SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 28. junija 2011

Zadeva F‑55/10

AS

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Razpis prostega delovnega mesta – Zavrnitev prijave – Pravni interes – Invalidni uradnik – Neločljivost odločbe o zavrnitvi prijave in odločbe o imenovanju – Neobstoj – Razlikovanje med uradniki iz iste funkcionalne skupine in z istim nazivom, ki so v različnih fazah poklicne poti – Usklajenost med nazivom in delovnim mestom“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero AS predlaga zlasti razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 30. septembra 2009 o zavrnitvi njegove prijave za delovno mesto knjižničarja pomočnika in naložitev Komisiji, naj mu plača skupni znesek 30.000 EUR kot odškodnino za zatrjevano premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Odločitev:      Odločba z dne 30. septembra 2009, s katero je Komisija zavrnila prijavo tožeče stranke, se razglasi za nično. Komisiji se naloži, naj tožeči stranki plača 3000 EUR. Preostali tožbeni predlogi se zavrnejo. Komisija poleg lastnih stroškov nosi tri četrtine stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi četrtino svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Tožba zoper zavrnitev prijave za prosto delovno mesto

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Pravni interes – Odločba o zavrnitvi prijave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

3.      Temeljne pravice – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Zdravniška molčečnost – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7)

4.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

5.      Postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 35(1)(e) in 43(1))

6.      Uradniki – Razpis prostega delovnega mesta – Delovno mesto kategorije AST z omejitvami kariere – Pregled prijav – Izključitev kandidatov kategorije AST brez omejitev kariere – Nezakonitost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 5(4) in 7(1); Priloga XIII, člen 10)

7.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, s katero ni zagotovljena ustrezna povrnitev nepremoženjske škode – Dodelitev denarne odškodnine

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Položaj uradnika, ki je bil samodejno upokojen zaradi popolne in trajne nezmožnosti za delo, ki jo je priznala invalidska komisija, je spremenljiv in ker uradnik, ki ga je prizadela taka invalidnost, pozneje znova začne opravljati svoje naloge, razen če se ne dokaže nasprotno, lahko ohrani interes, da predlaga razglasitev ničnosti zavrnitve njegove prijave za delovno mesto, razglašeno za prosto.

(Glej točko 29.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 9. december 2010, Komisija proti Stracku, T‑526/08 P, točki 73 in 74.

2.      V primeru tožbe, ki jo uradnik vloži na podlagi členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, v katerem je odločba o zavrnitvi prijave neločljivo povezana z odločbo o imenovanju, ki ustreza navedeni prijavi, je treba interes zadevne osebe, da doseže razglasitev ničnosti navedenih odločb, presojati celovito in enotno.

Vendar to še ne pomeni, da sta navedeni odločbi neločljivo povezani in da mora tožeča stranka hkrati predlagati razglasitev ničnosti obeh, ker tožba sicer ne bi bila dopustna. Dopustno je namreč, da tožeča stranka predlaga samo razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi prijave.

Poleg tega je v skladu z načelom sorazmernosti, da lahko uradnik, ki želi ohraniti pravice tretjih oseb, predlaga samo razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njegove prijave in mu ni treba predlagati razglasitve ničnosti imenovanja drugih uradnikov, da bi bila tožba dopustna.

(Glej točke od 30 do 33.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. februar 2008, Neirinck proti Komisiji, C‑17/07 P;

Splošno sodišče Evropske unije: zgoraj navedena sodba Komisija proti Stracku, točka 45.

3.      Zdravniška molčečnost pokriva zlasti informacije, ki jih je pridobil zdravstveni delavec pri opravljanju svojih nalog, sporočila pa mu jih je oseba, ki jo zdravi. Pravica do varstva zdravniške molčečnosti, ki je eden od vidikov pravice do spoštovanja zasebnega življenja, je temeljna pravica, varovana s pravnim redom Unije. Navedeni pravici je mogoče omejiti, če so omejitve dejansko v skladu s cilji splošnega interesa, ki jim sledi Unija, in če glede na zasledovani cilj ne pomenijo čezmernega in neutemeljenega posega, ki bi škodoval bistvu tako zagotovljenih pravic.

V zvezi s tem je mogoče s sklicevanjem na člen 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah poseganje javnega organa v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ki zajema pravico do tajnosti zdravstvenega stanja, upravičiti, če je to „določeno z zakonom“, če sledi enemu ali več ciljem iz odstavka 2 navedenega člena, kot je „ekonomska blaginja“ ali to, da se „zavaruje zdravje“, in če je to „nujno“ za doseganje navedenih ciljev.

To ne velja, kadar institucija v okviru tožbe, ki jo je vložil uradnik, uporabi elemente iz zdravstvene kartoteke zadevne osebe le zato, da bi razvila argument, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da uradnik nima pravnega interesa.

(Glej točki 41 in 42.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 13. julij 1995, K proti Komisiji, T‑176/94, točke od 34 do 46.

4.      Čeprav se sodišče Unije po uradni dolžnosti ne sme opreti na razlog, ki ga stranke niso navedle, razen če je to razlog javnega reda, mora vseeno razložiti razloge tožeče stranke glede na njihovo vsebino, ne pa glede na njihovo pravno kvalifikacijo, vendar pod pogojem, da navedeni razlogi dovolj jasno izhajajo iz tožbe. Vendar morajo biti razlogi, ne glede na kakršno koli terminološko vprašanje, dovolj jasni in natančni, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Sodišče za uslužbence odloči o tožbi, ne da bi moralo, če je to potrebno, zahtevati druge informacije.

(Glej točko 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. december 1961, Fives Lille Cail in drugi proti Visoki oblasti, 19/60, 21/60, 2/61 in 3/61; 13. december 2005, Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C‑78/03 P, točka 45;

Sodišče prve stopnje: 24. februar 2000, ADT Projekt proti Komisiji, T‑145/98, točka 66;

Splošno sodišče Evropske unije: 26. marec 2010, Proges proti Komisiji, T‑577/08, točka 21.

5.      Če se tožeča stranka v pritožbi in tožbi opira na razlog materialne zakonitosti, je dopustno, da navede nov razlog materialne zakonitosti, kot je kršitev Kadrovskih predpisov, prvič šele pred Sodiščem za uslužbence. To, da novi razlog temelji na natančnem pravnem razlogovanju, ki se bistveno razlikuje od prvega razloga, nima vpliva.

(Glej točke od 51 do 53.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 1. julij 2010, Mandt proti Parlamentu, F‑45/07, točke od 108 do 123.

6.      S tem, ko člen 7(1) Kadrovskih predpisov določa, da organ, pristojen za imenovanja, vsakemu uradniku dodeli delovno mesto njegove funkcionalne skupine, ki je v skladu z njegovim nazivom, preprečuje, da bi navedeni organ nekaterim uradnikom prepovedal dostop do delovnega mesta, ki ustreza nazivom od ast 1 do AST 7 le zato, ker so upravičeni do naziva AST 11. Navedeni člen in člen 5(4) Kadrovskih predpisov namreč določata, da lahko institucije samo uskladijo nazive in delovna mesta v funkcionalni skupini.

To, da za nekatere uradnike iz nekdanjih kategorij C in D v skladu s prehodnimi določbami iz člena 10 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom veljajo omejitve kariere, instituciji še ne dovoljuje, da bi samo iz tega razloga nekatera delovna mesta dala na voljo le njim in bi s tem drugim uradnikom – čeprav imajo isti naziv – prepovedala dostop do teh delovnih mest.

To, da institucija ohranja načelno razlikovanje med uradniki, ki imajo isti naziv in spadajo v isto funkcionalno skupino, za dostop do nekaterih delovnih mest, nasprotuje enemu od ciljev reforme Kadrovskih predpisov, s katero so se nekdanje kategorije B, C in D združile v eno samo funkcionalno skupino AST. Zato organ, pristojen za imenovanja, ne more zakonito ločeno oceniti uspešnosti uradnikov z istim nazivom glede na njihovo uvrstitev v različne skupine iz nekdanjih Kadrovskih predpisov, ker jih je želel zakonodajalec združiti v isto funkcionalno skupino.

(Glej točke 58 in od 63 do 65.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. marec 2010, Angé Serrano in drugi proti Parlamentu, C‑496/08 P, točka 106.

7.      Uradnik ima zaradi nepremoženjske škode, ki je posledica nepravilnega ravnanja organa, zaradi katerega nastane odgovornost uprave, pravico do odškodnine, če z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega nezakonitega akta ni mogoče ustrezno povrniti te škode.

To velja, kadar institucija zaradi nezakonite zavrnitve, da bi pregledala prijavo uradnika za delovno mesto, razglašeno za prosto, zadevna oseba pa je tovrstno delo opravljala več let, temu povzroči nepremoženjsko škodo, ki ni zadostno povrnjena le z razglasitvijo ničnosti nezakonitega akta, saj zadevna oseba zaradi invalidnosti ni več upravičena do nikakršnega izvedbenega ukrepa, ki bi ga morala sprejeti navedena institucija.

(Glej točki 79 in 80.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 7. julij 2009, Bernard proti Europolu, F‑99/07 in F‑45/08, točke od 103 do 107.