Language of document : ECLI:EU:C:2019:448

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 23. maja 2019(*)

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Azilna politika – Subsidiarna zaščita – Direktiva 2011/95/EU – Člen 19 – Preklic statusa subsidiarne zaščite – Napaka uprave v zvezi z dejanskimi okoliščinami“

V zadevi C‑720/17,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) z odločbo z dne 14. decembra 2017, ki je prispela na Sodišče 28. decembra 2017, v postopku

Mohammed Bilali

proti

Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi E. Regan, predsednik senata, C. Lycourgos (poročevalec), E. Juhász, M. Ilešič in I. Jarukaitis, sodniki,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za M. Bilalija N. Lorenz, Rechtsanwältin,

–        za avstrijsko vlado G. Hesse, agent,

–        za madžarsko vlado M. Z. Fehér, G. Koós in G. Tornyai, agenti,

–        za nizozemsko vlado M. H. S. Gijzen in M. K. Bulterman, agentki,

–        za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–        za vlado Združenega kraljestva R. Fadoju, agentka, skupaj z D. Blundellom, barrister,

–        za Evropsko komisijo M. Condou‑Durande in S. Grünheid, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 24. januarja 2019

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 19 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Mohammedom Bilalijem in Bundesamt für Fremdenwesen und Asyl (zvezni urad za priseljevanje in azil, Avstrija) glede preklica statusa subsidiarne zaščite, priznane M. Bilaliju.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

3        Konvencija o statusu beguncev, ki je bila podpisana v Ženevi 28. julija 1951 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 189, str. 137, št. 2545 (1954)), je začela veljati 22. aprila 1954. Dopolnjena in spremenjena je bila s Protokolom o statusu beguncev, ki je bil sklenjen v New Yorku 31. januarja 1967 in je začel veljati 4. oktobra 1967 (v nadaljevanju: Ženevska konvencija).

4        Člen 1 te konvencije po opredelitvi, med drugim, pojma „begunec“ v oddelku A v oddelku C določa:

„Ta konvencija se preneha uporabljati za vsako osebo, na katero se nanašajo določbe dela A v naslednjih primerih:

1.      če prostovoljno ponovno uživa varstvo države, katere državljanstvo ima; ali

2.      če je, glede na to, da je državljanstvo izgubila, to ponovno prostovoljno pridobila; ali

3.      če je pridobila novo državljanstvo in uživa varstvo države, katere državljanstvo je pridobila; ali

4.      če se je prostovoljno ponovno nastanila v državi, ki jo je zapustila ali izven katere je živela v strahu pred preganjanjem; ali

5.      če ne more še naprej odrekati uživanje varstva države, katere državljan je, ker so prenehale obstajati okoliščine, na podlagi katerih [ji] je bil priznan status begunca;

pri čemer je razumljivo, da se določbe tega odstavka uporabljajo za begunca, na katerega se nanaša prvi odstavek A dela tega člena, ki lahko za zavračanje uživanja varstva države, katere državljan je, navede nujne razloge, ki izvirajo iz prejšnjega preganjanja.

6.      če gre za osebo brez državljanstva, ki se lahko vrne v državo njenega običajnega prebivališča, ker so prenehale obstajati okoliščine, na podlagi katerih [ji] je bil priznan status begunca;

pri čemer je razumljivo, da se določbe tega odstavka uporabljajo za begunca, na katerega se nanaša prvi odstavek dela A tega člena, ki lahko za zavračanje vrnitve v državo, v kateri je imel običajno prebivališče, navede nujne razloge, ki izvirajo iz prejšnjega preganjanja.“

 Pravo Unije

 Direktiva 2011/95

5        V uvodnih izjavah 3, 8, 9, 12 in 39 Direktive 2011/95 je navedeno:

„(3)      Evropski Svet je na posebnem zasedanju v Tampereju dne 15. in 16. oktobra 1999 soglašal, da si bo prizadeval za oblikovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki bo temeljil na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija), kot jo dopolnjuje Newyorški protokol z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Protokol), s čimer je potrdil načelo nevračanja in zagotovil, da se nikogar ne pošlje nazaj na področje, kjer je trpel preganjanje.

[…]

(8)      Evropski svet je v Evropskem paktu o priseljevanju in azilu, sprejetem 15. in 16. oktobra 2008, ugotovil, da države članice zagotavljajo zaščito na zelo različne načine in v različnih oblikah, ter pozval k novim pobudam za dokončno vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema, kakor to določa Haaški program, da bi tako zagotovili višjo raven zaščite.

(9)      V Stockholmskem programu se je Evropski svet ponovno zavezal k vzpostavitvi skupnega območja zaščite in solidarnosti, temelječega na skupnem azilnem postopku in enotnem statusu za osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, v skladu s členom 78 [PDEU], najkasneje do leta 2012.

[…]

(12)      Glavni cilj te direktive je po eni strani zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito, po drugi strani pa zagotoviti, da je v vseh državah članicah navedenim osebam na voljo minimalna raven ugodnosti.

[…]

(39)      Kot odziv na poziv Stockholmskega programa za vzpostavitev enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, z izjemo odstopanj, ki so potrebna in objektivno upravičena, bi bilo treba upravičencem do statusa subsidiarne zaščite priznati enake pravice in ugodnosti, kot jih imajo na podlagi te direktive begunci, zanje pa bi morali veljati tudi enaki pogoji za upravičenost.“

6        Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)      ,mednarodna zaščita‘ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (e) in (g);

[…]

(f)      ,oseba, upravičena do subsidiarne zaščite‘ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za begunca, a je bilo v zvezi z njim/njo izkazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva v državo prejšnjega običajnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2) ne uporablja in ki ne more ali zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države;

(g)      ,status subsidiarne zaščite‘ pomeni priznanje državljana tretje države ali osebe brez državljanstva kot osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, s strani države članice;

(h)      ,prošnja za mednarodno zaščito‘ pomeni prošnjo državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito s strani države članice, ki se lahko razume kot prošnj[a] za status begunca ali subsidiarne zaščite in ki ne zahteva izrecno druge vrste zaščite izven področja uporabe te direktive, za katero se lahko zaprosi posebej;

[…]“

7        Člen 3 navedene direktive določa:

„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za opredelitev vsebine mednarodne zaščite, v kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.“

8        Člen 14 te direktive, naslovljen „Preklic, odvzem ali zavrnitev podaljšanja statusa begunca“, določa:

„1.      Pri prošnjah za mednarodno zaščito, ki so vložene po začetku veljavnosti Direktive [Sveta] 2004/83/ES [z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 96)], države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če je ta oseba prenehala biti begunec skladno s členom 11.

2.      Brez poseganja v dolžnost begunca, da skladno s členom 4(1) razkrije vsa ustrezna dejstva in predloži vso ustrezno dokumentacijo, s katero razpolaga, država članica, ki je priznala status begunca, za vsak primer posebej izkaže, da je zadevna oseba prenehala biti begunec ali ni bila nikoli begunec skladno z odstavkom 1 tega člena.

3.      Države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa begunca državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, če po priznanju statusa begunca ugotovijo naslednje:

(a)      da ne bi smel(-a) biti oziroma ne more biti begunec skladno s členom 12;

(b)      da je bilo njegovo(-no) napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z uporabo lažnih dokumentov, odločilnega pomena za priznanje statusa begunca.

4.      Države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa, ki ga je beguncu priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, kadar:

(a)      obstajajo utemeljeni razlogi, da se ga obravnava kot nevarnega za varnost države članice, v kateri se nahaja;

(b)      po pravnomočni obsodbi za izredno hudo kaznivo dejanje predstavlja nevarnost za skupnost te države članice.

5.      V situacijah iz odstavka 4 se lahko države članice odločijo, da beguncu ne priznajo statusa, če takšna odločitev še ni bila sprejeta.

6.      Osebe, za katere se uporabljata odstavka 4 ali 5, uživajo pravice iz členov 3, 4, 16, 22, 31, 32 in 33 Ženevske konvencije ter njim podobne pravice, v kolikor se te osebe nahajajo v zadevni državi članici.“

9        Poglavje V Direktive 2011/95, naslovljeno „Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite“, med drugim vsebuje člen 15 z naslovom „Resna škoda“, ki določa:

„Resna škoda zajema:

(a)      smrtno kazen ali usmrtitev ali

(b)      mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali

(c)      resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.“

10      Člen 16 te direktive določa:

„1.      Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ni več upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih mu/ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita več ni potrebna.

2.      Pri uporabi odstavka 1 države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in nezačasna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo.

3.      Odstavek 1 se ne uporablja za upravičenca do statusa subsidiarne zaščite, ki se lahko sklicuje na nujne razloge, ki izhajajo iz resne škode, povzročene v preteklosti, za to, da noče izkoristiti zaščite države, katere državljan je, oziroma države prejšnjega običajnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva.“

11      Člen 18 navedene direktive določa:

„Države članice priznajo status subsidiarne zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito v skladu s poglavjema II in V.“

12      Člen 19 te direktive, naslovljen „Preklic, odvzem ali zavrnitev podaljšanja statusa subsidiarne zaščite“, določa:

„1.      Pri prošnjah za mednarodno zaščito, ki so vložene po začetku veljavnosti Direktive 2004/83/ES, države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če je ta oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite skladno s členom 16.

2.      Države članice lahko prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki ga je priznal vladni, upravni, sodni ali parasodni organ, če bi bilo tej osebi po priznanju statusa subsidiarne zaščite treba odreči upravičenost do subsidiarne zaščite skladno s členom 17(3).

3.      Države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, če:

(a)      po priznanju statusa subsidiarne zaščite ne bi smel(‑a) biti ali ni upravičen(‑a) do subsidiarne zaščite skladno s členom 17(1) in (2);

(b)      je bilo njegovo(‑no) napačno prikazovanje ali izpuščanje dejstev, vključno z lažnimi dokumenti, odločilnega pomena za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

4.      Brez poseganja v dolžnost državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, da skladno s členom 4(1) razkrije vsa ustrezna dejstva in predloži vso ustrezno dokumentacijo, s katero razpolaga, država članica, ki je priznala status subsidiarne zaščite, za vsak primer posebej izkaže, da je zadevna oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite ali do nje ni upravičena skladno z odstavki 1, 2 in 3 tega člena.“

 Direktiva 2003/109

13      Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 (UL 2011, L 132, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva 2003/109), v členu 4(1a) določa:

„Države članice statusa rezidenta za daljši čas ne podelijo na podlagi mednarodne zaščite, če je bila mednarodna zaščita preklicana, odpravljena ali je bilo njeno podaljšanje zavrnjeno, kakor je določeno v členih 14(3) in 19(3) Direktive 2004/83/ES.“

14      Člen 9(3a) Direktive 2003/109, ki je bil vstavljen z Direktivo 2011/51, določa:

„Države članice lahko status rezidenta za daljši čas državljana tretje države odvzamejo, če je bila mednarodna zaščita preklicana, odpravljena ali je bilo podaljšanje zavrnjeno, kakor je določeno v členih 14(3) in 19(3) Direktive 2004/83/ES, če je bil status rezidenta za daljši čas pridobljen na podlagi mednarodne zaščite.“

 Avstrijsko pravo

15      Člen 8 Bundesgesetz über die Gewährung von Asyl (zvezni zakon o azilu) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: AsylG 2005), določa:

„(1)      Status subsidiarne zaščite se prizna tujcu:

1.      ki je v Avstriji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, če se ta v zvezi s priznanjem statusa imetnika pravice do azila zavrne, ali

2.      ki mu je bil status imetnika pravice do azila preklican, če bi vrnitev, odstranitev ali izgon tujca v njegovo izvorno državo pomenil/a resnično nevarnost kršitve člena 2 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu], člena 3 [te konvencije] ali Protokolov št. 6 ali št. 13 k tej konvenciji ali če bi to zanj kot civilista pomenilo resno grožnjo življenju ali telesni celovitosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

[…]

(6)      Če izvorne države prosilca za azil ni mogoče ugotoviti, je treba prošnjo za mednarodno zaščito glede statusa subsidiarne zaščite zavrniti. V tem primeru je treba izdati odločbo o vrnitvi, če to na podlagi člena 9(1) in (2) [zakona o postopku pred zveznim uradom za priseljevanje in azil] ni nedopustno.

[…]“

16      Člen 9 AsylG 2005 določa:

„(1)      Status subsidiarne zaščite se tujcu prekliče po uradni dolžnosti, če:

1.      pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite (člen 8(1)) niso ali niso več izpolnjeni;

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

17      M. Bilali, ki se predstavlja kot oseba brez državljanstva, je 27. oktobra 2009 v Avstriji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Bundesasylamt (zvezni urad na področju azila, Avstrija) je to prošnjo 15. marca 2010 zavrnil. Asylgerichtshof (sodišče na področju azila, Avstrija) je 8. aprila 2010 tožbi proti tej zavrnilni odločbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

18      Zvezni urad na področju azila je z odločbo z dne 27. oktobra 2010 zavrnil prošnjo M. Bilalija za azil, hkrati pa mu je priznal status subsidiarne zaščite ter navedel, da istovetnost M. Bilalija ni bila ugotovljena in da je ta verjetno alžirski državljan. Status subsidiarne zaščite mu je bil priznan zato, ker bi lahko bil M. Bilali v Alžiriji zaradi visoke stopnje brezposelnosti, pomanjkljive infrastrukture ter neprestane negotovosti v primeru vrnitve v to državo izpostavljen nečloveškemu ravnanju v smislu člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).

19      M. Bilali je zoper odločbo o zavrnitvi njegove prošnje za azil vložil tožbo pri Asylgerichtshof (sodišče na področju azila). Odločba o priznanju subsidiarne zaščite pa je postala pravnomočna.

20      Asylgerichtshof (sodišče na področju azila) je s sodbo z dne 16. julija 2012 odpravilo odločbo o zavrnitvi prošnje za azil tožeče stranke, pri čemer je med drugim navedlo, da glede njenega državljanstva obstajajo le domneve.

21      Zvezni urad na področju azila je z odločbo z dne 24. oktobra 2012 ponovno zavrnil prošnjo za azil, ki jo je vložil M. Bilali. Poleg tega je bil status subsidiarne zaščite, ki mu je bil priznan 27. oktobra 2010, po uradni dolžnosti preklican, dovoljenje za začasno prebivanje, ki mu je bilo izdano na podlagi navedenega statusa, pa mu je bilo odvzeto. Navedeni urad je tudi zavrnil prošnjo za priznanje statusa subsidiarne zaščite, ker naj bi bil M. Bilali maroški državljan, ter sprejel odločbo o njegovi vrnitvi, v kateri je bil kot namembna država določen Maroko.

22      Zvezni urad na področju azila je ugotovil, da pogoji za priznanje subsidiarne zaščite nikoli niso bili izpolnjeni. Iz odgovora, ki ga je posredovala služba, pristojna za dokumentacijo o državah izvora, je razvidno, da je bila domneva o tem, da je Alžirija država izvora M. Bilalija, napačna in da naj bi bil slednji upravičen tako do maroškega kot do mavretanskega državljanstva.

23      S sodbo z dne 21. januarja 2016 je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) delno zavrnilo tožbo M. Bilalija zoper odločbo z dne 24. oktobra 2012, zlasti v delu, ki se je nanašal na določbe te odločbe o preklicu njegovega statusa subsidiarne zaščite. Odpravilo pa je določbe navedene odločbe, s katerimi je bila tožeči stranki naložena vrnitev v Maroko.

24      Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) je zlasti v zvezi z državljanstvom M. Bilalija ugotovilo, da ima ta dvojno državljanstvo, in sicer maroško in mavretansko, in da je večkrat navedel, da njegova družina izvira iz Maroka. Status subsidiarne zaščite pa mu je bil priznan ob upoštevanju dejstva, da prihaja iz Alžirije, tako da je po mnenju tega sodišča pravilno, da je bil status subsidiarne zaščite preklican v skladu s členom 9(1) AsylG 2005 v povezavi s členom 8(1) tega zakona. Poleg tega je navedeno sodišče menilo, da je bil odvzem dovoljenja za začasno prebivanje posledica preklica statusa subsidiarne zaščite. Menilo je tudi, da ni bilo ugotovljeno, da bi bil M. Bilali v Maroku izpostavljen nevarnostim za življenje in telesno celovitost v takem obsegu, da bi bila odstranitev v nasprotju s členom 3 EKČP.

25      M. Bilali je zoper to sodbo vložil revizijo pri predložitvenem sodišču.

26      To sodišče najprej poudarja, da je bil status subsidiarne zaščite z odločbo zveznega urada na področju azila z dne 27. oktobra 2010 M. Bilaliju priznan, ker naj bi bil alžirski državljan. Pojasnjuje, da je ta odločba postala pravnomočna, z odločbo z dne 24. oktobra 2012 pa je ta urad status subsidiarne zaščite, ki je bil priznan M. Bilaliju, preklical zaradi dejstev, ki so prišla na dan med poizvedovanji po priznanju statusa. Po navedbah predložitvenega sodišča nič ne kaže na to, da bi bilo zamudo pri zbiranju informacij mogoče pripisati M. Bilaliju. Nasprotno, slednji je večkrat opozoril na to, da nima alžirskega državljanstva in da je oseba brez državljanstva. Predložitveno sodišče poudarja tudi, da iz sodbe, ki se pred njim izpodbija, ni razvidno, da bi se „pravno upoštevne okoliščine“ spremenile po priznanju statusa subsidiarne zaščite M. Bilaliju.

27      V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da se je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) oprlo na člen 9(1), točka 1, AsylG 2005, v skladu s katerim je treba status subsidiarne zaščite, ki je priznan tujcu, preklicati po uradni dolžnosti, če pogoji za njegovo priznanje niso ali niso več izpolnjeni. Po navedbah predložitvenega sodišča se v zadevi, ki jo obravnava, uporabi prva možnost iz te določbe, in sicer ta, da pogoji za priznanje v času sprejetja zadevne odločbe niso bili izpolnjeni. To sodišče navaja, da se s to določbo, kadar namerava pristojni organ ta status po uradni dolžnosti preklicati na podlagi prve možnosti, ne razlikuje glede tega, ali pogoji za priznanje niso bili izpolnjeni zato, ker prosilec ni bil upravičen do zaščite, ali zato, ker zaščite ni potreboval. Navedena določba naj tudi ne bi vsebovala omejitve, v skladu s katero bi se lahko pravnomočna odločba odpravila le zaradi pridobitev statusa na goljufiv način. Tako naj bi tudi zgolj napaka organa spadala na področje uporabe te določbe.

28      Vendar to sodišče tudi opozarja, da se člen 19(3)(b) Direktive 2011/95 ne nanaša na preklic statusa subsidiarne zaščite zgolj zato, ker so organi pridobili nove informacije. Iz tega bi lahko izhajalo, da tega statusa v primeru nespremenjenih dejanskih okoliščin kljub zmoti organa o obstoju enega od dejanskih elementov, ki utemeljujejo priznanje statusa, ni mogoče preklicati, kadar upravičenec ni odgovoren za nobeno od ravnanj iz navedene določbe.

29      Vendar to sodišče ugotavlja, da člen 19(1) Direktive 2011/95 določa, da države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, če je zadevna oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite v skladu s členom 16 te direktive, to je, kadar prenehajo okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status subsidiarne zaščite. Po mnenju predložitvenega sodišča je to besedilo mogoče razumeti tako, da gre za okoliščine, ki so bile znane v času priznanja statusa, tako da bi tudi sprememba seznanjenosti pristojnega organa vodila do prenehanja statusa subsidiarne zaščite.

30      V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali določbe prava Unije, predvsem člen 19(3) Direktive 2011/95 […], nasprotujejo nacionalni določbi države članice, ki se nanaša na možnost preklica statusa subsidiarne zaščite, v skladu s katero se lahko status subsidiarne zaščite prekliče, ne da bi se spremenile dejanske okoliščine, pomembne za priznanje, in sicer le zaradi tega, ker se je spremenila raven seznanjenosti organa s temi okoliščinami, pri čemer za priznanje statusa subsidiarne zaščite nista bila odločilnega pomena niti napačno prikazovanje niti izpuščanje dejstev s strani državljana tretje države ali osebe brez državljanstva?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

31      Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19 Direktive 2011/95 razlagati tako, da nasprotuje temu, da država članica prekliče status subsidiarne zaščite, če je ta status priznala, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo priznanje, na podlagi dejstev, ki so se kasneje izkazala za napačna, in čeprav zadevni osebi v zvezi s tem ni mogoče očitati zavajanja te države članice.

32      Uvodoma je treba poudariti, da je bila v zadevi iz postopka v glavni stvari odločba, s katero je bil preklican status subsidiarne zaščite, izdana 24. oktobra 2012, medtem ko se je rok za prenos člena 19 Direktive 2011/95 v skladu s členom 39 navedene direktive iztekel 21. decembra 2013.

33      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa velja za vprašanja, ki jih v zvezi z razlago prava Unije postavijo nacionalna sodišča, domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe nacionalnega sodišča, le če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 28. marca 2019, Idi, C‑101/18, EU:C:2019:267, točka 28 in navedena sodna praksa).

34      V obravnavani zadevi pa predložitveno sodišče odloča o reviziji zoper sodbo Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišč) z dne 21. januarja 2016, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo o preklicu statusa subsidiarne zaščite z dne 24. oktobra 2012. V teh okoliščinah ni očitno, da razlaga člena 19 Direktive 2011/95 nima nobene zveze s sporom, ki poteka pred predložitvenim sodiščem.

35      Glede na to pojasnilo je treba na prvem mestu poudariti, da je namen Direktive 2011/95, ki je bila sprejeta zlasti na podlagi člena 78(2)(b) PDEU, med drugim vzpostaviti enoten sistem subsidiarne zaščite (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Alheto, C‑585/16, EU:C:2018:584, točka 88). Poleg tega je iz uvodne izjave 12 navedene direktive razvidno, da je eden od njenih glavnih ciljev zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito (sodbi z dne 13. septembra 2018, Ahmed, C‑369/17, EU:C:2018:713, točka 37, in z dne 14. maja 2019, M in drugi (Preklic statusa begunca), C‑391/16, C‑77/17 in C‑78/17, EU:C:2019:403, točka 79).

36      V zvezi s tem iz člena 18 Direktive 2011/95 v povezavi z opredelitvijo pojmov „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“, iz člena 2(f) te direktive in „status subsidiarne zaščite“ iz člena 2(g) navedene direktive izhaja, da je treba status subsidiarne zaščite iz te direktive načeloma priznati državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, za katero obstaja utemeljeno tveganje, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo ali v državo običajnega prebivališča utrpela resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 47).

37      Vendar pa Direktiva 2011/95 ne določa priznanja statusa subsidiarne zaščite državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, ki niso navedeni v prejšnji točki te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Ahmedbekova, C‑652/16, EU:C:2018:801, točka 48).

38      Iz predložitvene odločbe izhaja, da je avstrijski pristojni organ, ki je obravnaval prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložil revident iz postopka v glavni stvari, storil napako pri določitvi domnevnega državljanstva. Iz navedene odločbe izhaja tudi, da ta nikoli ni bil izpostavljen utemeljenemu tveganju, da v primeru vrnitve v izvorno državo ali državo običajnega prebivališča utrpi resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive.

39      Čeprav člen 3 navedene direktive državam članicam dovoljuje, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, pa predložitveno sodišče ni navedlo nobenega takega nacionalnega predpisa.

40      Člen 19 Direktive 2011/95 pa določa primere, v katerih države članice lahko oziroma morajo preklicati, odvzeti ali zavrniti podaljšanje statusa subsidiarne zaščite.

41      V zvezi s tem je treba na drugem mestu navesti, da člen 19(3)(b) te direktive – kot navaja predložitveno sodišče – izgubo statusa subsidiarne zaščite določa samo za primer, da je zadevna oseba napačno prikazovala ali izpuščala dejstva, ki so bila odločilnega pomena za priznanje takega statusa. Poleg tega nobena druga določba te direktive izrecno ne določa, da se ta status mora odvzeti ali da se lahko odvzame, če je bila zadevna odločba o priznanju statusa – tako kot v zadevi iz postopka v glavni stvari – sprejeta na podlagi napačnih informacij, ne da bi zadevna oseba napačno prikazovala ali izpuščala dejstva.

42      Vendar je treba na tretjem mestu ugotoviti, da člen 19 Direktive 2011/95 tudi izrecno ne izključuje, da se status subsidiarne zaščite ne more izgubiti, če država članica gostiteljica ugotovi, da je ta status priznala na podlagi napačnih informacij, za katere ni odgovorna zadevna oseba.

43      Zato je treba preučiti, ali se tudi ob upoštevanju namena in splošne sistematike Direktive 2011/95 za tak položaj uporabi eden od drugih razlogov za izgubo statusa subsidiarne zaščite, ki so navedeni v členu 19 Direktive 2011/95.

44      V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je Sodišče že odločilo, da bi bilo v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2011/95, če bi se statusa, ki ju ta direktiva določa, priznavala državljanom tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze z logiko mednarodne zaščite (glej v tem smislu sodbo z dne 18. decembra 2014, M’Bodj, C‑542/13, EU:C:2014:2452, točka 44). Položaj osebe, ki ji je bil priznan status subsidiarne zaščite na podlagi napačnih podatkov, ne da bi kadar koli izpolnjevala pogoje za njegovo priznanje, nima nobene zveze z logiko mednarodne zaščite.

45      Zato je izguba statusa subsidiarne zaščite v takih okoliščinah v skladu z namenom in splošno sistematiko Direktive 2011/95, in zlasti s členom 18 te direktive, ki priznanje statusa subsidiarne zaščite določa le za osebe, ki izpolnjujejo navedene pogoje. Če zadevna država članica ni mogla zakonito priznati tega statusa, ima še toliko bolj dolžnost, da ga, ko se njena napaka odkrije, odvzame (glej po analogiji sodbo z dne 24. junija 2015, H. T., C‑373/13, EU:C:2015:413, točka 49).

46      Drugič, poudariti je treba, da člen 19(1) Direktive 2011/95 določa, da pri prošnjah za mednarodno zaščito, ki so – tako kot v zadevi iz postopka v glavni stvari – vložene po začetku veljavnosti Direktive 2004/83, države članice prekličejo, odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje statusa subsidiarne zaščite državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, če je ta oseba prenehala biti upravičena do subsidiarne zaščite v skladu s členom 16 Direktive 2011/95.

47      V skladu s tem členom 16(1) državljan tretje države ali oseba brez državljanstva načeloma ni več upravičena do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita več ni potrebna. V skladu z odstavkom 2 navedenega člena mora biti takšna sprememba okoliščin dovolj pomembna in dokončna, da zadevni osebi ne grozi več utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive.

48      Torej je iz samega besedila člena 19(1) Direktive 2011/95 razvidno, da med spremembo okoliščin iz člena 16 te direktive in nemožnostjo, da bi zadevna oseba obdržala status subsidiarne zaščite, obstaja vzročna zveza, saj se njen prvotni strah, da bo utrpela resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive, ne zdi več utemeljen (glej po analogiji sodbo z dne 2. marca 2010, Salahadin Abdulla in drugi, C‑175/08, C‑176/08, C‑178/08 in C‑179/08, EU:C:2010:105, točka 66).

49      Čeprav takšna sprememba na splošno izhaja iz tega, da so se dejanske okoliščine v tretji državi spremenile in da so bili s tem odpravljeni vzroki, zaradi katerih je bil priznan status subsidiarne zaščite, pa na eni strani člen 16 Direktive 2011/95 izrecno ne določa, da je njegovo področje uporabe omejeno na take primere, na drugi strani pa lahko sprememba ravni seznanjenosti države članice gostiteljice z osebnimi okoliščinami zadevne osebe na enak način privede do tega, da se ob upoštevanju novih informacij, ki jih ima ta država članica, prvotni strah te osebe, da bo utrpela resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive, ne zdi več utemeljen.

50      Vendar to velja, samo če nove informacije, ki jih ima na voljo država članica gostiteljica, pomenijo dovolj pomembno in dokončno spremembo njene seznanjenosti glede tega, ali zadevna oseba izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

51      Tako ob upoštevanju splošne sistematike in namena Direktive 2011/95 iz člena 16 v povezavi s členom 19(1) navedene uredbe izhaja, da če ima država članica gostiteljica nove informacije, ki v nasprotju z njeno prvotno oceno položaja državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki mu je priznala subsidiarno zaščito na podlagi napačnih informacij, kažejo, da ta nikoli ni bil izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo v smislu člena 15 navedene direktive, mora ta država članica na podlagi tega ugotoviti, da so se okoliščine, zaradi katerih je bil priznan status subsidiarne zaščite, tako spremenile, da ohranitev tega statusa ni več upravičena.

52      V zvezi s tem okoliščina, da napake države članice gostiteljice pri priznanju takega statusa ni mogoče pripisati zadevni osebi, ne more spremeniti ugotovitve, da ta oseba dejansko nikoli ni bila „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ v smislu člena 2(f) Direktive 2011/95 in torej nikoli ni izpolnjevala pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite v smislu člena 2(g) navedene direktive.

53      Na četrtem mestu je treba poudariti, da tako razlago potrjuje razumevanje Direktive 2011/95 ob upoštevanju Ženevske konvencije.

54      V zvezi s tem iz člena 78(1) PDEU izhaja, da mora biti skupna politika, ki jo Unija oblikuje na področju azila, subsidiarne zaščite in začasne zaščite, v skladu z Ženevsko konvencijo (sodba z dne 13. septembra 2018, Ahmed, C‑369/17, EU:C:2018:713, točka 37). Poleg tega iz uvodne izjave 3 Direktive 2011/95 izhaja, da je želel zakonodajalec Unije po zgledu sklepov Evropskega sveta iz Tampereja zagotoviti, da evropski azilni sistem, ki ga sooblikuje ta direktiva, temelji na popolni in vključujoči uporabi Ženevske konvencije (sodba z dne 1. marca 2016, Alo in Osso, C‑443/14 in C‑444/14, EU:C:2016:127, točka 30).

55      Te ugotovitve so načeloma upoštevne samo glede pogojev za priznanje statusa begunca in vsebine tega statusa, ker se ureditev, določena z Ženevsko konvencijo, nanaša samo na begunce, in ne na upravičence do statusa subsidiarne zaščite. Vendar je v uvodnih izjavah 8, 9 in 39 Direktive 2011/95 navedeno, da je želel zakonodajalec Unije kot odziv na poziv Stockholmskega programa vzpostaviti enoten status vseh oseb, upravičenih do mednarodne zaščite, in se je zato odločil upravičencem do statusa subsidiarne zaščite priznati enake pravice in ugodnosti, kot jih imajo upravičenci do statusa begunca, razen odstopanj, ki so nujno potrebna in objektivno upravičena (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2016, Alo in Osso, C‑443/14 in C‑444/14, EU:C:2016:127, točki 31 in 32).

56      Poleg tega je treba opozoriti, da se je zakonodajalec Unije pri opredelitvi razlogov za izgubo statusa subsidiarne zaščite zgledoval po pravilih, ki se uporabljajo za begunce. Besedilo in struktura člena 19 Direktive 2011/95, ki se nanaša na izgubo statusa subsidiarne zaščite, sta namreč podobna členu 14 navedene direktive, ki se nanaša na izgubo statusa begunca, ki pa se sam zgleduje po členu 1(C) Ženevske konvencije.

57      Iz tega izhaja, da je treba zahteve, ki izhajajo iz Ženevske konvencije, upoštevati pri razlagi člena 19 Direktive 2011/95. V okviru tega so dokumenti, ki jih izda Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), glede na vlogo, ki jo ima UNHCR v skladu z Ženevsko konvencijo, posebej upoštevni (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 2013, Halaf, C‑528/11, EU:C:2013:342, točka 44).

58      Čeprav nobena določba navedene konvencije izrecno ne določa izgube statusa begunca, če se pozneje izkaže, da tak status nikoli ne bi smel biti priznan, pa UNHCR vendarle meni, da je treba odločbo o priznanju statusa begunca v takem primeru načeloma odpraviti (priročnik o postopkih in merilih za določitev statusa begunca z vidika Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 in njenega Protokola iz leta 1967, 1992, točka 117).

59      Na petem mestu je treba dodati, da izguba statusa subsidiarne zaščite na podlagi člena 19(1) Direktive 2011/95 ne pomeni sprejetja stališča glede ločenega vprašanja, ali ta oseba izgubi vsako pravico do prebivanja v zadevni državi članici in jo je mogoče izgnati v državo izvora (glej po analogiji sodbo z dne 9. novembra 2010, B in D, C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661, točka 110).

60      V zvezi s tem je treba zlasti navesti, prvič, da drugače kot pri izgubi statusa subsidiarne zaščite na podlagi člena 19(3)(b) Direktive 2011/95 izguba tega statusa na podlagi člena 19(1) te direktive ne spada med primere, v katerih morajo države članice v skladu s členom 4(1a) Direktive 2003/109 zavrniti podelitev statusa rezidenta za daljši čas upravičencu do mednarodne zaščite, niti med primere, v katerih lahko države članice na podlagi člena 9(3a) Direktive 2003/109 navedenim upravičencem odvzamejo status rezidenta za daljši čas.

61      Drugič, iz zadnjega dela člena 2(h) Direktive 2011/95 izhaja, da ta ne nasprotuje temu, da oseba zaprosi za „drug[o] vrst[o] zaščite“ zunaj področja uporabe te direktive. Ta direktiva torej dopušča, da lahko države članice gostiteljice v skladu z nacionalnim pravom odobrijo nacionalno zaščito, ki vključuje pravico, da lahko osebe, ki niso upravičene do subsidiarne zaščite, prebivajo na ozemlju zadevne države članice. Priznanje takega statusa nacionalne zaščite s strani države članice pa ne spada na področje uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2010, B in D, C‑57/09 in C‑101/09, EU:C:2010:661, točke od 116 do 118).

62      Dodati je še treba, da mora država članica pri presoji, ki jo mora opraviti v postopkih, omenjenih v točkah 60 in 61 te sodbe, spoštovati zlasti temeljno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zadevne osebe, ki je v okviru njunih posameznih področij uporabe zagotovljena s členom 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členom 8 EKČP.

63      V zvezi s tem je upoštevna okoliščina to, da drugače kot v primeru iz člena 19(3) Direktive 2011/95 oseba, katere status subsidiarne zaščite je bil preklican na podlagi člena 19(1) navedene direktive v povezavi s členom 16 iste direktive, ni namerno zavajala pristojnega nacionalnega organa ob priznanju tega statusa.

64      Poleg tega je iz točk 60 in 63 te sodbe razvidno, da razlaga člena 19(1) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 16 te direktive iz točke 51 te sodbe ne posega v polni učinek člena 19(3)(b) Direktive 2011/95.

65      Iz zgoraj navedenega sledi, da je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 16 te direktive razlagati tako, da mora država članica preklicati status subsidiarne zaščite, če je ta status priznala, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo priznanje, na podlagi dejstev, ki so se kasneje izkazala za napačna, in čeprav zadevni osebi v zvezi s tem ni mogoče očitati zavajanja te države.

 Stroški

66      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 19(1) Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite v povezavi s členom 16 te direktive je treba razlagati tako, da mora država članica preklicati status subsidiarne zaščite, če je ta status priznala, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo priznanje, na podlagi dejstev, ki so se kasneje izkazala za napačna, in čeprav zadevni osebi v zvezi s tem ni mogoče očitati zavajanja te države članice.

Podpisi


*      Jezik postopka: nemščina.