SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 17. novembra 2009

Zadeva F-99/08

Rita Di Prospero

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Področje boja proti goljufijam – Razpis natečajev EPSO/AD/116/08 in EPSO/AD/117/08 – Neobstoj možnosti, da se kandidati sočasno prijavijo na več natečajev – Zavrnitev prijave tožeče stranke na natečaj EPSO/AD/117/08“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero R. Di Prospero predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), s katero ji ni bila dovoljena prijava na natečaj EPSO/AD/117/08 in ki izhaja iz razpisa natečajev, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 23. januarja 2008 (UL C 16 A, str. 1), s katerim je bila predvidena organizacija javnih natečajev EPSO/AD/116/08 za zaposlitev uradnikov (AD 8) na področju boja proti goljufijam in EPSO/AD/117/08 za zaposlitev višjih uradnikov (AD 11) na istem področju, v povezavi z elektronsko pošto, ki jo je EPSO 26. in 27. februarja 2008 poslal tožeči stranki.

Odločitev: Odločba urada EPSO, da se tožeči stranki ne dovoli prijava na natečaj EPSO/AD/117/08, se razglasi za nično. Komisija nosi vse stroške.

Povzetek

Uradniki – Natečaj – Pogoji pripustitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 27, prvi odstavek)

Organ, pristojen za imenovanja, ima široko diskrecijsko pravico, da določi merila usposobljenosti, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta, in da na podlagi teh meril in v interesu službe opredeli pogoje in način organizacije natečaja. Vendar pa je uresničevanje diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri organizaciji natečajev, zlasti glede določitve pogojev za pripustitev kandidatur, omejeno z zahtevo po združljivosti z zavezujočimi določbami člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Določbe člena 27, prvi odstavek, ki opredeljujejo cilj vsakega zaposlovanja, so namreč zavezujoče. Ta določba za organ, pristojen za imenovanja, ne preneha veljati, zahteve, povezane s prostimi delovnimi mesti, in interes službe pa je treba oblikovati ob polnem upoštevanju te določbe. Toda čeprav lahko določbe, ki omejujejo prijavo kandidatov na natečaj, omejijo možnosti institucije, da zaposli najboljše kandidate v smislu člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, iz tega kljub temu ne izhaja, da je vsaka določba, ki vsebuje tako omejitev, v nasprotju z navedenim členom. Institucija ima namreč na podlagi diskrecijske pravice uprave pri organizaciji natečajev in, splošneje, interesa službe pravico določiti pogoje, za katere meni, da so ustrezni, in ki – čeprav omejujejo dostop kandidatov do natečaja in torej nujno število prijavljenih kandidatov – ne vključujejo nevarnosti, da bi bil ogrožen cilj zagotovitve prijave najsposobnejših, najučinkovitejših in neoporečnih kandidatov v smislu člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.

Če pogoji, s katerimi se omejuje dostop kandidatov do natečaja, vključujejo nevarnost, da bi bil ogrožen cilj zagotovitve prijave najboljših kandidatov, je za zadevne pogoje treba šteti, da so v nasprotju s členom 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Vsaka določba o pripustitvi k natečaju mora, da bi bila zakonita, izpolnjevati dva pogoja, in sicer mora, prvič, biti utemeljena z zahtevami, povezanimi s prostimi delovnimi mesti in splošneje z interesom službe ter, drugič, upoštevati cilj člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Čeprav se ta pogoja zelo pogosto obširno prekrivata, pa ustrezata različnima idejama.

(Glej točke od 27 do 30, 32 in 35.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 8. november 1990, Bataille in drugi proti Parlamentu, T‑56/89, Recueil, str. II‑597, točka 48; 6. marec 1997, de Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, T‑40/96 in T‑55/96, RecFP, str. I‑A‑47 in II‑135, točki 40 in 51; 15. februar 2005, Pyres proti Komisiji, T‑256/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑23 in II‑99, točka 36; 27. september 2006, Blackler proti Parlamentu, T‑420/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑185 in II‑A‑2‑943, točka 45 in navedena sodna praksa.