SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
(prvi senat)
z dne 13. septembra 2011
Zadeva F‑101/09
AA
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Imenovanje – Začasni uslužbenci, imenovani v uradnike – Razvrstitev v naziv – Izvršitev pravnomočne sodbe – Izguba možnosti“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero AA predlaga razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bil razvrščen v naziv AD 6, plačilni razred 2, in, podredno, naložitev Komisiji, naj plača odškodnino za izgubo možnosti za zaposlitev na podlagi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici, ki je veljala pred 1. majem 2004, in izgubo možnosti za prejemanje boljše plače.
Odločitev: Komisija mora tožeči stranki iz naslova premoženjske škode, nastale pred razglasitvijo te sodbe, plačati znesek, ki je enak razliki med plačo – po odbitku prispevkov za socialno varnost in davkov – ki bi jo prejela, če bi bila 1. avgusta 2004 zaposlena kot uradnica v vmesnem razredu A*6 in bi tako njena kariera potekala v skladu s plačilnimi razredi, določenimi v Kadrovskih predpisih za uradnike Evropske unije, in s povprečnim obdobjem, v katerem uradnik ostane v posameznem nazivu, kakor izhaja iz Priloge I, točka B, h Kadrovskim predpisom, ter plačo – po odbitku prispevkov za socialno varnost in davkov – ki jo je tožeča stranka prejela med 1. avgustom 2004 in dnevom razglasitve te sodbe najprej kot nacionalna uradnica in nato od 15. marca 2009 kot uradnica Evropske unije, pri čemer je treba za to razliko uporabiti koeficient 0,8. Komisija mora tožeči stranki iz naslova premoženjske škode, nastale po razglasitvi te sodbe, plačati 120.000 EUR. Komisija mora tožeči stranki plačati že zapadle zneske, ki so dolgovani zaradi izvršitve te sodbe, povečane za zamudne obresti, ki se izračunajo od datumov, na katere so ti zneski zapadli, in če so ti datumi pred 15. marcem 2009, pa od tega datuma. Te obresti je treba izračunati po obrestni meri, ki jo je Evropska centralna banka določila za glavne transakcije refinanciranja in se uporablja v zadevnem obdobju, povišani za dve točki. Komisija mora tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode plačati 2000 EUR odškodnine. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tretjino svojih stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Pravno sredstvo – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi uvrstitve na rezervni seznam
(člen 233 ES; člen 266 PDEU)
2. Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba, vložena brez predhodnega postopka na podlagi Kadrovskih predpisov – Odškodninski zahtevek, povezan s predlogom za razglasitev ničnosti, za povrnitev škode, nastale zaradi delnega neobstoja ukrepov za izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti – Dopustnost
(člen 233 ES; člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
3. Uradniki – Pravno sredstvo – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov – Posebne težave – Pravično nadomestilo za škodo, ki je bila tožeči stranki povzročena zaradi akta, razglašenega za ničnega
(člen 233 ES; člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))
4. Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Neizpolnitev obveznosti izvršitve sodbe o razglasitvi ničnosti – Nepravilno ravnanje organa, ki je samo po sebi povzročilo nepremoženjsko škodo
1. V skladu s členom 233 ES (po spremembi postal člen 266 PDEU) mora institucija, katere akt je sodišče Unije razglasilo za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti, da nadomesti posledice nezakonitosti, ki jo je storila. Tako mora uprava zadevnega uradnika načeloma postaviti v točno tak položaj, v kakršnem bi bil danes, če ne bi bilo ugotovljene nezakonitosti. Da bi uprava popravila posledice, ki jih je lahko imela navedena nezakonitost, in pod pogojem, da je bilo legitimno pričakovanje zadevnih oseb ustrezno spoštovano, lahko za ta namen sprejme akt z retroaktivnim učinkom.
Kar zadeva izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti zavrnitve uvrstitve na rezervni seznam natečaja, ta uvrstitev za zadevno osebo pomeni le pridobitev upravičenja in ne pravice do imenovanja v uradnika, še manj v določenem roku, in to tudi če sposobnosti zadevne osebe ustrezajo potrebam službe. Zato, čeprav bi bila zadevna oseba ab initio uvrščena na rezervni seznam, ne bi bila nujno zaposlena pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.
(Glej točki 41 in 44.)
Napotitev na:
Sodišče: 22. december 2008, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, C‑443/07 P, točka 112;
Sodišče prve stopnje: 31. marec 2004, Girardot proti Komisiji, T‑10/02, točka 49; 11. julij 2007, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, T‑58/05, točka 52;
Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Smadja proti Komisiji, F‑135/07, točka 48.
2. Odškodninske zahtevke, povezane z izvršitvijo pravnomočne sodbe, ki se ne nanašajo na to, da bi bile odločbe, ki jih uprava sprejme, da bi ravnala v skladu s sodbo o razglasitvi ničnosti, v nasprotju s to sodbo, temveč se nanašajo na to, da bi sprejete odločbe omogočile le delno nadomestitev posledic storjene nezakonitosti, zaradi česar bi vseeno šlo za primer neizvršitve pravnomočne sodbe, je treba obravnavati kot očitek organu, pristojnemu za imenovanja, da na podlagi člena 233 ES (po spremembi postal člen 266 PDEU) ni sprejel ukrepa, podobnega ukrepu, ki ga določajo Kadrovski predpisi, v smislu člena 90(2) navedenih predpisov. Ker nesprejetje ukrepa, ki ga določajo Kadrovski predpisi, pomeni akt, ki posega v položaj, proti kateremu ima uradnik pravico takoj, to je v treh mesecih, vložiti pritožbo, ne da bi bilo treba za njeno dopustnost vložiti zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, mora ista rešitev veljati za odškodninske zahtevke, saj uradnik upravi očita, da ni sprejela vseh ukrepov, zahtevanih s členom 233 ES, ki je po spremembi postal člen 266 PDEU.
To še zlasti velja, ker bi bila v vsakem primeru zahteva, da uradnik, ki zahteva izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti, izrečene v njegovo korist, vloži na eni strani pritožbo zoper odločbo uprave, ki naj bi pomenila napačno izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti, in na drugi strani ločen odškodninski zahtevek na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ki bi v primeru zavrnitve uprave moral privesti tudi do vložitve pritožbe, v nasprotju z zahtevami po ekonomičnosti postopka, ki jih nalaga načelo upoštevanja razumnega roka.
(Glej točki 75 in 76.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: 17. april 2007, C in F proti Komisiji, F‑44/06 in F‑94/06, točka 57 in navedena sodna praksa ter točka 58.
3. Kadar izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti pomeni posebno težavo, ki je na primer povezana s tem, da ni mogoče ugotoviti, ali bi bila tožeča stranka zaposlena pred določenim datumom, zadevna institucija lahko izpolni svoje obveznosti, ki izhajajo iz člena 233 ES (po spremembi postal člen 266 PDEU), tako, da sprejme odločitev, s katero je mogoče pravično nadomestiti škodo, ki za zadevno osebo nastane z odločbo, ki je bila razglašena za nično. Iz tega sledi, da bi morala uprava, ker ima možnost povrniti škodo tožeči stranki, to storiti za nadomestitev finančnih posledic, ki sta jih za tožečo stranko imeli izguba možnosti, da bi bila zaposlena prej, kot je bila, ter zato izguba možnosti, da bi prejela boljšo plačo, do zdaj bolj napredovala na poklicni poti, imela boljše karierne možnosti in bila upravičena do boljše pokojnine. Izguba možnosti, kot je zlasti izguba možnosti za zaposlitev in zato zgodnejše napredovanje, namreč pomeni dejansko in gotovo premoženjsko škodo, ki jo je zato mogoče povrniti.
Za določitev višine odškodnine, ki bi jo bilo treba plačati tožeči stranki z obrazložitvijo, da je uprava, s tem ko je njeno ime samo uvrstila na rezervni seznam, le delno izvršila sodbo o razglasitvi ničnosti in torej le delno nadomestila posledice nezakonitosti, ki jo je storila natečajna komisija, je treba ugotoviti naravo možnosti, ki je bila odvzeta tožeči stranki, in datum, od katerega bi tožeča stranka lahko izkoristila to možnost, ter nato številčno oceniti navedeno možnost in nazadnje določiti, kakšne so bile finančne posledice za tožečo stranko zaradi te izgubljene možnosti.
Tožeči stranki je bila odvzeta možnost, da bi bila zaposlena prej, kot je bila, ter da bi bila zato ob upoštevanju pravil, ki se uporabljajo za napredovanje v plačilni razred in povprečno obdobje, v katerem uradnik ostane v posameznem nazivu, upravičena do boljših osebnih prejemkov, kot jih je dejansko prejemala, in bi do zdaj bolj napredovala na poklicni poti, imela boljše karierne možnosti in bila upravičena do boljše pokojnine. Iz tega sledi, da je treba finančne posledice, ki jih je povzročila ta izguba možnosti, presojati glede na razliko med plačami in pokojninami, ki bi jih tožeča stranka lahko prejela, ter plačami in pokojninami, ki jih je in bo prejela.
Upravičenje do zaposlitve, ki ga ima vsaka oseba, ki je uspešna na natečaju in uvrščena na rezervni seznam, se spremeni v možnost za zaposlitev šele od datuma, ko je prosto delovno mesto, za katero je razumno mogoče sklepati, da se na njem ta oseba lahko zaposli. Če bi bila tožeča stranka ab initio uvrščena na rezervni seznam, je več kot verjetno, da bi bila zaposlena na delovnem mestu, na katerem je prej delala kot začasni uslužbenec, ker je delo opravljala popolnoma zadovoljivo in je zato pridobila delovne izkušnje na tem delovnem mestu. Ni namreč sporno, da so uspešne delovne izkušnje pomemben pokazatelj, ki ga je treba upoštevati pri odločitvi o izbiri kandidata za zaposlitev.
Možnost, ki je bila osebi odvzeta, je treba določiti objektivno v obliki matematičnega količnika. Kar zadeva izgubo možnosti za prejemanje boljše plače, ki je odvisna od možnosti, ki jo je oseba imela, da dobi zaposlitev, ki ji lahko zagotavlja boljše osebne prejemke, je tak količnik mogoče izračunati na podlagi različnih dejavnikov, kot so zlasti pretekle izkušnje kandidata pri instituciji in stopnja skladnosti med njegovimi kvalifikacijami in opisom zadevnega delovnega mesta. Kadar pa možnosti, ki je bila odvzeta tožeči stranki, ni mogoče številčno oceniti v obliki matematičnega količnika, je nastalo škodo mogoče oceniti ex aequo et bono. Iz tega je torej treba sklepati, da lahko Sodišče za uslužbence za ocenitev škode, ki jo je utrpela tožeča stranka, pravično določi matematični količnik, ki se uporabi in ki odraža nastalo izgubo možnosti.
Za oceno finančnih posledic izgube možnosti je treba najprej na podlagi napovedi določiti finančni dobiček, ki bi ga lahko pričakovala oseba, ki je izgubila možnost, če bi se ta možnost uresničila, nato ta scenarij primerjati s sedanjim finančnim položajem te osebe in nazadnje razliko med finančnima dobičkoma teh dveh položajev pomnožiti z matematičnim količnikom, ki odraža možnost, ki jo je navedena oseba izgubila.
Kar zadeva oceno premoženjske škode, ki jo bo tožeča stranka utrpela po izreku sodbe, s katero se ugotovi, da je izgubila možnost za zaposlitev in zato za zgodnejše napredovanje, pa je najprimernejša metoda pavšalna ocena ex aequo et bono škode, ki upošteva ne le sedanji naziv tožeče stranke, potek kariere v skladu s plačilnimi razredi iz Kadrovskih predpisov, povprečno obdobje, v katerem uradnik ostane v posameznem nazivu, kakor izhaja iz Priloge I, točka B, h Kadrovskim predpisom, pričakovano življenjsko dobo državljana Evropske unije in uporabljen matematični količnik, ampak tudi okoliščino, da bo tožeča stranka na podlagi te sodbe prejela znesek, s katerim bo takoj razpolagala.
(Glej točke 81, od 83 do 85, 91, 93, 94, 96 in 105.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Girardot proti Komisiji, točke 53, 58 in naslednje ter 96 in 119;
Splošno sodišče Evropske unije: 10. november 2010, UUNT proti Simõesu Dos Santosu, T‑260/09 P, točka 104;
Sodišče za uslužbence: 8. maj 2008, Suvikas proti Svetu, F‑6/07, točke od 141 do 144; 24. junij 2008, Andres in drugi proti ECB, F‑15/05, točka 132 in navedena sodna praksa.
4. Zavrnitev evropske institucije, da izvrši odločbo, ki jo je izdalo sodišče Evropske unije, posega v zaupanje, ki ga mora imeti vsak posameznik v pravni sistem Unije in temelji predvsem na spoštovanju odločb, ki jih izdajo sodišča Unije. Zato delna izvršitev sodbe neodvisno od vsakršne premoženjske škode, ki lahko izhaja iz neizvršitve sodbe, sama po sebi povzroči nepremoženjsko škodo za tožečo stranko.
(Glej točko 107.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 12. december 2000, Hautem proti EIB, T‑11/00, točka 51.