SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE
predstavljeni 10. januarja 2019(1)
Zadeva C‑631/17
SF
proti
Inspecteur van de Belastingdienst
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske))
„Predhodno odločanje – Socialna varnost delavcev migrantov – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 11(3)(e) – Državljan države članice, zaposlen kot pomorščak na ladji, ki pluje pod zastavo tretje države – Delodajalec s sedežem v državi, ki ni država prebivališča delavca – Osebno področje uporabe uredbe – Določitev zakonodaje, ki se uporablja“
1. Ali je treba člen 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti(2) šteti za podredno določbo, ki zagotavlja celovitost sistema predpisov o določitvi zakonodaje, ki se uporabi (kolizijska pravila) na področju socialne varnosti, ki se uporablja za vse primere, ki s to uredbo niso izrecno zajeti, ali pa je njegov obseg uporabe bolj omejen in se uporablja izključno za neaktivne osebe?
2. To je v bistvu vprašanje, na katero mora odgovoriti Sodišče v obravnavani zadevi, katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) v okviru spora med latvijskim državljanom s prebivališčem v Latviji, ki je bil za krajše obdobje zaposlen pri družbi s sedežem na Nizozemskem na ladji, ki je plula pod zastavo tretje države in se je v zadevnem obdobju nahajala zunaj ozemlja Evropske unije, na eni strani in nizozemskimi davčnimi organi, ki zahtevajo plačilo socialnih prispevkov za navedeno obdobje zaposlitve, na drugi.
3. V tej zadevi ima Sodišče priložnost prvič razložiti določbo iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ki vsebuje novo določbo, ki je v stari Uredbi št. 1408/71(3) ni bilo. Sodba, ki jo bo izreklo Sodišče v tej zadevi, bo pomembna za določitev sistematike kolizijskih pravil iz Uredbe št. 883/2004.
I. Pravni okvir
4. Člen 11 Uredbe št. 883/2004, prvi člen naslova II, je naslovljen „Splošna pravila“ in določa:
„1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.
[…]
3. V skladu s členi od 12 do 16 velja:
(a) za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici zakonodaja te države članice;
(b) za javnega uslužbenca zakonodaja države članice, v upravi katere je zaposlen;
(c) za osebo, ki v skladu s členom 65 prejema dajatev za brezposelnost po zakonodaji države članice stalnega prebivališča, zakonodaja te države članice;
(d) za osebo, vpoklicano ali ponovno vpoklicano na služenje vojaškega roka ali na civilno služenje v državi članici, zakonodaja te države članice;
(e) za vsako drugo osebo, za katero se pododstavki (a) do (d) ne uporabljajo, zakonodaja države članice stalnega prebivališča, brez poseganja v druge določbe te uredbe, ki ji jamčijo dajatve po zakonodaji ene ali več drugih držav članic.
4. V tem naslovu se dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe, ki se običajno opravlja na krovu morskega plovila, ki pluje pod zastavo države članice, šteje za dejavnost, ki se opravlja v navedeni državi članici Za osebo, zaposleno na krovu plovila, ki pluje pod zastavo države članice, in jo za to dejavnost plačuje podjetje ali oseba, katere statutarni sedež ali poslovna enota je v drugi državi članici, velja zakonodaja slednje, če ima v tej državi stalno prebivališče. Podjetje ali oseba, ki izplačuje osebne prejemke, se šteje za delodajalca po tej zakonodaji.
[…]“
II. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
5. SF, latvijski državljan s stalnim prebivališčem v Latviji, je bil v obdobju od 13. avgusta 2013 do 31. decembra 2013 v delovnem razmerju pri družbi Oceanwide Offshore Services B.V. s sedežem na Nizozemskem.
6. V tem obdobju je delal kot pomorščak, in sicer kot stevard na ladji, ki je plula pod bahamsko zastavo in se je v zadevnem obdobju nahajala nad nemškim delom kontinentalne police pod Severnim morjem.
7. Za navedeno obdobje zaposlitve SF pri družbi Oceanwide Offshore Services B.V. so mu nizozemski davčni organi, natančneje Inspecteur van de Belastingdienst (davčni inšpektor), izdali odločbo o odmeri prispevkov za socialno varnost.
8. Ker ni spadal pod sistem socialnega zavarovanja Nizozemske, se je SF pritožil zoper odločbo nizozemskih davčnih organov pri Rechtbank Zeeland-West-Brabant (sodišče za Zelandijo in zahodni Brabant, Nizozemska).
9. Navedeno sodišče se je odločilo predložiti nekatera predhodna vprašanja Hoge Raad (vrhovno sodišče, Nizozemska), da se ugotovi, katera zakonodaja se uporablja za položaj SF na podlagi Uredbe št. 883/2004.
10. Hoge Raad (vrhovno sodišče), predložitveno sodišče, izhaja iz predpostavke, da tako SF kot njegovo delovno razmerje spadata na področje uporabe Uredbe št. 883/2004 in da se delo, ki ga je opravljal v zadevnem obdobju, ne more šteti za delo, ki se je opravljalo na ozemlju države članice Evropske unije.
11. Predložitveno sodišče meni, da se za SF ne more uporabljati nobena druga določba Uredbe št. 883/2004, zato se za njegov položaj uporablja člen 11(3)(e) navedene uredbe, ki določa, da se za obravnavano zadevo uporablja zakonodaja države članice prebivališča zadevne osebe, in sicer latvijska zakonodaja.
12. Vendar pa predložitveno sodišče ugotavlja, da je bilo pred njim navedeno, da naj bi se za položaj SF uporabljal člen 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004 v povezavi z odstavkom (4) istega člena. Navedeno sodišče ugotavlja, da bi se v primeru, da bi bila takšna pravna opredelitev pravilna, za položaj SF uporabljala zakonodaja države, v kateri ima sedež delodajalec, in sicer zakonodaja Nizozemske.
13. V teh okoliščinah je Hoge Raad (vrhovno sodišče), ki dvomi v pravilnost svojega stališča, Sodišču predložilo naslednje vprašanje za predhodno odločanje:
„Na zakonodajo katere države članice napotuje Uredba št. 883/2004 glede obdobja, ko je bil zavezanec za dajatve zaposlen pri delodajalcu s sedežem na Nizozemskem, v obravnavani zadevi, v kateri gre za zavezanca za dajatve, ki (a) prebiva v Latviji, (b) je latvijski državljan, (c) je zaposlen pri delodajalcu s sedežem na Nizozemskem, (d) dela kot pomorščak, (e) delo opravlja na ladji, ki pluje pod bahamsko zastavo in (f) to delo opravlja zunaj ozemlja Evropske unije?“
III. Postopek pred Sodiščem
14. Predložitvena odločba je v sodno tajništvo prispela 9. novembra 2017. Pisna stališča so predložili SF, grška, poljska in nizozemska vlada ter Evropska komisija. Na obravnavi dne 8. novembra 2018 so sodelovali SF, grška in nizozemska vlada ter Komisija.
IV. Pravna analiza
A. Uvodne ugotovitve
15. Predložitveno sodišče z vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu predlaga Sodišču, naj pojasni, katera zakonodaja se uporablja na podlagi Uredbe št. 883/2004 za primer, v kakršnem se nahaja zadevna oseba v postopku v glavni stvari, ki prebiva v državi članici izvora in je bila zaposlena pri delodajalcu s sedežem v drugi državi članici, pri katerem je opravljala delo pomorščaka na ladji, ki je plula pod zastavo tretje države in se je v zadevnem obdobju nahajala zunaj ozemlja Unije.
16. Glede tega obstajata dve nasprotni tezi.
17. V skladu s prvo tezo, ki jo podpirajo predložitveno sodišče, grška in poljska vlada ter SF, naj bi se za položaj SF uporabljala določba o drugih osebah iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ker se zanj ne uporablja nobena druga določba Uredbe št. 883/2004. Posledično naj bi se zanj uporabljala zakonodaja države članice stalnega prebivališča.
18. V skladu z drugo tezo, ki jo podpirata Komisija in nizozemska vlada, pa naj bi se določba iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 uporabljala samo za osebe, ki niso aktivne, zato se ne bi smela uporabljati za položaj osebe, kot je SF, ki je bila v zadevnem obdobju zaposlena. Za položaj SF naj bi se tako na podlagi določb naslova II Uredbe št. 883/2004, razloženih z vidika sodne prakse Sodišča(4), uporabljala zakonodaja države članice, v kateri ima sedež delodajalec zadevne osebe.
19. Sodišče mora za odgovor na vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, ugotoviti obseg uporabe člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004. V ta namen je po mojem mnenju treba najprej analizirati to določbo v okviru sistema iz Uredbe št. 883/2004 z vidika načel sodne prakse, ki jih je na tem področju oblikovalo Sodišče, nato pa na podlagi te analize opredeliti področje uporabe.
B. Določba iz člena 11(3)(e) v sistemu iz Uredbe št. 883/2004
20. Sodišče je že večkrat ugotovilo, da je namen Uredbe št. 883/2004, ki je posodobila in poenostavila predpise iz Uredbe št. 1408/71, hkrati pa ohranila isti cilj, uskladiti sisteme socialne varnosti držav članic, da se zagotovi učinkovito izvajanje prostega gibanja oseb.(5)
21. Navedena uredba ne določa skupnega sistema socialne varnosti, temveč dopušča različne nacionalne sisteme(6) in določa vrsto skupnih načel, ki jih morajo zakonodaje s področja socialne varnosti vseh držav članic upoštevati in ki skupaj s sistemom kolizijskih pravil, ki jih vsebuje, zagotavljajo, da osebe, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v Uniji, niso v slabšem položaju v različnih nacionalnih sistemih, ker so izkoristile navedeno svoboščino.(7)
22. V tem okviru naslov II Uredbe št. 883/2004 vsebuje kolizijska pravila, ki omogočajo določitev zakonodaje, ki se uporablja za osebe, ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe. Kadar torej oseba spada na osebno področje uporabe Uredbe št. 883/2004, kot je opredeljeno v členu 2 te uredbe, se načeloma uporabi pravilo enotnosti iz člena 11(1) te uredbe, nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, pa se določi v skladu z določbami naslova II navedene uredbe.(8)
23. Sodišče je večkrat pojasnilo, da so določbe navedenega naslova popoln in enoten sistem kolizijskih pravil ter niso namenjene le temu, da se prepreči hkratna uporaba več nacionalnih zakonodaj, temveč tudi temu, da se zagotovi, da osebe, ki spadajo na področje uporabe Uredbe št. 883/2004, ne ostanejo brez zaščite na področju socialne varnosti, ker ni zakonodaje, ki bi jo lahko uporabili zanje(9).
24. Na podlagi člena 11 Uredbe št. 883/2004, ki je „temeljni kamen“ naslova II, je mogoče določiti nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za vse osebe, ki spadajo na področje uporabe te uredbe.(10)
25. Glede določbe iz navedenega člena 11(3)(e) je Sodišče že imelo priložnost ugotoviti, da določa kolizijsko pravilo, katerega namen je določiti nacionalno zakonodajo, ki velja za prejemanje dajatev socialne varnosti, naštetih v členu 3(1) Uredbe št. 883/2004, za katere lahko zaprosijo tudi druge osebe od tistih, ki so določene v točkah od (a) do (d) člena 11(3) navedene uredbe, in sicer zlasti osebe, ki niso delovno aktivne.(11)
26. Sodišče je prav tako že imelo priložnost določiti posebne namene člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ki so navedeni v točki 23 zgoraj. Pojasnilo je namreč, da namen navedene določbe ni samo preprečiti hkratno uporabo različnih nacionalnih zakonodaj za določen položaj in zaplete, ki bi lahko bili posledica tega, ampak tudi, da bi bilo osebam, za katere velja Uredba št. 883/2004, odvzeto varstvo na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje, ki se lahko zanje uporabi.(12) Vendar pa namen navedene določbe ni določiti vsebinskih pogojev upravičenosti do dajatev socialne varnosti, ki jih načeloma določi vsaka država članica s svojo zakonodajo.(13)
27. Glede člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 je treba tudi opozoriti, da ta določba, kot so ugotovili predložitveno sodišče in nekatere vlade, ki so predložila stališča pred Sodiščem, pomeni novost v navedeni uredbi. Predhodna Uredba št. 1408/71 namreč ni vsebovala nobene primerljive določbe.
28. Uredba št. 1408/71 je vsebovala samo določbo, ki je imela delno naravo ostanka,(14) kot je ugotovila Komisija, po sodbi Sodišča z dne 12. junija 1986, Ten Holder (302/84, EU:C:1986:242). Vendar pa je ta določba omogočala samo določitev zakonodaje, ki se je uporabljala za osebe, za katere se zakonodaja neke države članice ni več uporabljala, hkrati pa se zanje ni začela uporabljati zakonodaja druge države članice(15).
29. Čeprav je torej v sistematiki Uredbe št. 1408/71, kot je ugotovilo Sodišče,(16) v naslovu II uredbe obstajal popoln in enoten sistem kolizijskih pravil, pa ni bilo izrecnega splošnega podrednega pravila, ki bi zagotavljalo celovitost sistema, kar bi omogočilo, da se v vseh primerih, ki v določbah naslova II niso izrecno določeni, določi zakonodaja, ki se uporablja.
30. V tem okviru je moralo Sodišče dejansko večkrat posredovati, da je zapolnilo vrzeli v sistemu in s široko razlago ali s splošnim sklicevanjem na določbe naslova II Uredbe št. 1408/71 določilo, katera zakonodaja se uporablja v posameznih primerih, ki niso izrecno urejeni v kolizijskih pravilih naslova II navedene uredbe.(17)
C. Področje uporabe člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004
31. Določbo iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 je treba razlagati glede na zgoraj navedene preudarke za določitev obsega uporabe, in natančneje, da se preveri, ali se, kot trdita Komisija in nizozemska vlada, navedena določba uporablja izključno za neaktivne osebe.
32. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je pri razlagi določbe prava Unije treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je.(18)
33. Prvič, kar zadeva ubeseditev določbe iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, je treba ugotoviti, da je napisana precej splošno. Uporablja se za „vsako drugo osebo, za katero se pododstavki (a) do (d) [istega člena] ne uporabljajo“, brez poseganja po eni strani „v člene od 12 do 16“ in po drugi strani v „druge določbe te uredbe, ki [navedeni osebi] jamčijo dajatve po zakonodaji ene ali več drugih držav članic“.
34. Analiza besedila določbe ne pokaže le, da je napisana splošno z uporabo izraza „vsako drugo osebo“, ampak tudi, da jo spremljata dva „pridržka“, ki sta prav tako splošna: prvi izvzema vse določbe naslova II Uredbe št. 883/2004, in sicer vsa kolizijska pravila, ki omogočajo določitev zakonodaje, ki se uporablja za osebe, ki spadajo na njeno področje uporabe; drugi pa se nanaša na vse druge določbe iste uredbe.
35. Na podlagi takšnega besedila se po mojem mnenju ponuja razlaga, ki daje taki določbi značaj podrednega kolizijskega pravila, ki zagotavlja celovitost sistema, namenjenega vključitvi v svoje področje uporabe vseh možnosti, za katere Uredba št. 883/2004 izrecno ne določa, katera zakonodaja se uporablja za položaj določene osebe.
36. Analiza besedila določbe pa ne pokaže nobenega elementa, ki bi lahko utemeljil omejitev njenega področja uporabe izključno na neaktivne osebe. Iz besedila same določbe namreč ne izhaja, da bi se uporabljala izključno za nekatere kategorije določenih oseb.
37. Drugič, kar zadeva okvir, v katerega je umeščena zadevna določba, je treba zlasti ugotoviti, da nobena druga določba Uredbe št. 883/2004 in nobena uvodna izjava te uredbe ne ponujajo elementov, ki bi potrjevali predpostavko, v skladu s katero naj bi bilo področje uporabe določbe omejeno izključno na neaktivne osebe.
38. Komisija se je v pisnih stališčih za utemeljitev te predpostavke dokaj skrivnostno sklicevala na člen 2 Uredbe št. 883/2004. Navedeni člen določa „osebno veljavnost“ uredbe. Ni pa jasno niti Komisiji v svojih pisnih stališčih na obravnavi ni uspelo pojasniti, kako bi lahko navedeni člen kot tak utemeljil omejitev področja uporabe člena 11(3)(e) navedene uredbe izključno na neaktivne osebe.
39. Predložitveno sodišče trdi, da je bila pred sodiščem za utemeljitev predpostavke o omejitvi obsega uporabe člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 na neaktivne osebe navedena uvodna izjava 42 navedene uredbe. Iz besedila navedene uvodne izjave(19) – ki se nanaša na posebni položaj Kraljevine Danske – nedvomno izhaja, da je bila Uredba št. 883/2004 razširjena na novo kategorijo neaktivnih oseb. Vendar pa ni videti, kako bi lahko bilo izrecno priznanje te razširitve v navedeni uvodni izjavi samo po sebi primerno za utemeljitev omejitve področja uporabe določbe iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 izključno na navedeno kategorijo oseb.
40. Po mojem mnenju struktura samega člena 11 tudi ne vsebuje nobenega elementa, ki bi lahko potrjeval predpostavko o omejitvi področja uporabe zadevne določbe. Okoliščina, da odstavek 4 navedenega člena določa poseben primer, ki se razlikuje od primerov iz točk od (a) do (d) odstavka 3 navedenega člena, po mojem mnenju ne podpira predpostavke o omejitvi področja uporabe zadevne določbe na neaktivne osebe. Ta poseben primer spada med „pridržke“, omenjene v odstavku 34 zgoraj.
41. Nasprotno pa je s sistematičnega vidika prisotnost dveh takih „pridržkov“, ki pokrivata vse druge določbe Uredbe št. 883/2004, po mojem mnenju trden argument v podporo predpostavki, da je člen 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 podredna določba, ki zagotavlja celovitost sistema.
42. To predpostavko potrjuje tudi dejstvo, da je s sistematičnega vidika člen 11, ki vsebuje zadevno določbo, opredeljen kot „Splošna pravila“ in je prvi člen naslova II Uredbe št. 883/2004, kar jasno kaže, da so določbe, ki jih vsebuje, splošne.
43. Tretjič, kar zadeva cilje, ki jih uresničuje obravnavana določba, jih je, kot je bilo že omenjeno v odstavku 26 zgoraj, Sodišče že jasno opredelilo.
44. Glede tega menim, da je razlaga določbe iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 v smislu, da vsebuje splošno podredno določbo, ki zagotavlja celovitost sistema in ki zagotavlja določitev zakonodaje, ki se uporablja za vse primere, ki niso izrecno določeni v navedeni uredbi, najbolj primerna, da zagotovi uresničevanje ciljev določbe in uredbe, in sicer preprečiti hkratno uporabo različnih nacionalnih zakonodaj za določen primer in preprečiti, da bi bilo osebam, za katere velja Uredba št. 883/2004, odvzeto varstvo na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje, ki bi se lahko uporabila zanje.
45. Restriktivna razlaga, ki bi področje uporabe obravnavane določbe omejila izključno na neaktivne osebe, bi namreč pomenila tveganje, da bodo ostale vrzeli tudi v ureditvi, ki jo določa sistem kolizijskih pravil iz Uredbe št. 883/2004, kar bi povzročilo pravno negotovost, ki bi jo moralo Sodišče naknadno razrešiti, kot je bilo, ko je veljala stara Uredba št. 1408/71.
46. V zvezi s cilji obravnavane določbe še ugotavljam, da trditev, ki jo je navedla Komisija na obravnavi, v skladu s katero naj bi iz predloga uredbe, ki ga je predložila leta 1998(20) – na podlagi katerega je bila potem sprejeta Uredba št. 883/2004 – izhajalo, da namen zakonodajalca, da bi omejil obseg uporabe določbe na neaktivne osebe, ni razviden iz besedila predloga.
47. Iz obrazložitve člena 8, ki je nato v končnem besedilu postal člen 11 uredbe, nikakor ni razvidno, da bi bil namen zakonodajalca v zvezi z obravnavano določbo (ki je v končnem besedilu uredbe ostala v bistvu nespremenjena) omejiti obseg uporabe izključno na neaktivne osebe.(21)
48. Nazadnje se po mojem mnenju zdi, da iz vseh zgoraj navedenih premislekov izhaja, da je treba določbo iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 razlagati široko, v skladu s cilji uredbe in same določbe, kot jih je ugotovilo Sodišče. Ker je obravnavana določba torej podredna določba, ki zagotavlja celovitost sistema kolizijskih pravil, ki je bil oblikovan z navedeno uredbo, se po mojem mnenju uporablja za vse osebe, ki ne spadajo v kategorije iz točk od (a) do (d) odstavka 3 navedenega člena ali za katere nobena druga določba uredbe ne določa zakonodaje, ki se uporablja, in sicer iz katerega koli razloga, torej ne samo zaradi neaktivnosti take osebe.
49. Glede tega tudi ugotavljam, da je široka razlaga člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, predlagana v predhodnem odstavku, skladna z razlago, ki jo je sprejelo Sodišče za predpis, ki ga je ta določba nadomestila, in sicer člen 13(2)(f) Uredbe št. 1408/71. Sodišče je v svoji sodni praksi v zvezi z zadnjenavedenim predpisom na podlagi njegove splošne ubeseditve sprejelo široko razlago, v skladu s katero je zajel „vse možnosti“, v katerih bi se lahko zakonodaja neke države članice prenehala uporabljati za neko osebo, in vse možne razloge za to.(22) Ob upoštevanju navedenega razlage obravnavane določbe, ki jo predlagam v odstavku 48 zgoraj, po mojem mnenju ni mogoče omajati z drugimi trditvami, ki sta jih Sodišču predložili Komisija in nizozemska vlada.
50. Prvič, kar zadeva sklice, ki jih je navedla Komisija, po eni strani na Praktični vodnik o zakonodaji, ki se uporablja v Evropski uniji (EU), Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in Švici(23), ki ga je pripravila in odobrila Upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne varnosti, in po drugi strani na dokument Generalnega direktorata za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje z naslovom „Notes explicatives sur la modernisation de la coordination en matière de securité sociale“(24) je treba ugotoviti, da čeprav sta ta dokumenta instrumenta za razlago Uredbe št. 883/2004, nista obvezne narave in ne zavezujeta Sodišča ali nacionalnih sodišč pri razlagi navedene uredbe.(25)
51. Drugič, kar zadeva različne sklice na sodno prakso, ki so jih navajale stranke, ki so predložile stališča pred Sodiščem, ugotavljam zlasti, da se v točki 63 sodbe z dne 14. junija 2016, Komisija/Združeno kraljestvo (C‑308/14, EU:C:2016:436), na katero se je sklicevala nizozemska vlada, da bi podprla svojo trditev, in ki je povzeta v odstavku 25 zgoraj, daje prednost razlagi obravnavane določbe v smislu, da se ne uporablja izključno za neaktivne osebe. V navedeni točki je namreč Sodišče uporabilo izraz „zlasti“(26) pred navedbo te kategorije oseb, kar kaže, da je bil njegov namen, da obravnavane določbe ne omeji izključno na navedeno skupino oseb.
52. Kar zadeva navedeni sodbi Aldewereld in Kik, ki nedvomno ponujata še druga koristna izhodišča za razlago, je treba ugotoviti, da jih je Sodišče izreklo pred začetkom veljavnosti določbe iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 in torej v drugačnem pravnem okviru, v katerem ni bilo podredne določbe, ki zagotavlja celovitost sistema. Rešitev, ki jih je sprejelo Sodišče v takem drugačnem okviru, zato ni mogoče prenesti v novi okvir Uredbe št. 883/2004, v katerem ni več nujno, da Sodišče uporabi razlagalne rešitve, da zapolni vrzeli v pravnem okviru.
53. Tretjič, kar zadeva trditev, ki jo je Komisija podala na obravnavi, da v sistemu iz Uredbe št. 883/2004 obstaja hierarhija med lex loci labori in lex domicilii, menim, da obstoj take hierarhije v merilih ni sam po sebi primeren za utemeljitev omejitve področja uporabe določbe uredbe, ki izrecno ne določa take omejitve.
54. Četrtič, menim, da potrebe, povezane z načelom enake obravnave, na katere se sklicujeta Komisija in nizozemska vlada, ne nasprotujejo razlagi člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ki jo predlagam. Kot izhaja iz uvodnih izjav 5, 8 in 17 navedene uredbe, je v obravnavanem sistemu navedeno načelo dejansko namenjeno zagotavljanju enake obravnave oseb, zaposlenih v Uniji, na ozemlju države članice, za katere se zato uporablja določba iz člena 11(3)(a) Uredbe št. 883/2004.
55. Vendar pa v primeru, da zadevna oseba ne opravlja dejavnosti na ozemlju države članice in je torej povezava dejavnosti z ozemljem Unije šibkejša, ni nujno, da so potrebe, povezane z načelom enake obravnave, ki so prav tako povezane s splošnejšim ciljem Uredbe št. 883/2004 zagotoviti prosto gibanje oseb,(27) učinkoviteje zagotovljene z uporabo merila povezave s krajem sedeža delodajalca namesto s krajem prebivališča zadevne osebe. Kot sta izpostavili grška in poljska vlada, so jasen primer tega prav pomorščaki, kot je zadevna oseba v postopku v glavni stvari, za katere so značilni močna mednarodna mobilnost in pogodbe za določen čas, ki so pogosto kratkotrajne in sklenjene na daljavo.
56. Nazadnje, petič, po mojem mnenju morebitno tveganje, navedeno na obravnavi, da zakonodaja države članice prebivališča zadevne osebe ne določa predpisov, ki bi omogočali njegovo vključitev v sistem socialne varnosti te države članice, in da bi zato zadevna oseba ostala brez socialne varnosti, ni v nasprotju z razlago določbe iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ki sem jo predstavil v točki 48 zgoraj.
57. Glede tega ugotavljam, da iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 20 in naslednjih zgoraj, izhaja, da je edini namen določb iz naslova II Uredbe št. 883/2004 določitev nacionalne zakonodaje, ki velja za osebe, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, in da določbe kot take niso namenjene določanju pogojev upravičenosti ali obveznosti zavarovanja v sistemu socialne varnosti ali na nekaterih področjih takega sistema, ampak je treba te pogoje določiti v zakonodaji vsake države članice.(28)
58. Vendar pa je Sodišče tudi pojasnilo, da je zaradi celovitosti tega sistema kolizijskih pravil iz navedenega naslova II nacionalnim zakonodajalcem vseh držav članic odvzeta pristojnost, da po svoje določijo obseg in pogoje za uporabo svoje zakonodaje, kar zadeva osebe, za katere ta velja, in ozemlje, na katerem učinkujejo nacionalne določbe.(29)
59. Pri določitvi pogojev za pravico do vključitve v sistem socialne varnosti morajo države članice namreč spoštovati določbe veljavnega prava Unije. Zlasti so kolizijska pravila, ki so določena z Uredbo št. 883/2004, zavezujoča za države članice in te nimajo možnosti določiti, v kakšnem obsegu velja njihova zakonodaja ali zakonodaja druge države članice.(30)
60. Iz tega izhaja, da glede na cilj določb zgoraj navedenega naslova II, katerih namen je, kot je bilo omenjeno v odstavkih 23 in 26 zgoraj, zlasti preprečiti, da bi osebe, ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe, ostale brez varstva na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje, ki bi se zanje uporabljala, pogoji za pravico do vključitve v neki sistem socialne varnosti ne morejo voditi do tega, da se iz področja uporabe zadevne zakonodaje izključijo osebe, za katere v skladu z Uredbo št. 883/2004 velja ta zakonodaja.(31)
D. Vprašanje za predhodno odločanje
61. Pri odgovoru na vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče, je treba po mojem mnenju upoštevati vse zgoraj navedene preudarke in razlago člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004, ki sem jo navedel v točki 48 zgoraj.
62. Glede tega menim, da je primerno predhodno potrditi, da so tri predpostavke, na katerih je navedeno sodišče utemeljilo svoje vprašanje Sodišču, videti pravilne.(32)
63. Prvič, dejansko ni dvoma, da SF spada na področje uporabe Uredbe št. 883/2004 v skladu s členom 2 uredbe. Je namreč latvijski državljan s prebivališčem v Latviji in ni sporno, da bi morala v zadevnem obdobju zanj veljati zakonodaja države članice, in sicer Latvije ali Nizozemske.(33)
64. Drugič, Sodišče je že imelo priložnost ugotoviti, da dela, ki se je opravljalo na krovu ladje, ki je plula pod zastavo tretje države in se je nahajala v mednarodnih vodah v višini epikontinentalnega pasu, ki meji na državo članico, ni mogoče enačiti z delom, ki se opravlja na ozemlju države članice.(34)
65. Tretjič, prav tako ni dvoma, da obstaja dovolj tesna povezava med delovnim razmerjem SF in ozemljem Unije. Iz sodne prakse namreč izhaja, da taka povezava obstaja, če državljana Unije s stalnim prebivališčem v državi članici zaposli podjetje s sedežem v drugi državi članici, za katero ta državljan opravlja svoje dejavnosti.(35)
66. Ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotavljam, da predložitveno sodišče in stranke, ki so predložile stališča pred Sodiščem, pravilno soglašajo, da se za položaj zadevne osebe v postopku v glavni stvari ne uporablja nobena druga določba Uredbe št. 883/2004 kakor člen 11(3)(e).
67. Prvič, za tak položaj se namreč ne uporablja nobena določba iz točk od (a) do (d) odstavka 3 istega člena, zlasti pa se ne uporablja točka (a), ker se dejavnost pomorščaka ni opravljala na ozemlju nobene države članice.
68. Drugič, ne uporablja se določba iz odstavka 4 navedenega člena 11, ker se uporablja samo za dejavnosti, ki se opravljajo na plovilih, ki plujejo pod zastavo države članice, medtem ko se je v obravnavani zadevi dejavnost opravljala na ladji, ki je plula pod zastavo tretje države.
69. Tretjič, za ta položaj ni mogoče uporabiti nobene druge določbe iz naslova II Uredbe št. 883/2004, ki se uporablja za primere, ki so drugačni od tistega v postopku v glavni stvari,(36) in nobene druge določbe same uredbe.
70. V takih okoliščinah, glede na razlago določbe iz odstavka 48 zgoraj menim, da se za položaj, kakršen je položaj SF, lahko uporablja določba iz člena 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 in da se zato za osebo, ki se nahaja v takem položaju, uporablja zakonodaja države prebivališča.
V. Predlog
71. Glede na zgornje navedbe Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je predložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) odgovori:
Člen 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti je treba razlagati tako, da se za državljana države članice, ki prebiva v državi članici izvora in je bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v drugi državi članici, pri katerem je opravljal delo pomorščaka na ladji, ki je plula pod zastavo tretje države in se je v zadevnem obdobju nahajala zunaj ozemlja Unije, za navedeno obdobje uporablja zakonodaja države članice prebivališča.