SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 12. decembra 2013

Zadeva F‑142/11

Erik Simpson

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Napredovanje – Odločba, da tožeča stranka po uspešno opravljenem natečaju za naziv AD 9 ne napreduje v naziv AD 9 – Enako obravnavanje“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero E. Simpson predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe z dne 9. decembra 2010, s katero je Svet Evropske unije zavrnil njegovo zahtevo za napredovanje v naziv AD 9 po uspešno opravljenem javnem natečaju EPSO/AD/113/07, organiziranem za zaposlitev vodij enot v nazivu AD 9 na področju prevajanja, in odločbe z dne 7. oktobra 2011 o zavrnitvi njegove pritožbe ter, drugič, naložitev Svetu, naj mu povrne nastalo škodo.

Odločitev:      Odločba Sveta Evropske unije z dne 9. decembra 2010 se razglasi za nično. V preostalem delu se tožba zavrne. Svet Evropske unije nosi svoje stroške in stroške E. Simpsona.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg – Presoja in concreto

(Kadrovski predpisi, člen 25)

2.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve najpozneje v fazi zavrnitve pritožbe – Obseg – Nezadostna obrazložitev – Dopolnitev med sodnim postopkom – Meje

(Kadrovski predpisi, člena 25 in 90(2))

1.      Cilj obveznosti obrazložitve, določene v členu 25 Kadrovskih predpisov, je, prvič, zadevni osebi zagotoviti zadostne podatke za presojo utemeljenosti odločbe, ki jo je sprejela uprava, in možnost, da pred Sodiščem za uslužbence vloži tožbo ter, drugič, da temu omogoča izvajanje nadzora. Njen obseg je treba presojati glede na konkretne okoliščine, predvsem glede na vsebino akta, naravo razlogov, na katere se sklicuje, in interes, ki ga ima lahko naslovnik za to, da prejme pojasnilo. Kadar je zavrnitev zahteve za napredovanje v bistvu obrazložena zgolj s sklicevanjem na interes službe brez vsakršnih drugih pojasnil, taka obrazložitev namreč Sodišču za uslužbence ne omogoča izvajanja nadzora.

(Glej točki 21 in 26.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. oktober 2004, Vicente-Nuñez/Komisija, T‑294/02, točka 94.

2.      Neobrazložitve odločbe, ki posega v položaj, ni mogoče nadomestiti s pojasnili, ki jih uprava poda po vložitvi tožbe. Poleg tega tudi ni mogoče sprejeti, da lahko institucija naknadno spremeni razloge za odločbo, ki jo je sprejela, tako da to odločbo utemelji, na primer, z vidika drugih določb, na katere se prvotno ni sklicevala. Tak ukrep bi namreč pomenil, da institucija krši svojo obveznost obrazložitve odločb, kot izhaja iz določb člena 25(2) Kadrovskih predpisov v povezavi s členom 90(2) teh predpisov, in katere cilj je, prvič, zadevni osebi zagotoviti zadostne podatke za presojo utemeljenosti zavrnitve njene zahteve in možnost, da pred Sodiščem za uslužbence vloži tožbo ter, drugič, da temu omogoča izvajanje nadzora.

Nezadostna obrazložitev, podana v okviru predhodnega postopka, nasprotno ne more upravičiti razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, če organ, pristojen za imenovanja, med postopkom navaja dodatna pojasnila, pri čemer institucija prvotno napačne obrazložitve ne sme nadomestiti s popolnoma novo obrazložitvijo.

(Glej točke od 27 do 29.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel/Parlament, 195/80, točka 22; 30. maj 1984, Picciolo/Parlament, 111/83, točka 22; 7. februar 1990, Culin/Komisija, C‑343/87, točka 15;

Sodišče prve stopnje: 12. februar 1992, Volger/Parlament, T‑52/90, točka 40; 3. marec 1993, Vela Palacios/ESO, T‑25/92, točki 26 in 27; 9. januar 1996, Bitha/Komisija, T‑23/95, točka 30; 17. februar 1998, Maccaferri/Komisija, T‑56/96, točka 38; 12. december 2002, Morello/Komisija, T‑338/00 in T‑376/00, točka 55; 29. september 2005, Napoli Buzzanca/Komisija, T‑218/02, točka 63.