SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 13. julija 2016(1)
Združene zadeve C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15
Francisco Gutiérrez Naranjo
proti
Cajasur Banco S.A.U. (C‑154/15),
in
Ana María Palacios Martínez
proti
Banco Bilbao Vizcaya Argentaria SA (C‑307/15),
in
Banco Popular Español SA
proti
Emiliu Irlesu Lópezu
in
Teresi Torres Andreu (C‑308/15)
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložili Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada (gospodarsko sodišče št. 1 v Granadi, Španija) (zadeva C‑154/15) in Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju, Španija) (zadevi C‑307/15 in C‑308/15))
„Predhodno odločanje – Potrošniške pogodbe – Nepošteni pogoji – Pristojnosti nacionalnega sodišča – Ugotovitev ničnosti – Učinki – Obveznost vračila zneskov, prejetih na podlagi pogoja, ki je bil razglašen za nepošten – Prepoved retroaktivnosti – Skladnost s členom 6(1) Direktive 93/13/EGS“
Kazalo
I – Pravni okvir
A – Direktiva 93/13
B – Špansko pravo
1. Normativne določbe
2. Sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče)
a) Sodba z dne 9. maja 2013
b) Sodbi z dne 25. marca 2015 in 29. aprila 2015
II – Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A – Zadeva C‑154/15
B – Zadevi C‑307/15 in C‑308/15
1. Zadeva C‑307/15
2. Zadeva C‑308/15
3. Vprašanja za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑307/15 in C‑308/15
III – Postopek pred Sodiščem
A – Predlog za obravnavo zadev C‑307/15 in C‑308/15 po hitrem postopku
B – Potek pisnega in ustnega postopka
IV – Pravna analiza
A – Skupaj obravnavani vprašanji iz zadeve C‑154/15 in prvo vprašanje, skupno zadevama C‑307/15 in C‑308/15
1. Raven varstva potrošnikov na podlagi sodne prakse Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v primerjavi z ravnjo varstva, ki jo ponuja Direktiva 93/13
2. Obseg obveznosti, ki je državam članicam naložena s členom 6(1) Direktive 93/13
a) Dobesedna razlaga, ki ne razjasni veliko
b) Pregled sodne prakse
c) Uporaba v obravnavanih zadevah
B – Druga vprašanja za predhodno odločanje
V – Predlog
1. Španska sodišča so precej prispevala k izoblikovanju sodne prakse v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah(2), saj so Sodišču večkrat predložila vprašanja za predhodno odločanje, na podlagi katerih je to pojasnilo, kako jo razlagati. Trenutno se španska sodišča – in posledično tudi Sodišče – ukvarjajo s sporom v zvezi s klavzulami o minimalni obrestni meri, vključenimi v posojilne pogodbe.(3) Te klavzule določajo, da banka, ki odobri hipotekarno posojilo s spremenljivo obrestno mero, pri spreminjanju obrestne mere uporabi spodnjo mejo, tako da potrošnik, tudi če je upoštevna obrestna mera nižja od nekega praga (minimalne vrednosti), še naprej plačuje minimalne obresti, ki se ujemajo s tem pragom.
2. V obravnavanih zadevah se postavlja načelno vprašanje, ki se ne nanaša toliko na same klavzule o minimalni obrestni meri, temveč bolj na učinke, ki morajo spremljati ugotovitev nepoštenosti takih klavzul. Kontekst, v katerem se postavlja to vprašanje, je poseben, saj zajema vrsto sodb, v katerih je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) odločilo, da se lahko potrošnikom zneski, ki so jih plačali finančnim ustanovam na podlagi klavzul o minimalni obrestni meri, povrnejo šele od datuma prve sodbe, v kateri je to sodišče ugotovilo ničnost navedenih klavzul zaradi nepoštenosti, to je od 9. maja 2013.
I – Pravni okvir
A – Direktiva 93/13
3. Iz četrte uvodne izjave Direktive 93/13 izhaja, da „je odgovornost držav članic zagotovitev, da pogodbe, sklenjene s potrošniki, ne vsebujejo nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.
4. V dvanajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „nacionalni predpisi v njihovi sedanji obliki dovoljujejo le delno uskladitev; […] [in da] bi morale imeti države članice možnost, da ob upoštevanju Pogodbe potrošnikom nudijo višjo raven varstva z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od te direktive“.
5. V šestnajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je zakonodajalec Unije pojasnil, da „je treba oceno nedovoljenih [nepoštenih] pogodbenih pogojev, glede na izbrana splošna merila, […] dopolniti z možnostjo za celotno [celostno] oceno različnih vpletenih interesov; […] [da] je za to potrebna zahteva dobre vere[,] pri presoji dobre vere je treba zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank […]; zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati“.
6. V osemnajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „mora na oceno nedovoljenosti [nepoštenosti] pogodbenih pogojev vplivati narava blaga ali storitev“.
7. Dvajseta uvodna izjava Direktive 93/13 zahteva, da „morajo biti pogodbe sestavljene v jasnem, razumljivem jeziku; [da] mora potrošnik imeti možnost preučiti vse pogoje in [da] mora v dvomu prevladati razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna“.
8. V enaindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je določeno, da „morajo države članice zagotoviti, da se nedovoljeni [nepošteni] pogoji ne uporabljajo v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, in[,] če se taki pogoji vendarle uporabijo, da niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.
9. V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je določeno, da „morajo imeti sodišča […] na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v potrošniških pogodbah“.
10. Člen 3(1) in (2) Direktive 93/13 določa:
„1. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.
2. Pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.“
11. Člen 4 Direktive 93/13 določa:
„1. Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.
2. Ocena nedovoljenosti [nepoštenosti] pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“
12. Člen 5 Direktive 93/13 določa, da morajo biti „[p]ri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, […] ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna.“
13. Člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da „[d]ržave članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev“.
14. Člen 7(1) Direktive 93/13 določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“.
15. Člen 8 Direktive 93/13 določa, da lahko „[d]ržave članice […] na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov“.
B – Špansko pravo
1. Normativne določbe
16. Člen 1303 civilnega zakonika, ki opredeljuje posledice ugotovitve ničnosti, določa, da mora vsaka pogodbena stranka „[č]e je obveznost ugotovljena za nično, […] vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, skupaj s plodovi oziroma obrestmi […]“.
17. Člen 83 Ley General para la Defensa de los Consumidores y Usuarios y otras leyes complementarias, v nadaljevanju: LGDCU)(4) (splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov in drugih dopolnilnih zakonov) določa, da so „[n]epošteni pogoji […] nični po samem pravu in se štejejo za nikoli obstoječe. Sodišče za to po posvetovanju s strankami razglasi ničnost nepoštenih pogojev iz pogodbe, ki pa še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“
2. Sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče)
a) Sodba z dne 9. maja 2013
18. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je v sodbi z dne 9. maja 2013(5) v okviru kolektivne tožbe, ki jo je zoper tri banke vložilo potrošniško združenje, obravnavalo nepoštenost klavzul o minimalni obrestni meri.
19. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je ugotovilo, da so klavzule o minimalni obrestni meri, ker so neločljivo povezane s ceno ali protivrednostjo, del glavnega predmeta pogodbe, zato nadzor nad nepoštenostjo njihove vsebine načeloma ni mogoč. Ker pa je Sodišče dovolilo sodni nadzor nad pogoji, ki opisujejo glavni predmet pogodbe, da bi tako potrošniku zagotovili višjo raven varstva, je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) menilo, da lahko analizira morebitno nepoštenost klavzul o minimalni obrestni meri, pri čemer je trdilo, da mu sodba z dne 3. junija 2010 v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid(6) omogoča izvedbo nadzora, ki ni omejen zgolj na preverjanje, ali so te klavzule sestavljene v jasnem jeziku. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je priznalo, da se besedilo člena 4(2) Direktive 93/13 nanaša le na nadzor nad formalno preglednostjo pogojev, ki opisujejo glavni predmet pogodbe. Vendar je v skladu z razlago Sodišča v sodbi z dne 3. junija 2010 v zadevi Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid(7) menilo, da lahko španska sodišča po uporabi prvega filtra za ugotavljanje preglednosti izvedejo še drugi nadzor nad temi klavzulami, ki vključuje strožje zahteve kot nadzor, določen z Direktivo 93/13 in ki temelji na členu 80(1) LGDCU(8). Po mnenju Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je s to določbo vzpostavljen drugi filter za ugotavljanje preglednosti, ki zajema preučitev, ali je bil potrošnik seznanjen oziroma bi se lahko brez težav seznanil z ekonomskim in pravnim bremenom, ki ga je zanj pomenila pogodba. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je sicer odločilo, da so bile klavzule o minimalni obrestni meri zakonite, saj so izpolnjevale zakonske zahteve po preglednosti, zato je menilo, da so prestale prvi nadzor nad preglednostjo, vendar je odločilo drugače v zvezi z drugim nadzorom.(9) Zato je klavzule o minimalni obrestni meri opredelilo kot nepoštene in ugotovilo njihovo ničnost, pri čemer pa je ohranilo veljavnost pogodb, ki so jih vsebovale, ter trem bankam, ki so bile stranke v postopku pred njim, naložilo, naj navedene klavzule črtajo iz obstoječih pogodb in jih prenehajo uporabljati.
20. Ker je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) menilo, da je okrepljeni nadzor nad preglednostjo spornih klavzul opravilo ex novo, je na zahtevo državnega tožilca učinke svoje sodbe časovno omejilo. Tako je menilo, da je mogoče retroaktivnost omejiti v skladu z načeli pravne varnosti, pravičnosti in prepovedi neupravičene obogatitve, ter preverilo, ali sta izpolnjeni merili, ki ju Sodišče zahteva, ko se mu predlaga časovna omejitev učinkov njegovih sodb, to je merili dobre vere zadevnih subjektov in nevarnosti resnih ekonomskih težav.(10) Na podlagi te analize(11) je odločilo, da ugotovitev ničnosti ne vpliva niti na položaje, o katerih je bilo dokončno odločeno s pravnomočnimi sodnimi odločbami, niti na plačila, ki so bila izvedena pred datumom objave sodbe, to je 9. majem 2013.
b) Sodbi z dne 25. marca 2015 in 29. aprila 2015
21. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je 25. marca 2015 in 29. aprila 2015(12), ko je odločalo v okviru dveh individualnih tožb zoper eno od kreditnih institucij, ki so bile v kolektivnem postopku, v katerem je bila izrečena sodba z dne 9. maja 2013, tožene stranke, menilo, da so dejanske okoliščine enake, kot so bile v postopku, v katerem je izreklo sodbo z dne 9. maja 2013. Torej je potrdilo nepoštenost klavzul o minimalni obrestni meri. Poleg tega je menilo, da se porajajo enaki pomisleki v zvezi s pravno varnostjo, dobro vero in nevarnostjo resnih ekonomskih težav. V takih okoliščinah je učinke svojih sodb z dne 25. marca 2015 in 29. aprila 2015 časovno omejilo, tako da je obveznost vračila zneskov, plačanih na podlagi klavzul o minimalni obrestni meri, omejilo na zneske, plačane po objavi sodbe z dne 9. maja 2013, to je po datumu, ko je dobra vera zadevnih subjektov prenehala obstajati.
II – Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
A – Zadeva C‑154/15
22. F. Gutiérrez Naranjo je z banko Cajasur Banco S.A.U. (v nadaljevanju: Cajasur Banco) sklenil pogodbo o hipotekarnem posojilu, v katero je bila vključena klavzula o minimalni obrestni meri. F. Gutiérrez Naranjo je pri Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada (gospodarsko sodišče št. 1 v Granadi) vložil, prvič, opustitveno tožbo zoper navedeni pogodbeni pogoj, ker naj bi bil ta nepošten, in, drugič, zahtevek za vračilo zneskov, plačanih na podlagi domnevno nepoštenega pogoja, od podpisa posojilne pogodbe.
23. Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada (gospodarsko sodišče št. 1 v Granadi) opozarja na pomen sodbe, ki jo je izreklo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) 9. maja 2013, in ugotavlja, da so španska sodišča rednega sodstva različno uporabila to sodbo, zlasti v zvezi z njenim morebitnim prenosom v kontekst ne več kolektivne, ampak individualne tožbe. Dalje, če bi bilo treba šteti, da je mogoče ne odobriti vračila zneskov, prejetih na podlagi pogoja, ki je bil razglašen za nepošten, od sklenitve pogodbe, ki ga vsebuje, se Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada (gospodarsko sodišče št. 1 v Granadi) sprašuje o tem, kdaj začeti zadevno vračilo. Sprašuje se tudi o združljivosti take omejitve restitucijskih učinkov, ki jih ima ugotovitev ničnosti zaradi nepoštenosti, s sodno prakso Sodišča,(13) čeprav se nagiba k mnenju, da omejitev učinkov ničnosti ni primerljiva z morebitno pristojnostjo nacionalnega sodišča, da prilagodi vsebino pogojev, razglašenih za nepoštene.
24. Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada (gospodarsko sodišče št. 1 v Granadi), ki je tako naletelo na težavo, povezano z razlago prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču z odločbo, ki je v njegovo tajništvo prispela 1. aprila 2015, v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je z razlago, da nepošteni pogoji ‚niso zavezujoči‘, iz člena 6(1) Direktive [93/13] v teh primerih združljiva razlaga, v skladu s katero velja, da kljub ugotovitvi ničnosti navedenega pogoja [ta] učinkuje do ugotovitve ničnosti, tako da se, čeprav je bil razglašen za ničen, šteje, da učinki, ki so na njegovi podlagi nastali v času, ko je zavezoval, niso razveljavljeni ali izničeni?
2. Ali je z opustitvijo nadaljnje uporabe, ki se glede določenega pogoja lahko odredi (v skladu s členoma 6(1) in 7(1) Direktive 93/13) na podlagi individualne tožbe potrošnika, kadar se razglasi njegova ničnost, združljiva omejitev učinkov te ničnosti? Ali lahko sodišča ublažijo vračilo – h kateremu je zavezan prodajalec ali ponudnik – zneskov, ki jih je plačal potrošnik na podlagi pogoja, ki je bil naknadno razglašen za ničen od samega začetka, zaradi pomanjkanja informacij in/ali nepreglednosti?“
B – Zadevi C‑307/15 in C‑308/15
1. Zadeva C‑307/15
25. A. M. Palacios Martínez je 28. julija 2006 z Banco Bilbao Vizcaya Argentaria SA (v nadaljevanju: BBVA) sklenila pogodbo o hipotekarnem posojilu, ki je vsebovala klavzulo o minimalni obrestni meri. Zoper BBVA je 6. marca 2014 vložila tožbo, s katero je predlagala ugotovitev ničnosti navedene klavzule zaradi njene nepoštenosti. Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Alicante (gospodarsko sodišče št. 1 v Alicanteju) je 3. novembra 2014 odločilo, da je vložena tožba postala brezpredmetna,(14) kar pa ne vpliva na to, da se A. M. Palacios Martínez vrnejo zneski, ki jih je BBVA na podlagi navedene klavzule prejela od 9. maja 2013, kot je bilo odločeno v sodbi Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 9. maja 2013.
26. A. M. Palacios Martínez se je zoper to sodbo pritožila pri Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju). Po njenem mnenju se pogoji vračila, kakor so bili določeni v postopku na prvi stopnji, ne skladajo niti s členom 1303 civilnega zakonika niti z načelom, določenim z Direktivo 93/13, po katerem nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči. Ker je BBVA od datuma sklenitve pogodbe z A. M. Palacios Martínez do datuma izreka sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prejela zneske na podlagi pogodbenega pogoja, ki je bil razglašen za nepošten, in ker se vračilo navedenih zneskov zahteva šele od datuma izreka navedene sodbe, naj bi nepošteni pogoj torej delno zavezoval potrošnika, medtem ko Direktiva 93/13 zahteva, da je ta absolutno in brezpogojno nezavezujoč, da se tako zagotovi celostno varstvo potrošnika. Tudi če bi dopustili, da lahko nacionalno sodišče na podlagi meril dobre vere in nevarnosti resnih ekonomskih težav omeji učinke vračila zneskov, plačanih na podlagi pogoja, ki je bil razglašen za nepošten, A. M. Palacios Martínez izpodbija to, da bi se v korist BBVA lahko upoštevala dobra vera. Poleg tega naj za BBVA ne bi nastala nobena resna nevarnost, če bi ji bilo naloženo, da A. M. Palacios Martínez vrne zneske, ki ji jih je ta plačala na podlagi klavzule o minimalni obrestni meri, ki je bila razglašena za nepošteno. Če že obstaja ekonomska nevarnost, naj bi ji bila prej podvržena družinska ekonomija te potrošnice.
2. Zadeva C‑308/15
27. E. I. López in T. Torres Andreu sta 1. junija 2001 z banko Banco Popular Español SA(15) sklenila pogodbo o hipotekarnem posojilu, ki je vsebovala klavzulo o minimalni obrestni meri. Maja in junija 2007 jima je Banco Popular Español odobrila povečanje zneska posojila; ob vsakem povečanju je bila klavzula o minimalni obrestni meri spremenjena.
28. E. Irles López in T. Torres Andreu sta pri Juzgado de lo Mercantil n° 3 de Alicante (gospodarsko sodišče št. 3 v Alicanteju) vložila tožbo, s katero sta predlagala ugotovitev ničnosti klavzule o minimalni obrestni meri iz pogodbe iz leta 2001 in poznejših aktov, s katerima je bila prenovljena. Menila sta, da bi bilo treba navedeno klavzulo zaradi nepreglednosti šteti za nepošteno. Poleg tega sta E. Irles López in T. Torres Andreu predlagala, naj se zapadli obroki preračunajo brez uporabe sporne klavzule, banki pa naj se naloži, da jima mora vrniti razliko od datuma sklenitve pogodbe.
29. Juzgado de lo Mercantil n° 3 de Alicante (gospodarsko sodišče št. 3 v Alicanteju) je 10. novembra 2014 ugotovilo, da je klavzula o minimalni obrestni meri, ki jo vsebujejo sporni akti, zaradi nepoštenosti nična po samem pravu. Hkrati je Banco Popular Español naložilo, naj E. Irlesu Lópezu in T. Torres Andreu vrne zneske, za katere je bilo odločeno, da jih je neupravičeno prejela na podlagi navedene klavzule, skupaj z obrestmi, in sicer od datuma sklenitve pogodbe.
30. Banco Popular Español se je zoper to sodbo pritožila pri Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju). Banco Popular Español izpodbija nepoštenost klavzule o minimalni obrestni meri iz pogodbe iz leta 2001, ki je bila dvakrat spremenjena leta 2007, in trdi, da je sopogodbenikoma predložila dovolj informacij. Vsekakor se sklicuje na to, da se je prvostopenjsko sodišče, ker ji je naložilo retroaktivno vračilo domnevno neupravičeno prejetih zneskov, odmaknilo od sodne prakse, kot jo je izoblikovalo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v sodbi z dne 9. maja 2013. Zato bi bilo treba sodbo z dne 10. novembra 2014 razveljaviti.
3. Vprašanja za predhodno odločanje v združenih zadevah C‑307/15 in C‑308/15
31. Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju) dvomi o obsegu sankcioniranja nepoštenih pogojev. Člen 6(1) Direktive 93/13 zgolj zahteva, da taki pogoji, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso za potrošnika zavezujoči. Vprašanje vračila zneskov, plačanih na podlagi pogojev, ki so bili razglašeni za nepoštene, z navedeno direktivo a priori ni usklajeno. Vendar se predložitveno sodišče v teh dveh zadevah sprašuje, ali ne bi bilo v nasprotju s polnim učinkom, odvračilnim namenom in celostnim varstvom potrošnika, ki jih spodbuja Direktiva 93/13, če bi člen 6(1) te direktive razlagali tako, da državam članicam ni naložena tudi obveznost, da organizirajo pogoje vračila za potrošnike, za katere so se taki pogoji uporabili. Navedeno sodišče se poleg tega sprašuje, ali omejitev vračila, kot jo je določilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ni v nasprotju s prepovedjo, ki jo je nacionalnemu sodišču izreklo Sodišče v zvezi s spreminjanjem ali omilitvijo vsebine pogojev, ki so bili razglašeni za nepoštene. Ker so s sodno prakso Sodišča nacionalnim sodiščem naložene zlasti obveznosti, da morajo ugotoviti vse posledice, ki v skladu z nacionalnim pravom izhajajo iz ugotovitve nepoštenosti pogoja,(16) se postavlja vprašanje, ali je treba obveznost, da nepošteni pogoji niso zavezujoči, kot jo določa Direktiva, razumeti absolutno oziroma brezpogojno ali pa je, nasprotno, prilagodljiva. Nazadnje, tudi če bi bilo merila, ki jih je izoblikovalo Sodišče za odločanje o omejitvi retroaktivnih učinkov lastnih sodb, upoštevna v okoliščinah, s katerimi se je srečalo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju) dvomi, da bi bilo mogoče upoštevati dobro vero bank, za katere je očitno, da so v primerjavi s potrošniki v nadrejenem položaju. Kar zadeva resne ekonomske težave, predložitveno sodišče dvomi, da je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) resnično ugotovilo tako nevarnost, saj se je oprlo zgolj na trditev, da je ta nevarnost „očitna“, ne da bi dokazalo natančne kvalitativne ali kvantitativne okoliščine.
32. Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju), ki je naletelo na težavo, povezano z razlago prava Unije, je prekinilo odločanje in Sodišču z odločbama, ki sta v njegovo tajništvo prispeli 25. junija 2015, v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je z načelom iz člena 6(1) Direktive [93/13], da [nepošteni pogoji] niso zavezujoči, združljivo, da restitucijski učinki, ki izvirajo iz ugotovitve ničnosti klavzule o minimalni obrestni meri iz posojilne pogodbe zaradi njene nepoštenosti, niso retroaktivni od datuma sklenitve pogodbe, temveč od kasnejšega datuma?
2. Ali je merilo dobre vere zadevnih subjektov, ki je podlaga za omejitev retroaktivnosti učinkov, ki izvirajo iz [ugotovitve ničnosti] pogoja zaradi njegove nepoštenosti, avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v vseh državah članicah?
3. V primeru pritrdilnega odgovora: kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za ugotovitev obstoja dobre vere zadevnih subjektov?
4. V vsakem primeru: ali je z dobro vero zadevnih subjektov združljivo ravnanje podajalca ali ponudnika, ki je v okviru priprave pogodbe povzročil nepreglednost, ki je odločilna za to, da je pogoj nepošten?
5. Ali je nevarnost resnih težav, ki je podlaga za omejitev retroaktivnosti učinkov, ki izvirajo iz [ugotovitve ničnosti] pogoja zaradi njegove nepoštenosti, avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v vseh državah članicah?
6. V primeru pritrdilnega odgovora: katera merila je treba upoštevati?
7. Ali je treba nevarnost resnih težav presojati zgolj ob upoštevanju tega, kakšne posledice lahko nastanejo za prodajalca ali ponudnika, ali pa je treba upoštevati tudi škodo, ki potrošnikom nastane zaradi necelostnega vračila zneskov, ki so jih plačali na podlagi omenjene klavzule o minimalni obrestni meri?
[in le za zadevo C‑308/15]
8. Ali je z načelom iz člena 6(1) Direktive [93/13], da nepošteni pogoji ne zavezujejo potrošnikov, ter s pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah združljiva avtomatična razširitev iste omejitve restitucijskih učinkov, ki izvirajo iz ničnosti klavzule o minimalni obrestni meri, ugotovljene v okviru postopka, ki ga je sprožilo združenje potrošnikov zoper [tri] finančne institucije, na individualne tožbe zaradi ugotovitve ničnosti klavzule o minimalni obrestni meri iz razloga njene nepoštenosti, ki so jih vložile stranke – potrošniki – ki so sklenili pogodbo o hipotekarnem posojilu z drugimi finančnimi institucijami?“
III – Postopek pred Sodiščem
A – Predlog za obravnavo zadev C‑307/15 in C‑308/15 po hitrem postopku
33. Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj zadevi C‑307/15 in C‑308/15 obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 105(1) Poslovnika Sodišča. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Sodišča z dne 14. avgusta 2015.
B – Potek pisnega in ustnega postopka
34. S sklepom predsednika Sodišča z dne 10. julija 2015 sta bili zadevi C‑307/15 in C‑308/15 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe. V teh zadevah so pisna stališča predložili E. Irles López, BBVA, Banco Popular Español, španska in poljska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija.
35. V zadevi C‑154/15 so pisna stališča predložili F. Gutiérrez Naranjo, Cajasur Banco, češka in španska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija.
36. S sklepom predsednika Sodišča z dne 21. oktobra 2015 so bile zadeve C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15 združene za ustni postopek in izdajo sodbe.
37. Med obravnavo, ki je 26. aprila 2016 potekala skupaj za vse tri združene zadeve, so ustna stališča predstavili F. Gutiérrez Naranjo, A. M. Palacios Martínez, E. Irles López, Cajasur Banco, Banco Popular Español, BBVA, španska vlada, vlada Združenega kraljestva in Evropska komisija.
IV – Pravna analiza
38. Vprašanja, ki sta jih postavili predložitveni sodišči, v bistvu zadevajo tri problematike. Najprej je treba v bistvu opredeliti, ali je omejitev restitucijskih učinkov ničnosti, ki izhajajo iz opredelitve klavzul o minimalni obrestni meri za nepoštene, skladna s členom 6(1) Direktive 93/13. Nato Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju) Sodišče na eni strani sprašuje, ali je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) pravilno uporabilo merili dobre vere in nevarnosti resnih težav v smislu sodbe z dne 21. marca 2013 v zadevi RWE Vertrieb(17), ter na drugi strani, kot izhaja iz sodne prakse Tribunal Supremo, ali so rešitve, sprejete v okviru kolektivnih tožb, in tiste, sprejete v okviru individualnih tožb, v skladu s pravom Unije.
39. Vendar bi morala analiza člena 6(1) Direktive 93/13, ki jo nameravam opraviti, zadostovati za to, da bo lahko Sodišče predložitvenima sodiščema dalo koristen odgovor. Bistveni del teh sklepnih predlogov se bo torej nanašal na vprašanji, postavljeni v zadevi C‑154/15, in prvo vprašanje, skupno zadevama C‑307/15 in C‑308/15.
A – Skupaj obravnavani vprašanji iz zadeve C‑154/15 in prvo vprašanje, skupno zadevama C‑307/15 in C‑308/15
40. Načelno vprašanje, ki sem ga napovedal v uvodu, je v bistvu vprašanje, ali je s členom 6(1) Direktive 93/13 skladno to, da se vrhovnemu sodišču države članice prizna pristojnost, da po tem, ko je pogoj iz pogodbe, ki sta jo sklenila potrošnik in prodajalec ali ponudnik, opredelilo kot nepošten in je ugotovilo ničnost navedenega pogoja, omeji učinke te ugotovitve, tako da določi, da pravica do vračila zneskov, ki jih je potrošnik neupravičeno plačal na podlagi nepoštenega pogoja, nastane šele od datuma izdaje odločbe, s katero je navedeno sodišče potrdilo nepoštenost zadevnega pogoja.
41. Za odgovor na to vprašanje je treba opraviti nekaj predhodnih analiz. V eni prvih faz sklepanja bo treba namreč opredeliti, v kakšnem položaju je bilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ko je izreklo sodbo z dne 9. maja 2013. To sodišče trdi, da je preseglo raven varstva, ki jo potrošniku ponuja Direktiva 93/13, s katero je bilo zadevno področje le minimalno usklajeno in ki državam članicam dejansko omogoča sprejetje strožjih določb.(18) Če bi to držalo, omejitve učinkov ničnosti ne bi mogli preučiti z vidika člena 6(1) Direktive 93/13, saj ukrepi, ki zagotavljajo večje varstvo, že po naravi spadajo na področje, ki z Direktivo ni usklajeno.
42. Da bi torej lahko odgovorili na načelno vprašanje, ki se – naj ponovim – nanaša na vprašanje, kaj mora storiti oziroma lahko stori sodišče v primeru ugotovitve nepoštenosti pogojev, se je treba kljub vsemu prej vrniti k bolj vsebinskim pomislekom v zvezi s postopkom, po katerem je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) klavzule o minimalni obrestni meri opredelilo kot nepoštene pogoje. Ta vidik je še toliko občutljivejši, ker sogovornik v navedenih treh združenih zadevah, prvič, ni sodišče, ki je opravilo to opredelitev, in, drugič, ne načenja razprave o nepoštenosti klavzul o minimalni obrestni meri.(19) Naj torej v zvezi s tem zaradi celovitosti še pojasnim, da obravnave tega predhodnega vprašanja ni mogoče razumeti kot poskus razširitve razprave o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ampak, nasprotno, kot nujen in neizogiben uvod, ki bo omogočil koristen odgovor predložitvenima sodiščema.
43. Po ugotovitvi, da Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) ni preseglo ravni varstva, ki jo potrošniku ponuja Direktiva 93/13, in torej po tem, ko se bom prepričal, da je predlagana razlaga upoštevna, bom moral opredeliti še obseg obveznosti, naložene državam članicam s členom 6(1) navedene direktive.
1. Raven varstva potrošnikov na podlagi sodne prakse Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) v primerjavi z ravnjo varstva, ki jo ponuja Direktiva 93/13
44. Izhodišče teh treh zadev je vrsta sodb, ki jih je izreklo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče). Če povzamem – in če pravilno razumem te sodbe – je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) presodilo, da so bile klavzule o minimalni obrestni meri iz posojilnih pogodb pogoji, ki so se nanašali na glavni predmet pogodbe, nadzor nad nepoštenostjo takih pogojev na podlagi Direktive 93/13 pa je načeloma izključen, če so sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je menilo, da so bile klavzule o minimalni obrestni meri slovnično razumljive in da so zato zadostile merilom, ki se preverjajo v okviru nadzora nad formalno preglednostjo. Nasprotno pa je menilo, da prodajalci ali ponudniki, ki so navedene klavzule vključili v sporne pogodbe, niso zagotovili dovolj informacij za to, da bi razjasnili njihov resnični pomen, in da zahteva po stvarni preglednosti ni bila izpolnjena. Sklenilo je, da so bile navedene klavzule nepoštene. Nato je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), čeprav bi se v španskem pravnem redu nepošteni pogoji načeloma razglasili za nične ab inito, zaradi posebnih okoliščin, za katere je menilo, da obstajajo, odločilo, da ugotovitev nepoštenosti klavzul o minimalni obrestni meri učinkuje šele od datuma objave prve sodbe, izrečene v tem smislu, to je od 9. maja 2013.
45. Če prav razumem sodbo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), se zdi, da je to menilo, da je s tem, da je nadzor nad preglednostjo pogojev obogatilo z zahtevo po stvarni preglednosti, preseglo raven varstva, ki jo ponuja Direktiva 93/13. Omejitev restitucijskih učinkov ugotovitve ničnosti klavzul o minimalni obrestni meri je utemeljilo zlasti z novostjo svoje sodbe. Priznati moram, da o tem nisem popolnoma prepričan, na kar me napeljuje pozorna preučitev sodne prakse Sodišča.
46. Tako je bilo v sodbi z dne 30. aprila 2014 v zadevi Kásler in Káslerné Rábai(20) Sodišču v bistvu postavljeno vprašanje, ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni ne samo, da mora biti zadevni pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično jasen in razumljiv, ampak tudi, da so za istega potrošnika jasni in razumljivi ekonomski razlogi za uporabo pogodbenega pogoja. Sodišče je ugotovilo, da je zahteva po jasnem in razumljivem jeziku določena tudi v členu 5 Direktive 93/13 in njeni dvajseti uvodni izjavi, v kateri je navedeno, da mora potrošnik dejansko imeti možnost seznaniti se z vsemi pogodbenimi pogoji.(21) Navedena zahteva se po mnenju Sodišča „uporabi vedno, tudi kadar je pogoj zajet s členom 4(2) Direktive [93/13] in je zato zanj izključena ocena nepoštenosti, določena v členu 3(1) te direktive“.(22) Sodišče je prav tako presodilo, da je zahteva po preglednosti, kot je določena v členu 4(2) Direktive 93/13, „enako obsežna kot zahteva iz člena 5“.(23) V zvezi z navedenim členom 5 Sodišče opozarja na obseg sodbe z dne 21. marca 2013 v zadevi RWE Vertrieb(24), v kateri je odločilo, da je za potrošnika bistveno, da je pred sklenitvijo pogodbe seznanjen s pogodbenimi pogoji in posledicami sklenitve pogodbe, saj se potrošnik zlasti na podlagi tega odloči, ali želi skleniti pogodbeno razmerje s prodajalcem ali ponudnikom(25). „Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev […] torej ni mogoče zožiti zgolj na njihovo formalno in slovnično razumljivost“,(26) temveč jo je treba razlagati široko, saj sistem varstva, ki je uveljavljen z Direktivo 93/13, temelji na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju zlasti glede ravni obveščenosti(27).
47. Sodišče je sklenilo, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da „zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, pomeni ne samo, da mora biti zadevni pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično razumljiv, ampak tudi, da sta v pogodbi transparentno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma […], tako da lahko […] potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki iz tega zanj izhajajo“.(28) Tako je Sodišče menilo, da „mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali je bil glede na vse upoštevne dejanske okoliščine, ki vključujejo oglase in informacije, ki jih je posojilodajalec predložil v okviru pogajanj za posojilno pogodbo, povprečni potrošnik […] lahko ne le seznanjen z razliko med prodajnim menjalnim tečajem in nakupnim menjalnim tečajem tuje valute, ki je običajna na trgu vrednostnih papirjev, ampak tudi zmožen oceniti zanj morda pomembne ekonomske posledice uporabe [spornega pogoja] za izračun obrokov odplačila, ki jih bo v končni fazi dolgoval, in torej celoten strošek posojila“.(29)
48. Sodišče je bilo v sodbi poznejšega datuma z dne 9. julija 2015 v zadevi Bucura(30) pozvano, naj pojasni, v kakšnem obsegu lahko predložitveno sodišče zaradi načina, kako so bili sestavljeni nekateri pogoji kreditne pogodbe, ter nenavedbe nekaterih informacij v času sklenitve pogodbe in med njenim izvajanjem odloči, da so nekateri pogoji navedene pogodbe nepošteni. Sodišče je najprej opozorilo na vsebino enaindvajsete uvodne izjave in člena 5 Direktive 93/13, nato pa je še pojasnilo, da je „[t]a obveznost v zvezi z [jasno in razumljivo] formulacijo […] še toliko pomembnejša, ker mora nacionalno sodišče presoditi o nepoštenosti pogoja, ki jo krši, tudi če bi bilo mogoče ta pogoj obravnavati, kot da spada na področje uporabe izključitve, določene s členom 4(2) Direktive. Treba je namreč opozoriti, da se lahko pogoji, na katere se nanaša ta določba in sicer spadajo na področje, urejeno s to direktivo, izognejo presoji nepoštenosti, vendar le če nacionalno sodišče po presoji vsakega primera posebej meni, da jih je prodajalec ali ponudnik sestavil v jasnem in razumljivem jeziku.“(31) Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno,(32) da se bistven pomen pripisuje informacijam, ki jih potrošnik prejme pred sklenitvijo pogodbe. Torej „mora predložitveno sodišče opredeliti, ali je povprečni potrošnik […] na podlagi pravil izračuna letnih obresti, o katerih je bil obveščen, zmožen oceniti ekonomske posledice uporabe teh pravil za izračun obrokov odplačila, ki jih bo v končni fazi dolgoval, in torej celoten strošek posojila“.(33) Po mnenju Sodišča je „nenavedba informacij v zvezi s pogoji vračila zadevnega kredita in pravil za spremembo teh pogojev v času trajanja kredita odločilna pri analizi, ki jo opravi nacionalno sodišče v zvezi s tem, ali je pogoj iz posojilne pogodbe v zvezi s stroški te pogodbe, ki ne vsebuje take navedbe, sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku v smislu člena 4 Direktive 93/13“.(34) Če nacionalno sodišče meni, da to ne drži, mora presoditi o nepoštenosti pogoja.(35)
49. Sodbi z dne 30. aprila 2014 v zadevi Kásler in Káslerné Rábai(36) in z dne 9. julija 2015 v zadevi Bucura(37) sta bili sicer res izrečeni po izreku sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z dne 9. maja 2013. Vendar ti sodbi nista nič drugega kot logično nadaljevanje cele vrste predhodnih sodb, med njimi tudi sodbe z dne 21. marca 2013 v zadevi RWE Vertrieb(38), na katero se je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) veliko sklicevalo v sodbi z dne 9. maja 2013 ter v kateri je bilo že izpostavljeno razmerje med zahtevo po preglednosti iz člena 5 Direktive 93/13 in temeljnim pomenom obveščanja pred sklenitvijo pogodbe, da se tako zagotovi zavestna privolitev potrošnika.(39)
50. Poleg tega je ravno tako v sodbi RWE Vertrieb(40) opozorjeno, da „v skladu z ustaljeno sodno prakso razlaga posameznega pravila prava Unije, ki jo Sodišče poda pri izvajanju pristojnosti na podlagi člena 267 PDEU, pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot se mora ali bi se moralo razumeti in uporabljati od začetka veljavnosti. Iz tega izhaja, da sodišče pravilo, za katero je podana taka razlaga, lahko uporabi – in ga tudi mora uporabiti – za pravna razmerja, nastala in oblikovana, preden je Sodišče odločilo o predlogu za razlago, če so tudi sicer izpolnjeni pogoji za predložitev spora o uporabi navedenega pravila pristojnemu sodišču“.(41) Že samo sodba RWE Vertrieb(42) je že vsebovala zametke sodb Kásler in Káslerné Rábai(43) in Bucura(44). Torej Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) z opredelitvijo klavzul o minimalni obrestni meri za nepoštene pogoje, zlasti ker z njimi ni zagotovljeno zadostno predhodno obveščanje, ni preseglo prava Unije s tem, da je potrošniku ponudilo višjo raven varstva v primerjavi z ravnjo varstva, ki jo ponuja Direktiva 93/13, temveč je, nasprotno, uporabilo predpise iz te direktive.(45)
51. Po teh pojasnilih moram zdaj analizirati člen 6(1) Direktive 93/13.
2. Obseg obveznosti, ki je državam članicam naložena s členom 6(1) Direktive 93/13
52. Po ugotovitvi, da je besedilo člena 6(1) Direktive 93/13 nekoliko dvoumno, se bom osredotočil na sodno prakso Sodišča, iz katere bom izluščil pomembna načela, na katerih temelji njegova razlaga Direktive 93/13 na splošno in člena 6(1) te direktive posamično. Nazadnje bom v obravnavanih zadevah uporabil vmesne sklepe, ki jih bom izpeljal iz tega.
a) Dobesedna razlaga, ki ne razjasni veliko
53. Direktiva 93/13 državam članicam ob ugotovitvi nepoštenih pogojev nalaga, prvič, da določijo, da ti pogoji, „kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika“ (člen 6(1) Direktive 93/13), ter, drugič, da „v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“ (člen 7(1) Direktive 93/13).
54. Treba je ugotoviti, da zakonodajalec Unije pri opredelitvi sankcioniranja nepoštenih pogojev ni šel dlje od tega, zlasti ne pri opredelitvi pogojev, pod katerimi morajo države članice organizirati to, da ti pogoji niso zavezujoči, v skladu z zahtevo iz člena 6(1) Direktive 93/13. Uporaba povednega naklona v sedanjiku („niso zavezujoči“) z ničimer ne nakazuje morebitne namere tega zakonodajalca v zvezi s tem, da bi neobstoju zavezujočega učnika podelil retroaktivno razsežnost.(46) Očitna je njegova odločitev, da ne uporabi natančnejšega pravnega izraza, na primer z izrecnim sklicevanjem na ničnost, razveljavitev ali preklic. Uporabljeni izraz je povsem nevtralen,(47) kot je ugotovila že generalna pravobranilka V. Trstenjak v sklepnih predlogih v zadevi Invitel(48).
55. To nevtralnost je mogoče logično pojasniti z izrecnim napotilom na nacionalno pravo.(49) Ali to zadostuje za to, da se državam članicam dopusti neomejena svoboda, da pod želenimi pogoji opredelijo, kdaj nepošteni pogoji niso zavezujoči? Da bi razjasnili obseg tega člena – in ker se je izkazalo, da zgolj njegovo besedilo v ta namen ne zadostuje – se je treba vrniti k sodni praksi Sodišča v zvezi z Direktivo 93/13 na splošno in členom 6(1) te direktive posamično.
b) Pregled sodne prakse
56. Sodišče je velikokrat poudarilo vlogo, ki jo ima Direktiva 93/13 v pravnem redu Unije.
57. Naj opozorim le na to, da sistem varstva, ki je bil uveden z Direktivo 93/13, temelji na ideji, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino.(50) Glede na tak podrejeni položaj je člen 6(1) Direktive 93/13 zavezujoča določba, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost.(51) Sodišče je tako že večkrat razsodilo, da mora nacionalno sodišče po uradni dolžnosti presoditi o nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe navedene direktive, in tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom.(52) Da bi se zagotovilo varstvo, ki se skuša zagotoviti z Direktivo 93/13, je neenak položaj med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem zunaj kroga pogodbenih strank.(53)
58. Poleg tega je Sodišče vedno znova opozarjalo, da je Direktiva 93/13 kot celota sredstvo, ki je nujno za dokončanje nalog, ki so zaupane Uniji, ter zlasti za zvišanje ravni in kakovosti življenja v Uniji.(54) Zato glede na naravo in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva „za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“(55)
59. Pri natančnejši določitvi posledic ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja je Sodišče presodilo, da se je treba sklicevati tako na besedilo člena 6(1) Direktive 93/13 kot na njene cilje in splošno sistematiko.(56) V zvezi z besedilom navedenega člena 6(1) je Sodišče „po eni strani [ugotovilo], da prvi del povedi te določbe, ki državam članicam priznava določeno stopnjo avtonomije glede opredelitve pravnih ureditev, ki se uporabljajo glede nepoštenih pogojev, vseeno izrecno nalaga, da določijo, da ti pogoji ‚niso zavezujoči‘“.(57) Nacionalna sodišča morajo torej „ugotoviti vse posledice, ki lahko v skladu z nacionalnim pravom iz tega izhajajo, da navedeni pogoji za potrošnike ne bi bili zavezujoči“.(58) Kot se je izrazilo samo Sodišče, „tako iz besedila odstavka 1 […] člena 6 [Direktive 93/13] izhaja, da morajo nacionalna sodišča le zavrniti uporabo nepoštenega pogodbenega pogoja tako, da nima zavezujočih učinkov za potrošnika“.(59)
60. Nepošteni pogoji „niso zavezujoči“ v smislu člena 6(1) Direktive 93/13, ko nacionalno sodišče zavrne njihovo uporabo(60) zaradi odvračilnosti „preproste neuporabe“.(61) Sodišče v zvezi s tem meni, da nacionalno sodišče nepoštenega pogoja ne sme spremeniti, ampak se ta, nasprotno, ne sme uporabiti.(62) Učinkovitost sankcioniranja nepoštenih pogojev se torej presoja glede na cilj preprečevanja njihove nadaljnje uporabe.(63) Vendar je mogoče prizadevanje za uresničitev tega cilja opustiti, če je potrošnik izrazil izrecno voljo v zvezi s tem, da pogodbeni pogoj ostane zavezujoč, čeprav je nepošten.(64)
61. Sodišče pri pojasnjevanju načina, kako naj se to, da zadevni pogoji niso zavezujoči, opredeli v nacionalnih pravnih redih, ni šlo dlje od tega. Verjetno to niti ni v njegovi pristojnosti, saj morajo prav o pravilih te organizacije odločiti same države članice. Logična posledica tega je, da se ne zdi, da bi Sodišče v svoji sodni praksi ničnost nepoštenih pogojev predvidelo kot edino možnost v odgovor na zahtevo, postavljeno s členom 6(1) Direktive 93/13, temveč je menilo, da je to ena od možnosti. To izhaja zlasti iz sodbe z dne 26. aprila 2012 v zadevi Invitel(65), v kateri je odločilo, da nacionalna zakonodaja, ki določa, da ničnost nepoštenega pogoja, ki jo ugotovi sodišče, učinkuje za vse potrošnike, ki so sklenili pogodbo s prodajalcem ali ponudnikom, ki uporablja ta pogoj, izpolnjuje zahteve iz člena 6(1) v povezavi s členom 7(1) in (2) Direktive 93/13(66) ter da „[u]poraba sankcije ničnosti za nepošten pogoj […] zagotavlja, da teh potrošnikov navedeni pogoj ne zavezuje, pri čemer pa niso izključene druge vrste ustreznih in učinkovitih sankcij, ki jih določa nacionalna zakonodaja“.(67) Sodišče je nekaj časa zatem še enkrat odločilo, da nacionalna zakonodaja, „ki določa, da so pogoji, razglašeni za nepoštene, nični, ustreza zahtevam iz člena 6(1) Direktive 93/13“.(68)
c) Uporaba v obravnavanih zadevah
62. Kaj skleniti na podlagi te obsežne sodne prakse?
63. Ne zdi se mi, da bi bila z njo vzpostavljena sistematična ali samodejna povezava med členom 6(1) navedene direktive in ničnostjo nepoštenih pogojev. Povedano drugače, ne zdi se, da bi bila ničnost za Sodišče edini pravni odgovor na zahtevo po tem, da nepošteni pogoji niso zavezujoči. To izhaja tudi iz še ene formulacije, ki jo najdemo na primer v njegovi sodbi z dne 21. januarja 2015 v zadevi Unicaja Banco in Caixabank, v kateri je navedlo, da mora biti „nacionalno sodišče [zmožno] ob upoštevanju Direktive 93/13 izpelja[ti] vse posledice morebitne [nepoštenosti] pogoja […] in […] ga po potrebi razglasi[ti] za nič[en]“.(69)
64. Sodišče torej ni dokončno odpravilo nenatančnosti člena 6(1) Direktive 93/13. Ni šlo dlje od te zunanje nevtralnosti – in mogoče tega niti ni moglo storiti. Če bi moralo namreč Sodišče danes odločiti, da je treba ta člen razlagati tako, da mora nacionalno sodišče v primeru nepoštenega pogoja ugotoviti ničnost navedenih pogojev in odrediti nastanek s tem povezane pravice do vračila in integrum, to je od trenutka sklenitve pogodbe, bi odvzelo vsakršen polni učinek izrecnemu napotilu na nacionalno pravo iz te določbe in bi se težko izognilo očitku o usklajevanju s sodno prakso.(70)
65. Dalje še ugotavljam, da se stanje nacionalnega prava povsem sklada z zahtevami iz Direktive 93/13. Iz spisa je namreč jasno razvidno, da se v španskem pravnem redu nepošteni pogoji načeloma sankcionirajo z ničnostjo, zaradi katere nastane pravica do vračila v celoti.(71) To je najvišja raven civilnopravne sankcije, ki odpravlja vse učinke nepoštenega pogoja. Vendar je v naših treh zadevah težava nastala, ker je vrhovno sodišče uporabilo postopkovno pravilo, ki mu omogoča časovno omejitev učinkov svojih sodb. Z uporabo take možnosti je z vidika sankcioniranja klavzul o minimalni obrestni meri nastal spodaj opisani položaj.
66. Klavzule o minimalni obrestni meri morajo od 9. maja 2013 izginiti iz španskega pravnega reda. Treba jih je črtati iz obstoječih pogodb, prodajalci ali ponudniki pa jih ne morejo več vključevati v nove pogodbe, saj bi moral prodajalec ali ponudnik, ki bi take pogoje vključil v pogodbo po tem datumu, te pogoje črtati in vrniti zneske, plačane na njihovi podlagi. Povedano drugače, polni učinki ničnosti – načelne sankcije – so zagotovljeni od 9. maja 2013.
67. Kar zadeva predhodno obdobje, prodajalcem ali ponudnikom kljub temu, da so bile klavzule o minimalni obrestni meri razglašene za nepoštene in torej nične, ni treba vrniti zneskov, plačanih na njihovi podlagi, in sicer zaradi posebnih okoliščin, za katere vrhovno sodišče meni, da obstajajo in ki so povezane zlasti s trajno razsežnostjo problematike.
68. Ker s pravom Unije niso usklajene niti sankcije, ki se uporabijo ob priznanju nepoštenosti pogoja,(72) niti pogoji, pod katerimi se vrhovno sodišče odloči omejiti učinke svojih sodb, obravnavani položaj v skladu z načelom procesne avtonomije spada na področje uporabe notranjega pravnega reda držav članic. Vendar ta pravila niti ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti izoblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali preveč otežujejo uresničevanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).(73)
69. Prvič, načelo enakovrednosti zahteva, da se zadevno nacionalno pravilo uporablja brez razlikovanja za tožbe, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, in za tožbe, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago.(74) Ob pridržku morebitnih naknadnih preverjanj, ki jih morata opraviti nacionalni sodišči, iz spisa – in zlasti iz pisnih stališč španske vlade – izhaja, da si Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) možnosti časovne omejitve učinkov svojih sodb ne pridržuje zgolj za spore, v katerih se obravnava pravo Unije, in da je tako možnost že uporabilo tudi v povsem notranjih sporih.(75) Z objektivnega vidika se mi ne zdi, da bi se zaradi možnosti, ki jo ima Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), da časovno omeji učinke svojih sodb, porajal dvom o skladnosti z načelom enakovrednosti.
70. Drugič, v zvezi z načelom učinkovitosti je Sodišče že večkrat razsodilo, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali preveč otežuje uporabo prava Unije, preučiti ob upoštevanju položaja te določbe(76) v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči, zaradi česar je treba s tega vidika po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni pravni sistem, kot je zlasti načelo pravne varnosti.(77) Torej je treba vpliv časovne omejitve učinkov sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) na učinkovitost Direktive 93/13, prvič, presojati z vidika cilja, za uresničitev katerega si prizadeva ta direktiva, in, drugič, pri tem upoštevati načela nacionalnega pravnega reda, ki so narekovala odločitev o omejitvi navedenih učinkov.
71. Kar zadeva cilj, za uresničitev katerega si prizadeva Direktiva 93/13, kot je bil naveden v analizi sodne prakse Sodišča, mora imeti sankcioniranje nepoštenih pogojev na podlagi členov 6 in 7 Direktive 93/13 odvračilen učinek za prodajalca ali ponudnika in si prizadevati za ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med njim in potrošnikom. Kot sem že opozoril, prodajalci ali ponudniki od 9. maja 2013 ne smejo več uporabljati klavzul o minimalni obrestni meri(78) in te klavzule morajo izginiti iz obstoječih pogodb. Odvračilni učinek je v celoti zagotovljen, saj bo kateremu koli prodajalcu ali ponudniku, ki bo po 9. maju 2013 v svoje pogodbe vključil take klavzule, naloženo njihovo črtanje in vračilo zneskov, plačanih na njihovi podlagi. Ravnanje prodajalcev ali ponudnikov se bo torej od 9. maja 2013 nujno spremenilo, zato je učinkovitost Direktive pro futuro v celoti zagotovljena.
72. Treba je preučiti še položaj pred 9. majem 2013. Klavzule o minimalni obrestni meri se prav tako štejejo za nepoštene in so zato nične, vendar ima ta ničnost polne učinke šele od datuma izreka sodbe vrhovnega sodišča, ki jo je ugotovilo. Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) je tak časovni zamik utemeljilo z vrsto trditev,(79) med njimi z ohranjanjem pravne varnosti zaradi novosti svoje odločitve – čeprav se sam s tako opredelitvijo ne strinjam(80) – in z izrednimi okoliščinami. V zvezi s tem je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) zlasti poudarilo trajno razsežnost uporabe klavzul o minimalni obrestni meri ter nato uravnotežilo varstvo, ki ga je treba potrošnikom zagotoviti zlasti na podlagi Direktive 93/13, na eni strani in makroekonomska tveganja za bančni sistem že oslabljene države članice na drugi strani.
73. Če ostane tak pristop povsem izjemen, se zdi dopusten tudi z vidika načela učinkovitosti. Sodišče je že dopustilo, da varstvo potrošnika ni absolutno.(81) Predvsem ni očitno, da bi bilo zaradi ponovne vzpostavitve ravnotežja med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom treba – ali celo mogoče(82) – v vsakem primeru vrniti vse zneske, plačane na podlagi klavzule o minimalni obrestni meri. Doseganje ravnotežja, za katero si tako prizadeva Direktiva, ne pomeni ugodnejše obravnave potrošnika. Glede na datum sklenitve posojilnih pogodb to, da učinek ni v celoti retroaktiven, ni nujno učinkovalo tako, da ni bilo ponovno vzpostavljeno ravnotežje. Menim, da to ugotovitev potrjujeta dva bistvena vidika, ki ju je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) upoštevalo pri presoji, in sicer, prvič, to, da je lahko potrošnik, ki ga je zavezovala posojilna pogodba, v katero je bila vključena klavzula o minimalni obrestni meri, preprosto zahteval odkup svoje pogodbe in zamenjal banko ter, drugič, to, da se zaradi uporabe klavzule o minimalni obrestni meri ne bi bistveno spremenil znesek mesečnih obrokov, ki so jih dolgovali potrošniki.
74. Glede na potrebno upoštevanje načel nacionalnega pravnega reda, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, da se učinki sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) časovno omejijo, je pravna varnost, na katero se to sodišče sklicuje – naj še enkrat opozorim, da ne toliko zaradi novosti njegove odločitve kot zaradi številnih pravnih položajev, na katere bi lahko vplivala in ki bi lahko omajali stabilnost gospodarskega sektorja – pomislek, ki se upošteva tudi v pravnem redu Unije.
75. V takih okoliščinah menim, da odločitev Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), da časovno omeji učinke ugotovitve ničnosti nepoštenih pogojev, nima negativnih učinkov niti na učinkovitost pravic, priznanih z Direktivo 93/13, niti na cilje, zastavljene z njo.
76. Iz navedenega izhaja, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti razlagati tako, da v okoliščinah, kot so tiste iz sporov o glavni stvari, ne nasprotuje odločitvi vrhovnega sodišča, s katero to ugotovi nepoštenost klavzul o minimalni obrestni meri, odredi prenehanje njihove uporabe in njihovo črtanje iz obstoječih pogodb ter razglasi njihovo ničnost, vendar hkrati zaradi izjemnih okoliščin učinke te ničnosti, zlasti restitucijske, omeji na obdobje od datuma, ko je izreklo prvo sodbo v tem smislu.
B – Druga vprašanja za predhodno odločanje
77. Menim, da odgovor, ki ga Sodišču predlagam na vprašanji, postavljeni v zadevi C‑154/15, in na prvo vprašanje, skupno zadevam C‑307/15 in C‑308/15, zadostuje za to, da lahko predložitveni sodišči odločita v sporih o glavni stvari. Zato se mi odgovor na preostala postavljena vprašanja ne zdi koristen.
78. Kljub temu bi želel podati nekaj sklepnih pripomb, da bi tako – glede na sistemske izzive iz teh zadev – odpravil vsakršno dvoumnost.
79. Naj ponovim, da je predlagana rešitev omejena na posebne okoliščine navedenih zadev in taka omejitev, ki jo izreče vrhovno sodišče, mora ostati izjemna.
80. Poleg tega rešitve, ki jo predlagam, nikakor ni mogoče razumeti kot potrditev predpostavke, da nacionalna sodišča lahko uporabijo ali morajo uporabiti merila, ki jih je uporabilo Sodišče, ko mu je bilo predlagano, naj omeji učinke svojih sodb. Pravila organizacije pogojev, pod katerimi lahko vrhovno sodišče države članice omeji učinke lastnih sodb, na prvi pogled spadajo na področje procesne avtonomije držav članic, če se ob tem upoštevata načeli enakovrednosti in učinkovitosti prava Unije. Zato se mi podrobnejša analiza meril dobre vere in nevarnosti resnih težav v smislu sodbe RWE Vertrieb(83), na katero se je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) večkrat sklicevalo, nikakor ne bi zdela upoštevna. Nasprotno pa je pomembno opozoriti, da ostaja Sodišče – zaradi zagotavljanja primarnosti in enotne uporabe prava Unije – prednostno pristojno za presojo, ali se nacionalno opredeljeni pogoji v zvezi s časovno omejitvijo učinkov sodb vrhovnih sodišč, ki jih ta izrečejo v vlogi rednih sodišč prava Unije, skladajo s tem pravom.
81. Nazadnje, iz besedila osmega vprašanja za predhodno odločanje, postavljenega v zadevi C‑308/15, je razvidno, da predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da obstaja obveznost razširitve omejitve restitucijskih učinkov zaradi ničnosti klavzule o minimalni obrestni meri, kot je bila določena v okviru kolektivne tožbe pred Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), na individualne tožbe zoper prodajalce ali ponudnike, ki v tej kolektivni tožbi niso bili stranke v postopku pred Tribunal Supremo. Španska vlada je v pisnih stališčih in na obravnavi navedla, da tako pravilo, ki bi določalo samodejno razširitev, v španskem pravnem redu ne obstaja.(84) Čeprav se sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) uporablja kot dopolnitev španskega pravnega reda,(85) to ne vpliva na možnost katerega koli sodišča, ki mu je predložena tožba, s katero se predlaga ugotovitev nepoštenosti klavzule o minimalni obrestni meri, da opravi lastno analizo okoliščin in presodi, ali so v konkretni zadevi, ki mu je bila predložena, okoliščine enake, kar bi moralo po potrebi privesti do uporabe sodne prakse Tribunal Supremo (vrhovno sodišče). V takih okoliščinah menim, da osmo vprašanje za predhodno odločanje, postavljeno v zadevi C‑308/15, ne zahteva dodatnih pojasnil Sodišča. Vsekakor se mi rešitev, ki jo je uporabilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ne zdi nezdružljiva s pravom Unije, zato redna sodišča z njeno uporabo ohranjajo načeli enakosti in ekonomičnosti postopkov.
V – Predlog
82. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki sta jih postavili Juzgado de lo Mercantil n° 1 de Granada (gospodarsko sodišče št. 1 v Granadi) in Audiencia Provincial de Alicante (provincialno sodišče v Alicanteju), odgovori:
Člen 6(1) Direktive 93/13/EGS Sveta z dne 5. aprila 1993 je treba ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti razlagati tako, da v okoliščinah, kot so tiste iz sporov o glavni stvari, ni v nasprotju z odločitvijo vrhovnega sodišča, s katero to ugotovi nepoštenost klavzul o minimalni obrestni meri, odredi prenehanje njihove uporabe in njihovo črtanje iz obstoječih pogodb ter razglasi njihovo ničnost, vendar hkrati zaradi izjemnih okoliščin učinke te ničnosti, zlasti restitucijske, omeji na obdobje od datuma, ko je izreklo prvo sodbo v tem smislu.