SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 7. maja 2019(*)
„Znamka Evropske unije – Prijava besedne znamke Evropske unije vita – Absolutni razlogi za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Opisnost – Pojem lastnosti – Ime barve – Člen 7(1)(b) in (c) Uredbe (EU) 2017/1001“
V zadevi T‑423/18,
Fissler GmbH s sedežem v Idar-Obersteinu (Nemčija), ki jo zastopata G. Hasselblatt in K. Middelhoff, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata W. Schramek in D. Walicka, agenta,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 28. marca 2018 (zadeva R 1326/2017‑5) v zvezi z zahtevo za registracijo besednega znaka vita kot znamke Evropske unije,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in G. De Baere, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. julija 2018,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 24. septembra 2018,
na podlagi predodelitve zadeve novemu sodniku poročevalcu, razporejenemu v osmi senat,
na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Fissler GmbH, je 27. septembra 2016 pri Evropskem uradu za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila prijavljena registracija pod številko 15857188, je besedni znak vita.
3 Proizvodi, za katere je bila vložena prijava za registracijo, spadajo v razrede 7, 11 in 21 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsakega izmed teh razredov ustrezajo tem opisom:
– razred 7: „Električni mešalniki [kuhinjski roboti]; nadomestni deli in oprema za zgoraj navedene proizvode“;
– razred 11: „Posode za kuhanje pod tlakom, električne; nadomestni deli in oprema za zgoraj navedene proizvode“;
– razred 21: „Posoda za kuhanje in shranjevalna posoda; kuharski pripomočki; lonci pod pritiskom, neelektrični; nadomestni deli in oprema za zgoraj navedene proizvode“.
4 Preizkuševalec je z odločbo z dne 28. aprila 2017 zavrnil registracijo znamke, prijavljene za navedene proizvode, z obrazložitvijo, da je opisna in brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 7(1)(b) in (c) Uredbe 2017/1001).
5 Tožeča stranka je 20. junija 2017 zoper odločbo preizkuševalca pri EUIPO vložila pritožbo na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 (postali členi od 66 do 71 Uredbe 2017/1001).
6 Peti odbor EUIPO za pritožbe je z odločbo z dne 28. marca 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil. Na prvem mestu je v zvezi z upoštevno javnostjo menil, da so zadevni proizvodi namenjeni predvsem širši, delno pa tudi specializirani javnosti, na primer kuharjem, zato se stopnja pozornosti spreminja od povprečne do visoke. K temu je še dodal, da je prijavljena znamka izraz iz švedščine, zato se je treba opreti na švedsko govorečo javnost v Evropski uniji.
7 Na drugem mestu je odbor za pritožbe v zvezi z opisnostjo prijavljene znamke najprej navedel, da je znak vita določna in množinska oblika besede „vit“, ki po švedsko pomeni „bel“. Nato je menil, da za uporabo člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 ni odločilen odgovor na vprašanje, ali so ti proizvodi običajno bele barve, ampak zadostuje ugotovitev, da ti proizvodi lahko obstajajo v beli barvi in da bi bil lahko znak zanje opisen. Potem ko je poudaril, da bela barva sicer ni najobičajnejša, je pa vsaj dokaj pogosta za „elektronske in neelektronske“ (torej električne in neelektrične) posode za kuhanje, pa tudi za druge gospodinjske pripomočke, je menil, da to kaže na dejstvo, da bo povprečni potrošnik zadevne proizvode povezoval z belo barvo in bo torej prijavljeno znamko štel za opisno. K temu je odbor za pritožbe še dodal, da se za nekatere kuhinjske pripomočke in gospodinjske aparate v angleščini („white goods“) in švedščini („vitvaror“) pogosto uporablja izraz „bela tehnika“. Na podlagi odlomka s spletnega mesta, ki je bilo dostopno na internetnem naslovu http://www.vitvara.n.nu/vad-ar-vitvaror, je izpeljal, da je mogoče nekatere od zadevnih proizvodov, na primer električne kuhinjske robote ali električne posode za kuhanje pod tlakom, skupaj označiti z izrazom „bela tehnika“. Ob tem je še pojasnil, da naj bi – tudi če to ne bi bilo mogoče, ker se kot „bela tehnika“ obravnavajo predvsem veliki gospodinjski aparati, kot so pralni in pomivalni stroji – navedeno jasno kazalo, da se bela barva na splošno povezuje z gospodinjskimi pripomočki. Nazadnje je na podlagi tega ugotovil, da je prijavljena znamka povsem opisna.
8 Na tretjem mestu, kar zadeva neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke, je odbor za pritožbe menil, da upoštevna javnost to znamko razume kot preprosto objektivno sporočilo v smislu, da so zadevni proizvodi proizvodi, ki so na voljo v beli barvi. Na podlagi tega je menil, da je navedena znamka povsem opisna in zato nima nobenega razlikovalnega učinka. Po njegovem mnenju lahko vsak proizvajalec kuhinjskih robotov in kuharskih pripomočkov svoje proizvode izdeluje v beli barvi, zato s to znamko proizvodov tožeče stranke ni mogoče razlikovati od proizvodov drugih podjetij. Poleg tega je odbor za pritožbe zavrnil sklicevanje tožeče stranke na druge registrirane znamke, ki so prav tako sestavljene zgolj iz barv.
Predlogi strank
9 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– plačilo stroškov naloži EUIPO.
10 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– plačilo stroškov naloži tožeči stranki.
Pravo
11 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 in kršitev člena 7(1)(b) te uredbe. V bistvu trdi, da prijavljena znamka za zadevne proizvode ni opisna in da ima zanje zahtevani razlikovalni učinek.
Predhodna ugotovitev o opredelitvi upoštevne javnosti
12 Uvodoma je treba opredeliti upoštevno javnost za presojo teh dveh absolutnih razlogov za zavrnitev.
13 Prvič, odbor za pritožbe je v točkah od 13 do 15 izpodbijane odločbe menil, da je povprečni potrošnik zadevnih proizvodov na prvem mestu „splošni potrošnik“, to je širša javnost, delno pa tudi specializirana javnost, kot so kuharji, zato se stopnja pozornosti spreminja od povprečne do visoke. Vendar je k temu dodal, da je iz sodne prakse, v kateri se obravnavajo razlogi za zavrnitev, razvidno, da je treba, če so proizvodi in storitve namenjeni tako povprečnim potrošnikom kot tudi specializirani javnosti, upoštevati javnost z najnižjo stopnjo pozornosti in da se je treba v obravnavani zadevi opreti na stopnjo pozornosti širše javnosti. Nazadnje je še pojasnil, da tudi če bi se z znakom nagovarjala specializirana javnost z višjo stopnjo pozornosti, to še ne pomeni, da bi se zato povečal njegov razlikovalni učinek, saj lahko znak, katerega opisnega pomena povprečni potrošnik ne razume, specializirana javnost nemudoma razume (glej v tem smislu sodbo z dne 11. oktobra 2011, Chestnut Medical Technologies/UUNT (PIPELINE), T‑87/10, neobjavljena, EU:T:2011:582, točki 27 in 28).
14 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da okoliščina, da je upoštevna javnost specializirana, ne vpliva odločilno na pravna merila, ki se uporabljajo pri presoji razlikovalnega učinka znaka. Čeprav je res, da je pozornost specializirane javnosti po definiciji večja kot pozornost povprečnega potrošnika, to še ne pomeni nujno, da zadošča šibkejši razlikovalni učinek znaka, če je upoštevna javnost specializirana. Načelo, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, da je za presojo, ali ima znamka razlikovalni učinek, treba upoštevati njen celotni vtis, bi namreč lahko bilo omajano, če bi bil prag razlikovalnega učinka znaka na splošno odvisen od stopnje specializiranosti upoštevne javnosti (glej sodbo z dne 12. julija 2012, Smart Technologies/UUNT, C‑311/11 P, EU:C:2012:460, točke od 48 do 50 in navedena sodna praksa). Enako velja za presojo opisnosti znaka.
15 V obravnavani zadevi se je odbor za pritožbe torej upravičeno oprl na to, kako prijavljeno znamko zaznava širša javnost, in ni priznal posebnega vpliva temu, kako jo zaznava specializirana javnost, na primer kuharji.
16 Drugič, odbor za pritožbe je v točki 16 izpodbijane odločbe navedel, da se v skladu s členom 7(2) Uredbe 2017/1001 registracija znaka zavrne, tudi če razlog proti registraciji obstaja le v delu Unije. V zvezi s tem je menil, da je prijavljena znamka izraz, ki izhaja iz švedščine, zato se je treba pri presoji možnosti, da se zavaruje, najprej opreti na švedsko govorečo javnost v Uniji.
17 Ne da bi se v tej fazi izrekali o vprašanju, ali se prijavljena znamka dejansko zaznava kot švedski izraz, v zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da se absolutni razlogi za zavrnitev, ki jih navajata preizkuševalec in odbor za pritožbe, nanašajo na švedščino, zato je upoštevna javnost za njuno presojo švedsko govoreča javnost v Uniji, torej švedski ali finski potrošnik (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2014, Pågen Trademark/UUNT (gifflar), T‑520/12, neobjavljena, EU:T:2014:620, točki 19 in 20).
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001
18 S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka na prvem mestu trdi, da prijavljena znamka, kadar se uporabi samostojno, nima nikakršne izrecno opisne vsebine, zato se ne zdi verjetno, da bi švedski potrošniki besedo „vita“ dejansko razumeli v pomenu „bel“. EUIPO očita, da ni dovolj upošteval dejstva, da se prijavljena znamka ne nanaša na pridevnik „vit“ („bel“) v osnovni obliki, kot je naveden v slovarjih, ampak na samostojno obravnavani izraz „vita“. V švedščini naj se ta izraz namreč ne bi nikoli uporabljal samostojno, ampak vedno v povezavi z za njim stoječim samostalnikom, na katerega se nanaša. Kar zadeva besedo „vita“, uporabljeno samostojno, naj EUIPO ne bi dokazal obstoja ključne vsebine, povezane z nekaterimi lastnostmi zadevnih proizvodov, in naj v zvezi s tem ne bi predložil nobenega dokaza. Samostojno uporabljene besede „vita“ naj torej švedski potrošnik ne bi takoj prepoznal in naj je zato ne bi neposredno povezoval z „belim“ ali „belo“. Poleg tega tožeča stranka trdi, da pomen izraza „vita“ ni jasen in da je potrebna razlaga, saj se lahko ta beseda navezuje na različne okoliščine in ima različne pomene v več jezikih, zlasti „življenje“ ali „način življenja“ v latinščini in italijanščini.
19 Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da tudi v primeru, da se opremo na švedskega potrošnika in kot izhodišče vzamemo načelo, da je izraz „vita“ povezan z barvo, ni točno, da ima navedba barve, to je „bela“, za zadevne proizvode povsem opisen pomen, saj z vidika upoštevne javnosti ne obstaja nobena dovolj neposredna in konkretna povezava med izrazom „vita“ in zadevnimi proizvodi. To naj bi veljajo zlasti za lonce za kuhanje pod tlakom in kozice, ki naj bi se izdelovali skoraj izključno iz nerjavnega jekla v srebrni barvi in za katere naj „bela“ barva ne bi bila običajna. Poleg tega naj zadevnih proizvodov ne bi mogli obravnavati niti kot „belo tehniko“, saj se pod tem izrazom razumejo gospodinjski aparati, kot so hladilniki, zamrzovalniki, pomivalni stroji in sušilni stroji, vendar naj se ne bi uporabljal za lonce za kuhanje pod tlakom, kozice, ponve ali kuhinjske sklede ipd. Upoštevna javnost naj bi torej zadnjenavedeno kategorijo povezovala s proizvodi iz nerjavnega jekla v srebrni barvi, ne da bi pri tem imena barve igrala kakršno koli vlogo. Ker na področju zadevnih proizvodov imena barve ne igrajo nikakršne vloge in ker upoštevna javnost ne povezuje posebnih barv z aparati za kuhanje, naj se ime katere koli barve ne bi zaznavalo kot lastnost teh proizvodov. Torej naj ne bi bilo mogoče upoštevati tega, da lahko zadevni proizvodi obstajajo tudi v beli barvi, saj naj bi bilo upoštevno merilo prej kot to odgovor na vprašanje, ali je mogoče znak uporabiti v ta namen in ali ga je mogoče v zaznavi upoštevne javnosti razumeti kot opisno navedbo ene od lastnosti teh proizvodov.
20 Tako tožeča stranka meni, da povprečni švedski potrošnik ne bo nemudoma in brez pomisleka sklenil, da se izraz „vita“ nanaša na bel kuhinjski pripomoček. Nasprotno, ta potrošnik bi lahko od poimenovanja barve kot take do obarvanja proizvoda prišel šele po večstopenjskem premisleku. Poleg tega naj za tega potrošnika ne bi bilo jasno razvidno, na kateri element proizvoda naj bi se nanašala navedba barve, saj so kozice, ponve, kuhinjski roboti ali kuhinjske sklede običajno sestavljeni iz več elementov ali pa vsaj iz notranjega in zunanjega dela. Ta potrošnik naj torej ne bi brez pomisleka zgolj na podlagi navedbe barve izpeljal, ali zadevni proizvodi vsebujejo elemente bele barve, ali so v celoti obarvani belo oziroma ali je na primer zgolj notranja stran bele barve.
21 Na tretjem mestu tožeča stranka trdi, da sta Splošno sodišče in EUIPO že večkrat ugotovila, da izraz „vita“ nima opisnega pomena za proizvode, na katere se je vsakič nanašal, in da ima torej povprečen razlikovalni učinek, saj ne obstaja povezava ali neposredna zveza s temi proizvodi, kar velja kljub napeljevanju na vitalnost iz besede „vita“ (glej sodbo z dne 14. januarja 2016, The Cookware Company/UUNT – Fissler (VITA+VERDE), T‑535/14, neobjavljena, EU:T:2016:2, točka 40 in navedena sodna praksa).
22 Tožeča stranka zato meni, da samostojno uporabljeni izraz „vita“ za švedskega potrošnika ne pomeni „bel“ ter da poleg tega ta izraz zaradi večpomenskosti in potrebe po razlagi ne vključuje nikakršne ključne opisne vsebine, ki bi se nanašala na eno od za javnost pomembnih lastnosti, povezano s proizvodi, za katere je bila vložena prijava za registracijo. K temu še dodaja, da zgolj dejstvo, da lahko element abstraktno pomeni navedbo neke lastnosti, še ne zadostuje za utemeljitev zahteve po razpoložljivosti v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe 2017/1001.
23 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke in meni, da je prvi tožbeni razlog „brezpredmeten“. V zvezi s tem navaja, da je treba znak preučiti konkretno, to je v povezavi z zadevnimi proizvodi, in da se potrošniki z znamko Evropske unije srečajo v neposredni povezavi s proizvodi, ki jih označuje, na primer ob nakupu ali v oglasnem sporočilu. Po mnenju EUIPO trditev tožeče stranke, da bi bila dodelitev smiselnega pomena prijavljenemu znaku mogoča šele po večstopenjskem premisleku, ni prepričljiva, če so proizvodi beli, pa naj bi bila neutemeljena tudi njena trditev, da švedsko govoreči potrošniki lastnosti proizvodov ne morejo preprosto razbrati iz znaka.
24 EUIPO navaja, da se beseda „vita“, ki se v švedščini uporablja kot pridevnik, ujema z nemško besedo „weiße“ in francosko besedo „blanche“ (oboje „bela“) ter da švedsko govoreča javnost ne potrebuje nikakršnega prevoda. K temu dodaja, da se zaradi dejstva, da se beseda „vita“ uporablja tudi v drugih jezikih, ne spremeni nič, kar zadeva razumevanje maternih govorcev švedščine. EUIPO sicer priznava, da se beseda „vita“ običajno ne uporablja samostojno, vendar hkrati poudarja, da pri konkretni preučitvi, povezani s proizvodi, ni treba, da je znak besedna zveza „beli električni kuhinjski roboti“, ter da upoštevna javnost proizvode zazna in doda v mislih. V zvezi s tem trdi, da upoštevna švedsko govoreča javnost ve, da lahko barva pomeni lastnost v zvezi s proizvodi, in lahko dojame informativno sporočilo, torej da gre za bele proizvode, ne pa za proizvode druge barve, na primer jekleno sive.
25 EUIPO meni, da mu ni treba dokazati, da bi lahko prijavljena znamka označevala eno od lastnosti proizvodov, saj naj se člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 ne bi nanašal na dejansko uporabo znaka. Čeprav ne izpodbija, da obstaja veliko kozic in drugih proizvodov, povezanih s kuhinjo, ki so iz jekla, kljub temu navaja, da se za zadevne proizvode uporabljajo tudi druge barve, med njimi bela, zato naj bel lonec za kuhanje pod tlakom ne bi bil neobičajen ali nenavaden. EUIPO še dodaja, da tudi če bi se bela barva redko uporabljala za gospodinjske aparate, to še ne bi bilo v nasprotju z dejstvom, da gre lahko za glavno lastnost teh proizvodov. V zvezi s tem trdi, da je lahko barva ključno merilo za nakup, lahko pa se obravnava tudi kot bistvena lastnost, hkrati pa nič ne nasprotuje temu, da bi bili navedeni proizvodi v celoti ali večinoma beli.
26 EUIPO trdi, da ni treba, da je lastnost glavni element ali merilo za nakup, in da se v skladu s sodno prakso razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 uporablja ne glede na to, ali znak opisuje bistveno ali stransko lastnost oziroma celo „katero koli lastnost“ označenih proizvodov. Dodaja, da je treba registracijo znaka zavrniti, če vsaj eden od njegovih možnih pomenov označuje lastnost zadevnih proizvodov. Prav to pa po mnenju EUIPO drži v obravnavani zadevi, saj prijavljene znamke ni treba razlagati in ne sproža kompleksnega procesa premišljevanja, saj se beseda „vita“ v švedščini uporablja kot pridevnik, in sicer kot oblika pridevnika „bel“. „Nikakor torej ne razume“, zakaj bi se tak proces premišljevanja sprožil pri zaznavi navedene besede, katere sporočilo je preprosto in ostaja povedno, ne da bi bilo nedoločeno ali nejasno. Nazadnje, zadeve v zvezi s predhodnimi registracijami naj ne bi bile primerljive in naj v obravnavani zadevi ne bi imele zavezujočega učinka.
27 Člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 določa, da se kot blagovne znamke ne registrirajo znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve. V skladu z odstavkom 2 tega člena se odstavek 1 uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije.
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora imeti znak za to, da se zanj uporablja prepoved iz te določbe, dovolj neposredno in konkretno zvezo z zadevnimi proizvodi ali storitvami, tako da zadevni javnosti omogoča, da nemudoma in brez pomisleka prepozna opis zadevnih proizvodov ali storitev ali ene od njihovih lastnosti (sodbe z dne 22. junija 2005, Metso Paper Automation/UUNT (PAPERLAB), T‑19/04, EU:T:2005:247, točka 25; z dne 12. maja 2016, Chung-Yuan Chang/EUIPO – BSH Hausgeräte (AROMA), T‑749/14, neobjavljena, EU:T:2016:286, točka 23, in z dne 25. oktobra 2018, Devin/EUIPO – Haskovo (DEVIN), T‑122/17, EU:T:2018:719, točka 18).
29 Opisnost je zato treba presojati po eni strani glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, in po drugi strani glede na to, kako znamko zaznava upoštevna javnost, ki jo sestavljajo potrošniki teh proizvodov ali storitev (glej v tem smislu sodbe z dne 27. februarja 2002, Ellos/UUNT (ELLOS), T‑219/00, EU:T:2002:44, točka 29; z dne 12. maja 2016, AROMA, T‑749/14, neobjavljena, EU:T:2016:286, točka 24, in z dne 17. januarja 2019, Ecolab USA proti EUIPO (SOLIDPOWER), T‑40/18, neobjavljena, EU:T:2019:18, točka 25).
30 Poleg tega je treba v skladu s členom 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 registracijo znaka zavrniti, če vsaj eden od njegovih možnih pomenov označuje lastnost zadevnih proizvodov ali storitev (sodbi z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P, EU:C:2003:579, točka 32, in z dne 12. maja 2016, AROMA, T‑749/14, neobjavljena, EU:T:2016:286, točka 29).
31 Nazadnje, splošni interes, ki stoji za členom 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, je zagotoviti, da lahko znake, ki opisujejo eno ali več lastnosti proizvodov ali storitev in za katere je bila zahtevana registracija kot znamke, vsi gospodarski subjekti, ki ponujajo take proizvode ali storitve, uporabljajo svobodno (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 37). Ta določba preprečuje, da bi se ti znaki ali podatki z registracijo kot znamka pridržali za eno samo podjetje (sodba z dne 23. oktobra 2003, UUNT/Wrigley, C‑191/01 P, EU:C:2003:579, točka 31) in da bi si podjetje prilastilo uporabo opisnega izraza v škodo drugih podjetij, tudi svojih konkurentov, zaradi česar bi se obseg njihovega besedišča, ki ga imajo na voljo za opis svojih proizvodov, tako izkazal za omejen (sodbe z dne 16. oktobra 2014, Larrañaga Otaña/UUNT (GRAPHENE), T‑458/13, EU:T:2014:891, točka 18; z dne 7. decembra 2017, Colgate-Palmolive/EUIPO (360°), T‑332/16, neobjavljena, EU:T:2017:876, točka 17, in z dne 25. oktobra 2018, DEVIN, T‑122/17, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:719, točka 19).
32 O prvem tožbenem razlogu tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, je treba odločiti v skladu s temi načeli. V ta namen je treba zaporedoma preučiti pomen izraza „vita“ v švedščini ter povezavo med tem pomenom in zadevnimi proizvodi.
Pomen izraza „vita“ v švedščini
33 Tožeča stranka trdi, da izraza „vita“, če se uporabi samostojno, švedski potrošnik nemudoma ne prepozna in ga zato ne poveže neposredno s pomenom „bel“. Poleg tega še navaja, da ima lahko navedeni izraz v več jezikih različne pomene, zlasti „življenje“ ali „način življenja“ v latinščini in italijanščini.
34 Odbor za pritožbe je v točki 20 izpodbijane odločbe izraz „vita“ obravnaval kot določno in množinsko obliko švedske besede „vit“, ki pomeni „bel“.
35 V zvezi s tem sicer drži, da izraz „vita“ ni enak običajni nedoločni obliki besede „vit“, navedeni v švedskih slovarjih, vendar je treba kljub temu šteti, da navedeni izraz za švedsko govorečega potrošnika zato ni nič manj nemudoma prepoznaven v pomenu pridevnika „bel“ v množinski in določni edninski obliki, tudi če je uporabljen samostojno. Zgolj to, da ob izrazu ni samostalnika, še ne more preprečiti tega, da ga bo navedeni potrošnik prepoznal, saj je to pridevnik, ki je enako pogost kot pridevnik, ki pomeni „bel(i)“.
36 Poleg tega sicer drži, da ima lahko izraz „vita“ v več jezikih različne pomene, zlasti „življenje“ ali „način življenja“ v latinščini in italijanščini, vendar to v obravnavani zadevi ni nič manj brezpredmetno, saj je pomen „bel(i)“ v švedščini „vsaj eden od njegovih možnih pomenov“ v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 30 zgoraj.
37 Torej je treba zavrniti trditve tožeče stranke, katerih namen je izpodbijati pomen izraza „vita“ za upoštevno švedsko govorečo javnost, ki ga je odbor za pritožbe tako dokazal.
38 Poleg tega ni mogoče upoštevati niti sodne prakse v zvezi z neobstojem opisnosti izraza „vita“, ki jo navaja tožeča stranka (glej točko 21 zgoraj), saj se nanaša na to, kako navedeni izraz zaznava italijanska, španska, francoska, nemška, portugalska in romunska javnost, medtem ko se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje pomena, ki ga ima ta izraz za švedsko in finsko javnost.
Povezava med pomenom izraza „vita“ v švedščini in zadevnimi proizvodi
39 Tožeča stranka trdi, da z vidika upoštevne javnosti ne obstaja nikakršna dovolj neposredna in konkretna povezava med izrazom „vita“ v švedščini in zadevnimi proizvodi. Po njenih navedbah se za te proizvode običajno ne uporablja bela barva, saj naj bi se skoraj izključno izdelovali iz nerjavnega jekla v srebrni barvi. Poleg tega naj teh proizvodov ne bi mogli obravnavati kot „belo tehniko“, torej električne gospodinjske aparate.
40 Odbor za pritožbe se je v točkah od 21 do 23 izpodbijane odločbe za utemeljitev opisnosti prijavljene znamke v bistvu oprl na dva razloga. Na prvem mestu naj bi bilo to, da so zadevni proizvodi na voljo v beli barvi, dokaj pogosto, čeprav ta barva ni najobičajnejša. Na drugem mestu naj bi bili ti proizvodi v švedščini pogosto poimenovani „vitvaror“ („bela tehnika“).
41 Na prvem mestu, kar zadeva bolj ali manj pogosto uporabo bele barve za izdelavo zadevnih proizvodov, je treba uvodoma preučiti, ali je mogoče tako uporabo opredeliti kot „lastnost“ teh proizvodov v smislu sodne prakse.
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je zakonodajalec s tem, da je v členu 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 uporabil izraze „vrsta, kakovost, količina, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve“, prvič, navedel, da je treba vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor in čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve šteti za lastnosti proizvodov ali storitev, ter drugič, natančneje pojasnil, da ta seznam ni izčrpen, saj je mogoče upoštevati še druge lastnosti proizvodov ali storitev (sodbe z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 49; z dne 10. julija 2014, BSH/UUNT, C‑126/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2065, točka 20, in z dne 17. januarja 2019, SOLIDPOWER, T‑40/18, neobjavljena, EU:T:2019:18, točka 22).
43 S tem, da je zakonodajalec Unije izbral izraz „lastnost“, je poudarjeno, da se člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 nanaša le na tiste znake, s katerimi je označena značilnost proizvodov ali storitev, za katere se zahteva registracija, ki jo zainteresirani krog zlahka prepozna. Tako je mogoče registracijo znaka na podlagi te določbe zavrniti le, če je mogoče razumno predvideti, da ga bo zainteresirani krog dejansko prepoznal kot opis ene od navedenih lastnosti (glej sodbi z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 50 in navedena sodna praksa, ter z dne 10. julija 2014, BSH/UUNT, C‑126/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2065, točki 21 in 22 ter navedena sodna praksa; sodbe z dne 11. oktobra 2018, M&T Emporia Ilektrikon-Ilektronikon Eidon/EUIPO (fluo.), T‑120/17, neobjavljena, EU:T:2018:672, točka 24; z dne 12. decembra 2018, Bischoff/EUIPO – Miroglio Fashion (CARACTÈRE), T‑743/17, neobjavljena, EU:T:2018:911, točka 25, in z dne 17. januarja 2019, SOLIDPOWER, T‑40/18, neobjavljena, EU:T:2019:18, točka 23).
44 Poleg tega, čeprav ni pomembno, ali je taka lastnost v poslovnem smislu bistvenega ali stranskega pomena (sodba z dne 16. oktobra 2014, GRAPHENE, T‑458/13, EU:T:2014:891, točka 20; glej po analogiji tudi sodbo z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točka 102), mora biti lastnost v smislu člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001 vseeno „objektivna lastnost in […] bistvo narave tega proizvoda“ ali storitve (sodba z dne 6. septembra 2018, Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise/EUIPO, C‑488/16 P, EU:C:2018:673, točka 44) ter „neločljiva in trajna“ za ta proizvod ali storitev (sodbe z dne 23. oktobra 2015, Geilenkothen Fabrik für Schutzkleidung/UUNT (Cottonfeel), T‑822/14, neobjavljena, EU:T:2015:797, točka 32; z dne 5. julija 2016, Bundesverband Souvenir – Geschenke – Ehrenpreise/EUIPO – Freistaat Bayern (NEUSCHWANSTEIN), T‑167/15, neobjavljena, EU:T:2016:391, točka 30, in z dne 11. oktobra 2018, fluo., T‑120/17, neobjavljena, EU:T:2018:672, točka 40).
45 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da bela barva ni „neločljiva“ lastnost niti ni „bistvo narave“ zadevnih proizvodov (kot so kuhinjski roboti, električne posode za kuhanje in gospodinjski pripomočki), ampak je to povsem naključen in nepomemben vidik, ki je lahko značilen zgolj za del teh proizvodov, vsekakor pa nima nobene neposredne in takojšnje zveze z njihovo naravo. Taki proizvodi so namreč na voljo v veliko barvah, med katerimi je brez kakršne koli prevlade tudi bela. Odbor za pritožbe to priznava tudi sam, saj je na spletnem mestu, ki ga navaja v točki 23 izpodbijane odločbe, navedeno, da „dandanes [gospodinjski] pripomočki obstajajo v vseh barvah“.
46 Zgolj dejstvo, da so zadevni proizvodi na voljo v beli barvi, ki je bolj ali manj pogosta in jo najdemo med drugimi barvami, se ne izpodbija, vendar je to brezpredmetno, saj ni „razumno“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 43 zgoraj, predpostaviti, da bo upoštevna javnost belo barvo dejansko prepoznala kot opis neločljive lastnosti in bistva narave teh proizvodov.
47 Torej tožeča stranka upravičeno trdi, da ni pomembno, da lahko zadevni proizvodi obstajajo tudi v beli barvi, saj je upoštevno merilo prej kot to odgovor na vprašanje, ali lahko upoštevna javnost pri zaznavi znaka tega razume kot opisno navedbo ene od lastnosti teh proizvodov.
48 V obravnavani zadevi pa to ne drži, saj izraza „vita“, zaznanega v pomenu „bel(i)“, upoštevna švedsko govoreča javnost ne more razumeti kot opisno navedbo neločljive lastnosti in bistva narave zadevnih proizvodov.
49 Poleg tega je treba obravnavano zadevo razlikovati od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 9. decembra 2008, Colgate-Palmolive/UUNT – CMS Hasche Sigle (VISIBLE WHITE) (T‑136/07, neobjavljena, EU:T:2008:553, točki 42 in 43), v kateri je Splošno sodišče odločilo, da izraza „visible“ in „white“ upoštevni javnosti omogočata, da nemudoma in brez pomisleka prepozna opis temeljne lastnosti zadevnih proizvodov, in sicer „zobnih past in ustnih vod“, v tem smislu, da njihova uporaba naredi vidno belo barvo zob. V tej zadevi je „vidna belina“ opisovala neločljivo lastnost in bistvo narave zadevnih proizvodov, torej cilj njihove uporabe oziroma njihov namen. Obravnavano zadevo je treba razlikovati tudi od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 7. julija 2011, Cree/UUNT (TRUEWHITE) (T‑208/10, neobjavljena, EU:T:2011:340, točka 23), v kateri je Splošno sodišče menilo, da je mogoče izraz „truewhite“ kot celoto obravnavati, kot da je z njim napoteno na resnično belino, in da z uporabo tega izraza za svetleče diode (LED) navedena znamka zgolj opisuje eno od bistvenih lastnosti navedenih proizvodov, to je njihovo zmožnost oddajanja svetlobe v tako beli barvi, da bi jo lahko šteli za podobno naravni svetlobi. V tej zadevi je „resnična belina“ – torej primerljiva z belino naravne svetlobe – prav tako opisovala neločljivo lastnost in bistvo narave zadevnih proizvodov, torej njihovo kakovost.
50 Na drugem mestu, kar zadeva običajno označbo „vitvaror“ v švedščini, za katero EUIPO trdi, da opisuje zadevne proizvode, je treba uvodoma poudariti, da je povezava med izrazom „vita“ (ki pomeni „bel(i)“) in izrazom „vitvaror“ (ki pomeni „bela tehnika“) zgolj posredna ter od upoštevne javnosti zahteva trud za razlago in premislek.
51 Poleg tega je treba ugotoviti, da se običajna označba „vitvaror“ v švedščini uporablja izključno za „velike gospodinjske aparate“ (kot so hladilniki, štedilniki, pomivalni in pralni stroji, sušilni stroji itd.), ne pa za „male gospodinjske aparate“ (kot so kuhinjski roboti, električne posode za kuhanje, kavni aparati, opekači kruha itd.), med katerimi obstaja splošno znana razlika, kar zadeva velikost in prenosnost.
52 Tudi sam odbor za pritožbe priznava ugotovitev tega splošno znanega razlikovanja, ko v točki 23 izpodbijane odločbe priznava, da „se kot bela tehnika obravnavajo predvsem veliki gospodinjski aparati, kot so pralni in pomivalni stroji“. Vendar k temu napačno dodaja, da to dokazuje, da se bela barva na splošno povezuje z gospodinjskimi pripomočki, saj gre lahko kvečjemu za posredno asociacijo, ne pa za neposredno in konkretno zvezo v zaznavi upoštevne javnosti.
53 Tako je odbor za pritožbe s prehodom, ki ga je izvedel, prvič, od pridevnika „bel(i)“ k „beli tehniki“ in, drugič, od „velikih gospodinjskih aparatov“ k „malim gospodinjskim aparatom“ ali kuhinjskim pripomočkom, dokazal le dvojno posredno vez, ki zahteva večstopenjski premislek, ne pa neposredne in takojšnje zveze v zaznavi upoštevne javnosti.
54 Označba zadevnih proizvodov ali ene od njihovih lastnosti, ki bi jo lahko izraz „vita“ vseboval za upoštevno javnost zaradi povezave, prvič, s švedskim izrazom „vitvaror“ ali „velikimi gospodinjskimi aparati“ in nato še, drugič, z „malimi gospodinjskimi aparati“, je kvečjemu dvakrat posredna ter navedeni javnosti ne omogoča, da bi nemudoma in brez pomisleka zaznala opis zadevnih proizvodov ali ene od njihovih lastnosti. Taka zveza ostaja „preveč nejasna in nedoločena“ (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2002, ELLOS, T‑219/00, EU:T:2002:44, točki 43 in 44), da bi bil lahko znak „vita“ zaradi nje opisen.
55 Poleg tega je treba to zadevo razlikovati od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. marca 2006, Telefon & Buch/UUNT – Herold Business Data (WEISSE SEITEN) (T‑322/03, EU:T:2006:87, točke od 95 do 99), v kateri je Splošno sodišče navedlo, da je besedna zveza „weiße Seiten“ (kar pomeni „bele strani“) v nemščini postala sopomenka za „posebne telefonske imenike“ in jo je zato kot sopomenko za posebne telefonske imenike, in ne zaradi bele barve strani teh imenikov, mogoče šteti za opisno za proizvode, za katere je običajna označba. V tej zadevi je bila – v nasprotju z izrazom „vita“, razumljenim kot izraz „vitvaror“ – sama izpodbijana znamka običajna označba, pri čemer so bili z njo neposredno označeni zadevni proizvodi, ne pa druga kategorija proizvodov, kot so v obravnavani zadevi „mali gospodinjski aparati“ v primerjavi z „velikimi gospodinjskimi aparati“.
56 Torej nobeden od obeh razlogov, na katera se sklicuje odbor za pritožbe (glej točko 40 zgoraj), ne zadostuje kot dokaz obstoja dovolj neposredne in konkretne zveze v smislu sodne prakse, navedene v točki 28 zgoraj, med izrazom „vita“ v švedščini in zadevnimi proizvodi. Odbor za pritožbe ni dokazal, da bi upoštevna javnost, ko bi se srečala s prijavljeno znamko, to nemudoma in brez pomisleka zaznala kot opis navedenih proizvodov ali ene od njihovih neločljivih lastnosti in bistva njihove narave.
57 Izraz „vita“ torej ne opisuje ene od lastnosti zadevnih proizvodov in zato ne spada na področje uporabe razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe 2017/1001.
58 To pomeni, da je odbor za pritožbe kršil člen 7(1)(c) Uredbe 2017/1001, ker je napačno menil, da je prijavljena znamka dovolj neposredno in konkretno povezana z zadevnimi proizvodi, da je lahko v zvezi z njimi opisna.
59 Prvi tožbeni razlog je torej treba sprejeti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001
60 Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da prijavljeni znamki, ker upoštevna javnost v njej ne bo zaznala povsem opisne vsebine, povezane z zadevnimi proizvodi, in ker ta znamka v celoti izpolnjuje svojo funkcijo označbe porekla, ne bi smeli odreči razlikovalnega učinka niti zanjo uporabiti absolutnega razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001. Pri tem zlasti navaja, da ni bila prizadejana škoda cilju navedenega člena, to je zavarovati javnost pred monopolizacijami, saj drugi gospodarski subjekti na trgu niso odvisni od uporabe izraza „vita“ v obliki iz konkretne vloge.
61 Tožeča stranka še dodaja, da v podporo razlikovalnemu učinku navedb barv – če naj se izraz „vita“ razume v tem pomenu – poleg tega govori tudi veliko število registracij znamk Unije, v katerih so uporabljena imena barv. To naj bi kazalo na dejstvo, da je lahko ime barve z vidika upoštevnih potrošnikov zaznano kot označba porekla, tudi če je proizvod, na katerega se znamka nanaša, enake barve, kot je navedeno ime barve (kot to velja za znamke Evropske unije št. 3115136 BLUE za „brivnike“, št. 3757663 WHITE za „šivalne stroje“, št. 1078989 ORANGE za „gospodinjske ali kuhinjske aparate in pripomočke“ ter št. 12131314 PURPLE za „slaščice“).
62 Tožeča stranka zato meni, da prijavljena znamka za zadevne proizvode ni brez zahtevanega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe 2017/1001.
63 EUIPO izpodbija trditve tožeče stranke in meni, da je drugi tožbeni razlog „brezpredmeten“. V zvezi s tem trdi, da prijavljena znamka označuje barvo proizvodov in se šteje za informativno napotilo na barvo zadevnih proizvodov, tako da nima funkcije označevanja izvora in razlikovalnega učinka. K temu dodaja, da dejstva, da je bil v odločbah, za katere je jasno, da se niso nanašale na švedščino in švedsko govorečo javnost, elementu „vita“ v sestavljenkah priznan razlikovalni učinek, v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati.
64 V zvezi s tem je treba spomniti, da je vsak od absolutnih razlogov za zavrnitev registracije, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe 2017/1001, neodvisen od drugih in zahteva ločen preizkus, čeprav obstaja jasno prekrivanje med posameznimi področji uporabe. Poleg tega je treba omenjene razloge za zavrnitev razlagati v smislu splošnega interesa, na katerem temelji vsak izmed njih (glej po analogiji sodbi z dne 8. aprila 2003 v zadevi Linde in drugi, od C‑53/01 do C‑55/01, EU:C:2003:206, točki 67 in 71; z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točki 68 in 69; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 16. septembra 2004, SAT.1/UUNT, C‑329/02 P, EU:C:2004:532, točka 25 in navedena sodna praksa).
65 To pomeni, da zaradi dejstva, da znamka ne spada na področje uporabe enega od teh absolutnih razlogov za zavrnitev, še ni mogoče ugotoviti, da ne more spadati na področje uporabe katerega drugega od teh razlogov. Torej, natančneje, ni mogoče ugotoviti, da znamka ni brez razlikovalnega učinka v zvezi z nekaterimi proizvodi ali storitvami zgolj zato, ker jih ne opisuje (glej po analogiji sodbi z dne 8. aprila 2003, Linde in drugi, od C‑53/01 do C‑55/01, EU:C:2003:206, točka 68, ter z dne 12. februarja 2004, Koninklijke KPN Nederland, C‑363/99, EU:C:2004:86, točki 70 in 71).
66 Splošni interes, na katerem temelji člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, se namreč nanaša na varstvo potrošnika, tako da se mu omogoči, da brez verjetnosti zmede razlikuje med izvorom proizvodov ali storitev, označenih z znamko, kar se sklada z bistveno funkcijo znamke, ki je označba porekla, medtem ko je splošni interes, za katerega si prizadeva pravilo iz člena 7(1)(c), osredotočen na varstvo konkurentov pred kakršnim koli tveganjem, da bi en sam gospodarski subjekt monopoliziral opisne označbe lastnosti takih proizvodov ali storitev (glej točko 31 zgoraj).
67 Tako neopisna znamka, kakršna je ta iz obravnavane zadeve, zato še ni razlikovalna. V takem primeru je treba še preučiti, ali ni že sama po sebi brez razlikovalnega učinka, torej preveriti, ali lahko izpolnjuje bistveno funkcijo znamke, to je potrošniku ali končnemu uporabniku jamčiti za istovetnost izvora blaga ali storitev, ki jih označuje znamka, tako da se mu omogoči, da brez verjetnosti zmede razlikuje med tem proizvodom ali storitvijo in proizvodi ali storitvami drugega izvora (glej v tem smislu sodbi z dne 5. februarja 2015, nMetric/UUNT (SMARTER SCHEDULING), T‑499/13, neobjavljena, EU:T:2015:74, točka 22 in navedena sodna praksa, ter z dne 12. maja 2016, AROMA, T‑749/14, neobjavljena, EU:T:2016:286, točka 57).
68 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe 2017/1001 se kot znamka ne registrirajo znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka. V skladu z ustaljeno sodno prakso se ta določba nanaša na znamke, ki ne morejo izvrševati bistvene funkcije znamke, ki je identifikacija trgovskega izvora proizvoda ali storitve, da bi bilo tako omogočeno potrošniku, ki kupi proizvod ali storitev, ki ju označuje znamka, da ob kasnejšem nakupu izbere enako, če je bila izkušnja nakupa pozitivna, ali drugo, če je bila negativna (glej sodbo z dne 12. maja 2016, AROMA, T‑749/14, neobjavljena, EU:T:2016:286, točka 58 in navedena sodna praksa; sodbi z dne 14. decembra 2017, GeoClimaDesign/EUIPO – GEO (GEO), T‑280/16, neobjavljena, EU:T:2017:913, točka 56, in z dne 12. decembra 2018, CARACTÈRE, T‑743/17, neobjavljena, EU:T:2018:911, točka 49).
69 Ta razlikovalni učinek je treba presojati po eni strani glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, in po drugi strani glede na to, kako znamko zaznava upoštevna javnost, ki jo sestavljajo potrošniki teh proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 21. januarja 2010, Audi/UUNT, C‑398/08 P, EU:C:2010:29, točka 34 in navedena sodna praksa; sodbe z dne 12. maja 2016, AROMA, T‑749/14, neobjavljena, EU:T:2016:286, točka 59; z dne 14. decembra 2017, GEO, T‑280/16, neobjavljena, EU:T:2017:913, točka 57, in z dne 12. decembra 2018, CARACTÈRE, T‑743/17, neobjavljena, EU:T:2018:911, točka 50).
70 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točki 29 izpodbijane odločbe menil, da upoštevna javnost prijavljeno znamko razume kot preprosto objektivno sporočilo v smislu, da so zadevni proizvodi proizvodi, ki so na voljo v beli barvi. Na podlagi tega je menil, da je navedena znamka povsem opisna in zato nima nobenega razlikovalnega učinka. Po njegovem mnenju lahko vsak proizvajalec kuhinjskih robotov in kuharskih pripomočkov svoje proizvode izdeluje v beli barvi, zato s to znamko proizvodov tožeče stranke ni mogoče razlikovati od proizvodov drugih podjetij.
71 Vendar je bilo že v okviru analize prvega tožbenega razloga ugotovljeno, da bela barva ni neločljiva lastnost in bistvo narave zadevnih proizvodov ter da je zgolj dejstvo, da so zadevni proizvodi med drugimi barvami na voljo tudi v beli barvi, brezpredmetno, saj ni razumno predvideti, da bo upoštevna javnost samo zaradi tega belo barvo dejansko prepoznala kot opis neločljive lastnosti in bistva narave teh proizvodov (glej točke od 45 do 47 zgoraj).
72 Ker je torej odbor za pritožbe neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke izpeljal kot preprosto posledico njene zatrjevane „popolne opisnosti“, ki ni dokazana, je treba ugotoviti, da ta izpeljava temelji na napačni premisi in je zato neutemeljena.
73 Kar zadeva del, v katerem je odbor za pritožbe neobstoj razlikovalnega učinka prijavljene znamke poleg tega izpeljal iz njenega razumevanja kot preprosto objektivno sporočilo v zvezi s tem, da so zadevni proizvodi na voljo v beli barvi, je treba šteti, da upoštevna švedsko govoreča javnost v prijavljeni znamki ne bo zaznala opisa neločljive lastnosti zadevnih proizvodov in je ne bo mogla neposredno povezovati s temi proizvodi. Nasprotno, izraz „vita“ bo od švedskih in finskih potrošnikov zahteval nekaj truda za razlago. Ti prijavljene znamke ne bodo razumeli kot preprosto objektivno sporočilo, to je, da so navedeni proizvodi na voljo v beli barvi, ampak prej kot označbo njihovega porekla. To še toliko bolj drži, ker bo ta znamka označevala proizvode vseh barv, ne pa zgolj bele barve.
74 Razlog za zavrnitev, na katerega je napoteno v obravnavani zadevi, torej ni ovira za to, da je mogoče s prijavljeno znamko v zaznavi upoštevne javnosti identificirati trgovski izvor zadevnih proizvodov in jih tako razlikovati od proizvodov drugih podjetij.
75 Torej je odbor za pritožbe kršil člen 7(1)(b) Uredbe 2017/1001, ker je napačno ugotovil, da prijavljena znamka na podlagi razloga za zavrnitev, na katerega je napoteno v obravnavani zadevi, za zadevne proizvode nima razlikovalnega učinka.
76 Tudi drugi tožbeni razlog je torej treba sprejeti.
77 Glede na vse navedeno je treba tožbi v celoti ugoditi in zato izpodbijano odločbo razveljaviti.
Stroški
78 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
79 Ker EUIPO ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Odločba petega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 28. marca 2018 (zadeva R 1326/2017‑5) se razveljavi.
2. EUIPO se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. maja 2019.
Podpisi
Kazalo