SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 20. junija 2012(*)
„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Odločba natečajne komisije o nepripustitvi k ocenjevalnim preizkusom – Pravna sredstva – Tožba, vložena brez čakanja na odločitev o upravni pritožbi – Dopustnost – Posebni pogoji za pripustitev k natečaju – Zahtevane poklicne izkušnje“
V zadevi F‑66/11,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a,
Alma Yael Cristina, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki jo zastopajo S. Rodrigues, A. Blot in C. Bernard-Glanz, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala B. Eggers in P. Pecho, nato B. Eggers, agenta,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch, predsednik, R. Barents in K. Bradley (poročevalec), sodniki,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. februarja 2012,
izreka naslednjo
Sodbo
1 A. Y. Cristina je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 12. julija 2011 vložila to tožbo, s katero predlaga razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije javnega natečaja EPSO/AST/111/10, s katero se je ne pripusti k ocenjevalnim preizkusom navedenega natečaja, na eni strani in naložitev Evropski komisiji, naj povrne škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi te odločbe, na drugi strani.
Pravni okvir
2 Člen 90(2) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri organu za imenovanja vloži pritožbo zoper akt, ki je imel zanjo negativne posledice, ne glede na to, ali je omenjeni organ sprejel odločitev ali pa ni sprejel nobenega od ukrepov, predpisanih v Kadrovskih predpisih. Pritožbo je treba vložiti v treh mesecih. […]“
3 Člen 91(2) Kadrovskih predpisov določa:
„Pritožba na Sodišče Evropske unije je mogoča le, če:
– je bila najprej vložena pritožba pri organu za imenovanja na podlagi člena 90(2) v roku, določenem v istem členu, in
– je bila pritožba zavrnjena z izrecno odločitvijo ali z molkom organa.“
4 Člen 2 Priloge III h Kadrovskim predpisom v zvezi s postopkom natečaja iz člena 29 Kadrovskih predpisov določa:
„Kandidati izpolnijo obrazec, ki ga predpiše organ za imenovanja.
Lahko se zahteva, da predložijo dodatne dokumente ali podatke.“
5 Evropski urad za izbor osebja (EPSO) je 17. novembra 2010 v Uradnem listu Evropske unije objavil obvestilo o javnem natečaju EPSO/AST/111/10 za oblikovanje rezervnega seznama za zaposlitev asistentov z nazivom AST 1 za opravljanje tajniških nalog (UL C 312 A, str. 1, v nadaljevanju: obvestilo o natečaju).
6 Oddelek II obvestila o natečaju, naslovljen „Vrsta nalog“, je določal:
„Vrsta in pomembnost nalog, ki jih je treba opravljati, zajema ta opravila:
– organizacija in koordinacija sestankov, vključno s pripravo spisov in delovnih dokumentov,
– sprejem in filtriranje telefonskih klicev ter odgovarjanje nanje, obdelava dopisovanja in dajanje splošnih informacij klicateljem,
– upravljanje [elektronskih] poštnih predalov in namenskih poštnih predalov,
– upravljanje urnikov, nadzor nad časovnim razporedom in skrb za spoštovanje rokov,
– splošna administrativna podpora, zlasti v zvezi z upravljanjem dokumentov (prejem, obdelava, spremljanje ter razvrstitev dokumentov in pošte),
– priprava in vodenje službenih poti; vodenje odsotnosti,
– predložitev in preverjanje dokumentov (priprava strani, oblikovanje, preglednice),
– pisanje osnutkov sporočil, dopisov in zapisnikov (na tajniški ravni),
– druga tajniška dela v zvezi z upravljanjem spisov in zbiranjem informacij, zlasti z uporabo informacijske tehnologije,
– v prevajalskih službah: sprejem, upravljanje in obdelava zahtev za prevajanje, zlasti priprava, obdelava in dokončanje dokumentov, v glavnem z uporabo programa za prevajanje, vnašanje in posodabljanje prevajalskih pomnilnikov, tipkanje, priprava strani in oblikovanje.
[…]“
7 Med posebnimi pogoji za pripustitev, opredeljenimi v točki 2 oddelka III obvestila o natečaju, je bilo v zvezi z diplomo določeno, da morajo imeti kandidati z diplomo potrjeno višješolsko izobrazbo, neposredno povezano z navedenim področjem (točka III.2.1.(a)), ali z diplomo potrjeno srednješolsko izobrazbo, ki omogoča vpis na višješolsko izobraževanje, in najmanj tri leta delovnih izkušenj, neposredno povezanih z navedenim področjem (točka III.2.1.(b)).
8 V oddelku IV, točka 1, obvestila o natečaju je bilo navedeno, da bodo na pristopne teste povabljeni samo kandidati, ki bodo ob elektronski prijavi izpolnjevali splošne in posebne pogoje iz oddelka III obvestila o natečaju.
9 V oddelku V, točka 1, obvestila o natečaju je bilo navedeno, da na ocenjevalne preizkuse ne bodo povabljeni samo kandidati, ki so dosegli eno najvišjih ocen in najmanjše število točk za zadovoljivo oceno pri pristopnih testih, ampak tudi tisti, ki so na podlagi navedb ob elektronski prijavi izpolnjevali splošne in posebne pogoje iz oddelka III obvestila o natečaju.
10 V isti določbi je bilo natančno navedeno, da se pripustitev k ocenjevalnim preizkusom potrdi s pridržkom poznejše preveritve dokazil, priloženih spisu posameznega kandidata.
11 V oddelku VII, točka 2, obvestila o natečaju je bilo navedeno, da bodo kandidati pozvani, naj predložijo popolno prijavno dokumentacijo (podpisan obrazec za elektronsko prijavo in dokazila).
12 V obvestilu o natečaju je bilo v okvirju in v mastnem tisku v uvodu zapisano tudi to:
„Kandidati morajo pred prijavo obvezno prebrati Navodila [za javne natečaje], ki so objavljena v Uradnem listu […] C 184 A z dne 8. julija 2010 in na spletišču urada EPSO.
Navodila so sestavni del razpisa natečaja ter pomagajo kandidatom razumeti pravila v zvezi z natečajnim postopkom in pogoji za prijavo.“
13 V Navodilih za javne natečaje je v različici, ki je veljala v času dejanskega stanja (UL 2010, C 184 A, str. 1, v nadaljevanju: navodila za kandidate), v točki 6.3 z naslovom „Pravna sredstva“ določeno:
„Na vseh stopnjah natečajnega postopka lahko, če menite, da urad EPSO ali komisija nista ustrezno ravnala ali nista upoštevala:
– določb, ki urejajo natečajni postopek, ali
– določb natečaja,
in da ste zaradi tega oškodovani, uporabite naslednja sredstva:
– vložite upravno pritožbo na podlagi člena 90(2) kadrovskih predpisov […],
ki jo je treba poslati po pošti na naslov:
European Personnel Selection Office (EPSO)
[…]
ali prek kontaktne strani na spletišču urada EPSO.
V zadevo pisma vključite:
– številko natečaja,
– številko kandidata,
– navedbo ‚réclamation article 90, §2‘, ‚complaint article 90 §2‘ ali ‚Beschwerde Artikel 90, Absatz 2‘(po izbiri),
– zadevno stopnjo […] natečaja.
Želimo vas opozoriti na veliko svobodo, ki jo ima natečajna komisija pri presojanju.
Ni torej smiselno vložiti pritožbe proti odločitvi komisije, ki odloča neodvisno in katere odločitve direktor urada EPSO ne more spremeniti. Natečajne komisije imajo pri presoji namreč veliko svobode, ki je predmet kontrol samo v primeru očitne kršitve pravil o delu komisije. V slednjem primeru je mogoče odločitev natečajne komisije izpodbijati neposredno pred sodišči Evropske unije, ne da bi bila pred tem vložena pritožba v smislu člena 90(2) kadrovskih predpisov:
– vložite pravno sredstvo na podlagi člena 270 [PDEU] in člena 91 kadrovskih predpisov pri Sodišču za uslužbence Evropske unije:
European Union Civil Service Tribunal
[…]
Pritožbe, ki se bodo nanašale na napako pri ocenjevanju glede splošnih sprejemnih pogojev, ki jih natečajna komisija ne more odpraviti, ne bodo dopustne pred Sodiščem za uslužbence, če pred tem ni bila vložena upravna pritožba na podlagi člena 90(2) kadrovskih predpisov, in sicer na način, opisan pod to točko.
Postopek za vložitev pravnega sredstva lahko preverite na spletišču Sodišča za uslužbence Evropske unije […].
Roki [iz kadrovskih predpisov] za ti dve vrsti postopkov začnejo teči od prejema obvestila o odločitvi v vašo škodo.“
Dejansko stanje
14 Tožeča stranka se je 18. novembra 2010 prijavila na javni natečaj EPSO/AST/111/10 (v nadaljevanju: natečaj) tako, da je izpolnila ustrezen elektronski obrazec.
15 Urad EPSO je 17. marca 2011 tožečo stranko obvestil, da je uspešno opravila pristopne teste.
16 Vendar je urad EPSO 7. aprila 2011 tožeči stranki po pošti sporočil, da je natečajna komisija po pregledu njenega prijavnega obrazca odločila, da ji ne dovoli sodelovanja pri ocenjevalnih preizkusih, ker je menila, da ne izpolnjuje posebnih pogojev za pripustitev k natečaju.
17 Tožeča stranka je izključitev iz natečaja izpodbijala v dveh elektronskih sporočilih z dne 7. oziroma 8. aprila 2011.
18 Urad EPSO je tožeči stranki odgovoril z dopisom z dne 6. junija 2011 in navedel, da je natečajna komisija ponovno pregledala njen spis, vendar vztraja pri odločitvi, da ji ne dovoli sodelovati pri ocenjevalnih preizkusih. Po mnenju natečajne komisije namreč diploma tožeče stranke ni povezana s področjem natečaja, zato bi morala tožeča stranka imeti vsaj tri leta delovnih izkušenj, neposredno povezanih z vrsto nalog na prostem delovnem mestu. Ker v prijavnem obrazcu ni navedla ničesar v zvezi s svojimi delovnimi izkušnjami kot tajnica, natečajna komisija ni mogla sklepati, da izpolnjuje pogoj v zvezi s poklicnimi izkušnjami.
19 Tožeča stranka je uradu EPSO v elektronski pošti z dne 9. junija 2011 odgovorila, da v dopisu z dne 6. junija 2011 ni nobenega koristnega odgovora, in zahtevala, naj se ji – ker po njenem mnenju izpolnjuje vsa zahtevana merila – dovoli sodelovanje pri nadaljnjih natečajnih preizkusih. Na to elektronsko pošto ni bilo odgovora.
20 Tožeča stranka je 11. julija 2011 zoper odločitev natečajne komisije, da je ne pripusti k ocenjevalnim preizkusom, vložila „preventivno“ pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, naslednji dan, 12. julija 2011, pa je vložila tožbo pri Sodišču za uslužbence.
21 Tožeča stranka je Sodišče za uslužbence na obravnavi obvestila, da je organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), 11. oktobra 2011 pritožbo zavrnil in da tožbe zoper to odločitev ni vložila.
Predlogi strank in postopek
22 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga:
1. primarno:
– naj razglasi za nično odločbo, sprejeto 7. aprila 2011, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena pravica sodelovati pri ocenjevalnih preizkusih natečaja;
– naj na podlagi tega ugotovi, da je treba tožečo stranko ponovno vključiti v postopek zaposlovanja, ki je bil uveden z navedenim natečajem, po potrebi z izvedbo novih ocenjevalnih preizkusov;
2. podredno, če primarnemu predlogu ne bo ugodeno, naj kljub temu toženi stranki naloži plačilo zneska za povrnitev premoženjske škode, začasno in ex aequo et bono določenega na 20.000 EUR ter povečanega za zamudne obresti po zakoniti obrestni meri, ki tečejo od sodbe, ki bo izrečena;
3. naj toženi stranki vsekakor naloži plačilo zneska za povrnitev nepremoženjske škode, začasno in ex aequo et bono določenega na 20.000 EUR ter povečanega za zamudne obresti po zakoniti obrestni meri, ki tečejo od sodbe, ki bo izrečena;
4. naj toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov.
23 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
24 Sodišče za uslužbence je z dopisoma z dne 21. oktobra 2011 in 30. januarja 2012 stranki pozvalo, naj odgovorita na ukrepe procesnega vodstva. Stranki sta na zahteve Sodišča za uslužbence odgovorili v roku.
25 Obravnavana zadeva je bila s sklepom predsednika tretjega senata Sodišča za uslužbence 26. januarja 2012 zaradi ustnega postopka združena z zadevo Cristina proti Komisiji, vpisano pod opravilno številko F‑83/11.
Predmet spora in dopustnost drugega dela primarnega predloga
26 Prvič, čeprav tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti prvotne odločbe natečajne komisije, o kateri je bila uradno obveščena z dopisom urada EPSO z dne 7. aprila 2011, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso ugotoviti, da je edini akt, ki posega v položaj tožeče stranke, odločba natečajne komisije, sprejeta po ponovni preučitvi, o kateri jo je urad EPSO uradno obvestil z dopisom z dne 6. junija 2011 in v skladu s katero tožeča stranka ni pripuščena k ocenjevalnim preizkusom (glej zlasti sodbo Sodišča za uslužbence z dne 4. februarja 2010 v zadevi Wiame proti Komisiji, F‑15/08, točka 20), in da je zato treba šteti, da je tožeča stranka svoj predlog za razglasitev ničnosti vložila zoper to odločbo (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
27 Drugič, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da se z drugim delom primarnega tožbenega predloga v bistvu od uprave zahteva, da tožečo stranko ponovno vključi v postopek zaposlovanja na podlagi natečaja.
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti institucijam Unije ne more naložiti ravnanja ali ravnanja zadnjih nadomestiti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. aprila 2005 v zadevi Christensen proti Komisiji, T‑336/02, točka 17, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 23. novembra 2010 v zadevi Bartha proti Komisiji, F‑50/08, točka 50).
29 Ta del predloga je treba zato zavreči kot nedopusten.
Dopustnost tožbe
Trditve strank
30 Komisija v odgovoru na tožbo izrecno priznava, da „imajo kandidati na natečaju pravico vložiti tožbo pri [sodišču Unije] brez predhodne pritožbe, če izpodbijajo odločbo [natečajne] komisije“. Kljub temu pa meni, da je obravnavana tožba očitno nedopustna, ker pred njo v skladu s členom 91(2) Kadrovskih predpisov ni bila vložena pritožba, ki bi bila zavrnjena z izrecno odločitvijo ali z molkom organa.
31 Komisija ugotavlja, da čeprav kandidat dejansko lahko odločbo natečajne komisije predloži neposredno v obravnavo sodišču, pa v skladu s sodno prakso, če je bila pritožba vložena, rok za tožbo v skladu s členom 91 Kadrovskih predpisov začne teči na dan uradnega obvestila o odločitvi, sprejeti kot odgovor na pritožbo, dopustnost pozneje vložene tožbe pri sodišču pa je odvisna od tega, ali je zadevna oseba spoštovala vse postopkovne zahteve, ki veljajo pri postopku s predhodno pritožbo.
32 Komisija meni, da je ena od teh postopkovnih zahtev obveznost zadevne osebe, da počaka na konec predhodnega postopka, šele nato lahko vloži pravno sredstvo.
33 Komisija zato meni, da ker je tožeča stranka zoper odločbo natečajne komisije, da je ne pripusti k ocenjevalnim preizkusom, vložila pritožbo, bi morala počakati na odgovor OPI in šele nato vložiti to tožbo.
34 Nazadnje, Komisija trdi, da bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti in dobrega upravljanja, če bi se za dopustno razglasila tožba zoper odločbo natečajne komisije pri Sodišču za uslužbence, hkrati pa bi potekal predhodni postopek, ki je med drugim namenjen doseganju sporazumne rešitve.
35 Tožeča stranka je na obravnavi v odgovor na ugovor nedopustnosti Komisije opozorila na to, da je Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti (zdaj: Splošno sodišče) v sodbi z dne 20. junija 1990 v zadevi Burban proti Parlamentu (T‑133/89) razglasilo za dopustno tožbo, vloženo v bistvu v enakih okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi.
Presoja Sodišča za uslužbence
36 V skladu s členom 91(2) Kadrovskih predpisov je tožba pri Sodišču Evropske unije dopustna le, če je bila najprej vložena pritožba pri OPI in je bila ta pritožba zavrnjena z izrecno odločitvijo ali z molkom organa.
37 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa upravna pritožba ni smiselna, če je vložena zoper odločbe natečajne komisije, ker jih OPI ne more spremeniti (glej sodbi Sodišča z dne 16. marca 1978 v zadevi Ritter von Wüllerstorff und Urbair proti Komisiji, 7/77, točka 7, in z dne 14. julija 1983 v zadevi Detti proti Sodišču, 144/82, točka 16, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2002 v zadevi Gonçalves proti Parlamentu, T‑386/00, točka 34). V teh okoliščinah je pravno sredstvo, ki je na voljo zoper odločbo natečajne komisije, običajno tožba pri sodišču Unije brez predhodne pritožbe (v nadaljevanju: neposredna tožba, glej zgoraj navedeno sodbo Bartha proti Komisiji, točka 25).
38 Iz tega sledi, da kadar izključeni kandidat izpodbija odločbo natečajne komisije, mu ni treba vložiti predhodne pritožbe zoper izpodbijano odločbo, še manj pa tako „preventivno“ pritožbo, kot jo je v obravnavani zadevi vložila tožeča stranka.
39 Vendar niti iz Kadrovskih predpisov niti iz sodne prakse ne izhaja, da kandidat, ki je kljub temu pri OPI vložil pritožbo zoper odločbo natečajne komisije, ne more neposredno vložiti tožbe pri sodišču, ne da bi čakal na odločitev OPI o pritožbi.
40 Nasprotno, sodišče Unije je že izrecno potrdilo, da kadar kandidat na natečaju pri OPI vloži upravno pritožbo, to ne glede na njen pravni pomen ne more učinkovati tako, da bi kandidat izgubil pravico do vložitve neposredne tožbe pri sodišču (sodba Sodišča z dne 30. novembra 1978 v združenih zadevah Salerno in drugi proti Komisiji, 4/78, 19/78 in 28/78, točka 10, in zgoraj navedena sodba Burban proti Parlamentu, točka 17).
41 Zato mora Sodišče za uslužbence, če se je kandidat odločil tožbo vložiti neposredno pri njem, ugotoviti, ali je bila ta vložena v treh mesecih in desetih dneh od takrat, ko je bil kandidat uradno obveščen o odločbi, ki posega v njegov položaj (glej zgoraj navedeno sodbo Burban proti Parlamentu, točka 18).
42 Za dopustnost take tožbe pred sodiščem pa ne velja pogoj izčrpanja predhodnega postopka, določenega v členu 91 Kadrovskih predpisov, ker ta pogoj velja samo za tožbe, pri katerih je upravna pritožba obvezna. Rešitev, ki jo predlaga Komisija, bi pomenila, da bi za neposredno tožbo pri sodišču veljal dodatni pogoj dopustnosti, ki bi se dejansko uporabljal samo, kadar bi bilo treba pred vložitvijo tožbe pri sodišču vložiti pritožbo.
43 Ta ugotovitev ni v nasprotju s točko 6.3 navodil za kandidate, ki določa, da ti lahko odločbo natečajne komisije izpodbijajo v upravnem postopku ali z vložitvijo tožbe pri sodišču, ne določa pa, kdaj vložitev pritožbe izključuje neposredno sodno varstvo.
44 Sodišče za uslužbence poleg tega ugotavlja, da te ugotovitve nikakor ni mogoče izpodbijati niti s sodno prakso, na katero se v svojih pisanjih sklicuje Komisija in je analizirana v nadaljevanju, niti s trditvami z obravnave.
45 Res je sicer – kot ugotavlja Komisija – da je v skladu z obširno sodno prakso na področju postopkov v zvezi z odločbami natečajnih komisij, na eni strani, če se tožeča stranka z upravno pritožbo obrne na upravo, dopustnost pozneje vloženega pravnega sredstva odvisna od tega, ali so bile upoštevane vse postopkovne zahteve, povezane z upravno pritožbo (sodba Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi Van Neyghem proti Komisiji, F‑73/06, točka 37), na drugi strani pa, če je bila zoper odločbo natečajne komisije vložena pritožba, rok za tožbo v skladu s členom 91 Kadrovskih predpisov začne teči od dne uradnega obvestila o odločbi, sprejeti kot odgovor na pritožbo (zgoraj navedena sodba Detti proti Sodišču, točka 17; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 27. junija 1991 v zadevi Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, točka 90; z dne 16. septembra 1998 v zadevi Jouhki proti Komisiji, T‑215/97, točka 22, in z dne 31. maja 2005 v zadevi Gibault proti Komisiji, T‑294/03, točka 22; sklep Sodišča prve stopnje z dne 25. novembra 2005 v zadevi Pérez-Díaz proti Komisiji, T‑41/04, točka 32; sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 2006 v zadevi Pérez-Díaz proti Komisiji, T‑156/03, točka 26; sodba Sodišča za uslužbence z dne 12. marca 2009 v zadevi Hambura proti Parlamentu, F‑4/08, točka 24, in zgoraj navedena sodba Bartha proti Komisiji, točka 26).
46 Vendar je treba ugotoviti, da se vse navedene sodbe razen ene nanašajo na dopustnost tožbe, vložene po zavrnitvi pritožbe in po izteku roka za neposredno tožbo pri sodišču. Gre torej za sodno prakso, ki se nanaša na procesno predpostavko za tožbe, vložene po postopku iz člena 91(2) Kadrovskih predpisov.
47 V zgoraj navedeni sodbi Pérez-Díaz proti Komisiji je Sodišča prve stopnje ugotovilo, da sta predmeta pritožbe in tožbe različna. S pritožbo se je izpodbijala odločba Komisije o organizaciji novega ustnega preizkusa, potem ko je bila s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. septembra 2002 v zadevi Pérez-Díaz proti Komisiji (T‑102/01) razglašena za nično odločba natečajne komisije, s katero je bila tožeča stranka izključena z rezervnega seznama, s tožbo pa se je izpodbijala nova odločba natečajne komisije, da se tožeča stranka po koncu novega ustnega preizkusa ne vpiše na rezervni seznam. Iz tega sledi, da Sodišča prve stopnje v navedeni zadevi ni bilo treba presoditi, ali je ničnostna tožba, vložena, preden je bil predhodni upravni postopek zoper zadevni akt, v konkretni zadevi zoper odločbo Komisije o organizaciji novega ustnega preizkusa, končan z zavrnitvijo pritožbe, prezgodnja, ker je Sodišča prve stopnje le ugotovilo, da ni mogoče šteti, da je bila pred vložitvijo tožbe vložena predhodna upravna pritožba (zgoraj navedena sodba Pérez-Díaz proti Komisiji, T‑156/03, točki 27 in 34).
48 Zato sodne prakse, navedene v točkah 45 in 47 te sodbe, v zvezi z dejanskimi in pravnimi položaji, ki so v bistvenem drugačni od tistih v obravnavani zadevi, ni mogoče sprejeti kot upoštevne za obravnavano zadevo.
49 Komisija navaja tudi, da bi bilo treba to tožbo razglasiti za nedopustno iz razlogov v zvezi s pravno varnostjo in učinkovitim izvajanjem sodne oblasti.
50 Vendar, prvič, s spoštovanjem zahtev pravne varnosti ni mogoče utemeljevati uporabe procesne predpostavke za neposredno tožbo pri sodišču, ki se zanjo ne uporablja, ne da bi se s tem omejevala pravica izključenih kandidatov, da zoper odločbo natečajne komisije vložijo neposredno tožbo pri sodišču. Poleg tega je treba ugotoviti, da bi kandidat, če bi vložil pritožbo pred vložitvijo neposredne tožbe pri sodišču, ob ugodni odločitvi o pritožbi pred odločitvijo Sodišča za uslužbence o tožbi izgubil pravni interes, njegova tožba pa bi torej postala brezpredmetna. Če odločitev ne bi bila ugodna, pa bi imela tožeča stranka v vsakem primeru pravico do odločitve Sodišča za uslužbence, kar zadeva spor med njim in upravo.
51 V zvezi s spoštovanjem načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti Sodišče za uslužbence meni, da se to načelo najbolj spoštuje, če neposredno tožbo pred njim obravnava brez upoštevanja izida pritožbe, ki je ne obravnava.
52 Nazadnje, sprejeti ni mogoče niti trditev Komisije z obravnave v podporo ugovoru nedopustnosti, ki se nanašajo na to, da je ta tožba prezgodnja.
53 Na prvem mestu je Komisija namreč trdila, da je rešitev iz zgoraj navedene sodbe Burban proti Parlamentu s poznejšo sodno prakso postala zastarela. Kot je Sodišče za uslužbence pojasnilo v točkah od 45 do 48 te sodbe, pa sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija, ni upoštevna za obravnavano zadevo, ker se nanaša na tožbe, vložene po pritožbi, medtem ko sta bili zgoraj navedeni sodbi Salerno in drugi proti Komisiji ter Burban proti Parlamentu izdani v dejanskih okoliščinah, ki so v bistvenem enake tistim v obravnavani zadevi.
54 Na drugem mestu je Komisija navedla, da se je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Burban proti Parlamentu, „dokončno“ odločila za neposredno tožbo pri sodišču (zgoraj navedena sodba Burban proti Parlamentu, točka 18), medtem ko je želela tožeča stranka v obravnavani zadevi hkrati uporabiti obe pravni sredstvi. Pri tej argumentaciji ni upoštevano, da se je tožeča stranka v obravnavani zadevi – enako kot tožeče stranke v zadevah, v katerih sta bili izdani zgoraj navedeni sodbi Salerno in drugi proti Komisiji ter Burban proti Parlamentu – odločila za neposredno tožbo pri sodišču, ki jo je resda vložila brez čakanja na odločitev uprave o pritožbi, vendar v roku treh mesecev in desetih dni od uradnega obvestila o odločbi natečajne komisije.
55 Na tretjem mestu je Komisija zaradi razlikovanja obravnavane zadeve od zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Burban proti Parlamentu, opozorila na to, da so tožečo stranko v obravnavani zadevi ob vložitvi pritožbe zastopali odvetniki. Ta trditev ni upoštevna, saj to, da so tožeči stranki pri vložitvi pritožbe pomagali odvetniki, nikakor ne vpliva na njeno pravico do vložitve neposredne tožbe pri Sodišču za uslužbence.
56 Na četrtem mestu je Komisija trdila, da so postopki zaposlovanja in izbire postali precej bolj zapleteni, zlasti kar zadeva možnosti izključenega kandidata, da se seznani z odločbami natečajne komisije in jih morebiti izpodbija. Kljub temu pa Komisija ni dokazala upoštevnosti teh dejanskih ugotovitev za dopustnost tožbe, ki se v vsakem primeru vloži po izčrpanju vseh posebnih pravnih sredstev, ki so na voljo kandidatom na natečajih.
57 Na petem in hkrati zadnjem mestu je Komisija tako v svojih pisanjih kot na obravnavi navedla, da je v odločitvi o pritožbi kandidatom večinoma podan „zadovoljiv“ odgovor, na kar naj bi kazalo to, da je število tožb pred Sodiščem za uslužbence precej manjše, kot je število pritožb v zvezi z odločbami natečajnih komisij, ki jih obravnava Komisija.
58 Sodišče za uslužbence ugotavlja, prvič, da Komisija navedenih trditev ni podprla z dokazi. Drugič, tudi če bi bile te trditve pravilne, je Komisija priznala, da natečajna komisija zelo redko spremeni svoje prvotno stališče, da kandidata ne pripusti k natečaju. Tretjič, v navodilih za kandidate je v točki 6.3 izrecno navedeno, da „[n]i […] smiselno vložiti pritožbe proti odločitvi komisije, ki odloča neodvisno in katere odločitve direktor urada EPSO ne more spremeniti“. Četrtič, tudi če bi bile trditve Komisije dokazane, ne bi mogle izpodbiti ustaljene sodne prakse, po kateri se obvezna predhodna upravna pritožba iz člena 91 Kadrovskih predpisov nanaša samo na akte, ki jih OPI lahko spremeni, in tega, da OPI ne more spremeniti odločbe natečajne komisije. Petič, trditev Komisije je protislovna v delu, v katerem naj bi nedopustnost tožbe, vložene pred iztekom roka za odgovor na predhodno pritožbo, odvrnila izključene kandidate od vlaganja takih pritožb, čeprav Komisija meni, da bi bila rešitev takih pritožb lahko za izključene kandidate vsaj v nekaterih primerih zadovoljiva.
59 V skladu z navedenim je treba torej ugotoviti, ali je bila v obravnavani zadevi neposredna tožba pri Sodišču za uslužbence vložena v roku treh mesecev in desetih dni od uradnega obvestila o odločbi, ki posega v položaj tožeče stranke (glej zgoraj navedeno sodbo Burban proti Parlamentu, točka 17).
60 V zvezi s tem je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka izpodbijano odločbo prejela 6. junija 2011 in da je bila tožba vložena 12. junija istega leta.
61 Glede na pravkar navedeno je treba presoditi, da tožba ni prezgodnja.
Vsebinska presoja
Predlog za razglasitev ničnosti
62 Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na očitno napako natečajne komisije pri presoji ter kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja.
Prvi tožbeni razlog: očitna napaka natečajne komisije pri presoji
– Trditve strank
63 Tožeča stranka navaja, da je natečajna komisija s tem, da ni upoštevala izjav o njeni izobrazbi in poklicnih izkušnjah na prijavnem obrazcu, storila očitno napako pri presoji.
64 Natančneje, po mnenju tožeče stranke bi morala natečajna komisija na podlagi njenih izjav na prijavnem obrazcu od nje zahtevati, naj predloži dokazila o stopnji izobrazbe in o poklicnih kvalifikacijah, ter se prepričati o upoštevnosti njene diplome ali njenih poklicnih izkušenj glede na vrsto nalog, navedenih v obvestilu o natečaju.
65 Komisija je odgovorila, da je tožeča stranka v rubriki „Poklicne izkušnje“ na natečajnem prijavnem obrazcu navedla poklicne izkušnje, ki so trajale 2 meseca in 17 dni. Ker je natečajna komisija pri presoji poklicnih izkušenj tožeče stranke utemeljeno upoštevala samo to obdobje in ji ni bilo treba od nje pridobiti podrobnejših informacij, naj bi brez očitne napake pri presoji menila, da so te poklicne izkušnje nezadostne za izpolnitev minimalnega pogoja treh let.
66 Zato Komisija meni, da bi bilo treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot očitno neutemeljen.
– Presoja Sodišča za uslužbence
67 Že takoj je treba opozoriti na to, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso natečajna komisija pristojna, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali poklicne izkušnje vsakega kandidata ustrezajo ravni, zahtevani v obvestilu o natečaju. Komisija ima glede tega v okviru določb Kadrovskih predpisov o natečajnih postopkih diskrecijsko pravico, kar zadeva presojo narave in trajanja prejšnjih poklicnih izkušenj kandidatov ter bolj ali manj tesne povezave, ki jo te izkušnje lahko imajo z zahtevami prostega delovnega mesta (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 25. marca 2004 v zadevi Petrich proti Komisiji, T‑145/02, točka 37, in z dne 31. januarja 2006 v zadevi Giulietti proti Komisiji, T‑293/03, točki 65 in 66).
68 Sodišče za uslužbence mora tako v okviru nadzora zakonitosti preveriti le, ali pri izvajanju te pristojnosti ni prišlo do očitne napake (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. novembra 2000 v zadevi Carrasco Benítez proti Komisiji, T‑214/99, točka 71, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 1. julija 2010 v zadevi Časta proti Komisiji, F‑40/09, točka 58).
69 Poleg tega je bilo v sodni praksi pojasnjeno, da lahko natečajna komisija za to, da bi preverila, ali so pogoji za pripustitev izpolnjeni, upošteva le navedbe kandidatov v njihovih prijavah in dokazila, ki jih morajo priložiti v podporo prijavi (glej zgoraj navedeno sodbo Časta proti Komisiji, točka 67 in navedena sodna praksa).
70 Natečajna komisija je v izpodbijani odločbi ugotovila, da ker diploma iz prava in ekonomije Evropske unije, ki jo ima tožeča stranka, ni neposredno povezana s področjem natečaja, to je tajniškimi nalogami, bi morala imeti v skladu s točko III.2.1(b) obvestila o natečaju vsaj tri leta poklicnih izkušenj kot tajnica. Ker pa na prijavnem obrazcu ni navedla nobenih podrobnosti o svojih poklicnih izkušnjah razen tega, da so trajale 2 meseca in 17 dni, je natečajna komisija ocenila, da pogoj poklicnih izkušenj ni izpolnjen in tožeče stranke zato ni pripustila k natečaju.
71 Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da ne izpodbija tega, da njena diploma ni neposredno povezana z vrsto nalog, navedenih v obvestilu o natečaju, in da bi morala zato izpolnjevati posebne pogoje iz točke III.2.1(b) obvestila o natečaju.
72 Tožeča stranka ne izpodbija niti tega, da je v rubriki na prijavnem obrazcu v zvezi s poklicnimi izkušnjami navedla samo eno zaposlitev kot asistentka pri Komisiji, ki je trajala 2 meseca in 17 dni. Na obravnavni pa je priznala, da je s tem, ko je svoje poklicne izkušnje navedla v tisti rubriki prijavnega obrazca, ki se nanaša na obrazložitev, nedvomno storila pisno pomoto.
73 V zvezi s tem Sodišče za uslužbence ugotavlja, da je tožeča stranka v rubriki na prijavnem obrazcu v zvezi z obrazložitvijo dejansko navedla samo, da je več kot deset let delala kot tajnica. Vendar v njeni prijavi ni nobenega drugega podatka, ki bi natečajni komisiji omogočal preveritev trajanja in ustreznosti teh poklicnih izkušenj glede na pogoje za pripustitev k natečaju.
74 Iz tega sledi, da natečajni komisiji v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni pozvala, naj ji predloži dodatna dokazila, ali da ni sama izvedla dodatnih poizvedb v zvezi s tem podatkom o poklicnih izkušnjah tožeče stranke, ki ni bil podprt z nobenim preverljivim elementom (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Carrasco Benítez proti Komisiji, točki 77 in 78).
75 Zato natečajna komisija pri presoji, da na podlagi elementov, ki jih je tožeča stranka predložila v prijavi, pogoj v zvezi s poklicnimi izkušnjami ni bil izpolnjen, ni storila očitne napake.
76 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in dolžnosti skrbnega ravnanja
– Trditve strank
77 Tožeča stranka natečajni komisiji očita, da ni upoštevala vseh elementov, ki bi lahko vplivali na njeno odločitev, med njimi ne le interesa službe, ampak tudi njenega osebnega interesa, in trdi, da je učinek izpodbijane odločbe to, da je bila iz natečaja izključena kandidatka, ki vsekakor ustreza interesu službe.
78 Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga kot očitno neutemeljenega.
– Presoja Sodišča za uslužbence
79 Na prvem mestu Sodišče za uslužbence ugotavlja, da točka 2.1.3.1 navodil za kandidate, ki je sestavni del obvestila o natečaju in jo je tožeča stranka tudi priložila tožbi, jasno določa, da se zahtevane informacije ob prijavi nanašajo zlasti na „delovne izkušnje (če so zahtevane): naziv in naslov delodajalca, opis opravljanih nalog ter datum začetka in konca opravljanja nalog“. V obravnavani zadevi je bilo v obvestilu o natečaju dejansko zahtevano, da se navedejo poklicne izkušnje.
80 Na drugem mestu je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 67 do 69 te sodbe, natečajni komisiji nikakor ni treba pozivati kandidatov, naj ji predložijo dodatna dokazila, ali sami izvesti dodatnih poizvedb zaradi preveritve, ali zadevna oseba izpolnjuje vse pogoje iz obvestila o natečaju.
81 Na tretjem mestu je iz določb člena 2, drugi odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom razvidno, da ti natečajni komisiji dajejo zgolj možnost, da od kandidatov zahteva predložitev dodatnih podatkov, če dvomi o predloženem dokazilu. V zvezi s tem ni dvoma, da ni mogoče spremeniti v obveznost nekaj, kar je zakonodajalec določil le kot možnost natečajne komisije (zgoraj navedena sodba Carrasco Benítez proti Komisiji, točka 78).
82 Na četrtem mestu je v skladu z oddelkom V, točka 1, in oddelkom VII, točka 2, obvestila o natečaju vložitev popolne prijavne dokumentacije in preveritev priloženih dokazil druga faza v poteku natečaja, v katero so sprejeti samo tisti kandidati, ki so pridobili eno najvišjih ocen in najmanjše zahtevano število točk na pristopnih testih ter ki glede na navedbe v elektronski prijavi izpolnjujejo splošne in posebne pogoje iz oddelka III obvestila o natečaju.
83 Na petem in hkrati zadnjem mestu, tudi če bi bila zgolj navedba tožeče stranke, ki ni dokazana in po kateri zaradi svoje diplome in poklicnih izkušenj vsekakor ustreza interesu službe, resnična, pa natečajni komisiji ni mogoče očitati, da je kršila načelo dobrega upravljanja, ker je svojo odločbo utemeljila s tem, da tožeča stranka v prijavi ni predložila zadostnih elementov, ki bi navedeni komisiji omogočili ugotovitev, da izpolnjuje posebne pogoje za pripustitev. Tudi dolžnost skrbnega ravnanja nikakor ne zahteva, da natečajna komisija k natečaju pripusti vse kandidate, ki po lastnem mnenju izpolnjujejo zahteve prostih delovnih mest.
84 Zato natečajna komisija s tem, da je sprejela izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem zahtevala dodatne podatke poleg navedb v prijavnem obrazcu kandidatke, ki ni predložila zadostnih elementov, ki bi komisiji omogočili ugotovitev, da izpolnjuje posebne pogoje za pripustitev k natečaju, ni kršila niti načela dobrega upravljanja niti dolžnosti skrbnega ravnanja.
85 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Predlog za povrnitev škode
86 V skladu z ustaljeno sodno prakso na področju javnih uslužbencev je treba predloge za povrnitev škode zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrnjeni kot neutemeljeni (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 23. novembra 2010 v zadevi Wenig proti Komisiji, F‑75/09, točka 71).
87 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je predlog za povrnitev škode tesno povezan s predlogom za razglasitev ničnosti, ki je bil zavrnjen kot neutemeljen. Ker pri obravnavi predloga za razglasitev ničnosti ni bila ugotovljena nobena nezakonitost, ki bi povzročila odgovornost institucije, je treba predlog za povrnitev škode zavrniti tako glede premoženjske kot nepremoženjske škode.
88 Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
89 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se, ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika, neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Sodišče za uslužbence lahko v skladu z odstavkom 2 istega člena, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.
90 Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je tožeča stranka tista, ki s svojimi predlogi ni uspela. Poleg tega je Komisija izrecno predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Zato je treba tožeči stranki glede na to, da okoliščine v obravnavani zadevi ne upravičujejo uporabe člena 87(2) Poslovnika, naložiti plačilo stroškov, ki jih je priglasila Komisija.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. A. Y. Cristina nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Van Raepenbusch | Barents | Bradley |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 20. junija 2012.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |