Language of document :

Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 6. avgusta 2019 zoper sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 27. junija 2019 v zadevi T-20/17, Madžarska/Evropska komisija

(Zadeva C-596/19 P)

Jezik postopka: madžarščina

Stranki

Pritožnik: Evropska komisija (zastopnika: V. Bottka in P.-J. Loewenthal, agenta)

Drugi stranki v postopku: Madžarska in Republika Poljska

Predlogi

Evropska komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

razveljavi sodbo Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 27. junija 2019 v zadevi T-20/17, Madžarska/Komisija.

zavrne drugi in tretji tožbeni razlog iz tožbe, ki jo je Madžarska vložila pri Splošnem sodišču, s katero Madžarska očita kršitev obveznosti obrazložitve in zlorabo pooblastil, in Madžarski naloži plačilo vseh stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da izda novo sodbo, s katero odloči o razlogih, ki še niso bili preučeni, pri čemer pridrži odločitev o stroških postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

V okviru prvega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(1) PDEU s tem, da je navedlo, da struktura progresivnih davčnih stopenj madžarskega davka na oglaševanje ni selektivna. Komisija to trditev utemeljuje s tremi pritožbenimi razlogi:

Prvič, Splošno sodišče je v točkah od 78 do 83 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da je Komisija, ko je opredelila referenčni sistem, napačno izključila progresivne stopnje madžarskega davka na oglaševanje. V nasprotju s tem, kar je razsodilo Splošno sodišče, je pristop, ki ga je predlagala Komisija v svoji odločbi, združljiv s sodno prakso. Posledično je Splošno sodišče pri določanju referenčnega sistema napačno uporabilo pravo.

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 84 do 90 izpodbijane sodbe napačno navedlo, da je Komisija napačno opredelila cilj davka na oglaševanje, ob upoštevanju katerega je treba preučiti primerljivost. Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča je z vidika presoje primerljivosti upošteven le cilj davka, na katerega se nanaša ukrep, torej davčni cilj ukrepa, določen z obdavčljivim dogodkom. Drugi cilji, na primer zmožnost prispevanja, so upoštevni le z vidika presoje, ali je kakršna koli diferenciacija davka lahko objektivno upravičena, pod pogojem, da so ti cilji značilni za naravo davka. Zato je Splošno sodišče s tem, da se je za presojo primerljivosti sklicevalo na domnevni cilj prerazporeditve davka na oglaševanje, napačno uporabilo pravo.

Tretjič, stališče Splošnega sodišča, izraženo v točkah od 91 do 105 izpodbijane sodbe, da je Komisija napačno ugotovila, da cilj prerazporeditve ne opravičuje progresivne narave davka, ki temelji na prihodkih, ni pravilno. Trditev Splošnega sodišča, da madžarski davek na oglaševanje ni diskriminatoren in da se z njim uresničuje prerazporeditveni namen, temelji na zmotni domnevi, da imajo podjetja z visokim prometom nujno več koristi kot podjetja z manjšim prometom. Na podlagi te zmotne domneve je Splošno sodišče s tem, da je za utemeljitev diferenciacije davka sprejelo cilj, ki ni del narave navedenega davka, napačno uporabilo pravo. Poleg tega je Splošno sodišče s priznanjem te zmotne domneve neupravičeno obrnilo dokazno breme in prisililo Komisijo, da dokaže, da davčnih stopenj, določenih z madžarskim davkom na oglaševanje, ni mogoče utemeljiti z njegovim domnevnim redistribucijskim ciljem.

V okviru drugega pritožbenega razloga Komisija trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(1) PDEU s tem, da je ugotovilo, da 50% odbitnost izgub ni selektivna. Prvič, ukrep ni združljiv z referenčnim sistemom, katerega del se domneva, da je, saj davčnim zavezancem, ki so dolžni plačati davek na podlagi količine prometa, omogoča odšteje prenesenih izgub, kar ne odraža koristi podjetja. Drugič, ukrep nima splošnega značaja, v nasprotju s tem, kar trdi Splošno sodišče, in ni odvisen od naključne okoliščine, ampak je mogoče uporabnike ukrepa v zvezi s preteklim proračunskim letom identificirati ob uvedbi davka.

____________