164/97, RecFP, str. I‑A‑565 in II‑1699, točke 49, 58 in 59; 6. julij 1999, Séché proti Komisiji, združeni zadevi T‑112/96 in T‑115/96, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑623, točki 127 in 132; 8. januar 2003, Hirsch in drugi proti ECB, združene zadeve T‑94/01, T‑152/01 in T‑286/01, RecFP, str. I‑A‑1 in II‑27, točka 51; 26. februar 2003, Drouvis proti Komisiji, T‑184/00, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑297, točka 57, potrjena s sodbo Sodišča, 29. april 2004, Drouvis proti Komisiji, C‑187/03 P, neobjavljena v Recueil; 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T‑135/05, ZOdl. JU, str. I-A-2-297 in II-A-2-1527, točke 71, 72, 78, 79, 85, 87, 97, 100 in 105;
Sodišče za uslužbence: 23. januar 2007, Chassagne proti Komisiji, F‑43/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 62.
3. Z odpravo korekcijskih koeficientov za pokojninske pravice, pridobljene od 1. maja 2004, izvedeno z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, nista kršeni načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije v zvezi z upokojenci, ki prebivajo v državi članici z visokimi življenjskimi stroški, glede na upokojence, ki prebivajo v državi članici z nižjimi življenjskimi stroški. Taka ugotovitev velja tudi za primerjavo upokojencev, ki ne prebivajo v Belgiji, in tistih, ki tam prebivajo.
Po eni strani, če navedena odprava korekcijskih koeficientov povzroči razlike v kupni moči med upokojenci, glede na to, ali se nastanijo v državi z visokimi ali nizkimi življenjskimi stroški, take razlike temeljijo na objektivnem in razumnem merilu, in sicer na enakem znesku prispevkov, ki so jih uradniki plačevali med kariero, po drugi strani pa so te razlike vsaj v prvih letih izvajanja novega pokojninskega sistema sorazmerne s cilji spremembe Kadrovskih predpisov. Uradniki, upokojeni po začetku veljavnosti spremembe Kadrovskih predpisov, bodo v teh letih namreč pridobili večino svojih pokojninskih pravic, tako da se bodo zanje uporabili sintetični koeficienti, ki bodo precej blizu tistim, ki bi se zanje uporabili, če bi se s spremembo Kadrovskih predpisov ohranil sistem korekcijskih koeficientov. Samo če bi v nasprotju z napovedmi Sveta razlike med življenjskimi stroški v državah članicah obstajale tudi v prihodnosti, bi se lahko različno obravnavanje upokojencev, ki so se nastanili v krajih z visokimi življenjskimi stroški, in tistih, ki so se nastanili v krajih z nizkimi življenjskimi stroški, ob upoštevanju neobstoja korekcijskih koeficientov za velik del pokojninskih pravic in če Svet ne bi sprejel korektivnih ukrepov, izkazalo za nesorazmerno s cilji spremembe Kadrovskih predpisov.
Poleg tega posledice odprave korekcijskih koeficientov na podlagi istih premislekov in ob upoštevanju diskrecijske pravice zakonodajalca na področju urejanja pokojninskega sistema ne morejo biti samovoljna ali očitno neprimerna diskriminacija glede na cilje spremembe Kadrovskih predpisov.
(Glej točke od 84 do 87.)
4. Uradnik Evropskih skupnosti ima status delavca migranta in kot državljan Skupnosti, ki dela v državi članici, ki ni matična država, ne izgubi statusa delavca v smislu člena 39(1) ES zaradi zaposlitve pri mednarodni organizaciji, čeprav so pogoji njegovega vstopa v državo zaposlitve in bivanja v njej posebej urejeni z mednarodno konvencijo. Nasprotno pa se upokojenci Skupnosti ne morejo sklicevati na načeli prostega gibanja in svobode ustanavljanja, ki se nanašata predvsem na opravljanje gospodarske dejavnosti, ampak samo na člen 18 ES, ki državljanom Skupnosti zagotavlja pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic.
(Glej točke od 96 do 98.)
Napotitev na:
Sodišče: 15. marec 1989, Echternach in Moritz, združeni zadevi 389/87 in 390/87, Recueil, str. 723, točka 11; 16. december 2004, My, C‑293/03, ZOdl., str. I‑12013, točka 37; 16. februar 2006, Öberg, C‑185/04, ZOdl., str. I‑1453, točka 12.
5. Člen 18 ES državljanom Skupnosti zagotavlja pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki izhaja neposredno iz statusa državljana Evropske unije, ki je podeljen s členom 17 ES in naj bi bil temeljni status državljanov držav članic. Ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbo in sekundarno zakonodajo, lahko že sam člen 18 ES za državljane Evropske unije ustvarja pravice, ki jih lahko uveljavljajo pred sodiščem. Ta določba bi tako lahko, če ne bi za ta namen obstajalo posebno pravilo, utemeljevala pravico, da se upokojeni uradniki Skupnosti nastanijo v državi članici po svoji izbiri.
Ne samo ukrepi, ki bi vključevali neposredne prepovedi in omejitve, ampak tudi ukrepi, ki bi zadevne osebe odvračali od nastanitve v drugi državi članici, bi pomenili kršitev pravice do prostega gibanja. Vendar iz člena 18 ES ni mogoče izpeljati pozitivne obveznosti za zakonodajalca Skupnosti, da upravičencem do pokojnin Skupnosti dodeli finančni dodatek v obliki korekcijskih koeficientov, s katerim bi nadomestil višje življenjske stroške, ugotovljene v državi članici, v kateri bi se upokojenec želel nastaniti; namreč, če ne more iti za neenako obravnavanje glede na druge upokojence Skupnosti, ki so se odločili nastaniti se v isti državi članici, so nevšečnosti nastanitve v tej državi, ki so posledica splošnih in objektivnih položajev, ki lahko vplivajo na vse upokojence, celo na druge osebe, ki se nastanijo v isti državi, posledica svobodne odločitve zadevne osebe za kraj stalnega prebivališča po upoštevanju vseh prednosti in slabosti te odločitve in se nikakor ne morejo šteti za implicitne ovire prostemu gibanju.
(Glej točke od 98 do 100.)
Napotitev na:
Sodišče: 1. februar 1996, Perfili, C‑177/94, Recueil, str. I‑161, točke od 17 do 19; 17. september 2002, Baumbast in R, C‑413/99, Recueil, str. I‑7091, točke 82, 84 in 86; 2. oktober 2003, Garcia Avello, C‑148/02, Recueil, str. I‑11613, točke od 21 do 24; 12. julij 2005, Schempp, C‑403/03, ZOdl., str. I‑6421, točke od 45 do 47; 16. februar 2006, Rockler, C‑137/04, ZOdl., str. I‑1441, točke od 17 do 19; 26. oktober 2006, Tas-Hagen in Tas, C‑192/05, ZOdl., str. I‑10451; 9. november 2006, Turpeinen, C‑520/04, ZOdl., str. I‑10685, točka 13; 11. januar 2007, ITC, C‑208/05, ZOdl., str. I‑181, točki 31 in 33; 30. januar 2007, Komisija proti Danski, C‑150/04, ZOdl., str. I‑1163, točke od 41 do 45.