SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 9. novembra 2017(1)
Zadeva C‑359/16
Ömer Altun,
Abubekir Altun,
Sedrettin Maksutogullari,
Yunus Altun,
Absa NV,
M. Sedat BVBA,
Alnur BVBA
proti
Openbaar Ministerie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija))
„Predhodno odločanje – Delavci migranti – Socialna varnost – Zakonodaja, ki se uporablja – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Člen 14(1)(a) – Napoteni delavci – Uredba (EGS) št. 574/72 – Člen 11(1) – Potrdilo E 101 – Zavezujoča narava – Potrdilo, ki je bilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije“
I. Uvod
1. „Pravo se konča, kjer se začne zloraba.“ Ta izraz, ki ga je uporabil profesor francoskega prava Marcel Ferdinand Planiol,(2) lepo kaže na problematiko, s katero se Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija) spopada v obravnavani zadevi, ki je le ena v vrsti zadev, v katerih je nastala zdaj ustaljena sodna praksa v zvezi z zavezujočo naravo potrdila E 101, s katerim se potrdi, da je delavec, ki se giblje po Evropski uniji, vključen v sistem socialnega varstva države članice, iz katere je nosilec izdajatelj.(3)
2. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je namreč potrdilo E 101, ki ga izda pristojni nosilec države članice v skladu s členom 11(1) Uredbe (EGS) št. 574/72(4) o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71(5), dokler ni odvzeto ali razglašeno za neveljavno, v nacionalnem pravnem redu države članice, v katero je bila zaposlena oseba napotena na delo, zavezujoče in zato zavezuje nosilce te države članice. Iz tega izhaja, da sodišče države članice gostiteljice ni pristojno za preverjanje veljavnosti potrdila E 101 glede elementov, na podlagi katerih je bilo izdano.(6)
3. Predložitveno sodišče s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče v bistvu sprašuje o uporabi te sodne prakse, če sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo.(7)
4. V teh sklepnih predlogih bom pojasnil razloge, iz katerih menim, da potrdilo E 101 ni zavezujoče za sodišče države članice gostiteljice, če to ugotovi, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo, in da navedenemu sodišču v takem primeru ni treba uporabiti potrdila E 101.(8)
II. Pravo Unije
A. Uredba št. 1408/71
5. Člen 13, naslovljen „Splošna pravila“, ki je umeščen pod naslov II Uredbe št. 1408/71, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, v odstavkih 1 in 2(a) določa:
„1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova;
2. V skladu s členi od 14 do 17:
(a) za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki osebo zaposluje, na ozemlju druge države članice“.
6. Člen 14 iz istega naslova Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Posebna pravila za zaposlene osebe, ki niso mornarji in opravljajo plačano zaposlitev“, v odstavku 1(a) določa:
„Člen 13(2)(a) se uporablja v skladu z naslednjimi izjemami in posebnostmi:
1. (a) Za osebo, zaposleno na ozemlju države članice v podjetju, kateremu običajno pripada, in ki jo to podjetje napoti na ozemlje druge države članice, da tam opravlja delo za to podjetje, še naprej velja zakonodaja prve države članice, če predvideno trajanje tega dela ne presega 12 mesecev in če oseba ni poslana da nadomesti drugo osebo, ki ji je potekla napotitev“.
7. Uredba št. 1408/71 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (ES) št. 883/2004 z učinkom od 1. maja 2010.(9)
B. Uredba št. 574/72
8. Člen 11, naslovljen „Predpisani postopki v primeru napotitve zaposlene osebe v skladu s členom 14(1) in členom 14b(1) uredbe in v primeru sporazumov, sklenjenih po členu 17 uredbe“, ki je vključen v naslov III Uredbe št. 574/72, „Izvajanje določb uredbe za določitev zakonodaje, ki se uporablja“, v odstavku 1(a) določa:
„Nosilci, ki jih imenuje pristojni organ države članice, zakonodaja katere ostane v uporabi, izdajo potrdilo z izjavo, da za zaposleno osebo še naprej velja ta zakonodaja do določenega datuma:
(a) na zahtevo zaposlene osebe ali njenega delodajalca v primerih iz členov 14(1) in 14b(1) uredbe“.
9. Uredba št. 574/72 je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (ES) št. 987/2009 z učinkom od 1. maja 2010.(10)
III. Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
10. Sociale Inspectie (socialna inšpekcija, Belgija) je opravila pregled zaposlenosti delavcev družbe belgijskega prava Absa NV, ki je v Belgiji dejavna v gradbenem sektorju. Ta pregled je pokazal, da družba Absa od leta 2008 skoraj ni imela zaposlenih in je oddala vsa fizična dela bolgarskim podjetjem. Ta bolgarska podjetja praktično niso poslovala v Bolgariji in so delno ob vključitvi drugih belgijskih družb in v sodelovanju z njimi napotila delavce v Belgijo, da bi kot podizvajalci izvajali dela za družbo Absa. Zaposlitev zadevnih delavcev ni bila prijavljena belgijskemu nosilcu, ki je pristojen za pobiranje prispevkov za socialno varnost, saj so ti delavci imeli potrdila E 101, ki jih je izdal pristojni bolgarski nosilec in s katerimi je bila potrjena njihova vključenost v bolgarski sistem socialnega varstva.
11. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da so belgijski organi na pristojni bolgarski nosilec naslovili obrazloženo zaprosilo za odvzem navedenih potrdil E 101, vendar se zadnjenavedeni o tem zaprosilu ni izrekel. Belgijska vlada je v zvezi s tem pojasnila, da je zaprosilo za odvzem potrdil E 101 pristojnemu bolgarskemu nosilcu poslala 12. novembra 2012 in da je odgovor tega nosilca z dne 9. aprila 2013 vključeval „le povzetek izdanih potrdil E 101, njihovo veljavnost in obvestilo, da so bili pogoji za napotitev z upravnega vidika izpolnjeni, ko so različna bolgarska podjetja zaprosila za zadevna potrdila E 101, pri čemer dejstva, ki so bila ugotovljena in dokazana v Belgiji, niso bila ne preučena ne upoštevana“.
12. Belgijski organi so sprožili sodne postopke zoper pritožnike v postopku v glavni stvari, in sicer zoper Ömerja Altuna, Abubekirja Altuna, Sedrettina Maksutogullarija, Yunusa Altuna, Abso, M. Sedat BVBA in Alnur BVBA (v nadaljevanju: skupaj: Altun in drugi), kot delodajalce, zaposlene ali pooblaščence, prvič, ker so dopustili ali poskrbeli za to, da tujec, ki ne sme dlje kot tri mesece prebivati v Belgiji oziroma se za stalno naseliti v njej, dela, ne da bi si prej pridobil delovno dovoljenje, drugič, ker nosilcu, ki je pristojen za pobiranje prispevkov za socialno varnost, niso sporočili zakonsko določenih podatkov in, tretjič, ker niso prijavili delavcev pri nacionalnem uradu za socialno varnost (Belgija).
13. Correctionele rechtbank Limburg, afdeling Hasselt (kazensko sodišče v Limburgu, oddelek v Hasseltu, Belgija) je s sodbo z dne 27. junija 2014 Altuna in druge oprostilo. Iz pisnih stališč belgijske vlade izhaja, da je oprostitev zadevnih oseb temeljila na ugotovitvi, da „je bila zaposlitev bolgarskih delavcev v celoti zajeta s potrdili E 101/A1, ki so bila na ta dan pravilno in zakonito izdana“. Državno tožilstvo je zoper to sodbo vložilo pritožbo.
14. Hof van beroep Antwerpen (pritožbeno sodišče v Antwerpnu, Belgija) je s sodbo z dne 10. septembra 2015 zadevne osebe obsodilo. V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bila „potrdila E 101 pridobljena na podlagi goljufije, tako da so se navedla neresnična dejstva za izognitev pogojem, ki na podlagi prava Skupnosti veljajo za napotitev, in tako za pridobitev koristi, ki je zadevne osebe brez tega goljufivega ravnanja ne bi mogle pridobiti“.
15. Pritožniki so zoper to sodbo vložili kasacijsko pritožbo pri Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče), ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali lahko sodišče druge države članice, ki ni država članica pošiljateljica, potrdilo E 101, ki je bilo izdano na podlagi člena 11(1) Uredbe […] št. 574/72 […] v različici, ki je veljala, preden je bila razveljavljena s členom 96(1) Uredbe […] št. 987/2009 […], razveljavi ali ga ne upošteva, če iz dejanskega stanja, o katerem odloča, izhaja, da je bilo potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije?“
16. Pisna stališča so predložili Altun in drugi, belgijska, irska, francoska, madžarska in poljska vlada ter Evropska komisija. Iste stranke in zadevne osebe so ustna stališča predstavile na obravnavi 20. junija 2017.
IV. Analiza
A. Predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe in določbe prava Unije, ki jih je treba razložiti
17. Uvodoma je treba ugotoviti, da se vprašanje za predhodno odločanje nanaša na razlago člena 11(1) Uredbe št. 574/72 „v različici, ki je veljala, preden je bila razveljavljena s členom 96(1) Uredbe […] št. 987/2009 […]“.
18. Vendar belgijska vlada trdi, da je treba vprašanje za predhodno odločanje razširiti na razlago člena 5(1) in člena 19(2) Uredbe št. 987/2009. Tudi te določbe naj bi se namreč v zadevi v postopku v glavni svari uporabljale ratione temporis, saj naj bi dejstva, zaradi katerih so pritožniki v postopku v glavni stvari preganjani, deloma nastala po 1. maju 2010, ko je bila z navedeno uredbo razveljavljena in nadomeščena Uredba št. 574/72.(11)
19. Treba pa je ugotoviti, da predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ne navaja natančnega obdobja, na katero se nanašajo dejstva spora o glavni stvari. V teh okoliščinah menim, da Sodišče nima zadostnih dejanskih elementov za razširitev svojega odgovora na druge določbe od tistih iz vprašanja za predhodno odločanje.(12) V teh sklepnih predlogih bom torej razložil le določbe uredb št. 1408/71 in št. 574/72.
20. Vendar moram opozoriti, da je odgovor, ki ga nameravam dati, kar zadeva razlago člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 in člena 11(1) Uredbe št. 574/72, mogoče v celoti prenesti na člen 12(1) Uredbe št. 883/2004 ter na člen 5(1) in člen 19(2) Uredbe št. 987/2009. V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da je člen 12(1) Uredbe št. 883/2004 na podlagi novih uredb v bistvu nadomestil člen 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, člen 19(2) Uredbe št. 987/2009 pa je v bistvu nadomestil člen 11(1) Uredbe št. 574/72.(13) Drugič, kot je ugotovilo Sodišče, je Uredba št. 987/2009, ki je zdaj v veljavi, kodificirala sodno prakso Sodišča, pri čemer je potrdila zlasti zavezujočo naravo potrdila E 101 in izključno pristojnost nosilca izdajatelja, da presodi veljavnost tega potrdila.(14) Člen 5 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Pravna vrednost dokumentov in dokazil, izdanih v drugi državi članici“, namreč v odstavku 1 določa, da so dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe uredb št. 883/2004 in št. 987/2009, ter dokazila, na podlagi katerih so izdani dokumenti, za nosilce drugih držav članic sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne.
21. Dalje, menim, da je koristno opozoriti Sodišče na zakonodajni postopek, ki poteka v zvezi s spremembo uredb št. 883/2004 in št. 987/2009 na podlagi predloga, ki ga je Komisija predstavila 13. decembra 2016(15). Spremembe, ki jih predlaga Komisija, obsegajo zlasti to, da se v člen 1 Uredbe št. 987/2009 vključi opredelitev pojma „goljufija“(16) ter da se v člen 5(1) in (2) navedene uredbe vključijo natančni roki, v katerih nosilec izdajatelj ponovno preuči utemeljenost izdaje potrdila E 101 in po potrebi umik ali popravo navedenega potrdila na zahtevo pristojnega nosilca druge države članice.(17) Čeprav ta zakonodajni postopek ne vpliva neposredno na analizo, ki jo je treba opraviti v tej zadevi, ki se nanaša zgolj na razlago zdaj razveljavljenih določb uredb št. 1408/71 in št. 574/72, pa se po mojem mnenju navezuje na pravni okvir, katerega del je obravnavana zadeva.
22. Nazadnje, po mojem mnenju je koristno navesti nekaj pripomb v zvezi s predlogom za „alternativno rešitev“, ki ga je na obravnavi predstavila Komisija, kar zadeva problematiko v tej zadevi. Komisija namreč meni, da vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ni več upoštevno in da bi bilo zaželeno, da Sodišče določi, ali okoliščine obravnavane zadeve kažejo na „resnično napotitev“ v smislu člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 in torej ali je pristojni bolgarski nosilec pravilno izdal zadevna potrdila E 101.(18) Komisija v teh okoliščinah meni, da če bi Sodišče na ti vprašanji odgovorilo nikalno, bi lahko pristojni belgijski nosilci na podlagi sodbe Sodišča zaprosili pristojni bolgarski nosilec, naj potrdila E 101 odvzame ali jih razglasi za neveljavna, navedeni nosilec pa bi moral po potrebi ukrepati. Nasprotno, če bi Sodišče potrdilo pravilnost navedenih potrdil, bi se spor o glavni stvari končal.
23. Rešitev, ki jo predlaga Komisija, me ne prepriča iz naslednjih razlogov.
24. Prvič, menim, da ta rešitev ni skladna s členom 267 PDEU. Naj spomnim, da je Sodišče v skladu s členom 267 PDEU, ki temelji na jasni delitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, pristojno za odločanje o razlagi ali veljavnosti akta Unije na podlagi dejstev, ki jih navede nacionalno sodišče, in da, nasprotno, zadnje za konkretni primer uporabi pravila prava Unije. Zato Sodišče ni pristojno za odločanje o dejstvih v postopku v glavni stvari ali za uporabo – glede nacionalnih ukrepov ali situacij – pravil prava Unije, ki jih je razlagalo, saj je za ta vprašanja izključno pristojno nacionalno sodišče.(19) Pristop, ki ga predlaga Komisija, pa po mojem mnenju pomeni, da Sodišče pravno opredeli dejanske podatke iz obravnavane zadeve, za kar pa ni pristojno.(20)
25. Drugič, menim, da rešitev, ki jo predlaga Komisija, dejansko privede do spremembe predmeta in narave obravnavane zadeve. Namreč, čeprav se vprašanje predložitvenega sodišča nanaša na pristojnost, ki jo ima sodišče države članice gostiteljice za neuporabo potrdila E 101 v primeru goljufije, Komisija Sodišču predlaga, naj odgovori na precej drugačno vprašanje, in sicer na vprašanje pravilnosti izdaje zadevnih potrdil E 101. To vprašanje pa bi bilo treba obravnavati v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti, sproženega v skladu s členoma 258 in 259 PDEU.
26. Tretjič, tudi če Sodišče ugotovi, da pogoji za napotitev iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71 v obravnavani zadevi niso izpolnjeni, mora predložitveno sodišče še vedno – kot sicer priznava Komisija – upoštevati potrdila E 101, dokler jih pristojni bolgarski nosilec ne razveljavi ali odvzame. Z rešitvijo, ki jo predlaga Komisija, torej ni mogoče rešiti položaja, s katerim se srečuje predložitveno sodišče.
27. Zato menim, da vprašanja za predhodno odločanje ni treba preoblikovati.
B. Vprašanje za predhodno odločanje
28. Predložitveno sodišče želi z vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali lahko sodišče države članice gostiteljice razveljavi ali zavrne potrdilo E 101, izdano v skladu s členom 11(1) Uredbe št. 574/72, če iz dejanskega stanja, o katerem odloča, izhaja, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije. Povedano drugače, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje Sodišče, ali mora sodišče države članice gostiteljice, če ugotovi goljufijo, upoštevati zavezujoči učinek, ki ga sodna praksa Sodišča običajno pripisuje potrdilu E 101.(21)
29. Belgijska in francoska vlada v zvezi s tem menita, da je treba sodišču države članice gostiteljice priznati možnost, da v primeru goljufije ne uporabi potrdila E 101. Altun in drugi, irska, madžarska in poljska vlada ter Komisija pa, nasprotno, v bistvu trdijo, da je potrdilo E 101, ki ga izda pristojni nosilec druge države članice, za sodišče države članice gostiteljice zavezujoče, tudi če zadnjenavedeno ugotovi, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije.
30. Pred preučitvijo vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, menim, da je koristno na kratko opozoriti na sodno prakso Sodišča o zavezujoči naravi potrdila E 101 in na načela, na katerih ta sodna praksa temelji (prvi oddelek).
31. Nato bom preučil vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče. Prvič, pojasnil bom razloge, iz katerih menim, da sodne prakse o zavezujoči naravi potrdila E 101 ni mogoče uporabiti, če sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo, in da temu sodišču v tem primeru navedenega potrdila ni treba uporabiti (drugi oddelek). Drugič, predstavil bom nekatere preudarke v zvezi z ugotovitvijo goljufije s strani sodišča države članice gostiteljice (tretji oddelek). Nazadnje, obravnaval bom trditve, ki se v tej zadevi navajajo proti rešitvi, ki jo predlagam Sodišču (četrti oddelek).
1. Sodna praksa Sodišča v zvezi z zavezujočo naravo potrdila E 101
32. Zavezujoča narava potrdila E 101 izhaja iz dobro ustaljene sodne prakse Sodišča. Sodišče je zlasti ugotovilo, da dokler se potrdilo E 101 ne prekliče ali razglasi za neveljavno, je v nacionalnem pravnem redu države članice, v katero je napotena zaposlena oseba, zavezujoče in zato nosilce zadnjenavedene države članice zavezuje.(22) Iz tega sledi, prvič, da mora pristojni nosilec države članice, v kateri delavec opravlja delo, upoštevati dejstvo, da zanj že velja zakonodaja s področja socialne varnosti države članice, v kateri ima sedež podjetje, ki ga zaposluje, ta nosilec pa za zadevnega delavca posledično ne more določiti svojega sistema socialne varnosti. Drugič, sodišče države članice gostiteljice ni pristojno za preverjanje veljavnosti potrdila E 101 glede elementov, na podlagi katerih je bilo izdano.(23)
33. Sodišče pa je ugotovilo, da načelo lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3) PEU, nosilca, ki je izdajatelj potrdila E 101, zavezuje, da opravi pravilno presojo upoštevnih dejstev za uporabo pravil za določanje zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti, in da torej zagotovi pravilnost navedb v potrdilu E 101. V teh okoliščinah mora navedeni nosilec ponovno razmisliti o utemeljenosti izdaje potrdila E 101 in ga po potrebi odvzeti, kadar pristojni nosilec države članice gostiteljice dvomi o pravilnosti dejstev, na katerih to potrdilo temelji, in v njem navedenih navedb predvsem zato, ker te ne ustrezajo zahtevam iz določbe Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo navedeno potrdilo izdano.(24)
34. Če se pristojni nosilci zadevnih držav članic ne bi sporazumeli o določitvi zakonodaje, ki se uporablja v obravnavanem primeru, jim je na voljo pritožba pri Upravni komisiji. Če tej komisiji mnenj zadevnih nosilcev ne uspe uskladiti, ostaja možnost – ne da bi to vplivalo na morebitna pravna sredstva, ki obstajajo v državi članici, iz katere izhaja nosilec izdajatelj – da se uvede postopek zaradi neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 259 PDEU.(25)
35. Kot sem predstavil v sklepnih predlogih v zadevi A-Rosa Flussschiff, je cilj potrdila E 101 zagotoviti spoštovanje načela uporabe zakonodaje ene same države članice iz člena 13(1) Uredbe št. 1408/71, hkrati pa je njegov namen v konkretnih primerih preprečiti pojav sporov o pristojnosti, ki bi izhajali iz različnih presoj zakonodaje o socialni varnosti, ki se uporablja.(26) V zvezi s tem potrdilo E 101 pomaga zagotoviti pravno varnost delavcev, ki se gibljejo znotraj Unije, ter s tem olajšati prosti pretok delavcev in svobodo opravljanja storitev v Uniji, kar je cilj Uredbe št. 1408/71.
36. Menim, da iz sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočo naravo potrdila E 101 izhaja, da se z določbami iz naslova II Uredbe št. 1408/71 v zvezi z določitvijo zakonodaje, ki se uporablja, uvaja ne le sistem kolizijskih pravil, temveč tudi sistem delitve pristojnosti med državami članicami v tem smislu, da je nosilec, ki je izdal potrdilo E 101, edini pristojen za presojo veljavnosti navedenega potrdila in za odločanje – bodisi na lastno pobudo bodisi v odgovor na prošnjo, ki jo predloži pristojni nosilec druge države članice – ali je treba glede na zbrane informacije v zvezi s položajem zadevnega delavca navedeno potrdilo odvzeti oziroma razveljaviti, kar bi povzročilo, da to potrdilo za pristojne nosilce in sodišča drugih držav članic ne bi bilo več zavezujoče.(27) Drugačna rešitev bi vključevala tveganje za nasprotujoče si odločbe glede zakonodaje, ki se uporablja v konkretnem primeru, in s tem tveganje za dvojno socialno zavarovanje, skupaj z vsemi posledicami, ki bi izhajale iz tega, zlasti s tem, da bi moral delavec plačevati dvojne prispevke.(28)
37. Zavezujoča narava potrdila E 101 poleg tega temelji na načelu lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3) PEU. Sodišče je namreč ugotovilo, da se obveznosti sodelovanja iz navedene določbe ne bi spoštovale, če bi pristojni nosilec države članice gostiteljice štel, da ga navedbe iz potrdila E 101 ne zavezujejo.(29)
38. V zadevi, v kateri je bila izdana sodba A‑Rosa Flussschiff(30), je Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) Sodišče v bistvu vprašalo o uporabi njegove sodne prakse o zavezujoči naravi potrdila E 101 za položaje, v katerih se ugotovi, da pogoji za opravljanje dejavnosti zadevnega zaposlenega očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe določbe, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. V zvezi s tem je menilo, da dejstvo, da zadevni delavci očitno ne spadajo na področje uporabe člena 14 Uredbe št. 1408/71, v ničemer ne spremeni preudarkov, na katerih temelji njegova sodna praksa o zavezujoči naravi potrdila E 101.(31)
39. Vendar je treba opozoriti, da Cour de cassation v zadevi A‑Rosa Flussschiff(32) v nasprotju z obravnavano zadevo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni podalo nobene navedbe v tem smislu, da dejstva, ki so mu predložena, kažejo na obstoj goljufije. To je bil odločilni dejavnik za mojo analizo zadeve. Tako sem izhajal iz premise, da vprašanje, ki ga je postavilo navedeno sodišče, ni namenjeno temu, da se pridobijo pojasnila glede uporabe sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočim učinkom potrdila E 101 v primeru goljufije.(33) Poleg tega Sodišče v sodbi, ki je bila nato izdana v tej zadevi, tega vprašanja ni obravnavalo, ampak se je le izreklo o položaju, v katerem pogoji za opravljanje dejavnosti zadevnega delavca očitno ne spadajo na področje uporabe določbe Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101.
40. Vprašanje, ki ga je predložitveno sodišče postavilo v tej zadevi, je torej novo. V zvezi s tem je Sodišče pozvano, naj določi, ali preudarki, na katerih temelji njegova sodna praksa v zvezi z zavezujočo naravo potrdila E 101, veljajo tudi, kadar sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo.
41. Že takoj moram navesti, da je na to vprašanje po mojem mnenju treba odgovoriti nikalno. Iz razlogov, predstavljenih v nadaljevanju, namreč menim, da obstoječe sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočo naravo potrdila E 101 ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo, in da je treba temu sodišču v takem položaju priznati možnost, da potrdila E 101 ne uporabi.
2. Nujnost boja proti goljufijam
42. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se pravni subjekti na določbe prava Unije ne smejo sklicevati z namenom goljufije ali zlorabe in da lahko nacionalna sodišča v posameznem primeru, opirajoč se na objektivne elemente, upoštevajo zlorabo ali goljufivo ravnanje zadevnih oseb in jim, kadar je to potrebno, ne dovolijo sklicevanja na določbe navedenega prava, ob upoštevanju ciljev, ki se jim sledi z zadevnimi določbami prava Unije.(34) To načelo je po mojem mnenju splošno načelo prava Unije,(35) ki ga je treba uporabiti neodvisno od kakršnega koli izvajanja v evropski ali nacionalni zakonodaji.(36) Menim, da iz tega načela izhaja, da nacionalno sodišče, ki se sreča z goljufivo uporabo določb prava Unije, nima samo možnosti, temveč ima kot sodišče Unije tudi obveznost boriti se proti goljufijam s tem, da zadevnim osebam zavrne uporabo navedenih določb.(37)
43. Iz tega po mojem mnenju sledi, da mora v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo, to sodišče zadevnim osebam zavrniti ugodnost, ki izhaja iz navedenega potrdila in torej iz določbe prava Unije, na podlagi katere je bilo navedeno potrdilo izdano, in sicer v obravnavani zadevi iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71. To pomeni, da se zadevne osebe v takem položaju ne morejo sklicevati na izjemo iz navedene določbe in da se uporabi splošno pravilo iz člena 13(2)(a) navedene uredbe, po katerem za delavca velja zakonodaja države članice, na ozemlju katere je zaposlen (lex loci laboris).(38)
44. Drugačna rešitev bi po mojem mnenju privedla do nesprejemljivega rezultata. Ohranjanje zavezujoče narave potrdila E 101, kadar sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo, bi namreč pomenilo, prvič, da bi odgovorni za goljufijo lahko imeli korist zaradi goljufivega ravnanja in, drugič, da bi moralo tako sodišče v nekaterih primerih dopustiti ali celo podpirati goljufijo.
45. Naj v tem okviru spomnim, da je generalni pravobranilec F. G. Jacobs v zadevi FTS ugotovil, da če lahko država članica gostiteljica „dokaže, da je bilo potrdilo pridobljeno z goljufijo, nosilec izdajatelj ne bi smel imeti težav z odvzemom potrdila“.(39) V zvezi s tem je treba ugotoviti, da če nosilec izdajatelj razveljavi ali odvzame potrdilo E 101 na podlagi elementov, ki so jih predstavili organi države članice gostiteljice in ki kažejo na obstoj goljufije, zadeve dejansko ne bi bilo treba predložiti sodiščem države članice gostiteljice. Lahko pa nastanejo položaji, kot kaže obravnavana zadeva, v katerih nosilec, ki izda potrdilo E 101, iz kakršnega koli razloga ne razveljavi ali odvzame navedenega potrdila, čeprav so mu organi socialne varnosti države članice gostiteljice predstavili elemente, ki kažejo na obstoj goljufije.(40) Če bi bilo sodišče države članice gostiteljice v takih okoliščinah zavezano, da potrdilo E 101 upošteva kljub ugotovitvi, da je bilo to potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije, bi bilo to enako, kot da bi moralo navedeno sodišče spregledati goljufijo. Vsekakor menim, da morebitna možnost, da lahko nosilec izdajatelj razveljavi ali odvzame potrdilo E 101, ne sme vplivati na pristojnost, ki jo ima sodišče države članice gostiteljice, za neuporabo potrdila E 101, če ima zadostne elemente za ugotovitev, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije.(41)
46. V prid temu, da se v takem položaju da prednost boju proti goljufijam, govorijo tudi socialno-ekonomski preudarki. Namreč, v okviru sistema kolizijskih pravil, vzpostavljenega z določbami iz naslova II Uredbe št. 1408/71, pomeni goljufija v zvezi z izdajo potrdil E 101 grožnjo za skladnost sistemov socialne varnosti držav članic.(42) V zvezi s tem menim, da imajo države članice legitimen interes za ustrezno ukrepanje, da bi zavarovale svoje finančne interese in zagotovile finančno ravnotežje svojih sistemov socialne varnosti.(43) Poleg tega je uporaba potrdil E 101, ki so bila pridobljena ali so se uveljavljala na podlagi goljufije, po mojem mnenju oblika nelojalne konkurence, prav tako pa ogroža enakost delovnih pogojev na nacionalnih trgih dela.
47. Vendar je treba poudariti, da lahko sodišče države članice gostiteljice korist, ki izhaja iz potrdila E 101 in torej iz določbe, na podlagi katere je bilo navedeno potrdilo izdano, zavrne le, če je bila goljufija ustrezno dokazana. Nujno je namreč preprečiti, da se rešitev, ki jo predlagam, ne izkrivi tako, da bi ogrozila celoten sistem kolizijskih pravil, vzpostavljen z določbami iz naslova II Uredbe št. 1408/71. Povedano drugače, menim, da lahko boj proti goljufijam zavezujočo naravo potrdila E 101, ki ga izda pristojni nosilec druge države članice v skladu s členom 11(1) Uredbe št. 574/72, ogrozi le v zelo posebnih okoliščinah, ki bodo opisane v nadaljevanju.
3. Ugotovitev goljufije
48. Treba je ugotoviti, da v uredbah št. 1408/71 in št. 574/72 ni opredelitve „goljufije“ za namene uporabe navedenih uredb.(44) Če take opredelitve ni, mora Sodišče primere goljufije, v katerih sodišču države članice gostiteljice ni treba uporabiti potrdila E 101, ki ga izda pristojni nosilec druge države članice, omejiti.
49. Po mojem mnenju morata biti za ugotovitev goljufije izpolnjena objektivni in subjektivni element. Objektivni element vključuje dejstvo, da dejansko niso izpolnjeni pogoji, ki se zahtevajo za pridobitev zahtevane koristi, in sicer v tokratnih okoliščinah pogoji iz določbe naslova II Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101.(45)
50. Vendar ta ugotovitev ni zadostna za sklepanje o obstoju goljufije, zaradi katere sodišču države članice gostiteljice ni treba uporabiti potrdila E 101. Spomniti je namreč treba, da je Sodišče v sodbi A-Rosa Flussschiff ugotovilo, da potrdilo E 101 nosilce in sodišča države članice gostiteljice zavezuje, tudi če se ugotovi, da pogoji za opravljanje dejavnosti zadevnega delavca očitno ne spadajo na stvarno področje uporabe določbe Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101.(46) Tak položaj lahko namreč nastane zaradi (preproste) dejanske ali pravne napake pri izdaji potrdila E 101 ali pa zaradi spremembe položaja zadevnega delavca.(47)
51. Za sklepanje o obstoju goljufije je po mojem mnenju nujno dokazati tudi, da so imele zadevne osebe namen prikriti dejstvo, da pogoji za izdajo potrdila E 101 dejansko niso bili izpolnjeni, zato da bi pridobile korist, ki izhaja iz navedenega potrdila.(48) Ta goljufivi namen je po mojem mnenju subjektivni element, na podlagi katerega je mogoče razlikovati med goljufijo in zgolj ugotovitvijo, da niso izpolnjeni pogoji iz določbe naslova II Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101. Dokaz za obstoj takega goljufivega namena je lahko namerno dejanje, med drugim napačna predstavitev dejanskega položaja napotenega delavca ali podjetja, ki je navedenega delavca napotilo, ali namerna izpustitev, kot je nerazkritje upoštevne informacije.
52. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je belgijska socialna inšpekcija v obravnavani zadevi dokazala, da zadevna bolgarska podjetja, ki delavce napotujejo v Belgijo, niso imela tako rekoč nobene dejavnosti v Bolgariji.(49) V skladu s sodno prakso Sodišča pa lahko le podjetje, ki običajno opravlja znatne dejavnosti na ozemlju države članice ustanovitve, uživa korist, ki je izjemoma določena v členu 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71.(50) Zdi se torej, kar mora sicer preveriti nacionalno sodišče, da ni bil izpolnjen eden od pogojev iz člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, na podlagi katerega so bila izdana zadevna potrdila E 101.(51)
53. Poleg tega iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bila „potrdila E 101 pridobljena na podlagi goljufije, tako da so se navedla neresnična dejstva za izognitev pogojem, ki na podlagi prava Skupnosti veljajo za napotitev, in tako za pridobitev koristi, ki je zadevne osebe brez tega goljufivega ravnanja ne bi mogle pridobiti“.(52) Belgijska vlada je v zvezi s tem na obravnavi pojasnila, da je goljufija v obravnavani zadevi vključevala ustanovitev podjetij „poštnih nabiralnikov“ v Bolgariji, ki niso imela dejavnosti ali pa so jih imela zelo malo, zlasti da bi lahko zaprosila za potrdila E 101 in nato zaposlene napotila v Belgijo, prispevki pa bi se še naprej plačevali v Bolgariji.
54. Nacionalno sodišče mora preveriti, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji, ki se zahtevajo za sklepanje o obstoju goljufije. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve, vključno z informacijami, ki jih morebiti poda nosilec, ki izda potrdilo E 101.(53)
55. Naj pojasnim, da je treba goljufijo dokazati v okviru kontradiktornega postopka z zakonskimi zaščitnimi ukrepi za zadevne osebe in ob upoštevanju njihovih temeljnih pravic, predvsem pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je določena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V teh okoliščinah morajo pristojni organi potrditi obstoj goljufije, in sicer morajo pravno zadostno dokazati, prvič, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz določbe naslova II Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101 (objektivni element), in drugič, da so zadevne osebe namerno prikrile dejstvo, da ti pogoji niso bili izpolnjeni (subjektivni element). Sodišče države članice gostiteljice lahko le v teh posebnih okoliščinah sklepa o obstoju goljufije, kar temu sodišču omogoča, da ne uporabi potrdila E 101.
56. Naj pojasnim še pravne posledice tega, da sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo. Prvič, ker je potrdilo E 101 dokument, ki ga izda nosilec druge države članice, menim, da sodišču države članice gostiteljice niti v primeru goljufije ni mogoče priznati pristojnosti, da to potrdilo razveljavi ali razglasi za neveljavno. V njegovi pristojnosti je le, da navedenega potrdila ne uporabi. Drugič, zdi se mi očitno, da kadar sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo, to lahko povzroči učinke le za pristojne organe te države članice.
Vmesna ugotovitev
57. Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov menim, da v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo potrdilo E 101, ki je bilo izdano v skladu s členom 11(1) Uredbe št. 1408/71, pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo, temu sodišču navedenega potrdila ni treba uporabiti. Za sklepanje o obstoju goljufije, s katero se upraviči neuporaba potrdila E 101, je treba dokazati, prvič, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji iz določbe naslova II Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo izdano potrdilo E 101 (objektivni element), in drugič, da so zadevne osebe namerno prikrile dejstvo, da ti pogoji niso bili izpolnjeni (subjektivni element).
58. Temu sklepu po mojem mnenju ni mogoče nasprotovati s trditvami, ki jih proti njemu navajajo stranke in zadevne osebe, ki so Sodišču predstavile stališča. Te trditve bom obravnaval v nadaljevanju.
4. Navedene nasprotne trditve
59. V tej zadevi so bile navedene nekatere trditve proti rešitvi, ki jo predlagam Sodišču.
60. Na prvem mestu, irska, madžarska in poljska vlada so se sklicevale na kodifikacijo sodne prakse Sodišča v zvezi z zavezujočo naravo potrdila E 101 v členu 5 Uredbe št. 987/2009,(54) pri čemer so v bistvu trdile, da ta okoliščina Sodišču preprečuje spremembo navedene sodne prakse.
61. Te trditve ni mogoče sprejeti.
62. Najprej je treba ugotoviti, da zakonodajalec Unije ob sprejetju Uredbe št. 987/2009 ni obravnaval vprašanja goljufije, še manj pa je o njem odločal.(55) Ker v besedilu te uredbe ni drugih nasprotnih navedb, je po mojem mnenju treba domnevati, da je zakonodajalec Unije želel zgolj kodificirati obstoječo sodno prakso Sodišča o zavezujoči naravi potrdila E 101.(56) Kot pa sem že navedel, se Sodišče še ni imelo priložnosti izreči o zavezujočem učinku potrdila E 101 v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije.(57) Rešitev, ki jo predlagam, torej ne vključuje nobene spremembe prejšnje sodne prakse Sodišča, kakor je kodificirana z Uredbo št. 987/2009, ampak je z njo zgolj pojasnjen obseg te sodne prakse in zlasti njena uporaba v novem primeru, in sicer v primeru, v katerem sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo. Iz tega sledi, da kodificiranje sodne prakse Sodišča o zavezujoči naravi potrdila E 101 v Uredbi št. 987/2009 Sodišča ne ovira, da prizna možnost, da sodišče države članice gostiteljice ne uporabi potrdila E 101, če to sodišče ugotovi, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije.
63. Na drugem mestu, irska, madžarska in poljska vlada ter Komisija navajajo načelo enotnosti zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti, navedeno v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71, in v tem okviru načelo pravne varnosti.(58)
64. Kar zadeva, prvič, načelo enotnosti zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti, določeno v členu 13(1) Uredbe št. 1408/71, je treba priznati, da rešitev, ki jo predlagam, načeloma pomeni možnost vsaj začasne sočasne uporabe več nacionalnih zakonodaj. Namreč, če sodišče države članice gostiteljice ugotovi obstoj goljufije v skladu z načeli iz točk od 48 do 56 teh sklepnih predlogov in ne uporabi potrdila E 101, ne da bi nosilec izdajatelj navedeno potrdilo hkrati razveljavil ali odvzel, se lahko zadevni delavec in njegov delodajalec znajdeta v položaju dvojnega socialnega zavarovanja.(59) Vendar menim, da je to tveganje neločljivo povezano z ugotovitvijo goljufije. Povedano drugače, menim, da mora nujnost zagotovitve, da zadevne osebe nimajo koristi iz goljufivih ravnanj, v takem primeru nujno prevladati nad načelom enotnosti zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti.(60)
65. V teh okoliščinah je treba spomniti, da mora v skladu s sodno prakso Sodišča nosilec, ki je izdajatelj potrdila E 101, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ponovno razmisliti o utemeljenosti izdaje navedenega potrdila in ga po potrebi odvzeti, kadar pristojni nosilec države članice gostiteljice dvomi o pravilnosti dejstev, na katerih to potrdilo temelji, in v njem navedenih navedb predvsem zato, ker te ne ustrezajo zahtevam iz določbe Uredbe št. 1408/71, na podlagi katere je bilo navedeno potrdilo izdano.(61) Menim, da to še toliko bolj velja, če sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo.(62) Če pa nosilec, ki je izdajatelj potrdila E 101, navedeno potrdilo razveljavi ali ga odvzame, se bo (ponovno) zagotovila enotnost zakonodaje, ki se uporablja na področju socialne varnosti.
66. Kar zadeva, drugič, načelo pravne varnosti, menim, da če sodišče države članice gostiteljice ugotovi, da je bilo potrdilo E 101 pridobljeno ali se je uveljavljalo z goljufijo, se povzročitelji goljufije in/ali tisti, ki so imeli od nje korist, ne morejo sklicevati na načelo zaščite pravne varnosti za nasprotovanje nepriznanju ugodnosti iz navedenega potrdila in člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71.(63) V teh okoliščinah je treba spomniti, da taka zavrnitev v skladu s sodno prakso Sodišča ne pomeni ex nihilo naložitve obveznosti zadevnemu posamezniku, temveč je to le posledica ugotovitve, da objektivni pogoji za pridobitev zahtevane ugodnosti dejansko niso izpolnjeni.(64)
67. Nazadnje, na tretjem mestu, Altun in drugi, irska, madžarska in poljska vlada ter Komisija navajajo načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in obstoj posebnega postopka za rešitev sporov v zvezi z določitvijo zakonodaje, ki se uporablja, v skladu z določbami iz naslova II Uredbe št. 1408/71 v posebnem primeru,(65) pri čemer v bistvu trdijo, da bi bila možnost, da sodišče države članice gostiteljice v primeru goljufije potrdila E 101 ne uporabi, nezdružljiva s spoštovanjem navedenega načela in navedenega postopka.
68. Ta trditev me ne prepriča.
69. Kot sem že navedel, menim, da če sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo, mora to sodišče kot sodišče Unije zavrniti ugodnost, ki izhaja iz potrdila E 101.(66) V zvezi s tem njegova zmožnost, da to nalogo izpolni, ne sme biti odvisna niti od volje nosilca izdajatelja, da navedeno potrdilo razveljavi ali odvzame, niti od poteka posebnega postopka, za katerega se mi zdi, da je bil poleg tega oblikovan za obravnavo precej drugačnih položajev.(67) To bi namreč privedlo do nesprejemljivih rezultatov.(68)
70. Naj v tem okviru opozorim, da se Sodišče še ni imelo priložnosti izreči o uporabi svoje sodne prakse o zavezujoči naravi potrdila E 101 ali o postopku, ki mu je treba slediti za rešitev sporov v zvezi z določitvijo zakonodaje, ki se uporablja, v skladu z določbami iz naslova II Uredbe št. 1408/71, če sodišče države članice gostiteljice ugotovi goljufijo.(69) V zvezi s tem je po mojem mnenju treba šteti, da načelo lojalnega sodelovanja ni absolutno in da so v izjemnih okoliščinah, zlasti ko se ugotovi goljufija, mogoče omejitve navedenega načela.(70) Nujno je namreč preprečiti, da se načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami spremeni v slepo zaupanje, ki bi olajšalo goljufiva ravnanja.
71. Vseeno menim, da se morajo organi socialne varnosti države članice gostiteljice v skladu z načelom lojalnega sodelovanja, ki je določeno v členu 4(3) PEU, najprej obrniti na nosilca, ki je izdajatelj potrdila E 101, če razpolagajo z elementi, ki kažejo na obstoj goljufije, kar bi temu nosilcu omogočilo, da ponovno razmisli o utemeljenosti izdaje potrdila E 101 in določi, ali je treba navedeno potrdilo ob upoštevanju teh elementov odvzeti ali razveljaviti. Na podlagi takega posvetovanja bi bilo v praksi mogoče ovreči morebitne dvome o dejanskih okoliščinah obravnavane zadeve.(71) Poleg tega, če nosilec izdajatelj potrdilo E 101 po tem posvetovanju razveljavi ali odvzame, zadeve dejansko ne bi bilo treba predložiti sodiščem države članice gostiteljice.(72) V zvezi s tem bi lahko posvetovanje z nosilcem izdajateljem zagotovilo ekonomičnost postopka. Vendar moram poudariti, da to posvetovanje ne sme vplivati na pristojnost, ki jo ima sodišče države članice gostiteljice za neuporabo potrdila E 101, če ima zadostne elemente za ugotovitev, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije.(73)
V. Predlog
72. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija), odgovori:
Člen 11(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 574/72 z dne 21. marca 1972 o določitvi postopka za izvajanje Uredbe (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 3795/81 z dne 8. decembra 1981, je treba razlagati tako, da sodišču države članice gostiteljice potrdila E 101, ki ga nosilec, ki ga imenuje pristojni organ države članice, izda na podlagi člena 14(1)(a) Uredbe št. 1408/71, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EGS) št. 1390/81 z dne 12. maja 1981, ni treba uporabiti, če to sodišče ugotovi, da je bilo navedeno potrdilo pridobljeno ali se je uveljavljalo na podlagi goljufije.