SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
z dne 10. septembra 2010
Zadeva F‑62/10 R
Jürgen Esders
proti
Evropski komisiji
„Javni uslužbenci – Postopek za izdajo začasne odredbe – Predlog za odlog izvršitve – Premestitev – Pravila o rotaciji uradnikov v predstavništvih Komisije – Nujnost – Neobstoj“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi člena 106a, s katero J. Esders, uradnik Generalnega direktorata za komuniciranje Komisije, zaposlen pri predstavništvu v Nemčiji, predlaga odlog izvršitve odločbe z dne 27. julija 2010, s katero je bil 1. septembra 2010 premeščen na sedež Komisije.
Odločitev: Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za dodelitev – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov
(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Statut Sodišča, člen 39 in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik sodišča za uslužbence, člen 102(2))
2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Odlog izvršitve odločbe o premestitvi uradnika, ki je prej delal pri predstavništvu Komisije v drugi državi članici, na sedež Komisije – Pogoji za dodelitev
(člen 278 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))
1. V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.
Pogoja glede nujnosti in dozdevne utemeljenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, tako da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, če eden od pogojev ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe, po potrebi tudi pretehta zadevne interese. Sodnik za začasne odredbe ima v smislu celovitega presojanja široko polje proste presoje in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, ker ni nobenega pravila, ki bi določal vnaprej vzpostavljen načrt presoje, v okviru katerega bi se morala presojati potreba po odreditvi začasnih ukrepov.
(Glej točke od 41 do 43.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, RecFP, str. I‑A‑155 in II‑811, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑783, točki 12 in 13.
Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑93, točki 20 in 22.
2. Namen postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povračilo škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da jih je zaradi preprečitve velike in nepopravljive škode za interese tožeče stranke treba sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločitve v postopku v glavni stvari. Poleg tega mora ta stranka dokazati, da ne more čakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela tako škodo.
Ugotovitev enega ali več zdravnikov sama po sebi ne more biti zadosten dokaz, da bi brez odloga izvršitve odločbe o premestitvi na sedež uradnika, ki je prej delal pri predstavništvu Komisije v drugi državi članici, ta lahko utrpel resno in nepopravljivo škodo. Avtorji predloženih zdravniških spričeval so namreč imeli možnost slišati samo stališče tožeče stranke, ni pa dokazano niti zatrjevano, da so imeli na voljo vse informacije in dokumente, ki so nujni za zadostno razumevanje zadevnih poklicnih okoliščin.
(Glej točki 45 in 47.)
Napotitev na:
Sodišče: 25. marec 1999, Willeme proti Komisiji, C‑65/99 P(R), Recueil, str. I‑1857, točka 62;
Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, navedena zgoraj, točka 25; 19. december 2002, Esch‑Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, RecFP, str. I‑A‑325 in II‑1555, točka 27;
Sodišče za uslužbence: 14. julij 2010, Bermejo Garde proti EESO, F‑41/10 R, točka 55.