SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GERARDA HOGANA,
predstavljeni 8. maja 2019(1)
Zadeva C‑168/18
Pensions-Sicherungs-Verein VVaG
proti
Güntherju Bauerju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 2008/94/ES – Člen 8 – Dodatno pokojninsko zavarovanje – Varstvo pravic do starostnih prejemkov – Področje uporabe – Izravnava predhodnega znižanja pokojnine s strani nekdanjega delodajalca – Zajamčena minimalna raven varstva – Neposredni učinek nasproti instituciji za dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje“
1. Ali se s členom 8 Direktive 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca (UL 2008, L 283, str. 36) zahteva, da nosilec zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti, odgovoren za poklicno pokojninsko zavarovanje, zaradi spoštovanja zakonske obveznosti prevzame plačila, ki jih je delodajalec, ki je zdaj plačilno nesposoben, moral plačevati nekdanjemu delavcu? To je ključno vprašanje, ki ga je v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), vendar pa je Sodišče z njim pozvano tudi, naj se ponovno izreče o področju uporabe in razlagi te določbe.
2. Navedena obveznost izhaja iz nacionalne zakonodaje, v skladu s katero morajo delodajalci izravnati morebitna znižanja pokojninskih prejemkov, ki jih plačuje pokojninska blagajna, če so se ti prejemki plačevali na podlagi prispevkov, ki jih je zagotovil delodajalec.
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Direktiva 80/987
3. Direktiva 80/987/EGS z dne 20. oktobra 1980 o približevanju zakonodaje držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 217) je v členu 8 določala:
„Države članice zagotovijo potrebne ukrepe za varstvo interesov delavcev in oseb, ki so že zapustili delodajalčevo podjetje ali dejavnost na dan, ko ta postane plačilno nesposoben, v zvezi s priznano ali bodočo upravičenostjo do starostnih prejemkov, vključno z družinskimi prejemki, iz naslova dodatnega pokojninskega podjetniškega ali medpodjetniškega zavarovanja izven obveznega socialnega zavarovanja.“
4. Direktiva 80/987 je bila nadomeščena z Direktivo 2008/94, ki je začela veljati 17. novembra 2008.
2. Direktiva 2008/94
5. V uvodnih izjavah 3, 6, 7 in 9 Direktive 2008/94 je navedeno:
„(3) V primeru plačilne nesposobnosti delodajalca je treba zavarovati delavce in jim zagotoviti minimalno raven zaščite, zlasti jamčiti izplačilo njihovih neporavnanih terjatev ter, kakor tudi hkrati upoštevati, da mora biti gospodarski in socialni razvoj v Skupnosti uravnotežen. V ta namen bi morale države članice ustanoviti organ, ki zagotavlja plačilo neporavnanih terjatev delavcev.
[…]
(6) Da bi zagotovili pravno varnost za delavce v primeru plačilne nesposobnosti podjetij, ki opravljajo svoje dejavnosti v več državah članicah, in da bi okrepili pravice delavcev v skladu s prakso Sodišča Evropskih skupnosti, bi bilo treba predvideti določbe, ki izrecno določajo, katera ustanova je odgovorna za poravnavo terjatev za plačila v teh primerih, in ki določajo kot cilj sodelovanja med pristojnimi upravnimi organi držav članic čim hitrejšo poravnavo neporavnanih terjatev delavcev. […]
(7) Države članice lahko določijo omejitve glede odgovornosti jamstvenih ustanov, ki morajo biti v skladu s socialnim ciljem te direktive, in upoštevajo različne ravni terjatev.
[…]
(9) […] V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.“
6. Člen 1(1) navedene direktive določa:
„Ta direktiva se uporablja za terjatve delavcev, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij, do delodajalcev, ki so plačilno nesposobni v smislu člena 2(1).“
7. Člen 2(2) Direktive 2008/94 določa:
„Ta direktiva ne vpliva na nacionalno zakonodajo, kar zadeva opredelitev izrazov ‚delavec‘, ‚delodajalec‘, ‚plačilo‘, ‚pravica, ki zagotavlja takojšnjo upravičenost‘ in ‚pravica, ki zagotavlja upravičenost v prihodnosti‘.
Vendar pa države članice ne smejo izločiti iz področja uporabe te direktive:
(a) delavcev, zaposlenih za krajši delovni čas v skladu z Direktivo 97/81/ES;
(b) delavcev s pogodbo o zaposlitvi za določen čas v skladu z Direktivo 1999/70/ES;
(c) delavcev v začasnem delovnem razmerju v skladu s členom 1(2) Direktive 91/383/EGS.“
8. Člen 8 Direktive 2008/94 določa:
„Države članice zagotovijo potrebne ukrepe za varstvo interesov delavcev in oseb, ki so že zapustili delodajalčevo podjetje ali dejavnost na dan, ko ta postane plačilno nesposoben, v zvezi s priznano ali bodočo upravičenostjo do starostnih prejemkov, vključno z družinskimi prejemki, iz naslova dodatnega pokojninskega podjetniškega ali medpodjetniškega zavarovanja izven obveznega socialnega zavarovanja.“
9. Člen 11 Direktive 2008/94, prvi odstavek, določa:
„Direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši.“
B. Nacionalno pravo
10. Člen 1 Gesetz zur Verbesserung der betrieblichen Altersversorgung (Betriebsrentengesetz) (zakon o izboljšanju poklicnega pokojninskega zavarovanja, v nadaljevanju: Betriebsrentengesetz), naslovljen „Odobritev poklicnega pokojninskega zavarovanja s strani delodajalca“ (kakor je bil nazadnje spremenjen z zakonom z dne 17. avgusta 2017), določa:
„Če delodajalec delavcu odobri izplačilo starostne […] pokojnine iz naslova delovnega razmerja (poklicno pokojninsko zavarovanje), veljajo določbe tega zakona. Poklicno pokojninsko zavarovanje lahko izvaja neposredno delodajalec ali eden od nosilcev pokojninskega zavarovanja, navedenih v členu 1b, od (2) do (4). Delodajalec za izplačilo dogovorjenih prejemkov jamči tudi, če ni neposredni izvajalec.“
11. V členu 1b Betriebsrentengesetz so med drugim naštete možnosti, ki jih ima delodajalec v zvezi z zagotavljanjem starostnih poklicnih pokojnin. V bistvu določa, da lahko delodajalec sklene življenjsko zavarovanje za delavca (odstavek 2) ali pa poklicno pokojninsko zavarovanje – kot je to v obravnavanem primeru – izvaja Pensionskasse (pokojninska blagajna) ali Pensionsfonds (pokojninski sklad) (odstavek 3) ali tako imenovani Unterstützungskasse (sklad za socialno varstvo) (odstavek 4).
12. Člen 7(1) Betriebsrentengesetz, naslovljen „Obseg jamstva“, določa:
„Prejemniki pokojnin, katerih pravice, ki izhajajo iz neposredne pokojninske zaveze delodajalca, niso izpolnjene, ker je nad sredstvi delodajalca ali njegovo zapuščino uveden postopek zaradi plačilne nesposobnosti, […] imajo pravico od nosilca zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti izterjati znesek, ki bi ga na podlagi pokojninske zaveze moral zagotoviti delodajalec, če ne bi bil uveden postopek zaradi plačilne nesposobnosti […]“
13. Člen 10(1) Betriebsrentengesetz, naslovljen „Obveznost plačila prispevkov in računanje prispevkov“, določa:
„Sredstva za izvajanje zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti se na podlagi javnopravne obveznosti zagotavljajo s prispevki vseh delodajalcev, ki so se zavezali k neposrednemu izvajanju poklicnega pokojninskega zavarovanja ali ki poklicno pokojninsko zavarovanje izvajajo prek sklada za socialno varstvo, instrumenta neposrednega zavarovanja (življenjsko zavarovanje, ki ga v imenu delavca sklene delodajalec) […] ali pokojninskega sklada.“
14. Člen 14 Betriebsrentengesetz, naslovljen „Nosilec zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti“, določa, da je nosilec zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti Pensions-Sicherungs-Verein Versicherungsverein auf Gegenseitigkeit (v nadaljevanju tudi: PSV).
15. V skladu s Sporazumom z dne 22. septembra 2000 med Zvezno republiko Nemčijo in Velikim vojvodstvom Luksemburg o sodelovanju na področju zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti v zvezi s poklicnim pokojninskim zavarovanjem je to združenje nosilec zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti tudi v zvezi s pokojninskimi zavezami družb s sedežem v Luksemburgu.
II. Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
16. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari, G. Bauerju, je decembra 2000 njegov nekdanji delodajalec odobril več prejemkov iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja, in sicer:
– pokojnino, ki se izplačuje prek institucije za dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju: PKDW), na podlagi prispevkov, ki jih je zagotovil njegov nekdanji delodajalec;
– mesečni dodatek k pokojnini, ki ga neposredno plačuje njegov nekdanji delodajalec;
– letno božičnico, ki jo prav tako plačuje njegov nekdanji delodajalec.(2)
17. PKDW se je sredi leta 2003 znašla v finančnih težavah in nacionalni organi so ji dovolili, da zniža znesek pokojnin, ki jih plačuje. Zato so bila vsako leto postopno uveljavljena znižanja za od 1,25 % do 1,4 %. Skupaj se je znesek dodatne pokojnine, ki jo prejema G. Bauer, med letoma 2003 in 2013 zmanjšal za 13,8 %, kar pomeni izgubo 82,74 EUR mesečno. Po navedbah nemške vlade znaša zmanjšanje prejemkov glede na celotno poklicno pokojnino samo 7,4 %.(3)
18. V skladu z nemškim pravom obstaja obveznost nadomestitve kakršnega koli zmanjšanja prejemkov, zato je bil nekdanji delodajalec G. Bauerja dolžan to znižanje pokojnine izravnati.
19. Nad sredstvi nekdanjega delodajalca G. Bauerja je bil 30. januarja 2012 uveden postopek zaradi plačilne nesposobnosti.
20. Tožena stranka (PSV) je z odločbo z dne 12. septembra 2012 tožeči stranki sporočila, da prevzema plačilo mesečnega dodatka k pokojnini in božičnice. Vendar pa je PSV zavrnila prevzem zneska, ki ga je plačeval nekdanji delodajalec G. Bauerja, da bi izravnal znižane pokojninske prejemke.
21. G. Bauer je izpodbijal to zavrnitev na podlagi obveznosti PSV, da nadomesti vsako zmanjšanje prejemkov, ki izhaja iz plačilne nesposobnosti njegovega nekdanjega delodajalca. PSV je odgovorila, da v skladu z nacionalno zakonodajo nima obveznosti jamstva za plačila, ki jih je plačeval delodajalec kot nadomestilo za predhodno znižanje pokojnine.
22. V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali se člen 8 Direktive [2008/94] uporablja, če prejemke iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja izplačuje medpodjetniški pokojninski sklad, ki ga nadzira zvezni urad za nadzor finančnih storitev, ki je te prejemke v soglasju z nadzornim organom iz finančnih razlogov upravičeno zmanjšal, in delodajalec na podlagi nacionalnega prava sicer jamči za znižanja v razmerju do svojih bivših delavcev, vendar zaradi plačilne nesposobnosti teh znižanih prejemkov ne more izravnati?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen:
Pod katerimi pogoji se izgube, ki so nastale nekdanjemu delavcu v okviru prejemkov iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca, štejejo za očitno nesorazmerne, s čimer so države članice zavezane zagotoviti minimalno varstvo, čeprav bivši delavec prejme najmanj polovico prejemkov iz naslova pridobljenih pokojninskih pravic?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen:
Ali ima člen 8 Direktive 2008/94 neposredni učinek in ta določba v primeru, če država članica te direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno, posamezniku daje pravice, ki jih ta lahko uveljavlja proti državi članici pred nacionalnimi sodišči?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje za predhodno odločanje pritrdilen:
Ali je ustanova zasebnega prava, ki jo je država članica – kar je za delodajalce obvezno – določila za nosilca zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti za poklicna pokojninska zavarovanja, ki je predmet državnega nadzora finančnih storitev in ki na podlagi javnega prava od delodajalcev pobira prispevke za zavarovanje in lahko kot organ z upravnim aktom vzpostavi pogoje za prisilno izvršitev, javni organ države članice?“
III. Vsebinska presoja
A. Prvo vprašanje
23. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 8 Direktive 2008/94 razlagati tako, da se uporablja za izgubo nadomestila, kot je nadomestilo iz postopka v glavni stvari, zaradi plačilne nesposobnosti nekdanjega delodajalca. V obravnavanem primeru je delodajalec to nadomestilo plačeval, da bi v skladu z zahtevo iz nacionalne zakonodaje izravnal predhodno znižanje poklicne pokojnine, ki jo je zagotavljal prek medpodjetniške institucije za pokojninsko zavarovanje, ki jo nadzira zvezni urad in ki je morala znesek plačil iz finančnih razlogov in v soglasju z nadzornim organom zmanjšati.
24. Ker postavljeno vprašanje neposredno zadeva uporabo člena 8 Direktive 2008/94, je torej primerno, da to analizo začnem s preučitvijo, kakšni so pogoji za uporabo te določbe.
25. V skladu s tem členom „[d]ržave članice zagotovijo potrebne ukrepe za varstvo interesov delavcev in oseb, ki so že zapustili delodajalčevo podjetje ali dejavnost na dan, ko ta postane plačilno nesposoben, v zvezi s priznano ali bodočo upravičenostjo do starostnih prejemkov […] iz naslova dodatnega pokojninskega podjetniškega ali medpodjetniškega zavarovanja izven obveznega socialnega zavarovanja“. Za uporabo člena 8 morajo biti torej izpolnjeni štirje pogoji, in sicer:
– tožeča stranka mora biti delavec ali oseba, ki je že zapustila delodajalčevo podjetje ali dejavnost na dan, ko je ta postal plačilno nesposoben;
– delodajalec mora biti plačilno nesposoben;
– ta plačilna nesposobnost mora vplivati na takojšnjo ali bodočo upravičenost do starostnih prejemkov;
– zadevni starostni prejemki morajo biti dodeljeni v okviru podjetniškega ali medpodjetniškega zavarovanja zunaj nacionalnega obveznega socialnega zavarovanja.
26. Prvi pogoj je očitno izpolnjen in ni sporen.
27. Z drugim pogojem(4) se zahteva, da je delodajalec plačilno nesposoben. V skladu z njim se člen 8 načeloma ne uporablja v položaju, v katerem se s finančnimi težavami spopada samo organ za poklicno pokojninsko zavarovanje.(5) To je skladno s členom 1 Direktive 2008/94, na podlagi katerega se Direktiva uporablja samo, kadar ima delavec terjatev do svojega delodajalca ali nekdanjega delodajalca. Opozoriti je namreč treba, da namen Direktive 2008/94 ni v vseh okoliščinah jamčiti za bodoče ali priznane upravičenosti delavcev ali nekdanjih delavcev do starostnih prejemkov, temveč v skladu z uvodno izjavo 3 zavarovati delavce samo v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca. Če se organ za poklicno pokojninsko zavarovanje znajde v težavah se lahko, kot je Sodišče že razsodilo, člen 8 uporablja samo, kadar delodajalec jamči za plačilo prejemkov, določenih v pokojninskem načrtu, in je plačilno nesposoben.(6)
28. V zvezi s tretjim pogojem, ki se nanaša na izraza „pravica, ki zagotavlja takojšnjo upravičenost“ in „pravica, ki zagotavlja upravičenost v prihodnosti“, je treba opozoriti, da je ta v skladu s prvim stavkom člena 2(2) Direktive 2008/94 izražen tako, da ne vpliva na nacionalno zakonodajo, kar zadeva opredelitev teh izrazov. Vendar izraz „ne vpliva“ lahko povzroči določeno dvoumnost, ker ga je mogoče razumeti v smislu, da je bodisi treba oba pojma „pravica, ki zagotavlja takojšnjo upravičenost“ in „pravica, ki zagotavlja upravičenost v prihodnosti“ razlagati s sklicevanjem na nacionalno pravo bodisi da ni namen Direktive 2008/94 spreminjati opredelitve teh pojmov, določene z nacionalno zakonodajo na katerem drugem pravnem področju.
29. Vendar pa drugi stavek člena 2(2) pojasnjuje, kako je treba razumeti prvi stavek. Medtem ko je v prvem stavku med pojmi, v katere se z Direktivo 2008/48 ne posega, res naveden pojem „delavec“, je v drugem stavku člena 2(2) namreč določeno, da države članice iz področja uporabe te direktive ne smejo izključiti nekaterih vrst delavcev. Ker drugi stavek uresničuje cilj omejevanja avtonomije držav članic pri opredelitvi pojmov, navedenih v prvem stavku, je zadnjenavedeni stavek treba razumeti kot pooblastilo državam članicam, da opredelijo zadevne pojme. V skladu s tem so pojma „pravica, ki zagotavlja takojšnjo upravičenost“ in „pravica, ki zagotavlja upravičenost v prihodnosti“ ter zaradi tega tudi uporaba tretjega pogoja odvisni od nacionalnega prava.
30. Kar zadeva četrti pogoj, prav tako menim, da je opredelitev pojmov „prejemki iz naslova dodatnega pokojninskega podjetniškega ali medpodjetniškega zavarovanja izven [nacionalnega] obveznega socialnega zavarovanja“ odvisna tudi od nacionalnega prava.(7) To izhaja preprosto iz sklicevanja na pojem „[nacionalno] obvezno socialno zavarovanje“, ki ga ni mogoče presojati drugače kot s sklicevanjem na nacionalno pravo.(8)
31. Ti štirje pogoji morajo biti izpolnjeni poleg pogojev, določenih v členu 1, ki se nanašajo na uporabo Direktive 2008/94 na splošno in na katere se vprašanja, postavljena Sodišču, ne nanašajo. Torej dejstvo, da je delavec podal zahtevek, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, kot je zahtevano v členu 1 Direktive 2008/94, samo po sebi ni zadostna utemeljitev za uporabo člena 8.
32. Predložitveno sodišče v obravnavani zadevi sprašuje, ali se člen 8 uporablja za izgubo nadomestila, kot je nadomestilo v postopku v glavni stvari, zaradi plačilne nesposobnosti nekdanjega delodajalca. V tem primeru je nekdanji delodajalec – v skladu z zahtevo iz nacionalne zakonodaje – nadomestilo plačeval za izravnavo znižanja poklicne pokojnine, ki jo je sprva zagotavljal prek medpodjetniške institucije za pokojninsko zavarovanje, ki jo nadzira zvezni urad za nadzor finančnih storitev, pri čemer je bil znesek te pokojnine zmanjšan iz finančnih razlogov in s soglasjem nadzornega organa.
33. Ob upoštevanju tretjega in četrtega pogoja, ki sta omenjena zgoraj, je treba za ugotovitev, ali se uporabi člen 8, najprej ugotoviti status pravic, ki jih je imela tožeča stranka, ko je postal njen nekdanji delodajalec plačilno nesposoben.
34. Posebnost obravnavanega primera je, da so pravice, ki jih ima zadevna oseba, že bile zmanjšane. Pravni položaj teh pravic ob plačilni nesposobnosti nekdanjega delodajalca je zato odvisen od posledic te operacije, te pa so odvisne od tega, ali je bila navedena operacija že zajeta s členom 8 Direktive 2008/94 (oziroma pred tem s členom 8 Direktive 80/987). Če se člen 8 takrat ni uporabljal, so bile posledice tega znižanja namreč odvisne od nacionalnega prava, tako da ni mogoče izključiti, da je bil del teh pravic izgubljen ali da zneski za izravnavo tega zmanjšanja niso bili izplačani v okviru „dodatnega pokojninskega zavarovanja“.
35. Težava v obravnavanem primeru je, da predložitveno sodišče ni navedlo, zakaj je imela institucija za poklicno pokojninsko zavarovanje od leta 2003 finančne težave. Vendar se na podlagi informacij, prejetih od predložitvenega sodišča, ki sta jih stranki na obravnavi potrdili, zdi, da so delodajalci na podlagi člena 1 Betriebsrentengesetz odgovorni za izvajanje prejemkov iz naslova poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki so jih dodelili v okviru delovnega razmerja, tudi če se ti prejemki izplačajo prek organa za poklicno pokojninsko zavarovanje. V skladu s tem mora delodajalec jamčiti za zadevno plačilo tudi v primeru, da pokojninski sklad dodeljenih prejemkov ne plača ali jih plača samo delno.
36. Vse stranke so se na obravnavi vsekakor strinjale, da se z znižanjem nista spremenili niti narava niti višina pravic G. Bauerja. Glede na informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, se namreč zdi, da delodajalec, potem ko vzpostavi pokojninsko zavarovanje, v skladu z nemškim pravom ostane odgovoren za poznejše zagotavljanje prejemkov.
37. Ker je torej plačilna nesposobnost nekdanjega delodajalca tožeče stranke leta 2012 vplivala na pravico, ki zagotavlja takojšnjo ali prihodnjo upravičenost do starostnih prejemkov, in ni sporno, da je bila ta pravica dodeljena v okviru podjetniškega ali medpodjetniškega pokojninskega zavarovanja zunaj nacionalnega obveznega pokojninskega zavarovanja, predlagam, naj se odgovor na prvo vprašanje glasi, da je treba člen 8 razlagati tako, da zajema izgubo plačila, kot je plačilo v postopku v glavni stvari, ki ga je plačeval nekdanji delodajalec, da bi izravnal znižanje poklicne pokojnine, kot je zahtevano z nacionalno zakonodajo. Čeprav so natančne okoliščine obravnavanega primera res neobičajne, je treba ugotoviti, da neizvršitev dodatnega plačila s strani nekdanjega delodajalca zaradi znižanja pokojnin, ki bi ga sicer utrpel delavec, vsekakor spada na področje uporabe člena 8.
Drugo vprašanje
38. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, v kakšnih okoliščinah, na katere je napoteno v točki 35 sodbe z dne 24. novembra 2016, Webb-Sämann (C‑454/15, EU:C:2016:891), se lahko izgube, ki so nastale delavcu zaradi plačilne nesposobnosti njegovega nekdanjega delodajalca, štejejo za očitno nesorazmerne ob upoštevanju obveznosti varstva interesov delavcev iz člena 8 Direktive 2008/94, čeprav te izgube niso večje od polovice starostne pokojnine, ki izhaja iz pridobljenih pokojninskih pravic, za katere je vplačeval prispevke v okviru pokojninskega načrta dodatnega poklicnega zavarovanja.
39. Za odgovor na to vprašanje je potrebna celovita ponovna preučitev dosedanje sodne prakse Sodišča, ki se nanaša na člen 8 Direktive 2008/94.
40. Kot je poudarilo Sodišče, je treba raven varstva, ki se zahteva z Direktivo 2008/94, določiti glede na izraze, uporabljene v zadevni določbi, in če je potrebno, glede na cilje, ki se uresničujejo s to direktivo.(9)
41. Besedilo člena 8 Direktive 2008/94 določa, da morajo države članice zagotoviti potrebne ukrepe za varstvo interesov delavcev in oseb, ki so že zapustile delodajalčevo podjetje ali dejavnost na dan, ko ta postane plačilno nesposoben, v zvezi s priznano ali prihodnjo upravičenostjo do starostnih prejemkov iz naslova dodatnega pokojninskega podjetniškega ali medpodjetniškega zavarovanja izven obveznega socialnega zavarovanja.
42. Generalna pravobranilka J. Kokott je v sklepnih predlogih v zadevi Robins in drugi (C‑278/05, EU:C:2006:476, točki 70 in 82) menila, da se s členom 8 zahteva obsežno varstvo interesov delavcev, čeprav to varstvo ne pomeni nujno, da se sistem pokojninskega zavarovanja ves čas financira popolnoma. Vseeno je menila, da člen 8 v zvezi s primeri, v katerih nezadostno financiranje v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca pripelje do škodljivih posledic za interese delavca, zahteva, da države članice z ustreznimi ukrepi zagotovijo izpolnitev pokojninskih pravic delavcev.
43. Vendar je Sodišče v točkah 36 in 45 sodbe z dne 25. januarja 2007, Robins in drugi (C‑278/05, EU:C:2007:56; v nadaljevanju: Robins), razsodilo, da besedilo člena 8 državam članicam daje široko polje proste presoje pri določanju tako mehanizma kot ravni varstva. Sodišče je ugotovilo, da obveznost v zvezi z ravnjo varstva ne vključuje obveznosti zagotavljanja plačil pokojnin v celoti.
44. Ta ugotovitev je nekoliko presenetljiva. Medtem ko je mogoče zlahka priznati, da člen 8 državam članicam pušča široko polje proste presoje glede ukrepov, ki se uporabijo za zagotavljanje tega varstva, pa je določba zelo jasna glede ravni varstva, ki ga je treba zagotoviti. V vsakem primeru je običajna posledica tega, da ima država članica v skladu s posamezno direktivo široko polje proste presoje ta, da se lahko izogne odgovornosti z dokazovanjem, da je sprejela vse ustrezne ukrepe, ki jih je mogoče razumno pričakovati, da bi izpolnila to obveznost.(10) Vendar moram priznati, da ne poznam nobenega drugega primera, v katerem bi se zaradi polja proste presoje v zvezi z določitvijo ukrepov, ki se uporabijo za uresničitev nekega cilja, ugotovilo, da je treba ta cilj uresničiti le delno, ali v katerem bi se štelo, da država članica svojo obveznost uresničitve takega cilja izpolni s tem, da navede razmeroma nejasno polovičarsko rešitev, samo zato, ker ji zadevni zakonodajni ukrep omogoča široko polje proste presoje.
45. Če se zdaj vrnem na sodbo Robins, je Sodišče navedlo, da „določbe nacionalnega prava, ki v nekaterih primerih omogočajo izogibanje jamstvu prejemkov, omejenih na 20 % oziroma 49 % prejemkov, do katerih bi lahko bil delavec upravičen, kar je manj kot polovica teh prejemkov, ni mogoče šteti za skladno z izrazom ‚varstvo‘ iz člena 8 Direktive“. Položaj, obravnavan v navedenem postopku, je bil eden od teh posebnih primerov, saj je, prvič, „okoli 65.000 zavarovancev sistema pokojninskega zavarovanja utrpelo izgubo 20 % pričakovanih pravic“, in drugič, „okoli 35.000 od njih, kar je 54 % vseh, utrpelo izgubo več kot 50 % navedenih prejemkov“.
46. Zato se zdi, da je Sodišče menilo, da znižanje – ne glede na to koliko odstotno je – prejemkov, do katerih je upravičen posamezen delavec, samo po sebi ne zadostuje za uveljavljanje odgovornosti zadevne države članice: zadevna oseba mora narediti korak več in dokazati, da država članica delavcem na splošno ne zagotavlja zadostnega varstva. Ta pristop, ki je skladen z idejo obveznosti prizadevanja, se je odražal tudi v navedbah Sodišča glede neposrednega učinka te določbe, o katerem je Sodišče menilo, da je treba za ugotovitev odgovornosti države članice dokazati „očitno in težko kršitev“ pooblastil za odločanje po prostem preudarku s strani te države članice.
47. Vseeno je treba priznati, da je učinek zadeve Robins ne le ta, da morajo delavci za uspešno tožbo na podlagi člena 8 dokazati „očitno in težko kršitev“ zadevne države, da bi v primeru take kršitve obveznosti države prejeli finančno nadomestilo, temveč tudi, da se od držav članic ne pričakuje, da jamčijo za pravice delavcev v celoti. Iz razlogov, ki jih bom predstavil zdaj, ne morem mimo tega, da bi pomislil, da je bil s pragom 50 % obseg varstva, ki ga delavcem zagotavlja člen 8, nekoliko okrnjen. Menim, da je imela generalna pravobranilka J. Kokott v zadevi Robins prav glede razlage področja uporabe člena 8.
48. Tako menim iz naslednjih razlogov. Prvič, dikcija člena 8 („[…] zagotovijo […]“) državam članicam jasno nalaga obveznost. Drugič, jasno je, da ta obveznost obsega „varstvo interesov delavcev […] v zvezi s priznano ali bodočo upravičenostjo do starostnih prejemkov […]“. Tretjič, sam člen 8 v zvezi z obsegom obveznosti države ne določa zgornje meje ali deleža.
49. Zato težko razumem, kako bi lahko obveznost iz člena 8 načeloma zajemala kar koli, kar je manj od popolne izpolnitve pokojninskih pravic delavca. Kot je generalna pravobranilka J. Kokott navedla v sklepnih predlogih v zadevi Robins, „[i]nteresu delavca ravno ne ustreza, da se mu izplača le del pogodbeno dogovorjene pravice do pokojnine“.
50. Če je – in gotovo je – prav to interes delavca, ki ga mora država članica varovati v okviru člena 8, ni posebne magičnosti v številki 50 %, ki jo je Sodišče v zadevi Robins v zvezi s starostnimi prejemki navedlo kot najmanjši delež, ki bi ga moral delavec prejeti v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca. Če člen 8 določa obveznost držav članic, da zagotovijo varstvo teh interesov delavcev – in očitno je tako – menim, da se ta obveznost nanaša na zadevne pokojninske prejemke v celoti, ne le na del njih. Opozoriti je treba, da bi zmanjšanje pokojninskih prejemkov za približno 50 % za osebe, ki te pokojnine prejemajo, zelo verjetno v mnogih primerih pomenilo hude dejanske finančne težave.
51. Menim, da bi zakonodajalec Unije, če bi želel obseg obveznosti držav članic glede varstva prejemnikov pokojnin pred učinki plačilne nesposobnosti delodajalcev v zvezi z njihovimi pokojninskimi pravicami zmanjšati na tak potencialno daljnosežen način, za to uporabil jasno dikcijo. Še zlasti zato, ker ima ta obveznost tako očiten socialni pomen.
52. Če bi torej zakonodajalec Unije menil, da ima ta obveznost zgolj obseg, ki ga je izrazilo Sodišče v četverici sodb, ki se začne z zadevo Robins, bi verjetno člen 8 zasnoval drugače in določil, da obveznost držav članic obsega samo zagotavljanje varstva 50 % (ali kakega drugega navedenega deleža) teh prejemkov delavcev.
53. Tu lahko opozorim, da člen 4(2) in (3) Direktive državam članicam izrecno dovoljuje, da omejijo število mesecev, v zvezi s katerimi je mogoče podati zahtevke za neizplačane plače pri skladu za primer plačilne nesposobnosti. Člen 4(3) državam članicam namreč omogoča, da določijo zgornjo mejo „za plačila, ki jih opravi jamstveni sklad“, čeprav te zgornje meje ne smejo biti nižje od ravni, „ki je s socialnega vidika skladna s socialnim ciljem te direktive“.
54. Neobstoj podobnih omejitev v členu 8 v zvezi z obsegom obveznosti držav članic glede varstva pravic delavcev do starostnih prejemkov zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca vsekakor nekaj pove. Kot je ugotovila generalna pravobranilka J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Robins, prav dejstvo, da je mogoče drugje v Direktivi najti izrecne omejitve obsega obveznosti, ki je naložena državam članicam, da varujejo delavce v primeru plačilne nesposobnosti, pomeni podkrepitev te trditve o naravi in obsegu obveznosti iz člena 8.
55. Zaradi vseh teh razlogov torej menim, da člen 8 državam članicam nalaga obveznost, da varujejo starostne prejemke, na katere vpliva plačilna nesposobnost delodajalca, v celoti, in ne samo dela ali določenega odstotka teh prejemkov. V zvezi s tem se povsem strinjam z razlogovanjem generalne pravobranilke J. Kokott v sklepnih predlogih v zadevi Robins. Iz tega sledi, da menim, da razlogovanja Sodišča v sodbi Robins glede vprašanja člena 8 ni mogoče podpreti in mu Sodišče tokrat ne bi smelo slediti.
56. Vendar to ne pomeni, da države članice nimajo polja proste presoje pri določanju ukrepov, ki jih je treba uporabiti za zagotovitev tega varstva. Kot izhaja iz besedila člena 8, državam članicam namreč ni naložena obveznost, da same jamčijo za plačilo pokojnin, temveč da „zagotovijo potrebne ukrepe“ za to. V zvezi s tem se strinjam z ugotovitvijo Sodišča v sodbi Robins, da posameznik ne more preprosto trditi, da so mu znižali pokojnino, in zahtevati, da zadevna država članica to znižanje izravna. Namesto tega mora tožeča stranka narediti korak dlje in dokazati, da ta država članica ni sprejela ukrepov, ki bi jih bilo mogoče razumno šteti za zadostne za zaščito teh interesov.
57. V nadaljevanju želim dokazati, da je ena od posledic nepravilne razlage člena 8, ki jo je Sodišče po mojem mnenju sprejelo v sodbi Robins, da je imelo pozneje težave pri utemeljevanju te rešitve ob upoštevanju dejanskega besedila samega člena 8.
58. To je morda dobro razvidno iz poznejše sodbe Hogan in drugi(11). V njej je Sodišče dejansko opustilo pogoj, povezan z obstojem posebnih okoliščin. Namesto tega je ugotovilo, da je za pravilen prenos člena 8 Direktive 2008/94 nujno, da delavec v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca prejme vsaj polovico starostne pokojnine, ki izhaja iz pridobljenih pokojninskih pravic, za katere je vplačeval prispevke v okviru pokojninskega načrta dodatnega poklicnega zavarovanja.(12)
59. Sodišče je v poznejši sodbi z dne 24. novembra 2016, Webb-Sämann (C‑454/15, EU:C:2016:891, točka 35), dodalo, da obveznost držav članic, da zaposlene zaščitijo pred izgubo polovice ali več starostne pokojnine ne izključuje, da bi „se nastale izgube, tudi če je njihov odstotek različen, v drugačnih okoliščinah lahko štele za očitno nesorazmerne ob upoštevanju obveznosti varstva interesov delavcev iz člena 8 […] Direktive [2008/94]“.
60. Sodišče je v svoji zadnji sodbi na tem področju z dne 6. septembra 2018, Hampshire (C‑17/17, EU:C:2018:674, točka 46), ponovilo, da bi se nekatere nastale izgube, tudi če so manjše od polovice pričakovane pokojnine, lahko prav tako štele za očitno nesorazmerne ob upoštevanju obveznosti varstva interesov delavcev iz navedene določbe.(13)
61. V zvezi s številko 50 % Sodišče ni navedlo utemeljitve ali smernic, kakšno znižanje prejemkov bi sicer lahko pomenilo očitno nesorazmerno poseganje v pravice zadevnih delavcev.
62. Vendar lahko ugotovimo, da je Sodišče v sodbah Webb-Sämann(14) in Hampshire(15) menilo, da je ta obveznost držav članic, da jamčijo za vsaj polovico starostnih prejemkov, ki izhajajo iz pridobljenih pokojninskih pravic, za katere je delavec plačeval prispevke v okviru dodatnega poklicnega pokojninskega zavarovanja, individualno minimalno jamstvo za vsakega posameznega delavca. Zato se zdi, da je Sodišče v teh dveh sodbah menilo, da uporaba pravila 50 % učinkov te določbe ne izčrpa v celoti. Drugače povedano, države članice naj bi tako imele obveznost zagotoviti, da se vsakemu delavcu zajamči vsaj 50 % prejemkov, do katerih je upravičen v okviru dodatnega poklicnega pokojninskega zavarovanja v primeru plačilne nesposobnosti njegovega delodajalca,(16) vendar naj zaradi te obveznosti ne bi bile oproščene sprejetja potrebnih (finančnih, bonitetnih ali drugih) ukrepov za varstvo interesov delavcev v polni meri. Kadar je znižanje manjše od 50 %, lahko zadevni delavci torej prejmejo nadomestilo, če dokažejo, da država ni izpolnila svoje obveznosti prizadevanja, ker ni zagotovila sprejetja potrebnih (finančnih, bonitetnih ali drugih) ukrepov za varovanje interesov delavcev. Če torej ponovim formulacijo, uporabljeno v sodbi Robins in drugi, čeprav povzročeno znižanje ne doseže tega praga, delavec vseeno lahko zahteva, da mu zadevna država članica izgubo nadomesti v celoti, v primeru „očitne in težke kršitve“ pooblastil o prostem preudarku glede sprejetja ustreznih ukrepov s strani te države.
63. Te nedavne odločitve je torej mogoče razumeti kot tiho prizadevanje Sodišča, da se odmakne od sodbe Robins in se namesto tega premakne v smer, ki je po mojem mnenju temeljni cilj člena 8 Direktive 2008/94, in sicer varstvo vseh upravičenosti upokojencev do poklicne pokojnine pred tveganjem izgube, ki jo povzroči plačilna nesposobnost delodajalca.
64. V tem okviru se lahko obstoj nesorazmerne izgube sam po sebi šteje za dokaz, ki podpira izpodbojno domnevo, da država članica ni izpolnila svoje obveznosti prizadevanja glede zagotavljanja tega varstva.
65. Vsekakor menim, da bi moralo Sodišče bolj upoštevati sorazmernost nastale izgube.
66. Okoliščine so v vsaki ustrezni analizi sorazmernosti seveda ključnega pomena. Tu je treba opozoriti, da je zagotavljanje pokojnin po upokojitvi sestavni del socialne pogodbe v evropskih državah že od časov Bismarcka. Naložba v zasebne pokojnine je za nekatere delavce ključni del te socialne pogodbe, saj lahko tisti, ki so v svoji aktivni dobi zaposleni, prek tega mehanizma varčujejo za pokojnino v prepričanju, da bodo tako sebi in svoji družini preudarno zagotovili preskrbo v času, ko bo njihova delovna doba zaključena. Skrb za zasebno pokojninsko zavarovanje je zato za številne delavce, ki so zaposleni v zasebnem sektorju, enako bistvena finančna odločitev kot na primer nakup stanovanja ali zagotavljanje vzgoje in izobraževanja otrok.
67. Zato je tudi delna izguba upravičenosti do pokojnine zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca za zadevnega delavca huda in resna zadeva. Ne le, da zadevni delavec dobi občutek, da so bili celo najskrbnejši načrti o preudarnem varčevanju za upokojitev izničeni zaradi zunanjih dejavnikov, na katere sam ne more vplivati, tudi zmožnost odziva delavca na to izgubo je pogosto resno ogrožena zaradi starosti. Preprosto povedano je torej zmožnost na primer 70‑letnika, da nadomesti to finančno izgubo, močno okrnjena, saj je ponovni vstop na trg dela glede na vse elemente za večino upokojencev preprosto nemogoč.
68. Varstvo interesov teh upokojencev, ki so vlagali v zasebno pokojninsko zavarovanje, pred izgubo, nastalo zaradi plačilne nesposobnosti njihovega nekdanjega delodajalca, mora torej biti ključni cilj politike držav članic. Nekako je prav tako bistveno kot zagotavljanje izobraževalnega sistema, stanovanj ali varnosti bančnih depozitov.
69. V tem okviru sta zastopnika PSV in nemške vlade na ustni obravnavi na vprašanje, ali bi na primer 25‑odstotno znižanje upravičenosti do pokojnine zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca za zadevnega upokojenca pomenilo nesorazmerno izgubo, odkrito odgovorila, da bi to zadevnega upokojenca močno prizadelo. Vendar ne morem mimo tega, da ne bi pomislil, da je takšna izguba več kot to: predstavljala bi nepričakovano izgubo dohodka, za katerega je upokojenec upravičeno pričakoval, da mu bo na voljo po koncu delovne dobe. Sodobna socialna država obstaja prav za to, da svoje državljane varuje pred morebitnimi resnimi tovrstnimi izgubami.
70. To so torej okoliščine, v katerih je treba oceniti sorazmernost vsake izgube. Nedvomno so pomembni tudi drugi dejavniki, nenazadnje vprašanje, ali znesek pokojnine, ki je upokojencu ali upokojenki in odvisnim družinskim članom zdaj na voljo, zadostuje za njegove ali njene potrebe ob upoštevanju življenjskega standarda upokojenih oseb, ki prevladuje v zadevni državi članici.(17)
71. Res je, da je mogoče na splošno šteti, da so razmeroma majhna znižanja upravičenosti do pokojnine bodisi de minimis bodisi vsaj na ravni, ki ne ogroža bistva upravičenosti do pokojnine in ustreznih pričakovanj zadevnega upokojenca, ki so bila ustvarjena s to upravičenostjo.
72. Toda kadar izgube zasebne pokojnine zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca ni mogoče šteti za de minimis, se nato na neki točki pojavi grožnja nesorazmernosti, tudi če ni magičnega števila, pri katerem bi tako izgubo samodejno razglasili za nesorazmerno. V nasprotju s tem, kar je morda predhodno namignilo Sodišče, menim, da bo izguba upravičenosti do pokojnine zaradi plačilne nesposobnosti delodajalca, manjša od 50 %, v številnih primerih nesorazmerna. Upravičenosti večine upokojencev do pokojnine so razmeroma skromne in celo majhno znižanje te pokojnine bo zanje na splošno prehud udarec.
73. Čeprav mora to nazadnje ugotoviti predložitveno sodišče, je zastopnik G. Bauerja na obravnavi trdil, da bi lahko njegova končna izguba poklicne pokojnine dosegla od 30 % do 33 % (odvisno od njegove starosti). Če je to res, je ob upoštevanju tega, da je že raven prihodkov, ki ustrezajo njegovi 100‑odstotni poklicni pokojnini, razmeroma skromna, težko ugotovili, da zadevna izguba ni nesorazmerna glede na splošni okvir, ki sem ga pravkar opisal.
74. Če povzamem, menim, da ti dejavniki vplivajo na vprašanje sorazmernosti in da morda v dosedanji sodni praksi niso bili dovolj poudarjeni.
75. V zvezi s tem zato menim, da bi moralo Sodišče napredovati in odstopiti od sodb, kakršna je ta v zadevi Robins, in na drugo vprašanje odgovoriti tako, da so okoliščine, na katere se je Sodišče sklicevalo v točki 35 sodbe z dne 24. novembra 2016, Webb-Sämann (C‑454/15, EU:C:2016:891), okoliščine, v katerih tožeča stranka dokaže, da država članica ni izpolnila svoje obveznosti zagotavljanja ukrepov, potrebnih za varstvo interesov delavcev ali oseb, ki so že zapustile delodajalčevo podjetje, pri čemer je znižanje pokojninskih pravic bodisi na ravni, ki ni de minimis, bodisi drugače ogroža bistvo upravičenosti do poklicne pokojnine, katere prejemanje bi lahko upokojenec upravičeno pričakoval, če ne bi prišlo do plačilne nesposobnosti delodajalca.
Tretje vprašanje
76. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali se je v primeru, da država članica Direktive 2008/94 ni pravilno prenesla v nacionalno pravo, mogoče pred nacionalnimi sodišči proti državi članici sklicevati na člen 8.
77. Kot sem že prej pojasnil, je bilo Sodišče glede tega sprva previdno in je menilo, da je odgovornost zadevne države članice odvisna od ugotovitve očitne in težke kršitve pooblastil za odločanje po prostem preudarku s strani te države, ker niti člen 8 Direktive niti nobena druga določba Direktive ne vsebuje ničesar, kar bi omogočilo natančno določitev minimalne stopnje zavarovanja, ki se zahteva za varstvo upravičenosti do prejemkov.(18)
78. V zadevi Hampshire(19) je Sodišče delno opustilo svojo preteklo previdnost in v zvezi z obveznostjo držav članic, da jamčijo za vsaj polovico starostne pokojnine, do katere bi bili delavci običajno upravičeni, menilo, da se je mogoče pred nacionalnim sodiščem proti državi članici sklicevati na člen 8, takoj ko nastala izguba za delavca preseže 50 % njegovih prejemkov.
79. V zvezi s to ugotovitvijo je Sodišče opozorilo, da se v skladu s sodno prakso posamezniki proti državi članici lahko sklicujejo na določbo direktive, če je ta nepogojna in dovolj natančna, in da je treba pri tej preučitvi upoštevati tri točke: določitev upravičencev do varstva iz člena 8, vsebino tega varstva in identiteto osebe, ki je dolžna zagotoviti to varstvo.(20)
80. Glede tega se povsem strinjam z analizo Sodišča, čeprav bi bilo treba tudi razlogovanje Sodišča glede identitete osebe, ki je dolžna zagotoviti varstvo iz člena 8, postaviti v kontekst.
81. Glede identitete upravičencev do varstva, določenega v členu 8 Direktive 2008/94, iz besedila te določbe jasno izhaja, da je namen te direktive zavarovati delavce, ki jih zadeva plačilna nesposobnost njihovega delodajalca.(21)
82. Glede identitete osebe, odgovorne za zagotovitev varstva iz člena 8 Direktive 2008/94, ta člen jasno in nepogojno določa, da je to država članica.
83. Res je, da člen 8 državam članicam priznava neko polje proste presoje. To polje proste presoje se v bistvu nanaša na ukrepe, ki jih je treba sprejeti za zagotovitev izvrševanja člena 8.(22) Ne nanaša se torej na identiteto oseb, odgovornih za zagotovitev varstva iz člena 8, ki so države članice.
84. Nazadnje, glede vsebine varstva, določenega v členu 8 Direktive 2008/94, se je mogoče na ta člen neposredno sklicevati pred nacionalnimi sodišči kljub temu, da imajo države članice precejšnje polje proste presoje pri določanju oblike in metode prenosa tega člena.(23) Tudi kadar imajo države članice neko polje proste presoje za implementacijo določb prava EU, je namreč mogoče to določbo uveljavljati proti državi članici, če je ta presegla okvir tega polja, zlasti z nacionalno zakonodajo, ki ne zagotavlja minimalnega varstva, zahtevanega v tej določbi.(24)
85. Ob upoštevanju minimalnega varstva, ki ga zahteva člen 8, in ker je Sodišče menilo, da to minimalno varstvo pomeni obveznost varstva delavcev pred vsakim zmanjšanjem njihovih pridobljenih pravic za več kot 50 %, je torej treba iz tega sklepati, da država članica preseže okvir svojega manevrskega prostora, če takega varstva ne zagotavlja. Zato se je mogoče proti tej državi članici neposredno sklicevati na takšno kršitev.
86. Glede obveznosti držav članic, navedenih v točki 35 sodbe Webb-Sämann,(25) da zagotovijo ukrepe, potrebne za preprečitev vsakršne nesorazmerne izgube, je res, da Sodišče ni navedlo, na kakšen položaj se sklicuje. Vseeno je treba opozoriti, da se obveznost ne šteje za jasno in natančno samo, kadar je izrecno določena v besedilu, temveč tudi kadar je nanjo mogoče sklepati iz besedila s splošno sprejetimi metodami razlaganja, kot je po mojem mnenju v tem primeru, saj lahko na podlagi besedila člena 8 sklepamo, da ta člen varuje pravice delavcev v celoti.
87. Toda ker ima zadevna država članica samo obveznost prizadevanja, morajo tožeče stranke dokazati, da ukrepi, ki jih je sprejela ta država članica, niso zadostovali za zagotavljanje takšnega varstva, pri čemer se obstoj nesorazmerne izgube šteje kot dokaz, ki podpira domnevo o takšni nezadostnosti.
88. Poleg tega je treba opozoriti, da se varstvo, določeno v členu 8, nanaša na pravice, ki zagotavljajo takojšnjo upravičenost ali upravičenost v prihodnosti, pri čemer se ta pojem opredeli v nacionalnem pravu, ne pa na finančne posledice teh pravic. Obstajata namreč dve vrsti sistemov dodatnega pokojninskega zavarovanja: „načrt z določenimi prejemki“ in „načrt z določenimi prispevki“.(26) Če so torej v skladu z nacionalnim pravom pravice, ki jih oseba pridobi, samo pravice do deležev dobičkov, in ne pravice do določenih prejemkov, kot se zdi, da velja v nemškem pravu, mora država članica zagotoviti, da delavec dejansko uživa pravice do takih deležev v celoti, ne glede na znesek, ki mu bo nazadnje plačan.
89. Če povzamem, predlagam, da se na tretje vprašanje odgovori pritrdilno, to je, da ima člen 8 Direktive 2008/94 neposredni učinek, tako da ta določba, če država članica te direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno, posamezniku daje pravice, ki jih ta lahko uveljavlja proti državi članici pred nacionalnimi sodišči.
Četrto vprašanje
90. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem sprašuje, ali je na področju poklicnega pokojninskega zavarovanja, kadar država članica določi – pri čemer je to za delodajalce zavezujoče – ustanovo zasebnega prava za nosilca zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti za poklicna pokojninska zavarovanja ter kadar je ta ustanova predmet državnega nadzora finančnih storitev in poleg tega na podlagi javnega prava od delodajalcev pobira prispevke za zavarovanje za primer plačilne nesposobnosti in lahko kot organ z upravnim aktom vzpostavi pogoje za prisilno izvršitev, tako ustanovo treba šteti za javni organ te države članice, tako da je določbo direktive mogoče uveljaviti proti njej.
91. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da se posamezniki na brezpogojne in dovolj natančne določbe direktive lahko sklicujejo ne zgolj proti državi članici in vsem njenim upravnim organom, kot so decentralizirani organi, temveč tudi proti ustanovam, organizacijam in subjektom, ki so pod pristojnostjo oziroma nadzorom države ali ki imajo posebne pristojnosti v primerjavi s tistimi, ki izhajajo iz pravil, ki se uporabljajo za odnose med posamezniki.(27)
92. Take ustanove, organizacije in subjekti se razlikujejo od posameznikov in jih je treba obravnavati kot primerljive z državo članico, ker so pravne osebe javnega prava, ki so del države v širšem smislu, ali ker jih je javni organ zadolžil za opravljanje nalog v javnem interesu in so jim bile za to dodeljene posebne pristojnosti.(28)
93. Ker se predložitveno sodišče v svojem vprašanju sklicuje na primer, v katerem je država članica neko ustanovo določila – pri čemer je bilo to za delodajalce zavezujoče – za nosilca zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti za poklicna pokojninska zavarovanja in ji dodelila pravico, da na podlagi javnega prava od delodajalcev pobira prispevke za zavarovanje za primer plačilne nesposobnosti, je treba takšno ustanovo šteti za primerljivo s to državo, čeprav je organizirana na podlagi zasebnega prava.
94. Da pa bi bilo mogoče proti tej ustanovi neposredno uveljavljati obveznost, ki izhaja iz direktive, morajo naloge, ki naj bi jih opravljala v javnem interesu, izrecno ali implicitno vključevati izvajanje te obveznosti. Zgolj dejstvo, da je država članica ustanovi dodelila posebna pooblastila, namreč ne pomeni, da je mogoče to ustanovo šteti za odgovorno za katero koli obveznost, ki jo tej državi članici nalaga pravo Unije.
95. Nacionalno sodišče se v vprašanju sklicuje na položaj, v katerem je država članica ustanovo določila za odgovorno za jamčenje za poklicne pokojnine. Vendar se na podlagi spisa v povezavi z informacijami, zagotovljenimi na ustni obravnavi, zdi, da naloge, ki jih je nemška vlada prenesla na Pensions-Sicherungs-Verein VVaG, zadevajo samo položaje, v katerih delodajalec poklicne pokojnine zagotavlja prek neposredne zaveze ali Direktversicherung (neposredno zavarovanje) ali prek Unterstützungskasse (zavarovalna ustanova, ki je pravno odvisna od delodajalca) ali Pensionsfonds (pokojninski sklad).(29) Torej primer, v katerem delodajalec poklicno pokojnino zagotavlja prek Pensionskasse (pokojninska blagajna), v tem primeru PKDW, ne spada na področje uporabe katere koli od teh nalog.
96. Kakor koli, nacionalno sodišče mora glede na posebno naravo obveznosti, za katero gre – to je kršitev obveznosti preprečitve vsakršne nesorazmerne izgube iz točke 35 sodbe Webb-Sämann(30) – oceniti, ali je država članica to obveznost dodelila temu subjektu.(31)
97. Zato predlagam, da se na četrto vprašanje odgovori, da je na področju poklicnega pokojninskega zavarovanja, kadar država članica določi – pri čemer je to za delodajalce zavezujoče – ustanovo zasebnega prava za nosilca zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti za poklicna pokojninska zavarovanja ter kadar je ta ustanova predmet državnega nadzora finančnih storitev in poleg tega na podlagi javnega prava od delodajalcev pobira prispevke za zavarovanje za primer plačilne nesposobnosti in lahko kot organ z upravnim aktom vzpostavi pogoje za prisilno izvršitev, tako ustanovo treba šteti za javni organ države članice. Vendar je neizpolnitev konkretne obveznosti, ki je tej državi članici naložena s členom 8 Direktive 2008/94, mogoče proti tej ustanovi uveljavljati le, če izvajanje te obveznosti spada v okvir nalog, ki ji jih je dodelila ta država, kar mora ugotoviti nacionalno sodišče.
Predlog
98. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), odgovori:
1. Člen 8 Direktive 2008/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca je treba razlagati v tako, da zajema izgubo plačila, kot je plačilo v postopku v glavni stvari, ki ga je plačeval nekdanji delodajalec, da bi izravnal znižanje poklicne pokojnine, kot je zahtevano z nacionalno zakonodajo.
2. Okoliščine, na katere se je Sodišče sklicevalo v točki 35 sodbe z dne 24. novembra 2016, Webb-Sämann (C‑454/15, EU:C:2016:891), so okoliščine, v katerih tožeča stranka dokaže, da država članica ni izpolnila svoje obveznosti zagotavljanja ukrepov, potrebnih za varstvo interesov delavcev ali oseb, ki so že zapustile delodajalčevo podjetje, pri čemer je znižanje pokojninskih pravic bodisi na ravni, ki ni de minimis, bodisi drugače ogroža bistvo upravičenosti do poklicne pokojnine, katere prejemanje bi lahko upokojenec upravičeno pričakoval, če ne bi prišlo do plačilne nesposobnosti delodajalca.
3. Člen 8 Direktive 2008/94 ima neposredni učinek, tako da ta določba, če država članica te direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je ni prenesla pravilno, posamezniku daje pravice, ki jih ta lahko uveljavlja proti državi članici pred nacionalnimi sodišči.
4. Na področju poklicnega pokojninskega zavarovanja je, kadar država članica določi – pri čemer je to za delodajalce zavezujoče – ustanovo zasebnega prava za nosilca zavarovanja za primer plačilne nesposobnosti za poklicna pokojninska zavarovanja ter kadar je ta ustanova predmet državnega nadzora finančnih storitev in poleg tega na podlagi javnega prava od delodajalcev pobira prispevke za zavarovanje za primer plačilne nesposobnosti in lahko kot organ z upravnim aktom vzpostavi pogoje za prisilno izvršitev, tako ustanovo treba šteti za javni organ države članice. Vendar je neizpolnitev konkretne obveznosti, ki je tej državi članici naložena s členom 8 Direktive 2008/94, mogoče proti tej ustanovi uveljavljati le, če izvajanje te obveznosti spada v okvir nalog, ki ji jih je dodelila ta država, kar mora ugotoviti nacionalno sodišče.