SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 16. junija 2016(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (ES) št. 44/2001 – Posebne pristojnosti – Člen 5, točka 3 – Zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti – Škodni dogodek – Malomarnost odvetnika pri pripravi pogodbe – Kraj nastanka škodnega dogodka“
V zadevi C‑12/15,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) z odločbo z dne 9. januarja 2015, ki je prispela na Sodišče 14. januarja 2015, v postopku
Universal Music International Holding BV
proti
Michaelu Tétreaultu Shillingu,
Irwinu Schwartzu,
Josefu Brožu,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, C. Toader (poročevalka), sodnica, A. Rosas, sodnik, A. Prechal, sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. novembra 2015,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Universal Music International Holding BV C. Kroes in S. Janssen, odvetnika,
– za Michaela Tétreaulta Schillinga A. Knigge, P. A. Fruytier in L. Parret, odvetniki,
– za Josefa Broža F. Vermeulen in B. Schim, odvetnika,
– za grško vlado A. Dimitrakopoulou, S. Lekkou in S. Papaïoannou, agentke,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin in G. Wils, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. marca 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Universal Music International Holding BV (v nadaljevanju: Universal Music), s sedežem na Nizozemskem, ter M. T. Schillingom, I. Schwartzem in J. Brožom, odvetniki s prebivališčem v Romuniji, Kanadi oziroma Češki republiki zaradi malomarnosti J. Broža pri pripravi pogodbe o nakupu delnic v Češki republiki.
Pravni okvir
Bruseljska konvencija
3 Člen 5 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972 L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s poznejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
3. v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka;
[…]“
Uredba št. 44/2001
4 V uvodnih izjavah 11, 12, 15 in 19 Uredbe št. 44/2001 je navedeno:
„(11) Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.
(12) Poleg stalnega prebivališča toženca mora obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva.
[…]
(15) V interesu ustreznega sodnega varstva je treba čimbolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v dveh državah članicah niso izdane nezdružljive sodne odločbe.
[…]
(19) Zagotoviti je treba kontinuiteto med Bruseljsko konvencijo in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago Bruseljske konvencije s strani Sodišča [Evropske Unije] in Protokol [z dne 3. junija 1971 o razlagi Sodišča Bruseljske konvencije] se mora še naprej uporabljati za zadeve, ki so viseče [še potekajo] v trenutku začetka veljavnosti te uredbe.“
5 Člen 2(1) te uredbe, ki določa splošno pristojnost sodišč države stalnega prebivališča tožene stranke, določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
6 Člen 5 iste uredbe določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
[…]
3. v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
7 Družba Universal Music je glasbena založba in je del Universal Music Group. Družba Universal Music International Ltd. je sestrska družba družbe Universal Music in del iste skupine.
8 Universal Music International Ltd se je leta 1998 s češkimi partnerji, med drugim glasbeno založbo B&M spol. s r. o. in njenimi delničarji, dogovorila, da naj bi ena ali več družb skupine Universal Music Group, ki bi jih podrobneje še določili, kupila 70 % delnic družbe B&M. Stranke so se dogovorile tudi, da naj bi v letu 2003 kupec kupil preostale delnice, katerih cena bi morala biti določena ob tem nakupu. Od prodajne cene je že bilo plačano predplačilo. Ta dogovor in glavne točke tega predloga transakcije so bili vsebovani v pismu o nameri, v katerem je bila kot cilj navedena prodajna cena v višini petkratnika povprečnega letnega dobička družbe B&M.
9 Nato so se stranke pogajale o pogodbi, ki bi se nanašala na prodajo in dobavo 70 % delnic družbe B&M, in hkrati o opcijski pogodbi za nakup preostalih 30 % delnic (v nadaljevanju: opcija za nakup delnic).
10 Na zahtevo pravne službe Universal Music Group je opcijsko pogodbo za nakup preostalih delnic pripravila češka odvetniška pisarna Burns Schwartz International. Ta odvetniška pisarna, pravna služba Universal Music Group in delničarji družbe B&M so izmenjali več različic te pogodbe.
11 Med temi pogajanji je bila družba Universal Music v opcijski pogodbi za nakup delnic navedena kot kupec. Družbi Universal Music in B&M ter njeni delničarji so 5. novembra 1998 podpisali to pogodbo.
12 Po navedbah predložitvenega sodišča je iz te pogodbe razvidno, da J. Brož, ki je zaposlen v odvetniški pisarni Burns Schwartz International, ni v celoti povzel spremembe, ki jo je predlagala pravna služba Universal Music Group, kar je pripeljalo do tega, da se je prodajna cena glede na prvotno predvideno prodajno ceno povečala za petkrat, ta prodajna cena bi se morala potem še pomnožiti s številom delničarjev.
13 Družba Universal Music je avgusta 2003, da bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost nakupa preostalih delnic, izračunala njihovo ceno v skladu s formulo, ki jo je predpostavila, in dobila znesek 10.180.281 čeških kron (CZK) (približno 313.770 EUR). Delničarji družbe B&M pa so sklicujoč se na podrobna pravila izračuna, določena v pogodbi, zahtevali znesek 1.003.605.620 CZK (približno 30.932.520 EUR).
14 O sporu je odločala arbitražna komisija Češke republike in stranke so 31. januarja 2005 dosegle dogovor o poravnavi. Družba Universal Music je v izpolnitev te poravnave za preostalih 30 % delnic plačala znesek 2.654.280,03 EUR (v nadaljevanju: znesek poravnave) z nakazilom z bančnega računa, ki ga je imela na Nizozemskem. Prenos je bil izvršen na račun, ki so ga imeli delničarji družbe B&M v Češki republiki.
15 Družba Universal Music je pri rechtbank Utrecht (sodišče v Utrechtu, Nizozemska) vložila tožbo na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, s katero je predlagala, naj se M. T. Schillingu in I. Schwartzu, višjima partnerjema odvetniške pisarne Burns Schwartz International, in J. Brožu solidarno naloži plačilo 2.767.861,25 EUR skupaj z obrestmi in stroški, kar ustreza škodi, za katero zatrjuje, da jo je utrpela zaradi malomarnosti slednjega pri pripravi besedila opcijske pogodbe za nakup delnic. Škodo predstavlja razlika, ki je posledica te malomarnosti, med prvotno predvideno prodajno ceno ter zneskom poravnave in stroški, ki so nastali družbi Universal Music v zvezi z arbitražnim postopkom.
16 Družba Universal Music je v utemeljitev tožbe navedla, da je škodo utrpela v Baarnu (Nizozemska), kjer ima sedež.
17 Rechtbank Utrecht (sodišče v Utrechtu) se je s sodbo z dne 27. maja 2009 izreklo za nepristojno za odločanje o sporu, ki mu je bil predložen, ker za škodo, ki jo zatrjuje družba Universal Music, ki jo je opredelilo kot „neposredno čisto premoženjsko škodo“, nastalo v Baarnu, ni bilo mogoče šteti, da je to kraj „škodnega dogodka“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, saj ni posebno tesne povezave, ki bi omogočila določitev pristojnosti nizozemskega sodišča.
18 Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (višje sodišče v Arnhem-Leeuwardnu, Nizozemska), ki je odločalo o pritožbi družbe Universal Music, je s sodbo z dne 15. januarja 2013 potrdilo sodbo, izdano na prvi stopnji. To sodišče je presodilo, da v konkretnem primeru ne obstaja posebno tesna povezava med tožbo in sodiščem, ki mu je bila zadeva predložena, kar pa je merilo za uporabo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Zato zgolj dejstvo, da je morala znesek poravnave izplačati družba s sedežem na Nizozemskem, ne more zadoščati za utemeljitev mednarodne pristojnosti nizozemskega sodišča.
19 Družba Universal Music je zoper sodbo Gerechtshof Arnhem-Leeuwarden (višje sodišče v Arnhem-Leeuwardnu) vložila kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču. M. T. Schilling in J. Brož sta vsak posebej vložila nasprotno kasacijsko pritožbo.
20 V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe […] št. 44/2001 razlagati tako, da se lahko za ‚kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka‘, šteje kraj v državi članici, kjer je škoda nastala, če gre pri tej škodi izključno za premoženjsko škodo, ki je neposredna posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
(a) Na podlagi katerega merila ali katerih vidikov morajo nacionalna sodišča pri preizkusu svoje pristojnosti v skladu s členom 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru za premoženjsko škodo, ki je neposredna posledica protipravnega ravnanja (‚prvotna premoženjska škoda‘ ali ‚neposredna premoženjska škoda‘), ali za premoženjsko škodo, ki je posledica prvotne škode, ki je nastala na drugem kraju, oz. škodo, ki izhaja iz škode, ki je nastala drugje (‚izpeljana škoda‘ ali ‚posredna premoženjska škoda‘)?
(b) Na podlagi katerega merila ali katerih vidikov morajo nacionalna sodišča pri preizkusu svoje pristojnosti v skladu s členom 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 določiti, kje je premoženjska škoda – bodisi neposredna bodisi posredna premoženjska škoda – v obravnavanem primeru nastala ali se zanjo šteje, da je nastala?
3. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali je treba Uredbo št. 44/2001 razlagati tako, da so nacionalna sodišča, ki morajo presojati o tem, ali so v skladu s to uredbo v obravnavanem primeru pristojna, dolžna pri presoji izhajati iz trditev tožeče stranke oz. predlagatelja, upoštevnih v zvezi s tem, ali tako, da morajo ta sodišča upoštevati tudi tisto, kar je navedla tožena stranka, da bi tem trditvam oporekala?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
21 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je mogoče v okoliščinah, kakršne so te v glavni stvari, za „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ šteti kraj v državi članici, kjer je nastala škoda, če gre pri tej škodi izključno za finančno izgubo, ki je neposredna posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici.
22 Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da je Uredba št. 44/2001 nadomestila Bruseljsko konvencijo, zato razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb te konvencije, velja tudi za določbe navedene uredbe, kadar je mogoče določbe teh aktov Skupnosti šteti za enakovredne (sodbi z dne 16. julija 2009, Zuid-Chemie, C‑189/08, EU:C:2009:475, točka 18, in z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 38).
23 Navesti je treba, da so določbe Uredbe št. 44/2001, upoštevne v tej zadevi, napisane s skoraj enakimi besedami kot določbe Bruseljske konvencije. Glede na to enakovrednost je treba v skladu z uvodno izjavo 19 Uredbe št. 44/2001 zagotoviti kontinuiteto pri razlagi teh dveh aktov (sodba z dne 16. julija 2009, Zuid-Chemie, C‑89/08, EU:C:2009:475, točka 19).
24 V skladu s sodno prakso Sodišča pojem „v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 zajema vsak zahtevek, ki se nanaša na odgovornost tožene stranke in se ne navezuje na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1(a), te uredbe (sodba z dne 28. januarja 2015, Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 44). Ker v zvezi s tem v predložitveni odločbi ni elementov, ki bi kazali na obstoj pogodbenega razmerja med strankami v postopku v glavni stvari, kar mora vendarle preveriti predložitveno sodišče, mora Sodišče svojo analizo omejiti na člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, na katerega se nanašajo vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.
25 Kot je generalni pravobranilec spomnil v točki 27 sklepnih predlogov, je samo z odstopanjem od temeljnega načela, določenega v členu 2(1) Uredbe št. 44/2001, da so pristojna sodišča države članice, na ozemlju katere ima tožena stranka stalno prebivališče, v poglavju II, oddelek 2, te uredbe, določenih nekaj posebnih pristojnosti, med katerimi je pristojnost iz člena 5, točka 3, navedene uredbe. Ker je pristojnost sodišč kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka, posebno pravilo o pristojnosti, ga je treba razlagati avtonomno in restriktivno, zato razlaga zunaj primerov, ki jih ta uredba izrecno določa, ni dopustna (glej v tem smislu sodbi z dne 5. junija 2014, Coty Germany, C‑360/12, EU:C:2014:1318, točke od 43 do 45, in z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 72 in navedena sodna praksa).
26 V skladu z ustaljeno sodno prakso posebno pravilo o pristojnosti iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 temelji na obstoju posebno tesne povezave med tožbo in sodiščem kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi škodni dogodek, zaradi česar je pristojnost sodišča upravičena iz razlogov učinkovitega izvajanja sodne oblasti in ekonomičnosti postopka (sodbi z dne 5. junija 2014, Coty Germany, C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 47, in z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 73 in navedena sodna praksa).
27 Na področju deliktov ali kvazideliktov sodišče kraja, kjer je prišlo do škodnega dogodka ali kjer grozi, da bo prišlo do njega, praviloma najlaže odloči v sporu zaradi bližine sporu in lažje izvedbe dokazov (sodbi z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide, C‑352/13, EU:C:2015:335, točka 40, in z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 74).
28 Glede pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 je Sodišče že presodilo, da se ta besedna zveza nanaša tako na kraj, kjer je škoda nastala, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja (glej v zvezi z onesnaževanjem sodbo z dne 30. novembra 1976, Bier, 21/76, EU:C:1976:166, točki 24 in 25, v zvezi s ponarejanjem sodbo z dne 5. junija 2014, Coty Germany, C‑360/12, EU:C:2014:1318, točka 46, in v zvezi s pogodbo o direktorju družbe sodbo z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 72).
29 Čeprav za stranki v postopku v glavni stvari ni sporno, da je Češka republika kraj, kjer je nastal vzročni dogodek, pa se ne strinjata glede določitve kraja, kjer je nastala škoda.
30 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je namreč razvidno, da so se o pogodbi, sklenjeni 5. novembra 1998, družba B&M in njeni delničarji na eni strani in družba Universal Music na drugi pogajali in jo podpisali v Češki republiki. Pravice in obveznosti strank so bile opredeljene v tej državi članici, vključno z obveznostjo družbe Universal Music, da za 30 % preostalih delnic plača višji znesek, kot je bil prvotno predviden. Ta pogodbena obveznost, ki je pogodbene stranke niso nameravale določiti, je nastala v Češki republiki.
31 Škoda za družbo Universal Music, ki je nastala zaradi razlike med predvideno prodajno ceno in ceno, navedeno v pogodbi, je postala gotova ob poravnavi, o kateri so se stranke strinjale pred arbitražno komisijo v Češki republiki 31. januarja 2005, ki je dan, ko je bila določena dejanska prodajna cena. Zato je obveznost plačila nepovratno bremenila premoženje družbe Universal Music.
32 Zato je do izgube delov premoženja prišlo v Češki republiki, saj je tam nastala škoda. Samo okoliščina, da je družba Universal Music v izpolnitev poravnave, ki jo je sklenila pred arbitražno komisijo v Češki republiki, znesek poravnave plačala z nakazilom z bančnega računa na Nizozemskem, ne more ovreči tega sklepa.
33 Rešitev, ki tako izhaja iz ugotovitev v točkah od 30 do 32 te sodbe, izpolnjuje zahteve po predvidljivosti in gotovosti, ki jih nalaga Uredba št. 44/2001, ker je pristojnost čeških sodišč utemeljena z razlogi učinkovitega izvajanja sodne oblasti in ekonomičnosti postopka.
34 V teh okoliščinah je treba spomniti, da besedne zveze „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki pa je dejansko nastala na drugem kraju (sodba z dne 19. septembra 1995, Marinari, C‑364/93, EU:C:1995:289, točka 14).
35 V smislu te sodne prakse je Sodišče prav tako podrobno razložilo, da se ta izraz ne nanaša na kraj stalnega prebivališča tožeče stranke, kjer je središče njenega premoženja, samo zato, ker ji je tam nastala finančna škoda, ki izhaja iz izgube delov premoženja, do katere je prišlo v drugi državi članici (sodba z dne 10. junija 2004, Kronhofer, C‑168/02, EU:C:2004:364, točka 21).
36 V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 28. januarja 2015, Kolassa (C‑375/13, EU:C:2015:37), je Sodišče v točki 55 razlogovanja sicer ugotovilo pristojnost sodišč, kjer ima tožeča stranka stalno prebivališče, iz naslova nastanka škode, kadar je ta nastala neposredno na bančnem računu te tožeče stranke pri banki, ki ima sedež v kraju, za katerega so pristojna ta sodišča.
37 Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 44 in 45 sklepnih predlogov v tej zadevi, ta ugotovitev spada v posebne okoliščine zadeve, na podlagi katere je bila izdana ta sodba, za katere je značilen obstoj okoliščin, zaradi katerih so ta sodišča pristojna.
38 Zato čisto finančna škoda, ki nastane neposredno na bančnem računu tožeče stranke, ne more šteti za „upoštevno navezno okoliščino“ na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Glede tega je treba tudi poudariti, da ni izključeno, da je imela družba, kot je Universal Music, izbiro med več bančnimi računi, s katerih bi lahko plačala znesek poravnave, tako da kraj, kjer je odprt ta bančni račun, ne pomeni nujno zanesljive navezne okoliščine.
39 Samo v položaju, v katerem so druge posebne okoliščine zadeve prav tako prispevale k določitvi pristojnega sodišča kraja nastanka čisto finančne škode, bi lahko na taki škodi upravičeno temeljila možnost, da tožeča stranka vloži tožbo pri tem sodišču.
40 Ob upoštevanju navedenega je treba na prvo postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da v položaju, kakšen je ta v postopku v glavni stvari, za „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, če ni drugih naveznih okoliščin, ni mogoče šteti kraja v državi članici, kjer je nastala škoda, če gre pri tej škodi izključno za finančno izgubo, ki je nastala neposredno na bančnem računu tožeče stranke in je neposredna posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici.
41 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo postavljeno vprašanje ni treba odgovoriti.
Tretje vprašanje
42 S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali mora v okviru ugotavljanja pristojnosti na podlagi Uredbe št. 44/2001 sodišče, ki odloča o sporu, presoditi vse elemente, ki jih ima na voljo, tudi trditve, ki jih morda predloži tožena stranka.
43 Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 52 sklepnih predlogov, kljub dejstvu, da je predložitveno sodišče postavilo to vprašanje samo za primer pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje, obstaja interes za odgovor nanj, saj se to vprašanje nanaša na splošno presojo pristojnosti, in ne le na vprašanje, ali premoženjska škoda zadošča za določitev pristojnosti.
44 Posebej za člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 je Sodišče presodilo, da sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, v fazi ugotavljanja mednarodne pristojnosti ne presoja niti dopustnosti niti utemeljenosti tožbe v skladu s pravili nacionalnega prava, ampak samo opredeli navezne okoliščine z državo sodišča, ki utemeljujejo njegovo pristojnost na podlagi te določbe. Tako lahko to sodišče zgolj za ugotovitev svoje pristojnosti v skladu s to določbo šteje za dokazane upoštevne trditve tožeče stranke glede pogojev za odgovornost za delikt ali kvazidelikt (glej v tem smislu sodbi z dne 25. oktobra 2012, Folien Fischer in Fofitec, C‑33/11, EU:C:2012:664, točka 50, in z dne 28. januarja 2015, Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 62).
45 Čeprav nacionalno sodišče, pred katerim poteka postopek, ni dolžno – če tožena stranka izpodbija trditve tožeče stranke – izvesti dokaznega postopka v fazi določitve pristojnosti, je Sodišče presodilo, da tako cilj učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ki je zajet z Uredbo št. 44/2001, kot tudi potrebno spoštovanje avtonomije sodišč pri izvajanju njihovih funkcij zahtevata, da sodišče, pred katerim poteka postopek, lahko preizkusi svojo mednarodno pristojnost na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo, vključno, odvisno od primera, z ugovori tožene stranke (sodba z dne 28. januarja 2015, Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 64).
46 Ob upoštevanju navedenega je treba na tretje postavljeno vprašanje odgovoriti, da mora sodišče, ki mu je bil spor predložen, v okviru ugotavljanja svoje pristojnosti na podlagi Uredbe št. 44/2001 presoditi vse elemente, ki jih ima na voljo, tudi trditve, ki jih morda predloži tožena stranka.
Stroški
47 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1. Člen 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da v položaju, kakšen je ta v postopku v glavni stvari, za „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“, če ni drugih naveznih okoliščin, ni mogoče šteti kraja v državi članici, kjer je nastala škoda, če gre pri tej škodi izključno za finančno izgubo, ki je nastala neposredno na bančnem računu tožeče stranke in je neposredna posledica protipravnega ravnanja, ki je bilo storjeno v drugi državi članici.
2. Sodišče, ki mu je bil spor predložen, mora v okviru ugotavljanja svoje pristojnosti na podlagi Uredbe št. 44/2001 presoditi vse elemente, ki jih ima na voljo, tudi trditve, ki jih morda predloži tožena stranka.
Podpisi