Zadeva T‑11/15
Internet Consulting GmbH
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Evropske unije SUEDTIROL – Člen 7(1)(c) in člen 52(1)(a) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Absolutni razlog za zavrnitev – Geografska označba izvora – Opisnost“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 20. julija 2016
1. Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Zahteva za ugotovitev ničnosti – Dopustnost – Pogoji – Pravni interes
(Uredba Sveta št. 207/2009, členi 5, 52 in 56(1), točke (a), (b) in (c))
2. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali podatkov, ki lahko označujejo lastnosti proizvoda ali storitve – Presoja opisnosti znaka – Zemljepisna imena
(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1)(c) in 66(2); Uredba Sveta št. 2081/92)
3. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali podatkov, ki lahko označujejo lastnosti proizvoda ali storitve – Besedna znamka SUEDTIROL
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
4. Znamka Evropske unije – Opredelitev in pridobitev znamke Evropske unije – Relativni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali podatkov, ki lahko označujejo lastnosti proizvoda ali storitve – Cilj – Zahteva po razpoložljivosti – Povezava med geografsko označbo izvora ter proizvodi in storitvami – Obseg preučitve s strani EUIPO
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
5. Znamka Evropske unije – Učinki znamke Evropske unije – Omejitve – Člen 12(b) Uredbe št. 207/2009 – Cilj – Povezava s členom 7(1)(c) navedene uredbe
(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1)(c) in 12(b))
1. Člen 5 Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije vsebuje splošno opredelitev oseb, ki so lahko imetniki znamke Evropske unije. Natančneje določa, da je „[i]metnik blagovne znamke [Evropske unije] […] lahko vsaka fizična ali pravna oseba, vključno z organi, ustanovljenimi po javnem pravu“.
Iz tega izhaja, da so organi, ustanovljeni po javnem pravu, navedeni kot primer pravnih oseb, ki so lahko imetnice take znamke, in da jim je dovoljeno izvrševanje njihovih pravic v skladu s členom 56(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009. Vendar pa ni nobene oporne točke za to, da bi bilo treba člen 56(1)(a) iste uredbe, v katerem je v nasprotju s členom 5 navedene uredbe omenjena med drugim le „fizična ali pravna oseba“, razlagati tako, da ne zajema organov, ustanovljenih po javnem pravu. Na razloge za razveljavitev in za ugotovitev ničnosti ter posebej na absolutne razloge za ničnost v smislu člena 52 Uredbe št. 207/2009 se lahko namreč sklicuje vsakdo, ne glede na njegov zasebnopravni ali javnopravni status, zaradi česar se v členu 56(1)(a), konec točke, te uredbe zahteva samo, da je navedena oseba „sposob[na] biti stranka v postopku“. Zato neobstoja izrecne navedbe organov, ustanovljenih po javnem pravu, v členu 56(1)(a) Uredbe št. 207/2009 ni mogoče razlagati tako, da je namen tega izključitev teh organov s področja uporabe te določbe.
(Glej točki 18 in 19.)
2. Iz sodne prakse je razvidno, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije sledi cilju v splošnem interesu, ki zahteva, da lahko znake ali podatke, ki opisujejo kategorije proizvodov in storitev, za katere je bila zahtevana registracija, vsi prosto uporabljajo. Ta določba zato preprečuje, da bi bili taki znaki ali označbe pridržani enemu samemu podjetju, ker bi bili registrirani kot znamka.
Glede, natančneje, za znake ali označbe, ki so lahko namenjeni označevanju geografskega izvora kategorij proizvodov, za katere se zahteva registracija znamke, predvsem za zemljepisna imena, obstaja splošni interes za ohranitev njihove razpoložljivosti, predvsem zaradi njihove sposobnosti, ne le morebiti poudariti kakovost in druge lastnosti kategorij zadevnih proizvodov, ampak tudi različno vplivati na prioritete potrošnikov, na primer z navezovanjem proizvodov na kraj, ki lahko izzove pozitivne občutke. Ta sodna praksa velja tudi za storitve.
Poudariti je treba tudi, da je izključena, prvič, registracija geografskih imen kot znamk, kadar označujejo določene geografske kraje, ki že uživajo ugled ali so poznani po zadevni kategoriji proizvodov ali storitev in ki jih zato zainteresirane osebe povezujejo z njo, in drugič, registracija geografskih imen, ki jih lahko uporabijo druga podjetja in ki jim morajo tudi ostati razpoložljiva kot geografske označbe izvora zadevne kategorije proizvodov ali storitev.
V zvezi s tem je treba poudariti, da je zakonodajalec Unije z odstopanjem od člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 pridržal možnost registriranja znakov, ki lahko označujejo geografski izvor, kot kolektivne znamke v skladu s členom 66(2) navedene uredbe in – za nekatere proizvode, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje – kot zaščitenih geografskih označb in označb porekla v smislu določb Uredbe št. 2081/92 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske proizvode in živila.
Vendar je treba navesti, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 načeloma ne nasprotuje registraciji geografskih imen, ki niso znana med zainteresiranimi osebami ali vsaj niso znana kot označba geografskega kraja ali imen, za katere zaradi značilnosti opisanega kraja ni verjetno, da bi zainteresirane osebe lahko pričakovale, da zadevna kategorija proizvodov ali storitev izvira iz tega kraja.
(Glej točke od 29 do 34.)
3. Besedna znamka SUEDTIROL, registrirana za „Vodenje komercialnih poslov, poslovna administracija, pisarniška dela“, „Pakiranje in skladiščenje blaga“ ter „Znanstvene in tehnološke storitve ter z njimi povezane storitve raziskovanja in oblikovanja; storitve industrijskih analiz in raziskovanja; oblikovanje in razvoj računalnikov in programske opreme; pravne storitve“, ki spadajo v razrede 35, 39 in 42 Nicejskega aranžmaja, je v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije opisna za označene storitve z vidika upoštevne javnosti, ki jo sestavljajo nemško govoreča italijanska javnost, nemško govoreča javnost Unije in italijansko govoreča javnost Italije z razmeroma visoko stopnjo pozornosti.
Besedno znamko SUEDTIROL bo namreč upoštevna javnost razumela tako, da gre ne le za sklicevanje na neko geografsko regijo, ki izzove pozitivne občutke, temveč – glede na uspešnost in na dinamičen razvoj gospodarstva v navedeni regiji – tudi za označbo, da storitve, ki jih označuje, izhajajo iz te regije. Poleg tega številna podjetja s sedežem v tej regiji dejansko ponujajo storitve, ki so iste vrste kot tiste, ki jih označuje znamka SUEDTIROL, tako da bo upoštevna javnost, če se take storitve tržijo pod navedeno znamko, to zaznavala kot označbo njihovega izvora.
Poleg tega nimajo storitve, na katere se nanaša sporna znamka, nobene posebne lastnosti, ki bi upoštevno javnost lahko privedla do tega, da geografske označbe ne bi povezovala z geografskim izvorom navedenih storitev. Zato je treba ugotoviti, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 nasprotuje registraciji zadevne geografske označbe – ki jo zainteresirane osebe poznajo kot poimenovanje geografske dežele – ker je verjetno, da bi zainteresirane osebe lahko predvidevale, da zadevne storitve izhajajo iz te dežele.
(Glej točke 38, 43 in 48.)
4. Namen člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije je preprečiti, da bi si gospodarski subjekt prilastil geografsko označbo izvora v škodo svojih konkurentov. Čeprav je res, da mora odbor za pritožbe načeloma preučiti upoštevnost geografske označbe izvora za ta konkurenčna razmerja, pri čemer preuči vez med tem izvorom ter proizvodi in storitvami, za katere je znamka prijavljena, in da lahko šele po tem zavrne njeno registracijo na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009, drži tudi, da je obseg te obveznosti lahko odvisen od več dejavnikov, kot so razsežnost, ugled in narava zadevne geografske označbe izvora. Verjetnost, da lahko neka geografska označba izvora vpliva na konkurenčna razmerja, je namreč velika, če gre za veliko regijo, ki je poznana po kakovosti široke palete proizvodov in storitev, in majhna, če gre za točno določen kraj, katerega ugled je omejen na majhno število proizvodov ali storitev.
Če je geografska označba izvora že znana ali ugledna, lahko Urad Evropske unije za intelektualno lastnino samo ugotovi obstoj povezave med izvorom in storitvami, označenimi z zadevno znamko, ne da bi konkretno preučil obstoj te povezave.
(Glej točke od 44 do 46.)
5. Namen člena 12(b) Uredbe št. 207/2009 o znamki Evropske unije, ki se nanaša na omejitev pravic iz znamke, je v okviru njegove povezave s členom 7(1)(c) te uredbe posebej za znamke, ki niso zajete s to določbo, ker niso izključno opisne, zlasti omogočiti, da za uporabo označbe v zvezi z geografskim izvorom, ki je med drugim element sestavljene znamke, ne obvelja prepoved, ki bi jo lahko predlagal imetnik take znamke na podlagi člena 9 navedene uredbe, če se ta označba uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah.
Vendar načelo iz sodne prakse v zvezi s splošnim interesom za ohranitev razpoložljivosti geografskih označb izvora, ki je podlaga za člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 in ki se kaže tudi v možnosti, ki jo vsebuje člen 66(2) navedene uredbe, da so lahko z odstopanjem od navedenega člena 7(1)(c) znaki in označbe, ki lahko označujejo geografski izvor proizvodov, kolektivne znamke, ni zanikano s členom 12(b) navedene uredbe, ki prav tako nima odločilnega vpliva na razlago prve določbe. Člen 12(b) Uredbe št. 207/2009, ki je namenjen zlasti reševanju težav, ki se pojavijo, ko je bila registrirana znamka, ki je v celoti ali deloma sestavljena iz geografskega imena, tretjim ne priznava uporabe tega imena kot znamke, temveč le zagotavlja, da jo lahko ti uporabljajo opisno, in sicer kot označbo v zvezi z geografskim izvorom, pod pogojem, da se uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah.
Tako interes za ohranitev razpoložljivosti geografskih označb izvora ni dovolj zaščiten z vsebino člena 12(b) Uredbe št. 207/2009.
(Glej točke od 53 do 56.)