SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(sodnik posameznik)

z dne 4. junija 2013

Zadeva F‑119/11

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Člen 34(1) Poslovnika – Tožba, vložena po telefaksu v roku za tožbo in podpisana z žigom ali na kak drug način reprodukcije podpisa odvetnika – Prepozna tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero L. Marcuccio Sodišču za uslužbence zlasti predlaga, naj ugotovi neobstoj sklepa Evropske komisije o zavrnitvi njegove zahteve z dne 6. septembre 2010 ali ga razglasi za ničnega, in sklepa o zavrnitvi njegove pritožbe z dne 20. marca 2011, naj ugotovi nekatera dejstva, ki so nastala 14., 16. in 19. marca 2002, ugotovi, da so nezakonita, Komisiji odredi nekatera dejanja in naj mu povrne utrpelo škodo. Preden je bila tožba vložena po pošti, je bil po telefaksu z dne 11. novembra 2011 poslan dokument, predstavljen kot prepis izvirnika tožbe.

Odločitev:      Tožba se zavrže kot deloma očitno nedopustna in deloma kot očitno neutemeljena. L. Marcuccio nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.

Povzetek

1.      Uradniki – Akti uprave – Domneva veljavnosti – Neobstoječi akt – Pojem – Odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka uradnika – Izključitev iz tega pojma

(člen 288 PDEU)

2.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Lastnoročni podpis odvetnika – Bistveno pravilo, ki ga je treba dosledno uporabljati – Neobstoj – Nedopustnost

(Statut Sodišča, členi 19, tretji odstavek, 21, prvi odstavek, in 32, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(1); Poslovnik Sodišča za uslužbence, členi 34(1), prvi pododstavek, 35(1)(b) in 51(3) in (4); Kadrovski predpisi, člen 91(3))

1.      Akti institucij Unije načeloma uživajo domnevo zakonitosti in imajo zato pravne učinke, dokler niso razveljavljeni ali umaknjeni, tudi če vsebujejo nepravilnosti. Vendar je treba kot izjemo od tega načela za akte, v katerih so tako hude in očitne nepravilnosti, da jih pravni red Unije ne more dopustiti, šteti, da nimajo nobenega pravnega učinka. Resnost posledic, ki se navezujejo na ugotovitev neobstoja akta institucij Unije, terja, da je taka ugotovitev zaradi pravne varnosti mogoča le v zelo izjemnih primerih.

Nikakor med te izjemne primere ne spadajo poseg v nedotakljivost stanovanja in v pravico do spoštovanja zasebnega življenja ter kršitev obveznosti obrazložitve, uveljavljani zoper sklep Komisije, s katerim je bil implicitno zavrnjen njegov odškodninski zahtevek za povračilo škode, ki naj bi nastala z vdorom uslužbencev Komisije v njegovo službeno stanovanje, ker, prvič, Komisija s tem, da ni odgovorila na zahtevek tega uradnika v štirimesečnem roku, ni posegla v nedotakljivost njegovega stanovanja niti v njegovo zasebno življenje, in ker, drugič, sklepa o zavrnitvi tega zahtevka ni mogoče obravnavati kot neobstoječega zgolj zato, ker ni obrazložen, saj ta neobstoj obrazložitve ne vpliva na zakonitost takega sklepa, katerega edini učinek je, da tožeča stranka lahko pri Sodišču za uslužbence vloži odškodninski zahtevek.

(Glej točki 25 in 28.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 24. november 2010, Marcuccio proti Komisiji, T‑9/09 P, točka 37 in navedena sodna praksa.

2.      Iz členov 19, tretji odstavek, in 21, prvi odstavek Statuta Sodišča, ki se za postopek pred Sodiščem za uslužbence uporabljata na podlagi člena 7(1) Priloge I k temu statutu, izhaja, da mora tožečo stranko zastopati oseba, ki je za to upravičena, in da je mogoče tožbo pri sodišču Unije veljavno vložiti le, če jo podpiše ta oseba.

Iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča in zlasti iz uporabe izraza „zastopati“ izhaja, da „stranka“ v smislu te določbe ne glede na svoj status ne more sama nastopati pred sodišči Unije, ampak mora uporabiti storitve tretje osebe, ki mora biti upravičena do zastopanja pred sodišči držav članic ali držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Druge določbe Statuta Sodišča, kot sta člena 21, prvi odstavek, in 32 tega statuta, potrjujejo, da stranka in njen zastopnik ne moreta biti ena in ista oseba. Te določbe Statuta Sodišča so za Sodišče za uslužbence povzete zlasti v členih 34(1), prvi odstavek, 35(1)(b) in 51(3) in (4) Poslovnika. Niti v Statutu Sodišča niti v Poslovniku Sodišča za uslužbence pa ni določenih nobenih odstopanj ali izjem od te obveznosti.

Zahteva po lastnoročnem podpisu v smislu člena 34(1), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča za uslužbence zaradi pravne varnosti skuša doseči zagotovitev izvirnosti vloge in izključitev tveganja, da ta v resnici ni delo avtorja, pooblaščenega za ta namen. Zato je treba to zahtevo obravnavati kot bistveno pravilo obličnosti in ga strogo uporabljati, tako da njegovo nespoštovanje povzroči nedopustnost tožbe. V zvezi z žigom z vgraviranim podpisom odvetnika, ki ga je pooblastila tožeča stranka, odtisnjenim na vlogi, s katero se postopek začne, ali z drugim načinom reprodukcije njegovega podpisa je treba ugotoviti, da ta posredni in mehanski način „podpisovanja“ sam zase ne omogoča ugotovitve, da je bil res odvetnik tisti, ki je podpisal zadevni procesni akt.

(Glej točke od 30 do 32, 35 in 36.)

Napotitev na:

Sodišče: 5. december 1996, Lopes proti Sodišču, C‑174/96 P, točka 8 in navedena sodna praksa;

Sodišče prve stopnje: 23. maj 2007, Parlament proti Eistrup, T‑223/06 P, točki 51 in 52.