SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 17. februarja 2011

Zadeva F‑119/07

Guido Strack

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Postopek mediacije – Akt, ki posega v položaj – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Konsolidacija – Predujem“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero G. Strack predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti zavrnitve Komisije, da se izvede postopek mediacije in se mu plača predujem na podlagi člena 19(4) skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, ter razglasitev ničnosti odločbe organa, pristojnega za imenovanja, z dne 20. julija 2007 o zavrnitvi njegove pritožbe; po drugi strani, naložitev Komisiji, naj mu plača odškodnino za nepremoženjsko in zdravstveno škodo, ki naj bi ju utrpel, vključno z zamudnimi obrestmi.

Odločitev:      Odločba Komisije z dne 26. februarja 2007, s katero je bilo tožeči stranki zavrnjeno plačilo predujma v smislu člena 19(4) skupnih pravil, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Komisija poleg svojih stroškov nosi polovico stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi polovico svojih stroškov.

Povzetek

1.      Ničnostna tožba – Akt, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo – Tožba zoper neizvedbo postopka mediacije – Izključitev

(člen 263 PDEU)

2.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

3.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Invalidnost – Odškodnina – Pravica do plačila – Pogoji

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73(2)(c); pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, členi od 18 do 20)

1.      Tožba za razglasitev ničnosti ni dopustna, kadar je vložena zoper zavrnitev tožene stranke, da izvede postopek mediacije.

Mediacija je namreč prostovoljno reševanje sporov, katerega namen je prav omogočiti strankam izvensodno reševanje spora. Če bi torej lahko zavrnitev ene stranke, da bi izvedla tak postopek, posegala v položaj nasprotne stranke, bi bila razglasitev ničnosti navedene zavrnitve le hipotetičen interes, ker navedena stranka kljub razglasitvi ničnosti ne bi bila primorana sprejeti mediacije.

(Glej točki 65 in 66.)

2.      Obveznosti, ki izhajajo iz dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, so bistveno večje, kadar gre za položaj uradnika, za katerega se izkaže, da je prizadeto njegovo duševno zdravje. Odnos uprave pri preučitvi njegovih prošenj mora biti v takem primeru posebno odprt. Navedena obveznost velja toliko bolj zlasti takrat, kadar poslabšanje uradnikovega zdravstvenega stanja ni sporno, zdravnik psihiater, ki spremlja njegovo stanje, pa upravo opozori, da je z zdravstvenega vidika nujno takojšnje ukrepanje v smislu rešitve in prenehanja sporov.

(Glej točko 85.)

3.      Pravica do plačila odškodnine zaradi delne trajne invalidnosti v skladu s členom 73(2)(c) Kadrovskih predpisov nastane šele ob stabilizaciji zdravstvenega stanja, pri čemer je stabilizacija stanje žrtve, katere telesne poškodbe so postale dokončne, tako da jih ni več mogoče pozdraviti ali ublažiti, zdravljenje pa je načeloma predpisano le še zaradi izognitve poslabšanju.

Toda člen 19(4) skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni določa pravico do plačila predujma prav zato, ker je odškodnina iz člena 73(2)(c) Kadrovskih predpisov izplačljiva šele po navedeni stabilizaciji. Vendar mora za plačilo predujma obstajati „del nesporne stopnje trajne invalidnosti“.

Kadar uradnik v zvezi s tem vloži prošnjo za predujem, se morata uprava in organ, pristojen za imenovanja, pred sklepom o zavrnitvi te prošnje zlasti posvetovati z zdravstvenimi izvedenci, uradnim zdravnikom in morebiti zdravniško komisijo ter pri tem analogno uporabiti člene od 18 do 20 skupnih pravil. Iz sistematike skupnih pravil, zlasti njihovih členov 19(3) in 20, namreč izhaja, da so za zdravstveno presojo pristojni le zdravniki.

Če uprava poleg tega zavrne prošnjo za predujem brez posvetovanja z zdravnikom, krši sistematiko členov 19(4) in 20 skupnih pravil ter svojo dolžnost skrbnega ravnanja. Če poleg tega kršitev navedenega člena 19(4) in načela skrbnega ravnanja prispeva k poslabšanju bolezni in ovira njeno stabilizacijo, je treba navedeno škodo povrniti v postopku, določenem na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 88, 89, 93, 95 in 105.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. oktober 1991, Komisija proti Gillu, C‑185/90 P, točka 24;

Sodišče prve stopnje: 21. maj 1996, W proti Komisiji, T‑148/95, točki 36 in 37;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, točka 200.