SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 23. novembra 2010(*)
„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec za pomožne naloge – Nepodaljšanje pogodbe – Obveznost obrazložitve“
V zadevi F‑8/10,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a,
Johan Gheysens, nekdanji pogodbeni uslužbenec za pomožne naloge Sveta Evropske unije, stanujoč v Malinesu (Belgija), ki ga zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.-N. Louis in É. Marchal, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Balta in K. Zieleśkiewicz, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik senata, S. Van Raepenbusch, sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. julija 2010
izreka naslednjo
Sodbo
1 J. Gheysens je 25. januarja 2010 v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence po telefaksu (izvirnik je bil vložen 27. januarja 2010) vložil to tožbo, s katero predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bilo zavrnjeno podaljšanje njegove pogodbe za določen čas po 30. septembru 2009.
Pravni okvir
2 Člen 29(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Pred zasedbo prostega delovnega mesta v instituciji organ za imenovanja najprej preuči:
(a) ali je delovno mesto mogoče zasesti s:
(i) premestitvijo ali
(ii) imenovanjem v skladu s členom 45a ali
(iii) napredovanjem
znotraj institucije;
(b) ali so prošnje za premestitev vložili uradniki istega razreda iz drugih institucij in/ali razpisati notranji natečaj v instituciji, na katerem lahko sodelujejo le uradniki in začasni uslužbenci, opredeljeni v členu 2 pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev [Evropske unije];
in nato uporabi natečajne postopke na podlagi bodisi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih. […]“
3 Člen 3b Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU) določa:
„V teh pogojih za zaposlitev pomeni ,pogodbeni uslužbenec za pomožne naloge‘ uslužbenca, ki ga institucija zaposli za čas iz člena 88 v eni od funkcionalnih skupin iz člena 89:
(a) za opravljanje dela s polnim ali krajšim delovnim časom, razen tistega iz člena 3a(1)(a), in ga ne razporedi na delovno mesto iz seznama delovnih mest, priloženega delu proračuna za zadevno institucijo,
(b) za nadomeščanje – po tem, ko se preučijo možnosti za začasno razporeditev uradnikov v instituciji – nekaterih oseb, ki trenutno ne morejo opravljati dela, zlasti:
(i) uradnikov ali začasnih uslužbencev iz funkcionalne skupine AST;
(ii) izjemoma uradnikov ali začasnih uslužbencev iz funkcionalne skupine AD na visoko specializiranih delovnih mestih, razen vodij enot, direktorjev, generalnih direktorjev in enakovrednih položajev.
Pogodbenih uslužbencev za pomožne naloge se ne sme zaposlovati, če se uporablja člen 3a.“
4 Glede trajanja pogodb pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge v smislu člena 3b PZDU člen 88 PZDU določa:
„V primeru pogodbenih uslužbencev iz člena 3b:
(a) se pogodbe sklepajo za določen čas; lahko se obnovijo;
(b) dejansko trajanje zaposlitve v instituciji, vključno z vsemi obnovitvami pogodbe, ne sme preseči treh let.
Obdobja, zajeta v pogodbi pogodbenega uslužbenca iz člena 3a, se pri sklepanju ali obnovitvi pogodb po tem členu ne upoštevajo.“
Dejansko stanje
5 Svet Evropske unije je z združenjem GP-DHV-FBO sklenil pogodbo o pomoči na nepremičninskem področju za obdobje 1993–1997. Tožeča stranka, ki je bila kot diplomirani arhitekt zaposlena v tem združenju, je bila v okviru te pogodbe dana na voljo Svetu, za katerega je opravljala predvsem naloge, povezane z računalniškim risanjem in storitvijo „facility management“.
6 Svet je leta 1998 neposredno z arhitekturnim birojem tožeče stranke sklenil pogodbo o opravljanju storitev s skrajšanim delovnim časom, ki je bila večkrat podaljšana do 30. septembra 2004.
7 Svet se je zaradi povečanja in trajnosti zgoraj navedenih nalog „facility management“ odločil, da v okviru proračuna za leto 2004 oddelku „Nepremičnine“ dodeli delovno mesto kategorije B, da bi omogočil zaposlitev uradnika, sposobnega opravljati te naloge. Vendar na to delovno mesto zaradi njegove tehnične narave ni bilo mogoče imenovati niti nobenega uradnika niti nobene osebe, izbrane na natečaju.
8 Svet je s pogodbo z dne 1. oktobra 2004 tožečo stranko zaposlil kot pomožnega uslužbenca kategorije B, skupina IV, razred 2, za eno leto, da bi opravljala naloge „facility management operator“ v oddelku generalnega direktorata (GD) A za kadrovske zadeve in administracijo, pristojnega predvsem za nepremičninsko politiko in projekte. Ta pogodba je bila z dodatkom, podpisanim 3. oktobra 2005, podaljšana za eno leto, to je do 30. septembra 2006.
9 Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo Sveta je z obvestilom z dne 11. maja 2006 tožečo stranko obvestil, da je upravičena do enoletnega podaljšanja pogodbe pomožnega uslužbenca do 30. septembra 2007, vendar pa na podlagi določb Kadrovskih predpisov ne more skleniti pogodbe za nedoločen čas.
10 Pogodba pomožnega uslužbenca, ki jo je sklenila tožeča stranka, je bila z drugim dodatkom podaljšana do 30. septembra 2007.
11 Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je z obvestilom z dne 6. junija 2007 odgovoril na elektronski dopis podpredsednika sindikata „Union syndicale“ z dne 25. maja 2007 v zvezi s pravnim položajem tožeče stranke v Svetu. V tem obvestilu, katerega kopija je bila poslana tudi tožeči stranki, je bilo navedeno, da ji je Svet zaradi upoštevanja njenega osebnega položaja izjemoma pripravljen ponuditi pogodbo pogodbenega uslužbenca. V navedenem obvestilu je bilo pojasnjeno, da lahko tožeča stranka med trajanjem te pogodbe sodeluje na natečajih, ki jih organizira Evropski urad za izbor osebja (EPSO), vendar je Svet ne bo mogel zaposliti kot uradnika, če ne bo uspela na enem od teh natečajev. Podpredsednik sindikata „Union syndicale“ se je v elektronskem dopisu z dne 22. junija 2007 strinjal s predlogom, da se tožeči stranki ponudi pogodba pogodbenega uslužbenca. Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je v obvestilu z dne 5. julija 2007 navedel, da je seznanjen s tem soglasjem.
12 Svet je 1. oktobra 2007 s tožečo stranko sklenil pogodbo pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge skupine III, naziv 11, plačilni razred 1, za določen čas, in sicer za dve leti. V členu 4 te pogodbe je določeno, da jo je mogoče podaljšati in da dejansko trajanje zaposlitve, skupaj z obdobjem morebitnega podaljšanja pogodbe, ne more biti daljše od treh let.
13 EPSO je 23. oktobra 2007 objavil razpis splošnega natečaja EPSO/AD/99/07 za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev upravljavcev v sektorju gradbeništva (UL C 248 A, str. 1). Tožeča stranka se je udeležila preizkusov natečaja, vendar ni bila vpisana na rezervni seznam. V naslovu I tega razpisa natečaja je bilo navedeno, da je bil natečaj organiziran za zaposlitev inženirjev (AD 5) v sektorju gradbeništva.
14 Tožeča stranka je z obvestilom z dne 21. decembra 2007 vložila pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper odločbo, s katero jo je Svet zaposlil kot pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge za dve leti in jo razvrstil v funkcionalno skupino III, naziv 11, plačilni razred 1. Tožeča stranka je v pritožbi trdila, da bi morala biti razvrščena v funkcionalno skupino IV in biti zaposlena za nedoločen čas.
15 Ta pritožba je bila zavrnjena z odločbo Sveta z dne 24. junija 2008.
16 Tožeča stranka je 10. oktobra 2008 zoper to odločbo vložila tožbo, ki je bila vpisana pod številko F‑83/08, postopek pa je bil s sklepom predsednika drugega senata Sodišča za uslužbence z dne 20. februarja 2009 prekinjen do dokončne odločitve v zadevi Adjemian in drugi proti Komisiji (F‑134/07). Pritožbeni postopek zoper sodbo Sodišča za uslužbence z dne 4. junija 2009 v združenih zadevah Adjemian in drugi proti Komisiji (F‑134/07 in F‑8/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑149 in II‑A‑1‑841) še teče pred Splošnim sodiščem Evropske unije (T‑325/09 P).
17 Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je v obvestilu z dne 29. aprila 2009 tožečo stranko opozoril, da se bo njena pogodba iztekla 30. septembra 2009 in da bi ji to trajanje moralo omogočiti sodelovanje na natečaju. Organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (v nadaljevanju: OPSP), je navedel, da so bili objavljeni rezervni seznami za natečaj EPSO/AD/99/07 in da na njih ni imena tožeče stranke. Obvestilo se je končalo s tem stavkom:
„Moramo vas opozoriti, da vaše pogodbe pogodbenega uslužbenca ne bo mogoče podaljšati, ko se bo septembra iztekla, če ne boste izbrani na katerem od drugih natečajev EPSO, kot je bilo navedeno v prejšnjih obvestilih.“
18 Tožeča stranka je z obvestilom z dne 12. maja 2009 generalnega direktorja GD A za kadrovske zadeve in administracijo zaprosila, naj njeno pogodbo podaljša za eno leto, in pojasnila, da to želi vodja oddelka zaradi kontinuitete dela in da je v njeni pogodbi določeno, da lahko njena zaposlitev traja skupno tri leta.
19 EPSO je 17. junija 2009 objavil razpis splošnega natečaja za zaposlitev strokovnih sodelavcev (AST 3) na področju gradbeništva (EPSO/AST/94/09) (UL C 137 A, str. 1). Tožeča stranka je bila pripuščena k preizkusom natečaja. Na dan obravnave rezervni seznam še ni bil objavljen.
20 Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je z obvestilom z dne 24. junija 2009, katerega predmet je bil „[i]ztek pogodbe [tožeče stranke] 30. septembra 2009“, tožečo stranko obvestil, da zavrača podaljšanje njene pogodbe po 30. septembru 2009, ker mora v skladu z določbami člena 29 Kadrovskih predpisov delovno mesto, na katerem je delala tožeča stranka, zapolniti z napredovanjem ali premestitvijo uradnika ali imenovanjem osebe, izbrane na natečaju. Ker tožeča stranka ni bila izbrana na natečaju, ni mogla delati na delovnem mestu v Svetu po 30. septembru 2009. Avtor obvestila je tožečo stranko opozoril, da je bila pogodba pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge za dve leti, ki se bo iztekla na ta datum, sklenjena le izjemoma, da bi se upošteval njen osebni položaj in bi se ji dala možnost sodelovati na natečaju.
21 Tožeča stranka je z obvestilom z dne 3. julija 2009 generalnega direktorja GD A za kadrovske zadeve in administracijo prosila, naj spremeni odločbo z dne 24. junija 2009, ter se pri tem sklicevala na željo vodje oddelka, da se njena pogodba podaljša za eno leto, in stalnost nalog, ki jih je opravljala v Svetu že skoraj šestnajst let. Tožeča stranka je v tem obvestilu poudarila, da ne more pričakovati vpisa na rezervni seznam natečaja EPSO/AD/99/07, ker je po izobrazbi arhitekt, in ne inženir.
22 Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je v dopisu z dne 14. julija 2009 potrdil odločbo z dne 24. junija 2009 in pojasnil, da želi delovno mesto, na katerem dela tožeča stranka, zapolniti z imenovanjem uradnika in da s trditvami, navedenimi v dopisu z dne 3. julija 2009, ni mogoče ovreči te odločitve.
23 Tožeča stranka je z dopisom z dne 24. julija 2009 vložila pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, v kateri je zahtevala odpravo odločb z dne 29. aprila in 24. junija 2009. V istem dopisu je zahtevala tudi sprejetje vseh potrebnih ukrepov za ureditev njenega upravnega statusa (v nadaljevanju: zahteva za ureditev upravnega statusa).
24 OPSP je z obvestilom z dne 2. oktobra 2009, vročenim 13. oktobra 2009, zavrnil pritožbo (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe) in zahtevo za ureditev upravnega statusa (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa).
Predlogi strank
25 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– razglasi ničnost odločbe o nepodaljšanju njene pogodbe po 30. septembru 2009 in odločbe o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
26 Svet Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot očitno nedopustno, v vsakem primeru pa jo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet tožbe
27 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga predvsem, naj razglasi ničnost odločbe o nepodaljšanju njene pogodbe po 30. septembru 2009, ne da bi izrecno navedla, katera odločba je to. Glede na številnost aktov, ki jih je Svet sprejel v zvezi s podaljšanjem pogodbe tožeče stranke, je treba ugotoviti, kateri od teh aktov je sporna odločba.
28 Iz besedila obvestila z dne 29. aprila 2009 izhaja, da se pogodba tožeče stranke „izteče 30. septembra 2009“. Vendar to obvestilo ne pomeni sprejetja dokončne odločbe uprave o koncu zaposlitve tožeče stranke. Navedeno obvestilo se namreč konča z odstavkom, v katerem je opozorilo, da pogodbe zadevne osebe ne bo mogoče podaljšati, če ne bo izbrana na katerem od drugih natečajev kot je natečaj EPSO/AD/99/07. Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je tako tožečo stranko obvestil, da še obstaja možnost za podaljšanje njene pogodbe, ta možnost pa ni bila le hipotetična, saj je EPSO 17. junija 2009 objavil razpis splošnega natečaja na področju gradbeništva, na katerem je tožeča stranka sodelovala.
29 Vendar obvestilo z dne 24. junija 2009 tožeči stranki ni dajalo nobenega upanja, da bo njena pogodba podaljšana. Najprej, predmet tega obvestila je „[i]ztek pogodbe [tožeče stranke] 30. septembra 2009“, medtem ko se obvestilo z dne 29. aprila 2009 splošneje nanaša na „pogodbo [tožeče stranke]“. Nato, v obvestilu z dne 24. junija 2009 so jasno navedeni pravni – obveznost organa za imenovanja, da prosto delovno mesto zapolni z uradnikom – in dejanski razlogi – neuspeh tožeče stranke na natečaju – ki upravičujejo nepodaljšanje pogodbe. Nazadnje, avtor tega obvestila ne predvideva več, da bi lahko morebiten uspeh tožeče stranke na natečaju upravičil podaljšanje zaposlitve po 30. septembru 2009.
30 Dva elementa potrjujeta, da je obvestilo z dne 24. junija 2009 odločba, s katero je uprava dokončno sprejela stališče do pogodbenega položaja tožeče stranke. Po eni strani je bilo to obvestilo odgovor na zahtevo tožeče stranke z dne 12. maja 2009, v katerem je ta navedla predvsem željo svojega nadrejenega, naj se njena pogodba podaljša za eno leto. Po drugi strani je generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo v obvestilu z dne 14. julija 2009 tožeči stranki odgovoril, da lahko le „potrdi besedilo [svojega] obvestila z dne 24. junija 2009“.
31 V preostalem je Svet na obravnavi na vprašanje Sodišča za uslužbence odgovoril, da je v tem sporu obvestilo z dne 24. junija 2009 akt, ki posega v položaj.
32 V vsakem primeru, če bi bilo treba sklepati, da je bila odločitev o nepodaljšanju pogodbe tožeče stranke sprejeta v obvestilu z dne 29. aprila 2009, in ne v obvestilu z dne 24. junija 2009, to ne bi vplivalo niti na dopustnost tožbe, saj je tožeča stranka pritožbo vložila v treh mesecih po vročitvi obvestila z dne 29. aprila 2009, niti na analizo tožbenih razlogov, saj obe obvestili v bistvu temeljita na istem razlogu, ki se na nanaša na to, da tožeča stranka ni bila izbrana na natečaju in torej ne more več biti zaposlena na svojem delovnem mestu.
33 Tako je treba tožbo, kar zadeva predlog tožeče stranke za razglasitev ničnosti odločbe o nepodaljšanju njene pogodbe po 30. septembru 2009, analizirati tako, kot da je vložena zoper odločbo z dne 24. junija 2009 (v nadaljevanju: sporna odločba).
34 Poleg tega je tožba vložena tudi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za ureditev pravnega položaja.
Dopustnost
Trditve strank
35 Svet trdi, da je tožba v celoti nedopustna zaradi, po eni strani, pomanjkanja jasnosti in natančnosti ter, po drugi strani, nedopustnosti pritožbe, ki tudi izhaja iz pomanjkanja jasnosti in natančnosti.
36 Poleg tega Svet posebej glede predlogov, ki se nanašajo na odločbo o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa, trdi, da bi bili ti predlogi nedopustni, če bi jih bilo treba razlagati kot predloge, naj se mu odredi, da sprejme določen ukrep. Sodišče za uslužbence naj namreč ne bi bilo pristojno za odločanje o odredbah v okviru preverjanja zakonitosti, ki temelji na členu 91 Kadrovskih predpisov.
Presoja Sodišča za uslužbence
37 Prvič, kar zadeva predloge zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa, je v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov za dopustnost tožbe, ki jo nekdanji uslužbenec vloži proti instituciji, v kateri je delal, določen pogoj pravilnega poteka predhodnega upravnega postopka, ki ga ta člena uvajata. To so pravila javnega reda, ki se jim stranke ne morejo izogniti (glej sklepa Splošnega sodišča z dne 11. maja 1992 v zadevi Whitehead proti Komisiji, T‑34/91, Recueil, str. II‑1723, točki 18 in 19, in z dne 6. novembra 1997 v zadevi Liao proti Svetu, T‑15/96, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑897, točka 54). Sodišče za uslužbence lahko v skladu s členom 77 Poslovnika kadar koli po uradni dolžnosti in po opredelitvi strank preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke javnega reda.
38 Pred vsako tožbo zoper akt, ki posega v položaj, ki ga je sprejel OPSP, mora nujno biti vložena pritožba v upravnem postopku, glede katere je bila izdana izrecna odločba ali odločba zaradi molka organa, s katero je bila pritožba zavrnjena. Tožba, vložena pred koncem takega predhodnega postopka, v skladu s členom 91(2) Kadrovskih predpisov ni dopustna, ker je bila vložena prezgodaj (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 20. junija 1990 v združenih zadevah Marcato proti Komisiji, T‑47/89 in T‑82/89, Recueil, str. II‑231, točka 32, in z dne 23. marca 2000 v zadevi Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑241, točka 53).
39 Iz pritožbe z dne 24. julija 2009 izhaja, da vsebuje dva dela: po eni strani pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper sporno odločbo in po drugi strani zahtevo za ureditev upravnega statusa tožeče stranke, katere obseg presega zgolj ugovor zoper zavrnitev podaljšanja pogodbe.
40 OPSP je v obvestilu z dne 2. oktobra 2009, s katerim je odgovoril na pritožbo, torej sprejel dve ločeni odločitvi, po eni strani odločitev o zavrnitvi pritožbe in po drugi strani odločitev o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Rudolph proti Komisiji, točke od 53 do 55).
41 Vendar ni sporno, da tožeča stranka ni vložila pritožbe v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa.
42 Posledično so predlogi zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za ureditev upravnega statusa nedopustni.
43 Drugič, kar zadeva procesne predpostavke, podane zoper sporno odločbo, Sodišče za uslužbence opozarja, da ima sodišče Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso pravico, da glede na okoliščine vsakega primera presodi, ali dobro delovanje sodnih postopkov utemeljuje vsebinsko zavrnitev predlogov brez predhodnega odločanja o ugovoru nedopustnosti, ki ga tožena stranka poda zoper te predloge (glej v tem smislu predvsem sodbo Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točki 51 in 52; sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji, T‑171/02, ZOdl., str. II‑2123, točka 155, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 8. aprila 2008 v zadevi Bordini proti Komisiji, F‑134/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑87 in II‑A‑1‑435, točka 56).
44 Sodišče za uslužbence v tej zadevi meni, da dobro vodenje sodnih postopkov upravičuje vsebinsko preučitev predlogov zoper sporno odločbo in po potrebi njihovo vsebinsko zavrnitev, ne da bi bilo treba preučiti procesne predpostavke, podane zoper to odločbo.
Predlogi zoper sporno odločbo
Trditve strank
45 Prvič, tožeča stranka na splošno trdi, po eni strani, da so s sporno odločbo kršeni člen 25 Kadrovskih predpisov in obveznost obrazložitve, načela, ki izhajajo iz Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL L 175, str. 43), pravila o določitvi minimalnih pogojev za preprečevanje neupravičenega odpuščanja delavcev, dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega vodenja ter, po drugi strani, da sporna odločba nima pravne podlage.
46 Drugič, tožeča stranka pojasnjuje, da sporna odločba ni zadostno obrazložena in da torej ne more razumeti razlogov, iz katerih njena pogodba ni bila podaljšana. Poleg tega ta nezadostna obrazložitev ni bila dopolnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe. Najprej, okoliščina, da tožeča stranka ni bila izbrana na splošnem natečaju, sama po sebi ne upravičuje zavrnitve podaljšanja pogodbe v okviru meje treh let, kot je predvidena v določbah člena 3b PZDU. Nato, tožeča stranka zanika, da je delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, delovno mesto, predvideno na seznamu delovnih mest, priloženem oddelku proračuna za Svet, ki ga je treba zasesti pod pogoji iz člena 29 Kadrovskih predpisov, ker ni bil objavljen noben razpis prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo temu delovnemu mestu. Nazadnje, Svet naj ne bi upošteval interesa tožeče stranke, ki je za institucijo delala več let, da se njena pogodba podaljša, s čimer je kršil dolžnost skrbnega ravnanja. Svet naj poleg tega ne bi upošteval želje vodja oddelka, v katerem je delala tožeča stranka, ki je zaprosil za podaljšanje pogodbe tožeče stranke zaradi kontinuitete dela.
47 Tretjič, s sporno odločbo naj bi bil kršen člen 3b PZDU, razložen z vidika načel, ki izhajajo iz Direktive 1999/70 in zgoraj navedene sodbe Adjemian in drugi proti Komisiji. Po mnenju tožeče stranke je Svet ni mogel zakonito zaposliti kot pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, ker delovno mesto, na katerem je delala, ni zajemalo prehodnih ali občasnih potreb. Svet bi moral spremeniti njeno pogodbo ob upoštevanju obveznosti, ki izhajajo iz PZDU.
48 Četrtič, tožeča stranka trdi, da Svet s tem, da je zavrnil podaljšanje njene pogodbe pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, ker ni bila vpisana na rezervni seznam oseb, ki bodo postale uradniki, saj je EPSO med trajanjem pogodbe organiziral le en natečaj na področju gradbeništva, ni upošteval načela izvajanja pogodb v dobri veri.
49 Svet trdi, da je več tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, nedopustnih.
50 Prvič, tožbeni razlogi, ki se nanašajo na kršitev načel, ki izhajajo iz Direktive 1999/70, neupoštevanje pravil o določitvi minimalnih pogojev za preprečevanje neupravičenega odpuščanja delavcev, neobstoj pravne podlage, kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in načela dobrega vodenja, naj bi bili predstavljeni ob neupoštevanju določb člena 35(1)(d) in (e) Poslovnika. Ti tožbeni razlogi naj bi bili navedeni brez vsakršne ustrezne razlage, ki bi toženi stranki omogočila razumevanje njihovega obsega in utemeljenosti in ji nato dala možnost obrambe.
51 Drugič, Svet trdi, da je tožbeni razlog, po katerem tožeče stranke ni bilo mogoče zaposliti na podlagi določb člena 3b PZDU, nedopusten, ker tožeča stranka ni izpodbijala pravne podlage svoje pogodbe v treh mesecih od njenega podpisa. Sporna odločba naj ne bi bila novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko začel znova teči rok v zvezi s pravno podlago.
52 Tretjič, Svet trdi, da tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje načela izvajanja pogodb v dobri veri, ni bil naveden v pritožbi in je torej nedopusten.
53 Četrtič, tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje pravil o določitvi minimalnih pogojev za preprečevanje neupravičenega odpuščanja delavcev, naj bi bil nepomemben, saj ta spor zadeva iztek pogodbe tožeče stranke po koncu obdobja, za katero je bila sklenjena, in ne odločbo o odpustu.
54 Svet podredno trdi, da tožba ni utemeljena.
55 Prvič, Svet glede tožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev, meni, da odločba o nepodaljšanju pogodbe ne vsebuje take napake. Najprej, tožeča stranka naj bi bila namreč seznanjena s tem, da ji je bila pogodba ponujena izjemoma za 24 mesecev, da bi ji bilo omogočeno sodelovanje na morebitnem poznejšem natečaju, ki bi ga organiziral EPSO. Nato, tožeča stranka naj bi bila v obvestilu z dne 29. aprila 2009 opozorjena na ta položaj in na konec zaposlitve 30. septembra 2009. Nazadnje, v sporni odločbi je bilo natančno navedeno, da mora OPSP delovno mesto, na katerem je bila do takrat zaposlena tožeča stranka, zapolniti z imenovanjem uradnika, ko bo to delovno mesto navedeno na seznamu delovnih mest, financiranih iz proračuna institucije, in prosto. Ker tožeča stranka ni bila izbrana na natečaju, naj Svet ne bi mogel podaljšati pogodbenega razmerja, ker je poleg tega vedel, da je bila prvotna pogodba pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge sklenjena izjemoma, da bi tožeča stranka imela čas, da uspe na natečaju.
56 Drugič, Svet meni, da s sporno odločbo niso kršena načela iz Direktive 1999/70. Ta direktiva naj namreč ne bi bila naslovljena na institucije, temveč na države članice, in naj ne bi določala obveznosti za institucije v njihovih odnosih z zaposlenimi. V vsakem primeru naj ta direktiva ne bi prepovedovala uporabe pogodb za določen čas. V tej zadevi je bil predmet prve pogodbe za določen čas, sklenjene s tožečo stranko, zagotoviti opravljanje posebnih nalog, dokler delovnega mesta ne bi zasedel uradnik. Druga pogodba naj bi bila sklenjena izjemoma zaradi upoštevanja osebnega položaja tožeče stranke.
57 Tretjič, Svet ne razume, zakaj bi bil z odločbo, da se pogodba za določen čas ne podaljša za eno leto, kršen člen 3b PZDU. Poleg tega naj bi bile trditve tožeče stranke, da je šestnajst let opravljala iste naloge in imela iste odgovornosti pod različnimi statusi, netočne, saj so se te naloge spreminjale glede na vsebino, pogostnost in odgovornosti, ki so jih pomenile za tožečo stranko.
58 Četrtič, Svet trdi, da tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje načela izvajanja pogodb v dobri veri, nima dejanske podlage. Svet naj namreč za podaljšanje pogodbe tožeče stranke ne bi nezakonito določil pogoja, da mora uspeti na natečaju. Nasprotno, pogodba naj bi bila tožeči stranki ponujena izjemoma, da bi imela možnost, da se zaposli kot uradnik. Poleg tega naj bi bila v nasprotju s trditvami tožeče stranke v dveh letih, kolikor je trajala njena pogodba, organizirana dva natečaja, ki sta ustrezala njenemu profilu, saj sta komisiji teh natečajev sprejeli njeno prijavo.
Presoja Sodišča za uslužbence
– Splošno in abstraktno navedeni tožbeni razlogi
59 Tožeča stranka na splošen in abstrakten način trdi, po eni strani, da so s sporno odločbo kršena načela, ki izhajajo iz Direktive 1999/70, pravila o določitvi minimalnih pogojev za preprečevanje neupravičenega odpuščanja delavcev, dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega vodenja ter, po drugi strani, da sporna odločba nima pravne podlage.
60 Treba je opozoriti, da mora tožba v skladu s členom 35(1)(e) Poslovnika obsegati tožbene razloge in dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotavljanje pravne varnosti in dobrega vodenja sodnih postopkov je za dopustnost sodbe potrebno, da bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, vsaj v povzetku, a koherentno in razumljivo izhajajo iz besedila same tožbe (sklep Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1993 v zadevi De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20, in sklep Sodišča za uslužbence z dne 26. junija 2008 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču, F‑1/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑229 in II‑A‑1‑1231, točka 24). To še toliko bolj velja, ker v skladu s členom 7(3) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog, razen če Sodišče za uslužbence ne odloči drugače. Ta posebnost postopka pred Sodiščem za uslužbence pojasnjuje, da v nasprotju s tem, kar je v členu 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča predvideno za postopke pred Sodiščem ali Splošnim sodiščem Evropske unije, tožbeni razlogi in trditve v tožbi ne smejo biti navedeni v povzetku (zgoraj navedena sodba Adjemian in drugi proti Komisiji).
61 Tako s tožbenimi razlogi, kot so predstavljeni, niso upoštevane določbe člena 35(1)(e) Poslovnika, zato niso dopustni.
– Tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje člena 25 Kadrovskih predpisov in obveznosti obrazložitve
62 Treba je opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen obveznosti obrazložitve – določene s členom 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov, ki se po analogiji uporablja za pogodbene uslužbence za pomožne naloge na podlagi določb členov 11 in 81 PZDU – s katero je le ponovljena splošna obveznost, ki jo določa člen 253 ES, zadevni osebi dati zadostne podatke, da lahko presoja utemeljenost akta, ki ima negativne posledice zanjo, in možnost, da vloži tožbo pri Sodišču za uslužbence, ter temu omogočiti, da opravi nadzor nad zakonitostjo akta. Iz tega sledi, da je tako določena obveznost obrazložitve bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov (sodbi Sodišča z dne 26. novembra 1981 v zadevi Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22, in z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 39; sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 1991 v zadevi Pérez-Ménguez Casariego proti Komisiji, T‑1/90, Recueil, str. II‑143, točka 73, in z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točka 105).
63 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora OPSP odločbe obrazložiti najpozneje ob zavrnitvi pritožbe (sodbi Splošnega sodišča z dne 3. marca 1993 v zadevi Vela Palacios proti ESO, T‑25/92, Recueil, str. II‑201, točka 22, in z dne 14. julija 1998 v zadevi Brems proti Svetu, T‑219/97, RecFP, str. I‑A‑381 in II‑1085, točka 83), obseg obveznosti obrazložitve pa je treba v vsakem primeru presojati glede na konkretne okoliščine (sodbi Sodišča z dne 14. julija 1977 v zadevi Geist proti Komisiji, 61/76, Recueil, str. 1419, točka 28, in z dne 13. decembra 1989 v zadevi Prelle proti Komisiji, C‑169/88, Recueil, str. 4335, točka 9; sodba Splošnega sodišča z dne 6. julija 1995 v zadevi Ojha proti Komisiji, T‑36/93, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑497, točka 60). Zlasti je odločba zadostno obrazložena, kadar je sprejeta v kontekstu, ki je zadevnemu uradniku znan in mu omogoča, da razume obseg ukrepa, ki je bil sprejet glede njega (sodbi Sodišča z dne 29. oktobra 1981 v zadevi Arning proti Komisiji, 125/80, Recueil, str. 2539, točka 13, in z dne 12. novembra 1996 v zadevi Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, Recueil, str. I‑5863, točka 35; zgoraj navedena sodba Splošnega sodišča Ojha proti Komisiji, točka 60, ter sodba Splošnega sodišča z dne 1. aprila 2004 v zadevi N proti Komisiji, T‑198/02, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑507, točka 70).
64 Treba je tudi opozoriti, da je odločba o zavrnitvi podaljšanja pogodbe za določen čas akt, ki posega v položaj, v smislu člena 25 Kadrovskih predpisov, če je ločena od zadevne pogodbe, kar se zgodi zlasti, če temelji na novih dejstvih ali če je odločitev, ki jo uprava sprejme po zahtevi zadevnega uslužbenca in se nanaša na možnost podaljšanja te pogodbe, predvideno v sami pogodbi (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 23. oktobra 2009 v združenih zadevah Komisija proti Potamianosu, C‑561/08 P in C‑4/09 P, neobjavljena v ZOdl., točke 45, 46 in 48, in sodbo Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Potamianos proti Komisiji, T‑160/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑75 in II‑A‑1‑469, točki 21 in 23). Taka zavrnilna odločba mora biti obrazložena (glej po analogiji, kar zadeva odločbo o zavrnitvi zaposlitve začasnega uslužbenca v politični skupini v Parlamentu, zgoraj navedeno sodbo Hectors proti Parlamentu, točka 40, kar zadeva odločbe o odpustu začasnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas, pa sodbo Splošnega sodišča z dne 8. septembra 2009 v zadevi ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točke od 143 do 170).
65 Sporna odločba je v tej zadevi ločena od pogodbe, ki sta jo 1. oktobra 2007 sklenila Svet in tožeča stranka.
66 Prvič, ta odločba vsebuje nov element v primerjavi s pogodbo, sklenjeno 1. oktobra 2007, ker je v njej določeno, da te pogodbe ne bo mogoče podaljšati po izteku prvotnega dveletnega obdobja. V členu 4 te pogodbe pa je izrecno določena morebitna možnost podaljšanja za eno leto. Poleg tega generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo v obvestilih z dne 6. junija in 5. julija 2007 tožeče stranke ni izrecno obvestil, da pogodbe, ki ji je bila ponujena, ni mogoče podaljšati v okviru meje treh let, določene v členu 88 PZDU.
67 Drugič, tožeča stranka je z obvestilom z dne 12. maja 2009 vložila prošnjo za podaljšanje pogodbe ob podpori svojega nadrejenega, sporna odločba pa pomeni odločitev Sveta o tej prošnji.
68 Zato je bilo sporno odločbo, ki je akt, ki posega v položaj, v smislu člena 25 Kadrovskih predpisov, treba obrazložiti.
69 Svet je v sporni odločbi pojasnil, da je moral na podlagi določb člena 29 Kadrovskih predpisov delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, zapolniti z napredovanjem ali premestitvijo uradnika ali z imenovanjem osebe, izbrane na natečaju, in da tožeča stranka ne more biti še naprej zaposlena na delovnem mestu v Svetu po 30. septembru 2009, ker ni vpisana na rezervni seznam natečaja. S tem, da je Svet navedel te elemente, je zadostno obrazložil sporno odločbo.
70 V vsakem primeru je treba opozoriti, da je Svet v dopisu z dne 14. julija 2009 to obrazložitev dopolnil s pojasnilom, da želi delovno mesto, na katerem je zaposlena tožeča stranka, dodeliti uradniku in da tožeča stranka s trditvami, ki jih je navedla v dopisu z dne 3. julija 2009, ne more ovreči te odločitve.
71 Nazadnje, sporna odločba je bila sprejeta v okoliščinah, ki jih je tožeča stranka poznala. Generalni direktor GD A za kadrovske zadeve in administracijo je namreč predvsem z obvestilom z dne 29. aprila 2009 zadevno osebo že obvestil, da ne bo mogel podaljšati njene pogodbe, če ne bo uspela na natečaju.
72 Iz tega sledi, da je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje obveznosti obrazložitve in kršitev člena 25 Kadrovskih predpisov, zavrniti.
– Tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji
73 Tožeča stranka v svojih pisanjih ne navaja izrecno tožbenega razloga, ki se nanaša na očitno napako pri presoji. Vendar v nadaljevanju, ki ga posveča neupoštevanju obveznosti obrazložitve, trdi, da okoliščina, da tožeča stranka ne bi bila izbrana na splošnem natečaju, sama po sebi ne bi utemeljevala zavrnitve podaljšanja pogodbe v okviru meje treh let, določene v členu 3b PZDU. Dalje, zanika, da je delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, delovno mesto, predvideno na seznamu delovnih mest, priloženem oddelku proračuna za Svet, ki ga je treba zasesti pod pogoji iz člena 29 Kadrovskih predpisov, ker ni bil objavljen noben razpis prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo temu delovnemu mestu. Nazadnje, Svet naj ne bi upošteval legitimnega interesa tožeče stranke, ki je za institucijo delala že več let, da se njena pogodba podaljša, s čimer je kršil dolžnost skrbnega ravnanja. Svet naj poleg tega ne bi upošteval interesa službe, za katero podaljšanje pogodbe tožeče stranke pomeni kontinutiteto dela.
74 Tako je treba glede na te elemente tožečo stranko obravnavati, kot da ni izpodbijala le uradne obrazložitve sporne odločbe, temveč tudi razloge, ki jih je navedel Svet.
75 Razsojeno je bilo, da je nepodaljšanje pogodbe za določen čas odvisno od široke diskrecijske pravice pristojnega organa, zato mora biti nadzor sodišča Unije omejen na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil. Podaljšanje pogodbe za določen čas je le možnost, ki jo presoja OPSP in je odvisna od pogoja, da mora biti v skladu z interesom službe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. februarja 2003 v zadevi Pyres proti Komisiji, T‑7/01, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑239, točki 50 in 64, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 27. novembra 2008 v zadevi Klug proti EMEA, F‑35/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑387 in II‑A‑1‑2127, točki 65 in 66).
76 Iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžne skrbnosti uprave, s katero je izraženo ravnotežje med vzajemnimi pravicami in obveznostmi, ki so bile s Kadrovskimi predpisi ter po analogiji s PZDU oblikovane v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci (zgoraj navedena sodba Pyres proti Komisiji, točka 51; sodba Splošnega sodišča z dne 1. marca 2005 v zadevi Mausolf proti Europolu, T‑258/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑45 in II‑189, točka 49, in zgoraj navedena sodba Klug proti EMAE, točka 67).
77 V obravnavani zadevi z elementi, ki jih je navedla tožeča stranka, ni mogoče dokazati, da je Svet storil očitno napako pri presoji s tem, da je sprejel sporno odločbo.
78 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je bila sporna odločba, kot je bila pojasnjena v obvestilu z dne 14. julija 2009 in odločbi o zavrnitvi pritožbe, sprejeta zato, ker je Svet – saj je bilo delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, na seznamu delovnih mest, financiranih iz proračuna Sveta – želel nanj od 1. oktobra 2009, ko bi se iztekla dveletna pogodba, ponujena tožeči stranki, imenovati uradnika ali osebo, ki bi bila izbrana na natečaju.
79 Prvič, iz listin v spisu je razvidno, da je delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, dejansko na seznamu delovnih mest, ki se financirajo iz proračuna Sveta od leta 2004.
80 Drugič, uprava ima široko diskrecijsko pravico pri izbiri najustreznejših načinov za zadostitev potrebam po osebju (sodba Sodišča z dne 28. februarja 1989 v združenih zadevah van der Stijl in Cullington proti Komisiji, 341/85, 251/86, 258/86, 259/86, 262/86, 266/86, 222/87 in 232/87, Recueil, str. 511, točka 11). Poleg tega načelo, da je vsak uradnik upravičen do kariere v svoji instituciji, pomeni, da kadar namerava uprava zapolniti prosto delovno mesto, mora najprej v skladu s členom 29 Kadrovskih predpisov preučiti možnosti napredovanja ali premestitve znotraj institucije, po tej preučitvi pa še druge možnosti, ki jih ima na voljo (sodba Splošnega sodišča z dne 19. februarja 1998 v zadevi Campogrande proti Komisiji, T‑3/97, RecFP, str. I‑A‑89 in II‑215, točka 65).
81 V teh okoliščinah je Svet glede na ta načela, zlasti glede na svobodo izbire, ki jo ima uprava glede načina zaposlitve, upravičeno lahko zavrnil podaljšanje pogodbe tožeče stranke in se pri tem oprl na to, da mora delovno mesto zadevne osebe zasesti uradnik. Poleg tega ob upoštevanju pravila, da je treba stalno delovno mesto, vpisano na seznam delovnih mest, financiranih iz proračuna institucije, načeloma zapolniti z zaposlitvijo uradnika, in interesa službe, da zaposli uradnika za opravljanje trajnih nalog, kontinuiteta dela, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni zadosten element, ki bi kazal na očitno napako pri presoji.
82 Tretjič, upoštevanje osebnega interesa tožeče stranke, ki izhaja iz dolžnosti skrbnega ravnanja, uprave ne more zavezovati k podaljšanju njene pogodbe pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, če ni zadostnega interesa službe. Vendar v tej zadevi iz razprave na obravnavi izhaja, da je Svet kmalu po odhodu tožeče stranke zaposlil uradnika, pri čemer ni dokazano, da bi nova organizacija dela, ki jo je Svet sprejel po tej zaposlitvi, ovirala dobro opravljanje nalog, ki so bile prej zaupane tožeči stranki.
83 Iz navedenega izhaja, da tožbenega razloga glede očitno napačne presoje ni mogoče sprejeti.
– Tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje člena 3b PZDU, razloženega z vidika načel, ki izhajajo iz Direktive 1999/70
84 Tožeča stranka trdi, da je Svet kršil določbe člena 3b PZDU, razložene z vidika načel, ki izhajajo iz Direktive 1999/70, s tem, da jo je zaposlil kot pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge. Namreč, tožeča stranka bi morala biti ob upoštevanju stalnosti nalog, ki jih je bilo treba opravljati, imenovana za začasnega uslužbenca, in ne za pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge.
85 Vendar ta tožbeni razlog ne vpliva na zakonitost sporne odločbe. Ob domnevi, da bi Svet moral tožečo stranko zaposliti kot začasnega uslužbenca, je moral namreč v vsakem primeru zavrniti prošnjo za podaljšanje pogodbe začasnega uslužbenca za pomožne naloge, da ne bi podaljšal obstoja zatrjevane nezakonitosti.
– Tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje načela izvajanja pogodbe v dobri veri
86 Tožeča stranka trdi, da je Svet pogodbo pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge, ki ju je zavezovala, izvajal v slabi veri. Institucija je namreč od zadevne osebe zahtevala, naj uspe na natečaju pred iztekom navedene pogodbe, vendar v tem času ni organizirala natečaja, ki bi ustrezal njenemu profilu.
87 Prvič, treba je opozoriti, da se je na neupoštevanje načela izvajanja pogodbe v dobri veri mogoče učinkovito sklicevati v odškodninski tožbi in da je s tem mogoče dobiti odškodnino za škodo, nastalo zaradi krivdnega ravnanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. julija 1960 v združenih zadevah Von Lachmüller in drugi proti Komisiji, 43/59, 45/59 in 48/59, Recueil, str. 933, 956, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 2. julija 2009 v zadevi Bennett in drugi proti UUNT, F‑19/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑207 in II‑A‑1‑1137, točka 163). Nasprotno, ta tožbeni razlog, ki se ne nanaša na zakonitost, kot tak ne vpliva na zakonitost sporne odločbe.
88 V vsakem primeru tožeča stranka ob domnevi, da je ta tožbeni razlog upošteven, ne more učinkovito trditi, da je moral Svet na podlagi načela izvajanja pogodbe v dobri veri zagotoviti, da EPSO pred iztekom njene pogodbe organizira natečaj, ki bi natančno ustrezal njenemu profilu.
89 Najprej, natečaj se organizira izključno za zadostitev potreb službe, in ne za izvajanje pogodbene zaveze uprave. Ni dokazano, da je bilo v interesu službe, da se pred iztekom pogodbe tožeče stranke organizira natečaj, ki bi bil namenjen izključno arhitektom. Dalje, v vsakem primeru iz listin v spisu, zlasti iz dopisov z dne 6. junija in 5. julija 2007, ni razvidno, da je Svet dejansko sprejel tako zavezo. Uprava je v teh dopisih le navedla, da je bila tožeči stranki pogodba ponujena zato, da bi se po potrebi udeležila natečaja, ki bi ga organiziral EPSO. Dopisa z dne 6. junija 2007, ki vsebuje sklicevanje na „natečaj za ,arhitekte‘, ki bo objavljen v drugi polovici leta“, predvsem zaradi uporabljenih narekovajev ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da bo pred iztekom njene pogodbe organiziran natečaj, namenjen izključno arhitektom. Nazadnje, podredno je treba ugotoviti, da je natečaj EPSO/AD/99/07, čeprav ni bil namenjen izključno arhitektom, ustrezal profilu tožeče stranke, ker je bil naslov področja 2 „Gradbeno inženirstvo, posebne tehnike ali arhitektura“ in ker so naloge, ki bi lahko bile dodeljene uradniku, pripuščenemu k temu natečaju na področju 2, ustrezale nalogam, ki bi se običajno lahko dodelile arhitektu.
90 Drugič, čeprav je tožeča stranka s tem tožbenim razlogom želela trditi, da je Svet zlorabil pooblastila – ta razlaga je bila sicer izrecno zavrnjena na obravnavi – takega tožbenega razloga v nobenem primeru ne bi bilo mogoče sprejeti.
91 Tožeča stranka namreč ne navaja nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti obstoj zlorabe pooblastil. Poleg tega je EPSO med trajanjem pogodbe pogodbenega uslužbenca za pomožne naloge organiziral dva natečaja na področju gradbeništva, za katera je bila prijava tožeče stranke sprejeta.
92 Torej je treba obravnavani tožbeni razlog zavrniti.
93 Zato in ne da bi bilo treba odločiti o navedenih procesnih predpostavkah, je treba predloge za razglasitev ničnosti sporne odločbe zavrniti.
94 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
95 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se, ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
96 Iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni uspela s svojimi predlogi. Poleg tega je Svet v svojih predlogih izrecno predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Zato je treba tožeči stranki glede na to, da ni razlogov za uporabo člena 87(2) Poslovnika, naložiti plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba J. Gheysensa se zavrne.
2. J. Gheysens nosi celotne stroške.
Gervasoni | Van Raepenbusch | Rofes i Pujol |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. novembra 2010.
W. Hakenberg | | S. Gervasoni |