SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 6. oktobra 2015(1)
Zadeva C‑314/14
Sanoma Media Finland Oy-Nelonen Media
proti
Viestintävirasto
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska))
„Razširjanje televizijskih programov – Televizijsko oglaševanje – Direktiva 2010/13/EU – Členi 10(1)(c), 19(1) in 23 – Ločevanje oglaševanja od drugih programskih vsebin – Tehnika delitve zaslona – Omejitev trajanja premorov za oglaševanje – Informacije v zvezi s sponzoriranjem programov – ‚Črne sekunde‘, ki ločujejo oglaševalske vložke“
Uvod
1. Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) je postavilo tri podrobna vprašanja glede razlage določb, ki urejajo televizijsko oglaševanje in sponzoriranje televizijskih oddaj s strani podjetij.
2. Čeprav se določbe, ki so predmet predložitvene odločbe, že dolgo uporabljajo v pravu Unije (čeprav se je njihovo besedilo v tem času spreminjalo), pravna vprašanja, ki jih je predložitveno sodišče postavilo v tej zadevi, še niso bila preučena v sodni praksi Sodišča. Vseeno se zdi, da upravni organi in nacionalna sodišča pri uporabi navedenih določb sledijo različnim praksam. Sodišče bo tako imelo priložnost za njihovo razlago in s tem za poenotenje teh praks.
Pravni okvir
Pravo Unije
3. Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Korkein hallinto-oikeus, se nanašajo na razlago več določb Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah)(2).
4. Člen 10(1)(c) Direktive 2010/13 določa:
„Avdiovizualne medijske storitve ali programi, ki so sponzorirani, izpolnjujejo naslednje zahteve:
[…]
(c) gledalci so jasno obveščeni o obstoju sponzorskega sporazuma. Sponzorirani programi morajo biti kot taki jasno označeni z imenom, logotipom in/ali katerim koli drugim simbolom sponzorja, na primer z navedbo njegovega izdelka/njegovih izdelkov ali storitve/storitev ali njegovim razpoznavnim znakom na ustrezen način na začetku, med in/ali na koncu programa.“
5. Člen 19(1) te direktive določa:
„Televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja sta jasno razpoznavna in ju je mogoče razločiti od uredniške vsebine. Brez poseganja v uporabo novih oglaševalskih tehnik sta televizijsko oglaševanje in televizijska prodaja z optičnimi in/ali akustičnimi in/ali prostorskimi sredstvi jasno ločena od drugih delov programske sheme.“
6. Nazadnje, člen 23 navedene direktive določa:
„1. Delež televizijskih oglaševalskih vložkov in vložkov televizijske prodaje ne sme preseči 20 % posamezne ure.
2. Odstavek 1 se ne uporablja za napovedi, ki jih izdajatelj televizijskega programa predvaja v zvezi s svojimi programi in pomožnimi proizvodi, ki izhajajo neposredno iz njih, z napovedmi sponzorstva in s promocijskim prikazovanjem izdelkov.“
Finsko pravo
7. Direktiva 2010/13 je bila v finsko pravo prenesena z zakonom št. 744/1998 o televizijskih in radiofonskih dejavnostih (televisio- ja radiotoiminnasta annettu laki 744/1998, v nadaljevanju: zakon št. 744/1998). Prenos členov 10(1)(c), 19(1) in 23(1) navedene direktive je zagotovljen s členi 26(2), 22(1) oziroma 29(1) zakona št. 744/1998.
Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje
8. Sanoma Media Finland Oy-Nelonen Media, družba finskega prava (v nadaljevanju: Sanoma), je izdajatelj televizijskega programa, ki je v pristojnosti Republike Finske v smislu člena 2 Direktive 2010/13.
9. Viestintävirasto (finski organ za komunikacije, v nadaljevanju: finski regulatorni organ) je 9. marca 2012 v zvezi z družbo Sanoma sprejel odločbo, s katero je zahteval prenehanje kršitev zakona št. 744/1998, ki jih je ugotovil. Preudarki finskega regulatornega organa so se nanašali na oddajni čas za oglaševalske vložke ter na to, kako je družba Sanoma ločevala oglaševanje od drugih programskih vsebin.
10. Prvič, družba Sanoma je uporabila tehniko razdelitve zaslona, s katero je bil „glavni“ program (konkretno odjavna špica) predvajan na enem delu zaslona, medtem ko so bili naslednji programi predstavljeni na drugem delu. Finski regulatorni organ je menil, da razdelitev zaslona na del, namenjen razširjanju glavnega programa, in del, namenjen predstavitvi naslednjih programov, ni bila zadostna glede na določbe zakona št. 744/1998, s katerim je prenesen člen 19(1) Direktive 2010/13.
11. Drugič, finski regulatorni organ je ocenil, da je razširjanje logotipa podjetja, ki sponzorira neko oddajo, v drugem času kot v času sponzoriranega programa v resnici pomenilo oglaševanje, tako da bi navedeno razširjanje moralo biti zajeto v oglaševalskem času. Ta organ je torej ugotovil, da je družba Sanoma presegla omejitev oddajnega časa za oglaševalske vložke, določeno v členu 29(1) zakona št. 744/1998 (člen 23(1) Direktive 2010/13).
12. Tretjič, finski regulatorni organ je menil, da je družba Sanoma presegla navedeni najdaljši oglaševalski čas, ker bi bilo treba v to omejitev zajeti kratke presledke (imenovane „črne sekunde“), ki ločujejo različne oglaševalske vložke.
13. Družba Sanoma je pri upravnem sodišču v Helsinkih (Helsingin hallinto-oikeus) vložila tožbo zoper odločbo finskega regulatornega organa. To sodišče je tožbo zavrnilo in ohranilo v veljavi odločbo pristojnega organa. Družba Sanoma je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo.
14. V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Ali je treba člen 19(1) Direktive [2010/13] v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da nasprotuje razlagi določb nacionalnega prava, v skladu s katero se delitev zaslona ne šteje za prekinitveni oglas, s katerim se avdiovizualni program ločuje od televizijskih oglasov, če je en del zaslona namenjen zaključni špici, drugi del pa predstavitvi naslednjih programov kanala izdajatelja televizijskih programov s sporedom in se niti v deljenem zaslonu niti po njem ne razširja akustično ali optično sredstvo, ki izrecno napoveduje začetek oglaševalskega premora?
2. Ali je treba člen 23(2) Direktive [2010/13] ob upoštevanju, da je namen te direktive določitev minimalnih pravil, v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da z njim ni združljivo, da bi se znaki sponzorjev, ki se razširjajo z drugimi programskimi vsebinami in ne s tistimi, ki se sponzorirajo, uvrstili med ‚oglaševalske vložke‘ v smislu člena 23(1) Direktive, ki se vštevajo v najdaljši dopustni obseg oglaševanja?
3. Ali je treba pojem ‚oglaševalski vložki‘ v členu 23(1) Direktive 2010/13 v povezavi z besedno zvezo ‚delež […] ne sme preseči 20 % posamezne ure‘, s katero je opredeljen najdaljši dopustni obseg oglaševanja, ob upoštevanju, da je namen te direktive določitev minimalnih pravil, v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da z njo ni združljivo, da bi ,črne sekunde‘ med posameznimi oglaševalskimi vložki in ob koncu oglaševalskega premora vštevali v obseg oglaševanja?“
15. Finska, grška, avstrijska in poljska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča. Sodišče je v skladu s členom 76(2) Poslovnika odločilo, da ne bo obravnave.
Analiza
16. Na vsako vprašanje za predhodno odločanje je treba odgovoriti ločeno, in sicer v vrstnem redu, kot so bila postavljena.
Prvo vprašanje za predhodno odločanje
17. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1) Direktive 2010/13 razlagati tako, da zgolj delitev zaslona na dva dela, od katerih je en namenjen oglaševanju, pomeni zadostno ločitev med oglaševanjem in uredniško vsebino, oziroma ali je treba ta del zaslona, namenjen oglaševanju, dodatno označiti.
18. V okviru te zadeve je treba navesti, da v skladu z opredelitvijo iz člena 1(1)(i) Direktive 2010/13 oddaje, ki jih televizijski operater razširja za samooglaševalske namene, kamor spada promocija lastnih programov, pomenijo posebno vrsto televizijskega oglaševanja. Uvodna izjava 96 potrjuje to razlago. Vendar je treba predstavitev naslednjih programov razumeti kot njihovo promocijo, saj je njen cilj spodbuditi javnost, da še naprej gleda ta kanal.
19. Čeprav je res, da člen 23(2) Direktive izključuje to vrsto sporočil iz omejitve oddajnega časa za oglaševanje, ta vseeno ostajajo načeloma podvržena drugim določbam Direktive glede televizijskega oglaševanja, med katerimi je obveznost iz člena 19(1), da jih je treba jasno ločiti od uredniške vsebine. Poleg tega je v uvodni izjavi 96 Direktive 2010/13 pojasnjeno, da je treba napovednike, ki jih sestavljajo odlomki iz programov, obravnavati kot programe. Nasprotno pa je treba dejansko najavo programov brez razširjanja napovednikov, na primer zgolj z navedbo njihovega naslova, prav tako jasno ločiti od uredniške vsebine, pa tudi od drugih oblik oglaševanja.
20. V zvezi z razlago člena 19(1) Direktive 2010/13 je treba prvenstveno opozoriti, da je poleg optičnih ali akustičnih signalov s to določbo tudi izrecno dovoljena uporaba prostorskih sredstev za ločevanje oglaševanja od uredniške vsebine (delitev zaslona). Vendar se s prvim stavkom te določbe sočasno zahteva, da je televizijsko oglaševanje jasno razpoznavno in da ga je mogoče razločiti od uredniške vsebine.
21. Vendar se tudi tehnika delitve zaslona lahko uporablja – kar je zelo pogosto – za razširjanje drugih vsebin razen oglasov, na primer najpomembnejših informacij, ki si sledijo na pasu na dnu zaslona, ali kot nagradne igre za televizijske gledalce, samooglaševanje izdajateljev televizijskega programa itd. Sama delitev zaslona torej ne pomeni nujno, da se bodo oglasi razširjali na enem od njegovih delov.
22. Čeprav torej člen 19(1), prvi stavek, Direktive 2010/13 zahteva, da mora biti oglaševanje jasno razpoznavno in da ga mora biti mogoče ločiti od uredniške vsebine, po mojem mnenju ne zadostuje, da se oglaševanje razširja na eni strani razdeljenega zaslona. Ta del mora biti tudi jasno označen, da televizijski gledalec nikakor ne dvomi, da spada tam predvajani program k oglaševanju. To opozorilo je lahko v obliki akustičnega ali optičnega signala, podobnega tistemu, ki ločuje oglaševanje na celem zaslonu, ali posebnega simbola, ki je kot slika v sliki trajno prisoten v delu zaslona, namenjenega oglaševanju. Označevati mora tudi, za katero vrsto komercialnega sporočila gre, torej, ali gre za oglas, televizijsko prodajo, samooglaševanje itd. Razdelitev zaslona brez dodatnega označevanja sama po sebi ne zagotavlja uresničitve cilja iz člena 19(1), prvi stavek, Direktive 2010/13.
23. V okviru tega je treba omeniti tudi člen 20(1) Direktive 2010/13, v skladu s katerim vključitev oglaševanja v program ne sme vplivati na celovitost slednjega. Signali, ki opredeljujejo oddajano oglaševanje na delu razdeljenega zaslona, morajo torej izpolnjevati to zahtevo.
24. Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj Sodišče na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19(1) Direktive 2010/13 razlagati tako, da zgolj delitev zaslona na dva dela, od katerih je en namenjen oglaševanju, ne pomeni zadostne ločitve med tem oglaševanjem in uredniško vsebino. Del zaslona za oglaševanje mora biti poleg tega označen z optičnim ali akustičnim signalom na začetku ali na koncu oglaševalskega premora ali s simbolom, ki je trajno viden kot slika v sliki v času, ko je zaslon razdeljen. Ta signal ali ta simbol mora izrecno označevati naravo razširjanega sporočila.
Drugo vprašanje za predhodno odločanje
25. V zvezi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje – predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali je treba člen 23 Direktive 2010/13 v povezavi s členom 10(1)(c) iste direktive razlagati tako, da informacija v zvezi s sponzoriranim programom, ki je podana ob drugem času, kot pa poteka ta program, pomeni televizijski oglas.
26. Določbe Direktive 2010/13, ki opredeljujejo sponzoriranje televizijskih programov,(3) niso formulirane z vso možno natančnostjo. Po eni strani namreč v skladu s členom 1(1)(k) navedene direktive sponzorstvo obsega prispevke oseb, ki niso producenti programov in izvajalci avdiovizualnih medijskih storitev („sponzorji“), k financiranju navedenih programov ali storitev z namenom, da se reklamirajo njihovo ime, znamka, podoba, dejavnosti ali njihovi izdelki. Po drugi strani se v členu 1(1)(h) Direktive sponzorstvo šteje za eno od oblik „avdiovizualnega komercialnega sporočila“.
27. Te določbe je treba razlagati tako, da sponzorstvo v strogem pomenu besede obsega prispevek sponzorja k financiranju televizijskega programa, medtem ko je avdiovizualno komercialno sporočilo informacija na to temo, ki spremlja razširjanje sponzoriranega programa. Namen te informacije je po eni strani uresničiti cilj sponzorstva, ki je promocija sponzorja, in po drugi strani izpolniti zahtevo iz člena 10(1)(c) Direktive 2010/13, ki je informiranje televizijskega gledalca, da je program sponzoriran. Sponzoriranje v druge namene, kot je promocija sponzorja, na primer, da bi vplivali na vsebino programa (kar je izrecno prepovedano v členu 10(1)(a) navedene direktive), ni dovoljeno, prav tako ni dovoljeno tajno sponzoriranje.(4)
28. Tako kot izhaja iz zgornjih ugotovitev in kot v svojih stališčih v tej zadevi upravičeno navaja poljska vlada, informacija, da gre za sponzoriran program, sledi dvema ciljema. Prvič, pomeni informacijo za televizijske gledalce in preprečuje tajno sponzoriranje z drugačnimi nameni, kot je promocija sponzorja. Drugič, namen te informacije je prav ta promocija sponzorja s spodbujanjem prepoznavnosti in širjenjem njegovega imena, njegove znamke ali drugega sporočila, povezanega s sponzorjem.
29. S to drugo funkcijo je informacija glede sponzoriranja primerljiva s televizijskim oglaševanjem. Podjetja sponzorirajo televizijske programe, da bi promovirala svoje ime ali znamko ali da bi izboljšala svojo podobo v javnosti. Namen sponzorstva je torej posredno povečati prodajo izdelkov ali storitev, ki jih ponujajo podjetja, in tako sledi istim ciljem kot oglaševanje.
30. Tako se je težko pridružiti trditvi, ki jo podpira Komisija v svojih stališčih v tej zadevi, v katerih trdi, da je edini cilj napovedi sponzorstva informirati televizijske gledalce o obstoju sponzorskega sporazuma. Prav tako se ne strinjam z mnenjem, ki ga je v svojih stališčih izrazila avstrijska vlada in v skladu s katerim naj bi obstajala temeljna razlika med napovedmi sponzorstva, katerih edini cilj je prepoznavnost sponzorja, in televizijskimi oglasi, ki so namenjeni promociji prodaje izdelkov in storitev. Sodba Österreichischer Rundfunk(5), na katero se sklicuje avstrijska vlada v stališčih v podporo tej trditvi, se ni nanašala na razliko med sponzorstvom in oglaševanjem, ampak na vprašanje, ali je mogoče kot televizijsko oglaševanje šteti nagradno igro za televizijske gledalce in obvestila o taki nagradni igri, predvajana po televiziji.
31. V resnici se informacija v zvezi s sponzorstvom programa razlikuje od oglaševanja le po obliki in ne po cilju ali vsebini sporočila. Sama razlika po obliki se niti ne pojavi vedno, saj se tudi oglaševanje lahko omeji na predstavitev imena ali znamke ali na izdelek ali storitev podjetja brez vsake dodatne vsebine; z Direktivo 2010/13 namreč ni določena nobena omejitev glede oblike televizijskega oglaševanja. Takšno oglaševanje je torej primerljivo z informacijo glede sponzoriranja programa (napoved sponzorstva glede na terminologijo iz člena 23(2) Direktive 2010/13).
32. Čeprav torej člen 23(2) Direktive 2010/13 določa, da napovedi sponzorstva niso zajete v oddajni čas, namenjen oglaševanju, je to samo zaradi njihove informativne funkcije. Ta funkcija je zadostno izpolnjena z obvezno vključitvijo takih napovedi na začetku, na koncu sponzoriranega programa ali med njim, kot to določa člen 10(1)(c) Direktive. Informacije v zvezi s sponzorstvom, ki se predvajajo ob drugem času, nimajo informativne, ampak le promocijsko funkcijo.
33. Z drugimi besedami, napovedi sponzorstva iz člena 23(2) Direktive 2010/13 so tiste, katerih cilj je izpolnitev obveznosti iz člena 10(1)(c) navedene direktive. Vendar zadnja določba bolj kot informiranje v zvezi s sponzoriranimi programi zadeva same programe. Opredeliti je treba sponzorirani program, kajti ta opredelitev televizijskemu gledalcu omogoča potrebno in zadostno obveščenost.(6) Izjema iz člena 23(2) Direktive se torej nanaša le na napovedi iz člena 10(1)(c) in posledično tiste, ki so predvajane na začetku, na koncu sponzoriranega programa ali med njim. Ne uporablja se torej za informacije v zvezi s sponzoriranjem programa, ki se predvajajo ob drugih priložnostih, tudi če so te priložnosti povezane s sponzoriranim programom, kot na primer napoved tega programa.
34. Res je, da je Sodišče, kot v stališčih navaja Komisija, glede člena 17(1)(b) Direktive 89/552/EGS(7) (ki je predhodnik člena 10(1)(c) Direktive 2010/13) razsodilo, da ta določba ne omejuje navedbe sponzorstva samo na začetek in/ali konec programov.(8) Vendar se je ta zadeva nanašala na možnost razširjanja informacije o sponzorstvu med programom, ki je bil predmet sponzorstva. Zakonodajalec je poskrbel, da je ta sodba danes postala nekoliko „zastarela“, saj člen 10(1)(c) Direktive 2010/13 izrecno določa to možnost. Te sodbe pa po mojem mnenju vseeno ni mogoče razlagati tako, da vsaka informacija v zvezi s sponzorstvom programa, ne glede na oddajni čas, pomeni napoved sponzorstva v smislu člena 23(2) Direktive in da zanjo velja izključitev iz časovne omejitve, predvidene za oglaševanje in določene v odstavku 1 navedenega člena.
35. Tako napoved je treba zaradi njene promocijske funkcije nasprotno opredeliti kot televizijsko oglaševanje in zanjo uporabiti vsa pravila, ki so zanjo določena v Direktivi 2010/13, med katere spada oddajni čas (člen 23(1)) in ločitev od drugega programa (člen 19(1)). Drugačna razlaga bi omogočala zlorabo izjeme iz člena 23(2) Direktive, ker bi zadoščalo, da bi dovolj pogosto predvajali napoved sponzoriranega programa z informacijo o sponzorju, pa bi z lahkoto obšli oglaševalski čas, določen v členu 23(1) Direktive 2010/13.
36. V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 10(1)(c) Direktive 2010/13 razlagati tako, da informacije o sponzorstvu, ki se ne predvajajo na začetku, na koncu sponzoriranega programa ali med njim, pomenijo televizijsko oglaševanje in ne spadajo pod izjemo o časovni omejitvi, ki je določena v členu 23(1) navedene direktive za razširjanje oglaševanja.
Tretje vprašanje za predhodno odločanje
37. V zvezi s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je treba člen 23(1) Direktive 2010/13 razlagati tako, da se tam določena omejitev oddajnega časa za oglaševanje nanaša na samo trajanje oglaševalskih vložkov ali pa velja za celoten oddajni čas za oglaševanje (razen sporočil, navedenih v odstavku 2 tega člena), torej ob upoštevanju presledkov med različnimi oglaševalskimi vložki.
38. Problematika glede načina izračuna časa za uporabo določb o televizijskem oglaševanju je že bila obravnavana v sodni praksi Sodišča. Sodišče je v sodbi ARD(9) preučilo vprašanje, ali se pravila iz člena 11(3) Direktive 89/552 (ki ustreza sedanjemu členu 20(2) Direktive 2010/13), ki določajo, kako pogosto je dovoljeno prekiniti program z oglaševanjem, nanašajo na „neto“ trajanje programa, na samo trajanje uredniške vsebine, ali na bruto trajanje, torej z upoštevanjem prekinitev za oglaševanje.
39. Sodišče je ob ugotovitvi, da dobesedna razlaga ne omogoča enoznačnega odgovora na to vprašanje, menilo, da cilj Direktive 89/552, ki je zagotavljanje prostega razširjanja televizijskih oddaj, za to določbo zahteva razlago, po kateri se dovoli najvišje možno število prekinitev za oglaševanje med trajanjem programa, torej po načelu „bruto“ trajanja programa.(10) Če bi tako sklepanje prenesli na to zadevo, bi bilo treba upoštevati najbolj dobesedno razlago člena 23(1) Direktive 2010/13, v skladu s katero se časovna omejitev, ki je določena za oglaševanje, nanaša le na samo trajanje vložkov, brez vključevanja, na primer, „črnih sekund“.
40. Vendar je Sodišče v svoji nedavni sodni praksi upoštevalo tudi druge cilje, opredeljene v različnih določbah Direktive 89/552. Sodišče je zlasti v sodbi Komisija/Španija(11) z izrecnim sklicevanjem na svojo sodbo ARD opozorilo, da je treba določbe te direktive razlagati tako, da se uresničevanje svobode razširjanja televizijskih oglasnih sporočil uskladi z zahtevo po varstvu televizijskih gledalcev pred pretiranim širjenjem oglaševanja.(12)
41. Med cilji Direktive 2010/13 je v njeni uvodni izjavi 83 navedeno zagotavljanje popolnega in ustreznega varstva potrošnikov, ki so televizijski gledalci. Sodišče je pomen tega varstva poudarilo v sodbi Sky Italia(13) – pri čemer se je že oprlo na Direktivo 2010/13. V teh okoliščinah menim, da je treba člen 23(1) Direktive 2010/13 razlagati tako, da se upošteva cilj varstva televizijskih gledalcev pred pretiranim oglaševanjem, ter tako, da se finančni interesi izdajateljev televizijskih programov in oglaševalcev na eni strani uskladijo z interesi televizijskih gledalcev na drugi strani.(14)
42. Čeprav torej člen 23(1) Direktive 2010/13 določa omejitev oddajnega časa „oglaševalskih vložkov“, se ta določba ne sme razlagati dobesedno, tako da bi omejitev zadevala le trajanje navedenih vložkov. Menim, da je zakonodajalec v tej določbi uporabil izraz „oglaševalski vložki“ z namenom, da tako oglaševanje razlikuje od drugih oblik avdiovizualnih komercialnih sporočil, zlasti samooglaševanja, napovedi sponzorstva in promocijskega prikazovanja izdelkov, ki so v skladu s členom 23(2) Direktive izključeni iz omejitve oddajnega časa.
43. Tudi ni naključje, da je zakonodajalec omejitev oddajnega časa za oglaševanje opredelil kot del celotnega oddajnega časa (20 % posamezne ure). Tako se oddajni čas razdeli na čas za oglaševanje (in televizijsko prodajo) – največ 20 % – in čas za uredniško vsebino in po potrebi za komercialna sporočila, za katera ne velja omejitev – najmanj 80 %.
44. Vendar je očitno, da poleg osnovnega sporočanja (torej oglaševalskih vložkov med časom, dodeljenim za oglaševanje, in programov v času, namenjenemu uredniški vsebini) določen del oddajnega časa zajema elemente, ki so potrebni s tehničnega vidika, kot so napovedi, najavne/odjavne špice programov ali premori med njimi. Taki elementi so „črne sekunde“, ki ločujejo različne oglaševalske vložke. Čeprav niso zajete v trajanje samih vložkov, so vseeno del oddajnega časa za oglaševanje, kot to v stališčih upravičeno navajata finska in poljska vlada, saj so potrebne za ločevanje enega oglaševalskega vložka od drugega. Zato je treba „črne sekunde“ všteti v omejitev oddajnega časa za oglaševanje, ki jo določa člen 23(1) Direktive 2010/13.
45. Enako velja za optične ali akustične signale, ki ločujejo oglasna sporočila od uredniške vsebine. Ne gre za oglaševalske vložke, vendar je njihovo razširjanje obvezno v skladu s členom 19(1), drugi stavek, Direktive 2010/13. Oddajni čas teh signalov je tako v širokem pomenu čas, namenjen oglaševanju, in ga je torej prav tako treba všteti v omejitev, določeno v členu 23(1) Direktive 2010/13.
46. Če je oglaševanje ločeno od programov s prostorskimi sredstvi, ta omejitev zajema celoten čas, med katerim je del zaslona namenjen oglaševanju. Pri omejitvi časa za oglaševanje razumljivo ni nobene spremembe in znaša 20 % posamezne ure, čeprav se oglaševanje oddaja le na enem delu zaslona.
47. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 23(1) Direktive 2010/13 razlagati tako, da omejitev oddajnega časa iz te določbe zajema čas od začetka optičnega ali akustičnega signala, ki označuje začetek prekinitve za oglaševanje, do konca vidnega ali zvočnega signala, ki označuje konec te prekinitve. Če je oglaševanje ločeno od drugega programa s prostorskimi sredstvi, ta omejitev zajema celoten čas, med katerim je del zaslona namenjen oglaševanju.
Končna ugotovitev: minimalna uskladitev in jasnost nacionalnih določb
48. V skladu s členom 4(1) Direktive 2010/13 lahko države članice od ponudnikov medijskih storitev pod svojo pristojnostjo, med katerimi so izdajatelji televizijskih programov, zahtevajo, da ravnajo v skladu z natančnejšimi ali strožjimi pravili. Sodišče je to pristojnost potrdilo v svoji sodni praksi, ko je navedlo, da je bilo usklajevanje določb, ki so ga izvedle države članice v skladu z Direktivo 2010/13, minimalno.(15) Če se Sodišče ne bi strinjalo z mojimi predlogi odgovora na vprašanja za predhodno odločanje v tej zadevi in bi izbralo popustljivejšo razlago navedenih določb Direktive 2010/13, bi se postavljalo vprašanje, ali te določbe ovirajo države članice, da bi sprejele predpise, kakršne je uporabil finski regulatorni organ v zadevi, ki je predmet postopka v glavni stvari.
49. Načeloma menim, da je na to vprašanje treba odgovoriti nikalno. Zahteva po izrecnem označevanju oglasnih sporočil, ločenih od drugega programa s prostorskimi sredstvi, omejitev glede trajanja in časa razširjanja informacij v zvezi s sponzoriranjem programa ter obveznost izračuna omejitve oddajnega časa za oglaševanje ob upoštevanju „črnih sekund“ naj bi izhajale iz pojma natančnejših ali strožjih pravil in spadale na področje pristojnosti držav članic iz člena 4(1) direktive.
50. Ob polnem upoštevanju avtonomije pravnih redov držav članic vseeno menim, da morajo biti takšne natančnejše ali strožje določbe izrecno formulirane. Določbe nacionalnega prava, ki so enake ali podobne določbam Direktive 2010/13 in ne vsebujejo izrecnih odstopanj, pa je treba enotno razlagati po vsej Uniji in po potrebi v skladu z razlago, določeno s sodno prakso Sodišča. V takih okoliščinah imajo izvajalci, ki opravljajo dejavnost na trgu avdiovizualnih storitev, namreč pravico pričakovati, da se bodo določbe, ki imajo podobno besedilo kot določbe Direktive, razlagale enotno in dosledno. Če bi se člen 4(1) Direktive uporabljal le prek nacionalnih upravnih in sodnih praks, bi to namreč ogrozilo pravno varnost teh subjektov, pa tudi temeljni cilj Direktive, ki je uskladitev zakonodaj držav članic.
Predlog
51. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče), odgovori:
1. Člen 19(1) Direktive 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) je treba razlagati tako, da zgolj delitev zaslona na dva dela, od katerih je en del namenjen oglaševanju, ne pomeni zadostnega ločevanja med tem oglaševanjem in uredniško vsebino. Del zaslona za oglaševanje mora biti poleg tega označen z optičnim ali akustičnim signalom na začetku ali na koncu oglaševalskega premora ali s simbolom, ki je trajno viden kot slika v sliki v času, ko je zaslon razdeljen. Ta signal ali ta simbol mora izrecno označevati naravo razširjanega sporočila.
2. Člena 10(1)(c) in 23(2) Direktive 2010/13 je treba razlagati tako, da informacije o sponzorstvu, ki se ne predvajajo na začetku, na koncu sponzoriranega programa ali med njim, pomenijo televizijsko oglaševanje in ne spadajo pod izjemo o časovni omejitvi, ki je določena v členu 23(1) navedene direktive za razširjanje oglaševanja.
3. Člen 23(1) Direktive 2010/13 je treba razlagati tako, da omejitev oddajnega časa iz te določbe zajema čas od začetka optičnega ali akustičnega signala, ki označuje začetek premora za oglaševanje, do konca optičnega ali akustičnega signala, ki označuje konec tega premora. Če je oglaševanje ločeno od drugega programa s prostorskimi sredstvi, ta omejitev zajema celoten čas, med katerim je del zaslona namenjen oglaševanju.