SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)

z dne 11. maja 2010*(1)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Dopustnost – Akt, ki posega v položaj – Nepogodbena odgovornost – Odtekanje informacij v tisk – Načelo domneve nedolžnosti – Nepremoženjska škoda – Odločitev o začetku disciplinskega postopka – Očitna napaka pri presoji – Obveznost zagotavljanja pomoči – Člen 24 Kadrovskih predpisov“

V zadevi F‑30/08,

zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,

Fotios Nanopoulos, nekdanji uradnik Evropske komisije, stanujoč v Itzigu (Luksemburg), ki ga je najprej zastopal V. Christianos, odvetnik, nato V. Christianos, D. Gouloussis in V. Vlassi, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo najprej zastopala J. Currall in K. Herrmann, zastopnika, nato J. Currall in K. Herrmann, zastopnika, skupaj z E. Bourtzalasom in I. Antypasom, odvetnikoma,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),

v sestavi S. Gervasoni (poročevalec), predsednik, H. Kreppel, sodnik, in M. I. Rofes i Pujol, sodnica,

sodni tajnik: R. Schiano, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. novembra 2009

izreka naslednjo

Sodbo

1        F. Nanopoulos s tožbo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 28. februarja 2008, predlaga, naj se Komisiji Evropskih skupnosti zaradi napak, ki naj bi jih storila pri upravljanju njegovega položaja in kariere, naloži, naj mu za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel, plača 850.000 EUR odškodnine.

 Pravni okvir

2        Člen 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:

„Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.

Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“

3        Člen 87 Kadrovskih predpisov, ki je veljal ob začetku disciplinskega postopka zoper tožečo stranko, je določal:

„Organ za imenovanja lahko na pobudo uradnikovega neposrednega nadrejenega ali na lastno pobudo brez posvetovanja z disciplinsko komisijo izda pisno opozorilo ali opomin. Uradnik je pred takšnim ukrepom zaslišan.

Po koncu disciplinskega postopka, predvidenega v Prilogi IX, organ za imenovanja odredi druge ukrepe. Organ za imenovanja sproži tak postopek po zaslišanju zadevnega uradnika.“

4        Člen 1 Priloge IX h Kadrovskim predpisom v zvezi z disciplinskim postopkom je v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja tega spora, določal:

„Organ za imenovanja predloži disciplinski komisiji poročilo, v katerem so jasno navedena dejstva v zvezi z obtožbo in, če je primerno, okoliščine njihovega nastanka.

Poročilo se pošlje predsedniku disciplinske komisije, ki z njim seznani člane komisije in obdolženega uradnika.“

5        Člen 4, prvi odstavek, Priloge IX h Kadrovskim predpisom je v različici, ki se je uporabljala za dejansko stanje tega spora, določal:

„Obdolženi uradnik ima za pripravo zagovora na voljo najmanj 15 dni od datuma prejema poročila, s katerim se začne disciplinski postopek.“

6        Komisija je 19. februarja 2002 sprejela sklep o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov (Upravne informacije št. 33‑2002 z dne 25. aprila 2002, v nadaljevanju: sklep z dne 19. februarja 2002).

7        V uvodnih izjavah sklepa z dne 19. februarja 2002 je navedeno:

„(1)      Treba je povečati učinkovitost in hitrost upravnih preiskav in disciplinskih postopkov ob upoštevanju kompleksnosti in zahtev pri predstavitvi dejanskega stanja v zvezi z vsakim primerom.

(2)      Treba je ustanoviti preiskovalni in disciplinski urad Komisije za izvajanje nepristranskih, doslednih in strokovnih upravnih preiskav ter za pripravo disciplinskih postopkov za organ za imenovanja.

(3)      Treba je uvesti postopkovna pravila v zvezi z uvedbo in potekom upravnih preiskav.

[…]

(5)      Treba je zagotoviti ravnotežje med upravno učinkovitostjo in pravicami do obrambe zadevnega uradnika.

(6)      Treba je okrepiti preprečevanje in preglednost na disciplinskem področju.“

8        S členom 1 sklepa z dne 19. februarja 2002 je bil ustanovljen preiskovalni in disciplinski urad (v nadaljevanju: IDOC).

9        Člen 2 istega sklepa med drugim določa, da IDOC opravlja upravne preiskave na zahtevo generalnega direktorja za kadrovske zadeve in administracijo v soglasju z generalnim sekretarjem ter da pripravlja disciplinske postopke za organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI).

10      Člen 5 sklepa z dne 19. februarja 2002 se nanaša na uvedbo in potek preiskav. V odstavku 1 določa, da lahko generalni direktorji in vodje služb od generalnega direktorja za kadrovske zadeve in administracijo v soglasju z generalnim sekretarjem zahtevajo uvedbo upravne preiskave. V skladu z odstavkom 5 tega člena mora biti uradnik, na katerega bi se lahko upravna preiskava nanašala, čim prej obveščen o njeni uvedbi in ima ob koncu preiskave ter pred izdelavo poročila pravico izraziti svoje pripombe o ugotovitvah, če se te nanašajo na dejstva, ki ga zadevajo.

11      V skladu s členom 6 sklepa z dne 19. februarja 2002 lahko generalni sekretar v soglasju z generalnim direktorjem za kadrovske zadeve in administracijo v primerih, v katerih je za namene preiskave potrebna popolna tajnost, odloži obveznost poziva uradnika k predstavitvi njegovega stališča.

12      Člen 7 navedenega sklepa z naslovom „Pravice uradnika“ določa:

„1. OI na podlagi poročila obvesti zadevnega uradnika o predhodnih trditvah zoper njega v skladu s členom 87 Kadrovskih predpisov in ga zasliši v povezavi s poročilom.

2. Cilj zaslišanja iz člena 87 Kadrovskih predpisov je omogočiti OI, da na podlagi pojasnil zadevnega uradnika med zaslišanjem oceni resnost dejanj, ki se mu očitajo, in odloči, ali je v zvezi z njim treba sprejeti disciplinske ukrepe ter ali je treba pred sprejetjem takih ukrepov zadevo predložiti disciplinski komisiji.

[…]“

13      Evropski parlament in Svet Evropske unije sta 18. decembra 2000 sprejela Uredbo (ES) št. 45/2001 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, str. 1). V skladu z uvodno izjavo 7 te uredbe so osebe, ki jih je treba varovati, tiste, katerih osebne podatke v katerem koli pomenu obdelujejo institucije ali organi Skupnosti, med drugim zato, ker so v teh institucijah ali organih zaposlene.

14      Člen 2 Uredbe št. 45/2001 z naslovom „Opredelitve pojmov“ določa:

„V tej uredbi:

(a)      ,osebni podatek‘ pomeni katero koli informacijo, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo, v nadaljnjem besedilu ,posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki‘; določljiva oseba je tista, ki se lahko neposredno ali posredno identificira, zlasti s pomočjo identifikacijske številke ali enega ali več dejavnikov, značilnih za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali socialno istovetnost;

(b)      ,obdelava osebnih podatkov‘, v nadaljnjem besedilu ,obdelava‘, pomeni kakršenkoli postopek ali niz postopkov, ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki bodisi z avtomatskimi sredstvi ali brez njih, kot so zbiranje, beleženje, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali predelava, iskanje, posvetovanje, uporaba, posredovanje s prenosom, širjenje ali drugo razpolaganje, prilagajanje ali sestavljanje, blokiranje, izbris ali uničenje;

[…]“

15      Člen 4 Uredbe št. 45/2001 z naslovom „Kakovost podatkov“ določa:

„1. Osebni podatki morajo biti:

(a)      obdelani pošteno in zakonito;

[…]

2. Upravljavec mora zagotoviti, da se ravna skladno z odstavkom 1.“

16      Člen 5 Uredbe št. 45/2001 z naslovom „Zakonitost obdelave“ določa:

„Osebni podatki se lahko obdelujejo samo, če:

(a)      je obdelava potrebna za opravljanje nalog, ki se izvajajo v javnem interesu na podlagi pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti ali drugih pravnih aktov, sprejetih na njihovi podlagi, ali pri zakonitem izvajanju javne oblasti, dodeljene instituciji ali organu Skupnosti ali tretji stranki, ki so ji posredovani podatki, ali

[…]

(d)      je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, nedvoumno dal svojo privolitev, ali

(e)      je obdelava potrebna za varstvo življenjskih interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.“

 Dejansko stanje

17      Tožeča stranka je bila za uradnika pri Komisiji imenovana 1. januarja 1983. Od novembra 1983 do januarja 2003 je bila direktor pri Eurostatu. Od januarja 2003 do upokojitve 1. marca 2006 je kot glavni svetovalec delala v generalnem direktoratu (GD) za kadrovske zadeve in administracijo.

18      Novinar nemške revije Stern H. M. Tillack je 25. oktobra 2002 Eurostatovemu uradniku g. B. poslal elektronsko sporočilo v nemškem jeziku, v katerem je bilo pod zadevo navedeno vprašanje: „Greek connection?“ H. M. Tillack je v tem sporočilu navedel, da Eurostatovi uradniki, ki niso želeli biti imenovani, tožečo stranko obtožujejo, da pri opravljanju svojih direktorskih nalog, zlasti pri postopkih oddaje javnih naročil, daje prednost interesom grških podjetij. Z njim je bil Eurostat pozvan, naj se izreče o 18 vprašanjih v zvezi s temi obtožbami. H. M. Tillack je med drugim Eurostat prosil, naj mu pojasni, kako odgovarja na te obtožbe in zakaj so pri oddaji javnih naročil programa Supcom za leta 1995, 1996, 1997 in 1998 prevladovale grške družbe.

19      G. B. je istega dne to elektronsko sporočilo posredoval generalnemu direktorju Eurostata, tožeči stranki in še enemu od direktorjev pri Eurostatu, pri čemer je bilo teh 18 vprašanj prevedenih v angleščino.

20      Tožeča stranka je v zaupnem obvestilu z dne 30. oktobra 2002, naslovljenem na generalnega direktorja Eurostata, izjavila, da zavrača vse trditve iz tega vprašalnika, poudarila, da so to klevete in obrekovanja, ter od Komisije zahtevala, naj razišče postavljena vprašanja in razkrije imena „anonimnih obtoževalcev“. Temu obvestilu so bili priloženi odgovori tožeče stranke na 18 postavljenih vprašanj.

21      V Eurostatu sta bila 28. in 29. oktobra 2002 organizirana notranja sestanka za pripravo odgovora Komisije na vprašanja H. M. Tillacka. Po navedbah Komisije je generalni direktor Eurostata na enem od teh sestankov želel, da se opravi notranja revizija oddaje javnih naročil v okviru programa Supcom 1995–1998 v direkciji A, ki jo je vodila tožeča stranka. Iz dokumenta z dne 31. oktobra 2002, priloženega odgovoru na tožbo, je razvidno, da je bila Eurostatova ekipa za notranjo revizijo takrat zadolžena za pripravo „mini poročila“.

22      H. M. Tillack je v četrtek 7. novembra 2002 g. B. poslal še eno elektronsko sporočilo. V tem sporočilu je navedel, da bo, če do ponedeljka 11. novembra ne bo dobil odgovora Eurostata na svoja vprašanja, v članku, ki ga mora končati do tega dne, prisiljen navesti samo dopis z zanikanjem, ki mu ga je poslala tožeča stranka, in napisati, da Eurostat ni zavrnil nobene od trditev iz njegovega prejšnjega elektronskega sporočila. H. M. Tillack je v tem elektronskem sporočilu z dne 7. novembra 2002 Eurostatu postavil štiri dodatna vprašanja, v katerih so bili poudarjeni sumi, da je tožeča stranka prednost dajala podjetju, ki ga je ustanovil njen krščenec, g. Av.

23      Prav tako 7. novembra 2002 je Komisija tožečo stranko obvestila, da jo namerava na podlagi svoje politike mobilnosti prerazporediti na delovno mesto glavnega svetovalca pri generalnem direktorju Eurostata.

24      Tožeča stranka je v zaupnem obvestilu z dne 11. novembra 2002 generalnemu direktorju Eurostata navedla, da je g. Av. dejansko njen krščenec, vendar njegovo podjetje, s katerim tožeča stranka ni nikakor finančno povezana, ni imelo pogodb niti z direkcijo tožeče stranke niti z Eurostatom na splošno. V tem obvestilu je bilo pojasnjeno, da g. Av. dela kot univerzitetni strokovnjak pri raziskovalnem projektu, imenovanem „STAT‑Object“, vendar da tožeča stranka v postopkih v zvezi s tem raziskovalnim projektom ni nikakor vplivala v korist g. Av. Na koncu obvestila je tožeča stranka Komisijo prosila, naj ji nemudoma zagotovi svojo pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov.

25      Tožeča stranka je s še enim zaupnim obvestilom z dne 11. novembra 2002, ki sta mu bila priložena „vprašalnika“ H. M. Tillacka z dne 25. oktobra in 7. novembra 2002, generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo zaprosila za pomoč Komisije na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. V tem obvestilu je poudarila škodo, ki bi bila z objavo članka o trditvah zoper njo lahko povzročena njenemu poklicnemu in družbenemu življenju.

26      Komisija je 11. novembra 2002 H. M. Tillacku poslala odgovore na zastavljena vprašanja.

27      Po navedbah Komisije je bila notranja revizija iz točke 21 te sodbe opravljena v obdobju od 31. oktobra do 11. decembra 2002 pod vodstvom ge. D., vodje Eurostatovega oddelka za notranjo revizijo. Iz dokumentov v spisu je razvidno, da je notranja revizija trajala po datumu, ko je Komisija odgovorila na vprašanja H. M. Tillacka.

28      Članek H. M. Tillacka v nemščini z naslovom „Grk išče Grke?“ je bil 13. novembra 2002 objavljen na spletni strani revije Stern. V tem članku je bilo med drugim zapisano:

„Evropskemu statističnemu uradu (Eurostat) ne uspe najti miru. Po vrsti škandalov – od napačnih statističnih podatkov do očitkov goljufije in nazadnje sumov o korupciji uradnika – se mora Eurostat znova spoprijemati z neprijetnimi vprašanji. Ta se nanašajo na morebitno kopičenje pogodb v korist grških družb, za kar je odgovoren grški direktor v Eurostatu [Fotios] Nanopoulos.

Pritisk na vodstvo Eurostata, na čelu katerega je generalni direktor Yves Franchet, ne popušča. Kot je navedel vodja Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), Franz-Hermann Brüner, OLAF že preiskuje celo ,vrsto primerov‘ v Eurostatu. Evropski sindikat ,Action & Defence‘ z letakom postavlja neprijetno vprašanje: Ali v Eurostatu vlada ,mreža korupcije‘?

[…]

,Obrekovanje‘

Dejansko se nekatere države pri oddaji javnih naročil odrežejo še posebej dobro, grške družbe se na primer pogosto znajdejo bolje kot njihove nemške konkurentke. […]“

29      Luksemburški časopis Le Quotidien je 14. novembra 2002 objavil članek z naslovom „Nova zmešnjava v Eurostatu“. V tem članku je bilo zapisano, da je bila tožeča stranka „odstavljena s položaja“ in imenovana za glavnega svetovalca pri generalnem direktorju Eurostata. V njem je bilo navedeno tudi:

„Glede na naše vire naj bi uradniki Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) odkrili, da direkcija A, ki se med drugim ukvarja s sektorjem informacijske industrije, sklepa veliko pogodb z grškimi družbami, veliko manj pa z družbami iz drugih držav.

[Fotios] Nanopoulos je na vprašanja nemške revije Stern odločno zanikal, da bi bili Grki ,zavestno favorizirani‘.“

30      Komisija je z dopisom z dne 15. novembra 2002 od luksemburškega časopisa Le Quotidien zahtevala pravico do odgovora zaradi napačnih in obrekljivih informacij v zgoraj navedenem časopisnem članku. V tem dopisu je najprej pojasnila, da je trditev, da je bil F. Nanopoulos odstavljen s položaja, popolnoma neresnična in obrekljiva. Po navedbah Komisije naj bi bil F. Nanopoulos namreč preprosto predmet sklepa o mobilnosti, ki je veljal za štirinajst direktorjev, ki so na istem delovnem mestu delali več kot pet let, in to v skladu s sklepi, ki jih je Komisija v zvezi s temi vprašanji sprejela decembra 2000 in ki so že bili uporabljeni pri premestitvi generalnih direktorjev. F. Nanopoulos je bil tako za glavnega svetovalca v GD za kadrovske zadeve in administracijo dodeljen pod objektivnimi in preglednimi pogoji. Dalje, Komisija je trdila, da so trditve v časopisu, da je urad OLAF odkril obstoj favoriziranja pri oddaji javnih naročil v korist grških družb, nedokazane in da neupravičeno posegajo v čast in dobro ime F. Nanopoulousa. Nazadnje, Komisija je opozorila, da je glede trditev o nacionalnem favoriziranju novinarju Sterna H. M. Tillacku poslala vrsto odgovorov. Iz teh odgovorov pa ni bilo mogoče sklepati, da naj bi bile grške družbe favorizirane pri oddaji javnih naročil v okviru projektov Supcom v direkciji A.

31      L’Investigateur je 20. novembra 2002 objavil članek z naslovom „Spletkarjenja in nepoštenosti se v EU nadaljujejo z novo močjo[,] Nanopoulosova kokoš, ki nese zlata jajca“.

32      V tem članku je bilo zapisano:

„L’Investigateur že tri leta opozarja na očitne zlorabe, spletkarjenja in nepotizem v Evropskem statističnem uradu [Eurostat] na Kirchbergu. Po preiskavi [OLAF] je bil eden od aktualnih primerov nepotizma končno predložen sodišču, v tem primeru krajevno pristojnemu, to je luksemburškemu sodišču, ki je še daleč od odločitve o obsežnih zlorabah, ki so mu bile predložene leta 1999 v okviru zadeve Perry in Perrylux, ki je nazadnje privedla do padca Santerjeve Komisije, kar je slab znak za preglednost in resnico.

Nova sodna zadeva se nanaša na ravnanja grškega direktorja, ki je bil iz Eurostata vržen, ker je pretirano favoriziral družbe, ki pripadajo njegovim rojakom. Pred tem je bil že izključen iz natečajne komisije, ker naj bi ženi nekega grškega uradnika sporočil izpitna vprašanja. In to vse vpričo vseh, tudi [dveh nekdanjih Eurostatovih odgovornih oseb], ki sta zelo dobra prijatelja Roberta Goebbelsa, sedanjega evropskega poslanca in nekdanjega socialističnega ministra vlade … Santerja. [Fotios] Nanopoulos seveda vse te obtožbe, ki ga zadevajo, zanika, Eurostatovi spletkarji, ki pri tem sledijo taktiki Cressonove, pa glasno zatrjujejo, da gre za časopisno manipuliranje in mračno protievropsko spletkarjenje. S takim direktorjem dejansko obstaja tveganje za protievropskost, še toliko bolj ker Prodijeva Komisija, zvesta načelom njegovega predhodnika, to zadevo ureja na tako neprebavljiv evropski način.

Nanopoulos je bil naglo imenovan za ,glavnega svetovalca‘ v drugi direkciji […]. To je običajen postopek, s katerim se visoki uradnik odstrani s položaja in omogoči preiskava, sočasno pa se ohranijo pravice do obrambe. […]

Komisija zakriva ta škandal in trdi, da je bila ta rotacija direktorjev predvidena že mnogo prej, kar je res v teoriji in na splošno, ne pa tudi v tem konkretnem primeru. […]

Mogoče je torej, da bo Nanopoulos po uradni dolžnosti predčasno upokojen in se bo tako izognil kazenskemu pregonu […]“

33      Osnutek poročila o reviziji je bil na sestanku 11. decembra 2002 predložen generalnemu direktorju Eurostata, ki je menil, da mora še razmisliti o mogočih ukrepih (nadaljevanje revizije z izvedbo kontradiktornega postopka, morebitna predložitev zadeve uradu OLAF), ne da bi na tej stopnji sprejel stališče do nadaljnjih ukrepov v zvezi z osnutkom.

34      Komisija je z dopisom z dne 20. decembra 2002 tožečo stranko obvestila o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njeno prošnjo za pomoč z dne 11. novembra 2002. Pojasnila je, da je novinarju H. M. Tillacku poslala podroben odgovor na zgoraj navedena vprašalnika, s katerim je bila tožeča stranka razbremenjena obtožb, in na lastno pobudo 18. novembra 2002 od luksemburškega časopisa Le Quotidien zahtevala in dobila pravico do odgovora po objavi članka, ki je s podobnimi trditvami kot H. M. Tillack posegal v ugled tožeče stranke.

35      Komisija je istega dne, 20. decembra 2002, tožečo stranko prerazporedila na delovno mesto glavnega svetovalca v GD za kadrovske zadeve in administracijo, pri čemer je ta sklep začel učinkovati 16. januarja 2003. Tožeča stranka je bila zadolžena za posebne naloge na področju upravne reforme, zlasti kar zadeva „benchmarching“ in statistično analizo v povezavi z „monitoringom“ postopka reforme ob upoštevanju posledic širitve.

36      Novi generalni direktor Eurostata je dolžnosti prevzel 21. maja 2003. Istega dne je ga. D. tožeči stranki poslala izvod osnutka poročila o notranji reviziji.

37      Ga. D. je z dopisom z dne 12. junija 2003 od tožeče stranke formalno zahtevala, naj ji predloži morebitne pripombe na ta osnutek poročila.

38      Tožeča stranka je svoje pripombe upravi sporočila z elektronskim sporočilom z dne 24. junija 2003.

39      Ga. D. in ekipa za notranjo revizijo, ki je pripravljala osnutek poročila, je 27. junija 2003 dopoldne na delovnem sestanku razpravljala o ustreznosti pripomb tožeče stranke in ob tej priložnosti predvidela osnutek odgovora na te pripombe. Vendar pa je ga. D., ne da bi počakala na osnutek odgovora, ki ga je pripravljala njena ekipa, ob 12.01 po elektronski pošti obvestila generalnega direktorja o neustreznosti pripomb tožeče stranke na osnutek poročila o notranji reviziji. Ekipa za notranjo revizijo je ob 14.23 po elektronski pošti poslala ge. D. osnutek odgovora na pripombe tožeče stranke. Vendar pa ta osnutek ni bil niti dokončno izdelan niti poslan generalnemu direktorju Eurostata. Tožeča stranka ni bila naslovnica tega osnutka odgovora, s katerim se je seznanila šele ob posredovanju odgovora na tožbo Komisije v tej zadevi.

40      Poročilo o reviziji, ki so mu bile priložene pripombe tožeče stranke, je bilo z dopisom ge. D. z dne 8. julija 2003 poslano novemu generalnemu direktorju Eurostata. Ga. D. je v tem dopisu pojasnila, da je bil osnutek poročila o reviziji, ki je bil tožeči stranki poslan 21. maja 2003, preimenovan v „Analiza nekaterih vidikov v zvezi s programom Supcom (1995–1998) na podlagi vprašanj, ki jih je novembra 2002 Eurostatu postavil novinar“ in da je bila ta analiza sporočena na podlagi informacij, ki jih je imela pri analizi dejanskega stanja, ter da je glede na svoji preteklo in sedanjo delovno obremenitev ne more poglobiti. Splošna sklepna ugotovitev v tem poročilu je bila:

„Opravljena analiza je zelo specifično spadala v okvir vprašanj, ki jih je izpostavil novinar [H. M. Tillack], in je temeljila izključno na proračunskih podatkih in spisih, ki jih je zagotovila zadevna direkcija.

Na splošno je treba ugotoviti, da na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz našega dela, ni mogoče podpreti obrambe F. Nanopoulosa in Eurostata zoper te zunanje napade.“

41      Generalni direktor Eurostata je z dopisom z dne 8. julija 2003, ki je v GD za kadrovske zadeve in administracijo prispel 9. julija 2003, kot potrjuje žig o prejemu tega dokumenta, poročilo o reviziji poslal H. Reichenbachu, generalnemu direktorju zgoraj navedenega GD, da bi ta lahko sprejel ukrepe, ki so po njegovem mnenju upravičeni v zvezi s tožečo stranko.

42      Podpredsednik Komisije se je istega dne, torej 9. julija 2003, odločil uvesti disciplinski postopek zoper tožečo stranko z obrazložitvijo, da je ta dopustila ali sprejela, da postopki vrednotenja pri oddaji javnih naročil niso bili pregledni, saj se metode vrednotenja, predstavljene v poročilih svetovalnega odbora za javna naročila in pogodbe, niso ujemale z dejansko uporabljenimi metodami, in da je dopustila ali sprejela, da pri pogodbi, sklenjeni s podjetjem Planistat, strokovnjak, ki je njen sorodnik in ki ga ni prvotno predlagal ponudnik, sodeluje pri projektu za izdelavo študije brez povezave z javnim naročilom, ki je privedel do „odobritve za plačilo“, še preden je bilo izdelano vmesno poročilo o študiji. Komisija se je pri sprejetju te odločitve oprla na vmesno poročilo službe za notranjo revizijo Komisije z dne 7. julija 2003 in na poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata z dne 8. julija 2003.

43      V časopisu Financial Times je bil 10. julija 2003 objavljen članek v angleščini z naslovom „Prodi ukrepa, da bi se lotil škandala v Eurostatu“, v katerem se je poročalo o zelo velikem finančnem škandalu v Eurostatu in različnih ukrepih, ki jih je Komisija sprejela, da bi razkrila resnico o tem škandalu. V članku je bilo navedeno ime tožeče stranke in pojasnjeno, da je bil tako kot zoper generalnega direktorja in namestnika generalnega direktorja Eurostata tudi zoper njo uveden disciplinski postopek.

44      V časopisu Le Monde je bil 11. julija 2003 objavljen članek, katerega vsebina je bila podobna vsebini članka v zgoraj navedenem časopisu Financial Times.

45      Govorice o obtožbah tožeče stranke so se julija 2003 razširile tudi v grškem tisku.

46      Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. julija 2003 generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo zaprosila, naj ji odobri pomoč Komisije na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, pri čemer je trdila, da članek v Financial Timesu neupravičeno škodi njenemu ugledu. Tožeča stranka je zlasti poudarila, da se v tem članku napačno povezuje „finančni škandal v Eurostatu“, v katerega sta bili vpleteni dve drugi odgovorni osebi na visokih položajih v tem uradu, s postopkom, ki se nanaša nanjo. Po mnenju tožeče stranke naj bi bilo poleg tega iz vsebine članka razvidno odtekanje informacij iz služb Komisije, čeprav mora ta zagotavljati zaupnost disciplinskega postopka v teku. Zahtevala je zlasti, naj Komisija objavi sporočilo za javnost, v katerem bo pojasnjeno, da ni bila nikakor vpletena v „finančni škandal v Eurostatu“.

47      Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. julija 2003 znova predložila prošnjo za pomoč, ki je bila v bistvu enaka prošnji z dne 15. julija 2003, vendar se je tokrat nanašala ne samo na članek iz Financial Timesa, ampak tudi na članek iz Le Monda.

48      Komisija je 22. julija 2003 poročilo o notranji reviziji poslala uradu OLAF, ki se je 23. julija 2003 odločil uvesti notranjo preiskavo zoper tožečo stranko zaradi suma favoriziranja pri postopkih oddaje javnih naročil, za katera je bila zadolžena direkcija, ki jo je tožeča stranka vodila.

49      Tožeča stranka je 9. septembra 2003 predsedniku Komisije poslala dopis, v katerem je natančneje razkrila pogoje izdelave poročila o notranji reviziji, ki je bilo podlaga za odločitev o uvedbi disciplinskega postopka zoper njo.

50      Tožeča stranka je v odgovor na vprašanje, ki ga je na obravnavi postavilo Sodišče za uslužbence, trdila, da na dopis z dne 9. septembra 2003 ni dobila odgovora, česar Komisija ni zanikala.

51      Komisija je 22. septembra 2003 začasno ustavila disciplinski postopek do izida notranje preiskave urada OLAF.

52      Komisija se je z dopisom z dne 1. oktobra 2003, naslovljenim na tožečo stranko, odločila, po eni strani, da ne bo ugodila novima prošnjama za pomoč, ki ju je tožeča stranka predložila 15. in 21. julija 2003, in, po drugi strani, da bo počakala na izid preiskav v Eurostatu za morebitno ukrepanje in sprejetje dokončnega stališča o prošnjah za pomoč.

53      Urad OLAF je z dopisom z dne 5. oktobra 2004 tožečo stranko obvestil, da bo končal notranjo preiskavo zoper njo in končno poročilo o preiskavi poslal generalnemu sekretarju Komisije. V tem končnem poročilu je bilo navedeno, da se je urad OLAF odločil končati primer brez nadaljnjih ukrepov, saj ni bilo mogoče ugotoviti nobene nepravilnosti, za katero bi bila odgovorna tožeča stranka.

54      Podpredsednik Komisije je, potem ko se je seznanil z rezultati notranje preiskave urada OLAF, z dopisom z dne 26. oktobra 2004, naslovljenim na tožečo stranko, odločil, da je treba končati disciplinski postopek, zadevno stranko pa je obvestil, da se na njeno zahtevo ta sklep lahko uvrsti v njen osebni spis.

55      Komisija je 27. oktobra 2004 na spletni strani Midday Express GD za komunikacije objavila sporočilo za javnost v angleščini, v katerem je bilo pojasnjeno:

„Komisija se je odločila končati disciplinski postopek, uveden zoper [tožečo stranko], nekdanjega direktorja v Eurostatu. Temeljita preiskava, ki jo je opravil OLAF, organ Evropske unije za boj proti goljufijam, ni razkrila nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo upravičeno nadaljevati disciplinski postopek, prvotno uveden 9. julija 2003. Komisija želi poudariti, da je z zaključkom primera [tožeča stranka], ki je izkušen uradnik Komisije, ki že dolgo uživa velik ugled, oprana vseh sumov o domnevnih nepravilnostih, ki so bile preučene v okviru preiskave.“

56      Predsednik Komisije je z dopisom z dne 12. oktobra 2005 tožečo stranko obvestil, da namerava zanjo pod pogoji iz člena 50 Kadrovskih predpisov sprejeti sklep o upokojitvi v interesu službe.

57      Ker za tožečo stranko v službah Komisije ni bilo na voljo primernega delovnega mesta, jo je OI s sklepom z dne 17. januarja 2006 s 1. marcem 2006 upokojil v interesu službe z izplačilom nadomestila, predvidenega z določbami člena 50 Kadrovskih predpisov.

58      Tožeča stranka je 1. februarja 2007 na podlagi določb člena 90(1) Kadrovskih predpisov predložila zahtevek za nadomestilo v višini 1 milijona EUR.

59      Komisija je z dopisom z dne 7. junija 2007 ta zahtevek zavrnila.

60      Tožeča stranka je poleg tega zahtevala, naj se ji pošlje končno poročilo o preiskavi urada OLAF. Komisija je tej zahtevi ugodila 13. junija 2007 in tožeči stranki osebno vročila izvod navedenega poročila.

61      Tožeča stranka je 28. avgusta 2007 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

62      Komisija je s sklepom z dne 19. decembra 2007 to pritožbo zavrnila.

 Postopek in predlogi strank

63      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        Komisiji naloži, naj ji zaradi nastale nepremoženjske škode, skupaj s škodo, povzročeno njenemu zdravju, izplača 850.000 EUR;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov;

–        kot priče zasliši g. Koopmana in g. Portala ter go. D.;

–        Komisijo pozove k predložitvi celotnega poročila urada OLAF in vseh dokumentov, ki bi lahko dokazovali, da je služba za notranjo revizijo Eurostata med novembrom 2002 in majem 2003 opravila kontrole.

64      Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

65      Tožeča stranka je v repliki navedla, da odstopa od predloga za povračilo škode, povzročene njenemu zdravju.

66      Sodišče je z ukrepom procesnega vodstva od Komisije zahtevalo, naj predloži sporočilo za javnost, ki ga je objavila 9. julija 2003 (v nadaljevanju: sporočilo za javnost z dne 9. julija 2003). V tem sporočilu je med drugim navedeno, da Komisija glede na poročila, ki jih že ima, meni, da so bili resno kršeni finančni predpisi, da so bili disciplinski postopki uvedeni zoper tri uradnike Eurostata in da je med preiskavami v teku začasno prekinjeno izvrševanje pogodb, sklenjenih s podjetjem Planistat.

67      Komisija je na obravnavi v odgovor na vprašanje Sodišča za uslužbence potrdila, da je tožeča stranka eden od treh uradnikov iz sporočila za javnost z dne 9. julija 2003, zoper katere je bil uveden disciplinski postopek.

 Narava spora in pristojnost Sodišča za uslužbence

1.     Trditve strank

68      Tožeča stranka navaja, da želi doseči obsodbo Komisije na podlagi določb člena 288, drugi odstavek, ES (po spremembi postal člen 340, drugi odstavek, PDEU), ker naj bi kršila vrsto pravil, s katerimi so ji podeljene pravice kot državljanu in uradniku Komisije pri Eurostatu.

69      Komisija trdi, da tožba temelji na tožbi zaradi nepogodbene odgovornosti, ki je, ker si v sporu nasproti stojita uslužbenec in institucija, ki ga zaposluje, ni mogoče predložiti na podlagi določb člena 288 ES (po spremembi postal člen 340, drugi odstavek, PDEU), ampak samo na podlagi člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU) ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

70      Iz določb členov 225 ES (po spremembi postal člen 256 PDEU), 235 ES (po spremembi postal člen 268 PDEU) in 288, drugi odstavek, ES (po spremembi postal člen 340, drugi odstavek, PDEU) je razvidno, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje na prvi stopnji o tožbah, s katerimi se uveljavlja nepogodbena odgovornost Unije za škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

71      Za odločanje na prvi stopnji o sporih med uslužbenci in Unijo pa je na podlagi člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU) in člena 1 Priloge I k Statutu Sodišča pristojno Sodišče za uslužbence. V zvezi s tem Sodišče za uslužbence odloča o sporih med uradnikom in institucijo, v kateri je bil ta uradnik zaposlen, ki se nanašajo na povračilo škode, kadar ta izvira iz zaposlitvene vezi med zadevno osebo in institucijo (glej zlasti po analogiji sodbo Sodišča z dne 22. oktobra 1975 v zadevi Meyer-Burckhardt proti Komisiji, 9/75, Recueil, str. 1171, točka 7; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. junija 2002 v zadevi Mellone proti Komisiji, T‑187/01, RecFP, str. I‑A‑81 in II‑389, točki 74 in 75; sklep Sodišča prve stopnje z dne 15. julija 2003 v zadevi Barbé proti Parlamentu, T‑371/02, RecFP, str. I‑A‑183 in II‑919, točki 36 in 38, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točki 54 in 57).

72      V obravnavani zadevi se tožeča stranka sočasno sklicuje na svoji lastnosti posameznika in uradnika ter na podlagi določb člena 288 ES (po spremembi postal člen 340 PDEU) uveljavlja odgovornost Komisije zaradi krivdnega ravnanja, ki naj bi ga zagrešila zoper njo v obdobju od oktobra 2002 do januarja 2006.

73      Vendar pa iz dokumentov v spisu in sorodnega mnenja strank, izraženega na obravnavi, jasno izhaja, da ta spor spada v okvir člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU) ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, saj zatrjevana škoda izvira izključno iz zaposlitvene vezi med tožečo stranko in Komisijo. Tožeča stranka je poleg tega na obravnavi pojasnila, da je bilo sklicevanje v njeni tožbi na člen 288 ES (po spremembi postal člen 340 PDEU) namenjeno samo opozorilu na vsebinske pogoje, od katerih je po njenem mnenju odvisno uveljavljanje nepogodbene odgovornosti uprave.

74      Zato je treba tožbo po uradni dolžnosti obravnavati, kot da je bila v resnici vložena na podlagi člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU) ter členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov (zgoraj navedeni sodbi Mellone proti Komisiji, točki 74 in 75, ter Sanders proti Komisiji, točka 42).

 Dopustnost

1.     Trditve strank

75      Komisija trdi, prvič, da je tožba nedopustna, ker naj tožeča stranka odločitev, s katerimi so bili zavrnjene njene prošnje za pomoč, predložene na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, ne bi izpodbijala v rokih, določenih z določbami člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

76      Komisija trdi, drugič, da naj bi bila odškodninska tožba prav tako nedopustna, ker naj ne bi bila vložena v razumnem roku. Opozarja, da naj bi sodišča Skupnosti razsodila, da je treba odškodninsko tožbo, čeprav Kadrovski predpisi ne določajo zastaralnega roka glede nepogodbene odgovornosti institucij do njihovih uslužbencev, vseeno predložiti v razumnem roku. Za določitev tega razumnega roka naj bi se po analogiji uporabljal člen 46 Statuta Sodišča, ki določa zastaralni rok petih let. Ker pa naj bi bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje, na katero se sklicuje tožeča stranka, da bi utemeljila svoj odškodninski zahtevek, staro več kot pet let, naj bi bila tožba nedopustna.

77      Komisija trdi, tretjič, da tožeča stranka ni upravičena izpodbijati zakonitosti sklepa z dne 9. julija 2003, s katerim se je odločila uvesti disciplinski postopek, ker je to pripravljalni akt, ki ga ni mogoče izpodbijati. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi imela interesa za izpodbijanje zakonitosti tega akta, ker je bil postopek s sklepom z dne 26. oktobra 2004 končan brez nadaljnjih ukrepov.

78      Komisija meni, četrtič, da se tožeča stranka v podporo svojim odškodninskim predlogom ni upravičena sklicevati na nepravilnost sklepa o prerazporeditvi z dne 20. decembra 2002 in sklepa o upokojitvi z dne 17. januarja 2006, ker zoper njiju ni vložila ničnostne tožbe v rokih za tožbo.

79      Tožeča stranka trdi, da je tožba popolnoma dopustna. Tožba naj namreč ne bi bila usmerjena zoper odločitve o zavrnitvi pomoči, ampak naj bi bila predlog za povračilo škode, nastale zaradi ravnanja Komisije.

80      Tožeča stranka je na obravnavi navedla, da tudi ob predpostavki, da se s tožbo izpodbijajo akti Komisije, ki imajo naravo odločbe, ti akti in ravnanja, ki nimajo narave odločitve in ki jih očita upravi, pomenijo neločljivo celoto in kontinuum. V takem primeru dopustnost odškodninske tožbe ne more biti pogojena s predložitvijo pritožbe in tožbe zoper vsak posamezni akt.

81      Tožeča stranka poleg tega trdi, da mora biti zastaralni rok, ki se uporablja pri odškodninski tožbi, ki jo vloži uradnik zoper svojo institucijo, zastaralni rok petih let, določen s členom 46 Statuta Sodišča. V obravnavanem primeru naj ta rok ne bi potekel, ker naj bi začel teči šele 27. oktobra 2004, na dan objave sporočila za javnost Komisije na Midday Expressu. Vsekakor naj rok ne bi potekel, tudi če se upoštevajo prve nezakonitosti, ki jih je Komisija storila oktobra 2002, ker je bil odškodninski zahtevek predložen 1. februarja 2007.

82      Tožeča stranka meni, da naj bi bila pojem razumnega roka in določitev zastaralnega roka s strani sodišča, in ne s strani zakonodajalca, v nasprotju z načelom pravne varnosti. Tožeča stranka naj bi v obravnavanem primeru vsekakor upoštevala razumni rok, določen s sodno prakso, ker je bil odškodninski zahtevek vložen v 27 mesecih po zadnjem dogodku, ki je sprožil njeno škodo.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

 Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na neupoštevanje predhodnega postopka, predvidenega z določbami členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov

83      V skladu z ustaljeno sodno prakso je v sistemu pravnih sredstev, ki jih določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, odškodninska tožba, ki je v primerjavi z ničnostno tožbo samostojno pravno sredstvo, dopustna le, če je bil pred njo opravljen predhodni postopek v skladu z določbami Kadrovskih predpisov. Ta postopek se razlikuje glede na to, ali je bila škoda, katere povračilo se zahteva, povzročena z aktom, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali zaradi ravnanja uprave, ki ni imelo narave odločbe. V prvem primeru mora zadevna oseba v določenih rokih pri OI vložiti pritožbo zoper zadevni akt. Nasprotno je treba v drugem primeru upravni postopek začeti z vložitvijo odškodninskega zahtevka v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Šele izrecna ali implicitna zavrnitev tega zahtevka je odločba, ki lahko posega v položaj in zoper katero je mogoče vložiti pritožbo, šele po izrecni ali implicitni zavrnitvi te pritožbe pa je mogoče na Sodišču za uslužbence vložiti odškodninsko tožbo (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 25. septembra 1991 v zadevi Marcato proti Komisiji, T‑5/90, Recueil, str. II‑731, točki 49 in 50, ter z dne 28. junija 1996 v zadevi Y proti Sodišču, T‑500/93, RecFP, str. I‑A‑335 in II‑977, točka 64).

84      Tožeča stranka je Sodišče za uslužbence pozvala, naj pri presoji dopustnosti tožbe ponovno preuči razlikovanje v sodni praksi med aktom, ki ima naravo odločbe, in ravnanjem, ki nima narave odločbe, in sicer zaradi neupoštevnosti tega razlikovanja v tem sporu. Po njenem mnenju naj bi različni akti in ravnanja, v zvezi s katerimi zahteva odškodnino, pomenili neločljivo celoto, in naj bi imela v podporo svojim odškodninskim predlogom pravico izpodbijati vse akte in ravnanja, ki tvorijo to neločljivo celoto, v razumnem roku od nastanka zadnjega od njih, ne da bi bilo mogoče zoper njo uveljavljati rok treh mesecev, določen s členom 90 Kadrovskih predpisov, od uradnega obvestila o aktih, ki imajo naravo odločbe in na katere se sklicuje.

85      Vendar take utemeljitve ni mogoče sprejeti.

86      Res je, da je bilo v sodni praksi v vrsti primerov priznano, da tožeči stranki v okviru zapletenega postopka, ki ga sestavlja več medsebojno odvisnih aktov, ni treba vložiti toliko pritožb, kolikor aktov, ki lahko posegajo v njen položaj, vključuje postopek. Po drugi strani pa je bilo glede na povezanost različnih aktov, ki sestavljajo ta zapleteni postopek, priznano, da se lahko tožeča stranka sklicuje na nezakonitost predhodnih aktov v podporo tožbi, usmerjeni zoper zadnjega od njih (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 31. marca 1965 v združenih zadevah Ley proti Komisiji, 12/64 in 29/64, Recueil, str. 143, in z dne 11. avgusta 1995 v zadevi Komisija proti Noonan, C‑448/93 P, Recueil, str. I‑2321, točka 17, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 24. septembra 1996 v zadevi Marx Esser in Del Almo Martinez proti Parlamentu, T‑182/94, RecFP, str. I‑A‑411 in II‑1197, točka 37).

87      Vendar pa se ta sodna praksa nanaša samo na akte, ki posegajo v položaj in so tesno povezani med seboj. Poleg tega gre za izjemo od načela, v skladu s katerim se lahko akt izpodbija samo v roku za tožbo, pri čemer je to izjemo treba tako kot vsako izjemo razlagati ozko.

88      V obravnavanem primeru pa za ravnanja in akte, na katere se sklicuje tožeča stranka, glede na njihovo veliko raznolikost in obseg (akti v zvezi z obveznostjo zagotavljanja pomoči, uvedbo disciplinskega postopka, odtekanjem osebnih podatkov, nedodelitvijo nalog, ki ustrezajo razredu, itd.) ni mogoče šteti, da spadajo v okvir zapletenega postopka. Poleg tega bi bilo v nasprotju z zahtevo po pravni varnosti, če bi dopustili, da se lahko ti akti izpodbijajo po izteku običajnega roka za tožbo. Ker mora tako vsak navedeni akt biti predmet ločene tožbe, iz tega izhaja, da je treba za vsakega od njih uporabiti načela iz točke 83, da bi se presodila dopustnost odškodninske tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka.

89      V obravnavanem primeru je tožeča stranka, preden je Sodišču za uslužbence predložila to tožbo, 1. februarja 2007 vložila odškodninski zahtevek na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov in nato 28. avgusta 2007 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov zoper sklep z dne 7. junija 2007, s katerim je bil zavrnjen njen odškodninski zahtevek. Tožeča stranka je torej pred vložitvijo tožbe na Sodišče za uslužbence opravila predhodni postopek, ki se uporablja za zahtevek za povračilo škode, ki izhaja iz ravnanja uprave, ki nima narave odločbe.

90      Za ugotovitev, ali je bil predhodni postopek, ki ga je opravila tožeča stranka, pravilen, je torej treba preučiti, ali škoda, katere povračilo se zahteva, izhaja iz ravnanja uprave, ki nima narave odločbe, ali ne. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na štiri kategorije nepravilnosti: različne neizpolnitve obveznosti Komisije glede zagotavljanja pomoči, nezakonitost sklepa o prerazporeditvi, nezakonitost sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in različna druga ravnanja Komisije.

91      Po drugi strani je treba ugotoviti, da je tožeča stranka vložila predloga za povračilo škode zaradi nezakonitosti sklepa o upokojitvi z dne 17. januarja 2006. Ugovor nedopustnosti, ki ga Komisija uveljavlja zoper take predloge in ki se nanaša na neupoštevanje predhodnega postopka, predvidenega z določbami členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov, torej ni upošteven.

 Odškodninski zahtevek, ki temelji na neizpolnitvah obveznosti Komisije glede zagotavljanja pomoči

92      Tožeča stranka predlaga povračilo škode, ki je nastala zaradi neizpolnitev obveznosti Komisije glede zagotavljanja pomoči, kakor izhaja iz člena 24 Kadrovskih predpisov. Tožeča stranka se v podporo svojim predlogom najprej sklicuje na nezakonitost izrecnih odločitev, ki jih je Komisija sprejela po njenih prošnjah za pomoč, nato na zamude Komisije, preden je sprejela stališče v zvezi s tem, in nazadnje na neobstoj spontane pomoči Komisije po objavi časopisnih člankov, ki so jo obtoževali.

93      Kar zadeva odločitve v zvezi z obveznostjo zagotavljanja pomoči, je ustaljena sodna praksa sodišč Unije, da te odločitve pomenijo akte, ki posegajo v položaj (glej zlasti, kar zadeva izrecne odločitve o zavrnitvi pomoči, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi Combescot proti Komisiji, T‑249/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑181 in II‑A‑2‑1219, točka 32; kar zadeva implicitne odločitve o zavrnitvi pomoči sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. novembra 1997 v zadevi Ronchi proti Komisiji, T‑223/95, RecFP, str. I‑A‑321 in II‑879, točke od 25 do 31; kar zadeva odločitve o pomoči, ki veljajo za nezadostne, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 26. oktobra 1993 v zadevi Caronna proti Komisiji, T‑59/92, Recueil, str. II‑1129, točka 100).

94      Komisija je v obravnavanem primeru v zadevnem obdobju sprejela različne izrecne odločitve v zvezi s svojo obveznostjo zagotavljanja pomoči tožeči stranki.

95      Komisija je 20. decembra 2002 tožečo stranko obvestila o nadaljnjih ukrepih v zvezi s prošnjo za pomoč, ki jo je tožeča stranka vložila 11. novembra 2002, potem ko je novinar nemškega tednika H. M. Tillack Komisiji poslal dva vprašalnika, v katerih sta bila pod vprašaj postavljena čast in poklicni ugled tožeče stranke. Komisija je pojasnila, da je temu novinarju poslala podroben odgovor na zgoraj navedena vprašalnika, s katerim je bila tožeča stranka razbremenjena obtožb, in da je na lastno pobudo 18. novembra 2002 od luksemburškega časopisa Le Quotidien zahtevala in dobila pravico do odgovora po objavi članka, ki je s podobnimi trditvami kot H. M. Tillack posegal v ugled tožeče stranke.

96      Komisija je z dopisom z dne 1. oktobra 2003 odločila, po eni strani, da ne bo ugodila novima prošnjama za pomoč, ki ju je stranka predložila 15. in 21. julija 2003 po objavi člankov v različnih evropskih časopisih, v katerih je bilo navedeno njeno ime in v katerih so jo povezovali s finančnim škandalom v Eurostatu, ter, po drugi strani, da bo za morebitno posredovanje počakala na izid preiskav v Eurostatu.

97      Komisija je s sporočilom za javnost, ki ga je objavila 27. oktobra 2004 na Midday Expressu, odločila, da na podlagi svoje obveznosti zagotavljanja pomoči objavi svojo odločitev o koncu disciplinskega postopka, uvedenega zoper tožečo stranko, in sicer po tem, ko je dobila rezultate preiskave urada OLAF v zvezi z nepravilnostmi, očitanimi tožeči stranki (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 7. oktobra 1987 v zadevi d. M. proti Svetu in ESO, 108/86, Recueil, str. 3933, točka 6, in zgoraj navedeno sodbo Caronna proti Komisiji, točke od 93 do 96).

98      Ni sporno, da tožeča stranka v rokih, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ni vložila ničnostne sodbe zoper te različne odločitve, naj bodo to implicitne ali izrecne odločitve o zavrnitvi pomoči ali odločitve o pomoči, ki jih je štela za nezadostne. Kot je bilo navedeno zgoraj, tožeča stranka torej, kar zadeva akte, ki posegajo v položaj, ni upravičena predložiti predlogov za povračilo škode, povzročene s takimi akti (sodba Sodišča z dne 14. februarja 1989 v zadevi Bossi proti Komisiji, 346/87, Recueil, str. 303, točka 32, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 1993 v zadevi Moat proti Komisiji, T‑20/92, Recueil, str. II‑799, točka 46).

99      Kar po drugi strani zadeva zatrjevane zamude Komisije pri odločanju o obveznosti zagotavljanja pomoči in obvestilu o odločitvi, je treba opozoriti, da sodišče Skupnosti meni, da zamuda načeloma ne pomeni akta, ki posega v položaj (v zvezi z zamudo pri sestavi ocenjevalnega poročila glej zlasti sodbi Sodišča prve stopnje z dne 1. decembra 1994 v zadevi Ditterich proti Komisiji, T‑79/92, RecFP, str. I‑A‑289 in II‑907, točka 66, in z dne 13. julija 2006 v zadevi Andrieu proti Komisiji, T‑285/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑161 in II‑A‑2‑775, točka 135). Iz tega izhaja, da se tožeča stranka v podporo svojim predlogom za povračilo škode lahko sklicuje na navedene zamude, če je bil, tako kot v tem primeru, v zvezi z njimi upoštevan predhodni postopek v dveh fazah, določen s členom 90(1) in (2) Kadrovskih predpisov.

100    Ker poleg tega navedeni predlogi za povračilo škode, ki temeljijo na domnevni neizpolnitvi obveznosti posredovanja Komisije v zelo kratkem času, niso neposredno povezani z vsebino izrecnih odločitev, ki jih je Komisija sprejela na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, zaradi dejstva, da tožeča stranka teh odločitev ni izpodbijala v rokih, ti predlogi za povračilo škode ne morejo biti nedopustni (sodba Sodišča z dne 13. julija 1972 v zadevi Heinemann proti Komisiji, 79/71, Recueil, str. 579, točki 6 in 7; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. januarja 1991 v zadevi Latham proti Komisiji, T‑27/90, Recueil, str. II‑35, točke od 36 do 38, in z dne 6. februarja 2007 v združenih zadevah Wunenburger proti Komisiji, T‑246/04 in T‑71/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑21 in II‑A‑2‑131, točke od 46 do 50).

101    Kar nazadnje zadeva neobstoj spontane pomoči Komisije, je treba opozoriti, da so sodišča Skupnosti razsodila, da mora uradnik, ki meni, da se lahko sklicuje na člen 24 Kadrovskih predpisov, instituciji, pod katero spada, načeloma predložiti prošnjo za pomoč. Le v nekaterih izjemnih okoliščinah mora institucija brez predhodne zahteve zadevne osebe, torej na svojo pobudo, sprožiti neki ukrep pomoči. Če takih okoliščin ni, dejstvo, da institucija svojim uradnikom in uslužbencem ne pomaga spontano, ni akt, ki posega v položaj (sodba Sodišča z dne 12. junija 1986 v zadevi Sommerlatte proti Komisiji, 229/84, Recueil, str. 1805, točka 20; sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 2008 v združenih zadevah Belgija in Komisija proti Genette, T‑90/07 P in T‑99/07 P, ZOdl., str. II‑3859, točke od 100 do 102; sklep Sodišča za uslužbence z dne 31. maja 2006 v zadevi Frankin in drugi proti Komisiji, F‑91/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑25 in II‑A‑1‑83, točka 24).

102    V obravnavanem primeru tožeča stranka in tožena stranka ne navajata nobene izjemne okoliščine, ki bi upravičevala spontano ukrepanje Komisije po obtožbah tožeče stranke v različnih časopisnih člankih. Zato je neobstoj spontane pomoči Komisije po objavi časopisnih člankov ravnanje, ki nima narave odločbe in ki ga je tožeča stranka upravičena izpodbijati v okviru te odškodninske tožbe.

 Odškodninski zahtevek, ki temelji na nezakonitosti sklepa o prerazporeditvi

103    Tožeča stranka vlaga odškodninski zahtevek zaradi poklicnega razvrednotenja, katerega žrtev naj bi bila po sklepu o njeni prerazporeditvi.

104    V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sklep o prerazporeditvi, čeprav ne vpliva na premoženjske interese ali položaj uradnika, ob upoštevanju narave zadevne funkcije in okoliščin škoduje nepremoženjskim interesom in obetom tožeče stranke v prihodnosti, saj so lahko pri nekaterih funkcijah pri enaki razvrstitvi boljše možnosti za napredovanje kot pri drugih zaradi narave odgovornosti, ki se izvajajo. Sklep nujno vpliva na upravni položaj zadevnega uradnika, ker se spremenijo kraj in pogoji opravljanja nalog in tudi njihova narava. V teh okoliščinah ni mogoče a priori šteti, da tak ukrep ne more posegati v položaj njegovega naslovnika (glej v tem smislu zlasti sodbe Sodišča z dne 27. junija 1973 v zadevi Kley proti Komisiji, 35/72, Recueil, str. 679, točka 4; z dne 28. maja 1980 v združenih zadevah Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 13; z dne 21. maja 1981 v zadevi Kindermann proti Komisiji, 60/80, Recueil, str. 1329, točka 8, in z dne 12. novembra 1996 v zadevi Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, Recueil, str. I‑5863, točka 58, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1995 v zadevi Ojha proti Komisiji, T‑36/93, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑497, točka 42, in z dne 19. junija 1997 v zadevi Forcat Icardo proti Komisiji, T‑73/96, RecFP, str. I‑A‑159 in II‑485, točka 16).

105    Predsednik Komisije je s sklepom z dne 20. decembra 2002 prerazporedil tožečo stranko. Tožeča stranka, ki je bila do tedaj direktor v direkciji A Eurostata, je bila razporejena v GD za kadrovske zadeve in administracijo na delovno mesto glavnega svetovalca, pristojnega za posebne naloge na področju upravne reforme, zlasti kar zadeva upravne strukture, „benchmarching“ in statistično analizo v povezavi z „monitoringom“ postopka reforme ob upoštevanju posledic širitve.

106    Ta sklep o prerazporeditvi je glede na spremembo pogojev izvajanja in naravo funkcij, ki jih vključuje, vplival na pravni položaj tožeče stranke in zato pomeni akt, ki posega v položaj.

107    Ker tožeča stranka tega sklepa ni izpodbijala v rokih za pritožbo, določenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ni upravičena nato predložiti tožbe za nadomestilo škode, povzročene s tem aktom, kot vedno opozarja sodišče Skupnosti (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Moat proti Komisiji, točka 46, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. maja 1998 v združenih zadevah W proti Komisiji, T‑78/96 in T‑170/96, RecFP, str. I‑A‑239 in II‑745, točka 158).

 Odškodninski zahtevek, ki temelji na nezakonitosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka

108    V skladu z ustaljeno sodno prakso je odločitev OI o uvedbi disciplinskega postopka le pripravljalna faza postopka. Ne vpliva na končno stališče uprave in je zato ni mogoče obravnavati kot akt, ki posega v položaj, v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov. Zato jo je mogoče izpodbijati le posredno v okviru tožbe zoper končni disciplinski sklep, ki posega v uradnikov položaj (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 13. marca 2003 v zadevi Pessoa e Costa proti Komisiji, T‑166/02, RecFP, str. I‑A‑89 in II‑471, točka 37, in z dne 8. julija 2008 v zadevi Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, ZOdl., str. II‑1585, točka 340).

109    Uradnik, ki v rokih, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, ni vložil ničnostne tožbe zoper akt, ki posega v njegov položaj, ne more z zahtevkom za povračilo škode, povzročene s tem aktom, popraviti te opustitve in si priskrbeti nove roke za tožbo. Enako velja, kadar se opustitev nanaša ne na sam akt, ki posega v položaj, ampak na njegov pripravljalni akt, ki bi ga bilo mogoče veljavno posredno izpodbijati v okviru tožbe zoper navedeni akt (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. februarja 1996 v zadevi Lopes proti Sodišču, T‑547/93, RecFP, str. I‑A‑63 in II‑185, točki 174 in 175).

110    Poleg tega je bilo razsojeno, da sklep OI o koncu disciplinskega postopka brez nadaljnjih ukrepov v smislu členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov ni akt, ki posega v položaj uradnika, zoper katerega je bil postopek uveden, saj izrek takega sklepa ne more spremeniti pravnega položaja tega uradnika (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1992 v zadevi Di Rocco proti ESO, T‑8/92, Recueil, str. II‑2653, objava po odlomkih, točka 27).

111    Iz sodne prakse, navedene v prejšnjih treh točkah, izhaja, da je predhodni postopek, ki se uporablja za pridobitev povračila škode, nastale zaradi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, odvisen od narave končne odločitve uprave.

112    Kadar se uvedeni disciplinski postopek konča z odločitvijo, ki posega v položaj, se lahko uradnik na nezakonitost sklepa o uvedbi navedenega postopka sklicuje samo v podporo tožbi, ki je bila v rokih za pritožbo in tožbo, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, vložena neposredno zoper odločitev, ki posega v položaj, sprejeto po koncu postopka.

113    Kadar pa uprava sprejme odločitev o koncu disciplinskega postopka brez nadaljnjih ukrepov, mora tožeča stranka – ker ta odločitev ne posega v položaj – za pridobitev povračila škode, nastale zaradi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, predhodno upoštevati predhodni postopek v dveh fazah, predvidenih z določbami členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

114    V obravnavanem primeru je iz dokumentov v spisu razvidno, da je Komisija s sklepom z dne 26. oktobra 2004 brez nadaljnjih ukrepov končala disciplinski postopek, uveden zoper tožečo stranko. Nesporno pa je, da ta sklep ne pomeni akta, ki posega v položaj, ki ga je mogoče izpodbijati neposredno. Poleg tega je tožeča stranka upoštevala predhodni postopek v dveh fazah, kot je bilo navedeno v točki 89. Zato je dopustno, da tožeča stranka v okviru te tožbe zahteva povračilo škode, ki naj bi jo utrpela zaradi nezakonitosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka.

 Druge nepravilnosti, navedene v podporo odškodninskemu zahtevku

115    Tožeča stranka zahteva povračilo škode, ki je nastala, najprej, zaradi nepravilnosti, ki jih je Komisija zagrešila pri notranji reviziji v Eurostatu, potem ko je H. M. Tillack poslal zgoraj navedena vprašalnika, nato, zaradi odtekanja zaupnih informacij v zvezi z njo iz služb Komisije in, nazadnje, zaradi nedodelitve natančnih nalog v skladu z njeno usposobljenostjo po njeni prerazporeditvi. Ker ta ravnanja nimajo narave odločbe, se tožeča stranka lahko sklicuje nanje v okviru odškodninske tožbe, saj je bil predhodni postopek v zvezi z njimi pravilen.

 Ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na nepredložitev odškodninskega zahtevka v razumnem roku

116    Opozoriti je treba, da morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso uradniki ali uslužbenci, ki želijo od Unije dobiti povračilo škode, za katero naj bi bila ta odgovorna, predložiti zahtevek v tem smislu v razumnem roku od trenutka, ko so izvedeli za položaj, glede katerega se pritožujejo, čeprav člen 90(1) Kadrovskih predpisov ne določa nobenega roka za vložitev zahtevka (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 65 in 66; sklep Sodišča za uslužbence z dne 4. novembra 2008 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, F‑87/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑351 in II‑A‑1‑1915, točka 27, predmet pritožbe, ki teče pred Splošnim sodiščem, zadeva T‑16/09 P).

117    Razumni rok je namreč treba spoštovati v vseh primerih, v katerih predpisi ne določajo ničesar, načeli pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo pa omejujeta institucije Unije ter fizične ali pravne osebe, da bi delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile stabilnost že ustvarjenih pravnih položajev. V odškodninskih tožbah, ki lahko za Unijo povzročijo denarno obveznost, vpliva na spoštovanje razumnega roka za predložitev odškodninskega zahtevka tudi skrb za zaščito javnih financ, ki je za tožbe v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, posebej izražena v zastaralnem roku petih let, določenem v členu 46 Statuta Sodišča (zgoraj navedena sodba Sanders in drugi proti Komisiji, točka 59). Razumnost roka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje strank v sporu (zgoraj navedena sodba Eagle in drugi proti Komisiji, točka 66).

118    Za izračun tega roka sodišče Skupnosti meni, da mora uradnik odškodninski zahtevek instituciji predložiti v razumnem roku od trenutka, ko je izvedel za položaj, glede katerega se pritožuje (zgoraj navedena sodba Eagle in drugi proti Komisiji, točki 65 in 66, ter sodba Sodišča za uslužbence z dne 1. februarja 2007 v zadevi Tsarnavas proti Komisiji, F‑125/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑43 in II‑A‑1‑231, točka 69).

119    Kot je bilo navedeno v točki 89, je tožeča stranka zahtevek na podlagi določb člena 90(1) Kadrovskih predpisov predložila 1. februarja 2007, pritožbo na podlagi določb člena 90(2) Kadrovskih predpisov pa 28. avgusta 2007. Najstarejša ravnanja Komisije, ki nimajo narave odločbe in na katera se tožeča stranka sklicuje v tožbi, so se zgodila novembra 2002, tožeča stranka pa se je z njimi seznanila decembra 2002. Tožeča stranka se je z drugimi ravnanji, ki nimajo narave odločbe in glede katerih se pritožuje, seznanila v letih 2003 in 2004. Tako je treba v okoliščinah obravnavane zadeve ob upoštevanju interesov v sporu in zapletenosti zadeve, ki je potekala več let, za odškodninski zahtevek, vložen v manj kot petih letih, v celoti šteti, da je bil predložen v razumnem roku.

120    Lahko sklepamo, da ugovora nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija, ni mogoče sprejeti.

 Drugi ugovori nedopustnosti v zvezi s sklepom o uvedbi disciplinskega postopka

121    Komisija trdi, da tožeča stranka ni upravičena izpodbijati zakonitosti sklepa z dne 9. julija 2003 o uvedbi disciplinskega postopka, ker je to pripravljalni akt, ki ne more biti predmet tožbe. Poleg tega naj tožeča stranka ne bi imela interesa za izpodbijanje zakonitosti tega akta, ker je bil postopek s sklepom z dne 26. oktobra 2004 končan brez nadaljnjih ukrepov.

122    Prvi ugovor nedopustnosti ni upošteven, ker tožeča stranka ni predložila ničnostne tožbe zoper sklep z dne 9. julija 2003, ampak tožbo za povračilo škode, nastale zaradi tega akta. Poleg tega se v obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točkah od 107 do 113, tožeča stranka lahko sklicuje na nezakonitost takega pripravljalnega akta v okviru odškodninske tožbe.

123    Tudi drugega ugovora nedopustnosti, ki se navaja zoper sklep o uvedbi disciplinskega postopka, ni mogoče sprejeti. S koncem disciplinskega postopka oktobra 2004 namreč ni retroaktivno izginil poseg v ugled, ki ga je tožeča stranka utrpela v celotnem obdobju, v katerem je navedeni postopek potekal. Zato ima tožeča stranka interes, da se v okviru te tožbe sklicuje na nezakonitost sklepa z dne 9. julija 2003 o uvedbi disciplinskega postopka.

 Uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Komisije

1.     Pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Komisije

 Trditve strank

124    Tožeča stranka trdi, da je treba za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Komisije dokazati nezakonitost ravnanja institucije, resničnost škode in obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in domnevno škodo.

125    Kar zadeva prvi pogoj tožeča stranka opozarja, da sodna praksa zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Kar zadeva zahtevo, da mora biti kršitev dovolj resna, naj bi bilo odločilno merilo za izpolnitev te zahteve to, da je zadevna institucija očitno in resno prekoračila meje, ki veljajo za njeno diskrecijsko pravico. Če bi imela ta institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo ne bi imela, bi lahko že samo kršitev veljavnega prava zadostovala za ugotovitev dovolj resne kršitve.

126    Tudi Komisija trdi, da mora za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti tožeča stranka dokazati nezakonitost instituciji očitanega ravnanja, resničnost škode in obstoj vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo.

127    V zvezi s prvim od treh pogojev za presojo utemeljenosti odškodninske tožbe pojasnjuje, da sodna praksa zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Kar zadeva zahtevo, da mora biti kršitev dovolj resna, je odločilno merilo za izpolnitev te zahteve, zlasti kadar ima zadevna institucija široko diskrecijsko pravico, to, da je ta institucija očitno in resno prekoračila meje, ki veljajo za njeno diskrecijsko pravico. Samo če bi imela le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo ne bi imela, bi lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadostovala za ugotovitev dovolj resne kršitve (sodbi Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točki 43 in 44, in z dne 10. decembra 2002 v zadevi Komisija proti Camar in Tico, C‑312/00 P, Recueil, str. I‑11355, točka 54, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T‑198/95, T‑171/96, T‑230/97, T‑174/98 in T‑225/99, Recueil, str. II‑1975, točke od 134 do 136).

 Presoja Sodišča za uslužbence

128    V skladu z ustaljeno sodno prakso je utemeljenost odškodninske tožbe, vložene na podlagi člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU), pogojena z izpolnitvijo skupine pogojev, in sicer nezakonitosti institucijam očitanega ravnanja, resničnosti škode in obstoja vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo (sodbi Sodišča z dne 1. junija 1994 v zadevi Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I‑1981, točka 42, in z dne 21. februarja 2008 v zadevi Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točka 52). Ti trije pogoji so kumulativni. Neobstoj enega od njih zadostuje za zavrnitev odškodninske tožbe.

129    Komisija trdi, da sodna praksa v zvezi s prvim od teh treh pogojev zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

130    Vendar je treba poudariti, da je Sodišče ta način sklepanja uporabilo izključno v sporih, v katerih se je nepogodbena odgovornost institucij uveljavljala na podlagi določb člena 288 ES (po spremembi postal člen 340 PDEU), ne pa na podlagi določb člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU).

131    Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se nepogodbena odgovornost institucij, kadar se uveljavlja na podlagi določb člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU), lahko uveljavlja zaradi same nezakonitosti akta, ki posega v položaj (ali ravnanje, ki nima narave odločbe), ne da bi se bilo treba vprašati, ali gre za dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Girardot, točki 52 in 53).

132    Ta sodna praksa ne izključuje, da sodišče presodi obseg diskrecijske pravice uprave na zadevnem področju; nasprotno, to merilo je bistveni parameter pri preučitvi zakonitosti zadevne odločitve ali ravnanja, saj sta nadzor zakonitosti, ki ga izvaja sodišče, in njegova intenzivnost odvisni od bolj ali manj široke diskrecijske pravice, ki jo ima uprava na podlagi veljavnega prava in zahtev po pravilnem delovanju, ki veljajo zanjo.

133    Zato se sodna praksa, navedena v točki 127, na katero se v svojih pisanjih sklicuje Komisija, ne uporablja za spore, katerih podlaga so določbe člena 236 ES (po spremembi postal člen 270 PDEU). Iz tega izhaja, da mora v obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence pri preučitvi, ali je prvi pogoj za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti uprave izpolnjen, presoditi samo, ali Komisiji očitana ravnanja, glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima uprava v sporu, predloženemu Sodišču za uslužbence, pomenijo nepravilno ravnanje organa (glej v tem smislu zlasti sodbi Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2007 v zadevi Clotuche proti Komisiji, T‑339/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑29 in II‑A‑2‑179, točki 219 in 220, in z dne 12. septembra 2007 v zadevi Combescot proti Komisiji, T‑250/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑191 in II‑A‑2‑1251, točka 86).

134    Vsekakor je treba, tudi če bi bilo treba priznati sklepanje Komisije iz točke 127, poudariti, da bi vsaka od nezakonitosti, ki jih navaja tožeča stranka, če bi bila dokazana, pomenila dovolj resno kršitev enega od naslednjih pravnih pravil, katerih cilj je podeliti pravice posameznikom:

–        člena 24 Kadrovskih predpisov;

–        sklepa z dne 19. februarja 2002;

–        Uredbe št. 45/2001;

–        načela domneve nedolžnosti;

–        načela dobrega upravljanja in zlasti pravice do nepristranskega obravnavanja.

2.     Nezakonitost ravnanja Komisije

 Neobstoj spontanega posredovanja in zagrešene zamude Komisije v zvezi z njeno obveznostjo zagotavljanja pomoči

 Trditve strank

135    Tožeča stranka trdi, da mora Komisija v skladu s členom 24 Kadrovskih predpisov pomagati uradnikom, ki so tarče napadov v tisku. Uprava naj bi na podlagi te obveznosti morala posredovati v najkrajšem času, da bi preprečila, da bi škoda, povzročena uradniku, postala nepopravljiva. V obravnavanem primeru pa naj bi se Komisija odzvala z zamudo in naj bi celo storila napako, zaradi katere se lahko uveljavlja njena odgovornost. Prvič, Komisija bi morala ukrepati na lastno pobudo takoj po objavi člankov, v katerih sta bila izpostavljena čast in poklicni ugled njenega uradnika, ne pa čakati, da se ta nanjo uradno obrne. Drugič, Komisija bi morala posredovati še posebej hitro, saj so prošnje za pomoč, ki so ji bile predložene, temeljile na objavi obrekljivih časopisnih člankov. Komisija pa naj bi ob prvi prošnji za pomoč posredovala nezadostno in prepozno. Poleg tega naj bi tožeča stranka odgovor na to prošnjo za pomoč prejela šele več let po tem, ko je bila vložena. Drugi dve predloženi prošnji za pomoč naj bi Komisija zavrnila več kot tri mesece po tem, ko sta ji bili predloženi. Tretjič, sporočilo za javnost, ki je bilo objavljeno 27. oktobra 2004 in v katerem je bilo na kratko pojasnjeno, da je bil disciplinski postopek zoper tožečo stranko končan, naj bi bilo prepozno in naj ne bi zadostovalo za odpravo posega v čast in poklicni ugled zadevne stranke.

136    Komisija trdi, da je na prošnje za pomoč, ki jih je tožeča stranka vložila na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, odgovorila pravočasno in ustrezno. Prvič, na vprašalnika H. M. Tillacka, s katerima je bila tožeča stranka obtožena favoriziranja pri oddaji javnih naročil v Eurostatu, naj bi odgovorila spontano in hitro. Drugič, nemudoma naj bi se odzvala na objavo člankov na spletni strani revije Stern in v časopisu Le Quotidien, v katerih so bile povzete trditve o favoriziranju in „disciplinski premestitvi“ tožeče stranke. Poleg tega naj bi v tem zadnjem časopisu dobila pravico do odgovora in naj bi tako lahko javno zanikala navedene trditve. Opozarja tudi, da naj ji na podlagi sodne prakse ne bi bilo treba ukrepati po objavi vsakega članka, ki vsebuje obrekljive trditve zoper enega od njenih uradnikov ali uslužbencev, ampak da mu mora samo zagotoviti ustrezno pomoč. V obravnavanem primeru naj bi dovoljenje, dano tožeči stranki, da ob podobnih napadih uporabi stališče, ki ga je Komisija izrazila v pravici do odgovora, objavljeni v časopisu Le Quotidien, pomenilo zadostno pomoč. Tretjič, Komisija meni, da je ustrezno odgovorila na prošnji za pomoč, ki ju je tožeča stranka predložila julija 2003, tako da ju je zavrnila. S sporočilom za javnost, v katerem bi bila usoda tožeče stranke ločena od usode drugih dveh direktorjev v Eurostatu, zoper katera je potekala preiskava urada OLAF, bi bila namreč zadevna uradnika še bolj stigmatizirana, to pa bi škodovalo podobi Komisije. Četrtič, Komisija naj bi na lastno pobudo 27. oktobra 2004 na Midday Expressu objavila sporočilo za javnost, v katerem je javnost obvestila o koncu disciplinskega postopka zoper tožečo stranko.

137    Komisija je poleg tega na obravnavi pojasnila, da ni mogoče šteti, da je posredovala prepozno, ker je na prošnje za pomoč odgovorila v roku štirih mesecev, določenem v členu 90(1) Kadrovskih predpisov.

 Presoja Sodišča za uslužbence

138    Kot je bilo navedeno v točki 98 te sodbe, tožeča stranka ne more grajati vsebine odločitev, ki jih je Komisija sprejela v odgovor na njene prošnje za pomoč. Zato so tu preizkušene samo trditve tožeče stranke v zvezi z ravnanjem uprave, ki nima narave odločbe, zlasti zamuda pri odločanju o teh prošnjah.

139    V skladu z ustaljeno sodno prakso ima uprava široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in sredstev za presojo člena 24 Kadrovskih predpisov. Vendar pa mora ob resnih in neutemeljenih obtožbah glede poklicne neoporečnosti uradnika pri opravljanju njegovih nalog zavrniti te obtožbe in sprejeti vse ukrepe za povrnitev ugleda zadevne osebe (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Caronna proti Komisiji, točke 64, 65 in 92 in navedena sodna praksa). Uprava mora zlasti posredovati z vso potrebno energijo ter se odzvati tako hitro in skrbno, kot to zahtevajo okoliščine primera (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 21. aprila 1993 v zadevi Tallarico proti Parlamentu, T‑5/92, Recueil, str. II‑477, točka 31; z dne 28. februarja 1996 v zadevi Dimitriadis proti Računskemu sodišču, T‑294/94, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑151, točki 39 in 45, in z dne 17. marca 1998 v zadevi Carraro proti Komisiji, T‑183/95, RecFP, str. I‑A‑123 in II‑329, točka 33).

140    Prošnje za pomoč, ki jih je vložil uradnik zaradi obrekovanja ali posega v čast in poklicni ugled v tisku, načeloma zahtevajo še posebej hiter odgovor uprave, da bi imel koristen učinek in bi uradniku omogočil, da se, kjer je to ustrezno, izogne tveganjem prekluzije, povezanimi s kratkimi roki za sprožitev postopka pri kaznivih dejanjih, storjenih s tiskom, na nekaterih nacionalnih sodiščih.

141    Poleg tega je sodišče Skupnosti razsodilo, da zamuda pri ukrepanju uprave, kadar ne obstajajo posebne okoliščine, pomeni nepravilno ravnanje organa, zaradi katerega je mogoče uveljavljati njeno odgovornost (v zvezi z zamudo pri sestavi ocenjevalnega poročila glej zlasti sodbo Sodišča z dne 6. februarja 1986 v združenih zadevah Castille proti Komisiji, 173/82, 157/83 in 186/84, Recueil, str. 497, in zgoraj navedeno sodbo Latham proti Komisiji, točki 49 in 50; kar zadeva zamudo v zvezi s popravkom napačnih informacij glej zgoraj navedeno sodbo Heinemann proti Komisiji, točka 12).

142    Ravnanja Komisije je treba preučiti na podlagi teh ugotovitev.

143    Na splošno je Komisija na obravnavi trdila, da ni ukrepala prepozno, ker je o različnih prošnjah za pomoč tožeče stranke odločila in svoje odločitve sporočila v roku štirih mesecev, določenem v členu 90(1) Kadrovskih predpisov.

144    V zvezi s tem Sodišče za uslužbence meni, da je izključni cilj določb člena 90(1) Kadrovskih predpisov, da se ob neobstoju odgovora uprave na prošnjo ob izteku roka štirih mesecev šteje, da gre za zavrnitev zaradi molka organa, kar je mogoče izpodbijati na sodišču, potem ko je bil upoštevan predhodni postopek, določen v členu 90(2) navedenih kadrovskih predpisov (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Ronchi proti Komisiji, točka 31). Kar zadeva uveljavljanje nepogodbene odgovornosti uprave zaradi zamude, pa teh določb ni mogoče razlagati tako, da ima uprava na splošno štiri mesece za ukrepanje, in to ne glede na okoliščine obravnavane zadeve. Taka razlaga bi bila v nasprotju s sodno prakso, v skladu s katero mora uprava, če obvezni rok ni določen z besedilom, odločiti v razumnem roku, ki ga je treba presojati od primera do primera glede na posebne okoliščine zadeve (glej zlasti po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. junija 2004 v zadevi François proti Komisiji, T‑307/01, ZOdl., str. II‑1669, točki 48 in 49, ter sodbo Sodišča za uslužbence z dne 14. februarja 2007 v zadevi Fernández Ortiz proti Komisiji, F‑1/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑53 in II‑A‑1‑293, točke 41, 42 in 44).

145    Zato to, da je Komisija na prošnje za pomoč odgovorila v roku štirih mesecev, samo po sebi ne more dokazati, da je ukrepala tako hitro in skrbno, kot je bilo treba. Zato je treba v vsakem navedenem primeru preveriti, ali je uprava posredovala v razumnem roku.

–       Neobstoj spontanega posredovanja Komisije

146    Kot je bilo navedeno v točki 101 te sodbe, upravi načeloma ni treba na lastno pobudo sprožiti nekega ukrepa pomoči za enega od njenih uradnikov, razen v izjemnih okoliščinah (zgoraj navedeni sodbi Sommerlatte proti Komisiji, točki 21 in 22, in Belgija in Komisija proti Genette, točki 101 in 102, ter zgoraj navedeni sklep Frankin in drugi proti Komisiji, točka 24). Ker v obravnavani zadevi take okoliščine niso bile niti dokazane niti zatrjevane, Komisija ni storila napake, ko se ni spontano odzvala na obtožbe v zvezi s tožečo stranko v različnih evropskih časopisih.

147    Poleg tega je treba navesti, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke, potem ko je H. M. Tillack poslal vprašanja, s katerimi je bil pod vprašaj postavljen njen poklicni ugled, posredovala spontano in hitro, še pred prvo prošnjo tožeče stranke za pomoč, predloženo 11. novembra 2002, da bi zanikala trditve o favoriziranju. Eurostat je namreč 28. in 29. oktobra 2002 organiziral sestanka za pripravo odgovorov Komisije na vprašanja H. M. Tillacka, ki so bili poslani 11. novembra 2002.

–       Odziv Komisije na prošnjo za pomoč z dne 11. novembra 2002

148    Tožeča stranka je prošnjo za pomoč vložila po tem, ko je H. M. Tillack 25. oktobra in 7. novembra 2002 Komisiji poslal vprašalnika, iz katerih je med drugim izhajalo, da naj bi pri oddaji javnih naročil v Eurostatu favorizirala grške družbe. H. M. Tillack je 13. novembra 2002 na spletni strani revije Stern objavil članek, v katerem je povzel večino zgoraj navedenih trditev o favoriziranju in neposredno pod vprašaj postavil čast in poklicni ugled tožeče stranke. Članka, ki sta vsebovala istovrstne trditve in v katerih je bilo poleg tega navedeno, da je bila tožeča stranka „odstavljena s položaja“, sta bila 14. in 20. novembra 2002 objavljena v časopisih Le Quotidien in L’Investigateur.

149    Komisija je na vprašanja H. M. Tillacka odgovorila 11. novembra 2002. Poleg tega je z dopisom z dne 15. novembra 2002 od časopisa Le Quotidien zahtevala pravico do odgovora, ta pa je tej zahtevi ugodil 18. novembra 2002. Glede na rok nekaj dni, v katerih je Komisija posredovala, Sodišče za uslužbence meni, da je uprava v tem primeru ukrepala dovolj hitro.

150    Čeprav je obžalovanja vredno, da Komisija ni sprejela vseh ukrepov, potrebnih v tem položaju, zlasti ker se ni odzvala na članka, objavljena na spletni strani revije Stern in v časopisu L’Investigateur, tega neodziva, ki ga je treba razlagati kot zavrnitev pomoči zaradi molka organa (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Ronchi proti Komisiji, točke od 25 do 31), ni mogoče, kot je bilo navedeno v točki [83], izpodbijati v okviru te odškodninske tožbe, ker ni bila predmet ničnostne tožbe v rokih, določenih s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

151    Po drugi strani uprava s tem, da je tožečo stranko o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njeno prošnjo za pomoč obvestila šele z dopisom z dne 20. decembra 2002, ni ravnala s potrebno skrbnostjo. V okoliščinah obravnavane zadeve je namreč Komisija, ki si je vzela več kot en mesec za odgovor na vloženo prošnjo za pomoč, tožeči stranki prepozno navedla, da ne namerava ukrepati bolj, kot je že, čeprav je bilo to stališče pomemben podatek za tožečo stranko, da bi na podlagi zadostnega poznavanja dejanskega stanja po potrebi ukrepala zoper zgoraj navedena časopisa.

152    Zaradi te zamude je mogoče uveljavljati odgovornost uprave.

–       Odziv Komisije na prošnje za pomoč z dne 15. in 21. julija 2003

153    Tožeča stranka je prošnji za pomoč predložila 15. in 21. julija 2003 po objavi člankov 10. in 11. julija 2003 v Financial Timesu in Le Mondu, v katerih je bil razkrit resen finančni škandal v Eurostatu, in po uvedbi disciplinskega postopka v zvezi s tem zoper njo ter zoper še enega direktorja in generalnega direktorja Eurostata.

154    Komisija je stališče do teh prošenj za pomoč sprejela šele 1. oktobra 2003. Glede na naravo predloženih prošenj za pomoč v zvezi s tveganjem obrekovanja in posega v čast ter poklicni ugled uradnika Sodišče za uslužbence meni, da uprava, ki je za odločitev o teh prošnjah potrebovala več kot dva meseca, ni ukrepala s skrbnostjo, ki se pri tem zahteva (glej točko 140 te sodbe), in je nepravilno ravnala, zaradi česar je mogoče uveljavljati njeno odgovornost.

–       Sporočilo za javnost z dne 27. oktobra 2004

155    Ni sporno, da je Komisija objavila sporočilo za javnost o koncu disciplinskega postopka zoper tožečo stranko naslednjega dne po sprejetju te odločitve. Tako je bil v okoliščinah tega primera ta ukrep objave za povrnitev časti tožeči stranki sprejet brez zamude. Čeprav je obžalovanja vredno, da se je Komisija odločila, da ne bo sprejela celovitejših ukrepov glede objave, te nezadostne odločitve o pomoči ni mogoče izpodbijati v okviru te tožbe, kot je bilo pojasnjeno v točkah 93 in 98 te tožbe.

156    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija s tem, da je tožečo stranko prepozno obvestila o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njeno prvo prošnjo za pomoč in da ni pravočasno odgovorila na prošnji za pomoč, vloženi julija 2003, nepravilno ravnala, zaradi česar je mogoče uveljavljati njeno odgovornost (glej po analogiji zgoraj navedeni sodbi Caronna proti Komisiji, točka 99, in Ronchi proti Komisiji, točka 52).

 Odtekanja zaupnih informacij

 Trditve strank

157    Tožeča stranka trdi, da naj bi zaupne informacije v zvezi z njo odtekle dvakrat. Prvič naj bi se to zgodilo novembra 2002 v zvezi z osnutkom sklepa o prerazporeditvi k direktorju Eurostata, ki je bila predvidena zanjo. V člankih naj bi tako poročali o njeni prerazporeditvi na delovno mesto glavnega svetovalca pri generalnem direktorju Eurostata, medtem ko naj bi bila v resnici imenovana za glavnega svetovalca pri GD za kadrovske zadeve in administracijo. Drugič naj bi se to zgodilo julija 2003 v zvezi s sklepom o uvedbi disciplinskega postopka. Iz člankov v mednarodnem tisku naj bi napačno izhajalo, da je bila tožeča stranka vpletena v finančni škandal podjetja Planistat. Te informacije naj bi lahko odtekale samo iz služb Komisije. Poleg tega naj bi bil s temi odtekanji glede na naravo razkritih osebnih podatkov kršen člen 2(b) Uredbe št. 45/2001.

158    Komisija trdi, prvič, da tožeča stranka ni dokazala, da so informacije v člankih, ki jih je predložila, odtekale iz služb Komisije. V navedenih člankih naj namreč ne bi bili nikjer navedeni njihovi viri. Drugič, vsekakor meni, da domnevna odtekanja ne pomenijo resne kršitve prava Skupnosti, zaradi katere je mogoče uveljavljati odgovornost uprave. Tretjič, Komisija v zvezi s prvim domnevnim odtekanjem informacij meni, da razkrite informacije niso škodovale ugledu tožeče stranke.

 Presoja Sodišča za uslužbence

159    Tožeča stranka je v svojih pisanjih in na obravnavi navedla samo nepravilna odtekanja osebnih podatkov iz služb Komisije, kar naj bi se zgodilo dvakrat, in sicer novembra 2002 in julija 2003. Nasprotno se tožeča stranka v podporo svojim predlogom za povrnitev škode ne sklicuje na razkritje osebnih podatkov v zvezi z njo, do katerega bi lahko prišlo ob objavi sporočil za javnost Komisije.

160    Najprej je treba opozoriti, da je bilo razsojeno, da nepravilno odtekanje osebnih podatkov pomeni obdelavo osebnih podatkov, ki je v nasprotju z določbami Uredbe št. 45/2001 (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. septembra 2007 v zadevi Nikolaou proti Komisiji, T‑259/03, neobjavljena v ZOdl., točka 208).

161    Poleg tega Sodišče za uslužbence opozarja, da mora tožeča v okviru odškodninske tožbe dokazati, da so pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti zadevne institucije izpolnjeni. Tako mora tožeča stranka v obravnavani zadevi načeloma dokazati, da je za odtekanja informacij v zvezi z njo, ki so bile objavljene v tisku, odgovorna uprava (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Nikolaou proti Komisiji, točka 141, ter Franchet in Byk proti Komisiji, točka 182). Vendar obstaja izjema od tega pravila, ko je škodni dogodek lahko nastal iz več različnih vzrokov in ko institucija Skupnosti ni predložila nobenega dokaza, ki bi pomagal ugotoviti, zaradi katerega od teh vzrokov je ta dogodek nastal, čeprav je imela največ možnosti, da bi priskrbela dokaze v zvezi s tem, zato mora ona nositi odgovornost za to negotovost (zgoraj navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, točka 183).

162    Na podlagi teh načel je treba preučiti obstoj odtekanj, ki jih navaja tožeča stranka.

163    Prvič, tožeča stranka trdi, da se je odtekanje osebnih podatkov, to je nedovoljeno razkritje osnutka sklepa – ta je bil medtem opuščen – o njeni prerazporeditvi na delovno mesto glavnega svetovalca pri direktorju Eurostata, zgodilo, ker je bila ta informacija 14. novembra 2002 objavljena v članku v luksemburškem časopisu Le Quotidien.

164    Vendar pa je treba navesti, da je Komisija 13. novembra 2002 objavila sporočilo za javnost, v katerem se je poročalo o prerazporeditvi določenega števila direktorjev Eurostata. V tem sporočilu za javnost je bilo uradno pojasnjeno, čeprav napačno, da je bila tožeča stranka prerazporejena v okviru služb Eurostata. V teh okoliščinah in glede na vsebino tega uradnega sporočila za javnost se ne zdi, da bi informacije, ki so bile 14. novembra 2002 objavljene v luksemburškem časopisu Le Quotidien, izvirale iz odtekanja zaupnih podatkov iz služb Komisije.

165    Vsekakor, tudi če bi se tako odtekanje zgodilo, tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med tem odtekanjem in zatrjevano škodo. Zatrjevani poseg v ugled naj namreč ne bi bil posledica samega odtekanja, ampak sočasnosti sklepa o prerazporeditvi, ki je bil sprejet, uradne objave o njem in objave članka H. M. Tillacka, v katerem je bila zlasti izpostavljena tožeča stranka.

166    Drugič, tožeča stranka trdi, da so se nova nepravilna odtekanja osebnih podatkov iz služb Komisije zgodila julija 2003, ker je bilo v različnih člankih, zlasti članku, objavljenemu 10. julija 2003 v časopisu Financial Times, pojasnjeno, da je Komisija uvedla disciplinski postopek zoper tožečo stranko in da je ta vpletena v finančni škandal v povezavi s podjetjem Planistat.

167    Komisija je 9. julija 2003 objavila sporočilo za javnost, v katerem je med drugim pojasnila, da je uvedla disciplinski postopek zoper tri uradnike, da je med trajanjem preiskav začasno prekinila izvrševanje pogodb, sklenjenih med Eurostatom in podjetjem Planistat, svetovalcem za gospodarstvo in statistiko, ter da je bilo na podlagi dveh poročil, ki so ju pripravile njene službe, že mogoče ugotoviti resne kršitve finančnih predpisov v Eurostatu.

168    Vendar pa se ob branju tega sporočila za javnost izkaže, da v njem nista navedena niti ime tožeče stranke niti kak drug podatek, na podlagi katerega bi jo bilo mogoče prepoznati kot enega od uradnikov, zoper katere je bil uveden disciplinski postopek. V teh okoliščinah je lahko dejstvo, da je ime tožeče stranke navedeno v članku iz Financial Timesa, samo posledica nedovoljenega odtekanja informacij. Poleg tega so te informacije lahko odtekale samo iz služb Komisije, saj ta zadeva ni bila predložena nobenemu drugemu delu uprave, tožeča stranka pa ni imela nobenega interesa za razkritje tovrstnih informacij tisku.

169    Res je, da Komisija trdi, da tožeča stranka ni formalno dokazala, da naj bi bile za nepravilno razkritje imena tožeče stranke odgovorne njene službe. Vendar pa na podlagi načel iz sodne prakse, navedene v točki 161 te sodbe, dokaznega bremena v tovrstnem položaju, v katerem obstaja negotovost, ne nosi tožeča stranka, ampak tožena institucija.

170    Nazadnje, čeprav Komisija trdi, da so lahko novinarji ob branju sporočila za javnost z dne 9. julija 2003 z nekaj preprostega brskanja po spletu sami ugotovili ime tožeče stranke, na podlagi teh nenatančnih trditev ni mogoče šteti, da nepravilno razkritje imena tožeče stranke ni izviralo iz Komisije. Navesti je namreč treba, da je bil članek v Financial Timesu objavljen takoj po objavi sporočila za javnost z dne 9. julija 2003 in da zelo prepričljivo poroča v zvezi z uvedbo disciplinskega postopka zoper tožečo stranko. Poleg tega iz dokumentov v spisu ne izhaja, da je bil Financial Times med časopisi, ki so skoraj leto dni prej poročali o sumih favoriziranja grških podjetij, ki so bremenili tožečo stranko.

171    Komisija je s tem, da je nepravilno razkrila ime tožeče stranke kot enega od uradnikov, zoper katere je bil uveden disciplinski postopek, kršila določbe Uredbe št. 45/2001. Zaradi te napake je mogoče uveljavljati njeno odgovornost.

 Poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata

 Trditve strank

172    Tožeča stranka trdi, da je služba za notranjo revizijo Eurostata pri izdelavi svojega poročila storila vrsto napak. Prvič, ta revizija naj bi bila opravljena v nasprotju s pravili o reviziji. Zlasti naj direktor Eurostata ne bi pooblastil službe za notranjo revizijo za izdelavo poročila potem, ko je H. M. Tillack postavil vprašanja.

173    Drugič, poročilo naj bi bilo pristransko in naj bi kršilo načelo domneve nedolžnosti. Tako naj bi imela ga. D., avtorica tega poročila, predsodke glede tožeče stranke in naj bi od same uvedbe notranje revizije želela sestaviti poročilo, neugodno za tožečo stranko. To pomanjkanje nepristranskosti naj bi se izražalo tudi v odzivu ge. D. na pripombe tožeče stranke na osnutek poročila o reviziji.

174    Tretjič, Komisija naj bi kršila načeli zaupanja v pravo in dobrega upravljanja, ker tožeči stranki pred izdelavo končne različice poročila ni odobrila razgovora in ker ni upoštevala njenih pisnih pripomb iz elektronskega sporočila z dne 24. junija 2003.

175    Komisija najprej opozarja, da je sporno poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata poročilo o reviziji in ne poročilo po upravni preiskavi. Zato naj upravi ni bilo treba upoštevati zakonodaje s področja upravnih preiskav, kot je sklep Komisije z dne 19. februarja 2002 o poteku upravnih preiskav in disciplinskih postopkov.

176    Dalje, Komisija trdi, da je bilo poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata opravljeno v skladu z veljavnimi pravili.

177    Prvič, notranjo revizijo naj bi izrecno naročil generalni direktor Eurostata, kot naj bi tudi sicer dokazoval dokument z naslovom „Kronologija ukrepov/dogodkov revizije oddaje javnih naročil v okviru programa Supcom 1995–1998“, v katerem je navedeno, da „Y. Franchet zahteva, naj se notranja revizija poglobi v nekatera vprašanja“.

178    Drugič, pravice do obrambe naj bi bile upoštevane, ker naj bi tožeča stranka dobila izvod osnutka poročila o notranji reviziji v skladu s pravilnikom o revidiranju službe za notranjo revizijo Eurostata z dne 17. junija 2002 (v nadaljevanju: pravilnik o revidiranju) in naj bi ji bilo omogočeno, da predloži pripombe v zvezi z njim. Nazadnje, služba za notranjo revizijo naj bi analizirala pripombe, ki jih je predložila tožeča stranka. Na podlagi okoliščine, da tožeča stranka pred izdelavo končnega poročila o reviziji ni bila zaslišana, naj ne bi bilo mogoče dokazati, da je Komisija kršila pravice do obrambe, ker naj taka obveznost ne bi bila določena niti z nobenim zakonodajnim ali drugim predpisom niti z nobenim temeljnim načelom prava Skupnosti.

179    Tretjič, poročilo o notranji reviziji naj ne bi bilo pristransko in naj ne bi kršilo načela domneve nedolžnosti. Ob branju tega poročila naj bi bilo namreč očitno, da je to popolnoma nevtralno in da njegov cilj ni bil raziskati, ali je tožeča stranka zagrešila nezakonita dejanja, ampak samo na splošno oceniti tveganja, ki jih prinašajo obtožbe zoper Eurostat in enega od njegovih uradnikov.

 Presoja Sodišča za uslužbence

180    Prvič, Sodišče za uslužbence meni, da je glede na izrecne izraze, uporabljene v osnutku poročila in v poročilu službe za notranjo revizijo Eurostata, ter opravljeni postopek uprava, kot to trdi sama, opravila notranjo revizijo, ne pa upravno preiskavo. Urad IDOC poleg tega ni nikakor sodeloval pri izvedbi te revizije. Iz tega sledi, da se tožeča stranka ne more upravičeno sklicevati na kršitev določb sklepa z dne 19. februarja 2002, da bi uveljavljala odgovornost Komisije.

181    Drugič, tožeča stranka trdi, da je poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata nepravilno, ker naj generalni direktor Eurostata ne bi od službe za notranjo revizijo pisno zahteval, naj opravi tako revizijo.

182    Vendar pa niti nobena določba prava Unije niti pravilnik o revidiranju ne določa, da mora generalni direktor Eurostata pisno zahtevati, naj služba za notranjo revizijo opravi revizijo. Poleg tega je iz dokumentov v spisu, zlasti iz dokumenta z naslovom „Kronologija ukrepov/dogodkov revizije oddaje naročil v okviru programa Supcom 1995–1998“, razvidno, da je generalni direktor Eurostata dejansko zahteval začetek sporne revizije. Y. Franchet, nekdanji generalni direktor Eurostata, poleg tega v svojem pisnem pričevanju, priloženem repliki, trdi, da se spominja, „da je go. D. prosil, naj preveri, ali imajo vprašanja, ki jih je sprožil H. M. Tillack, resno podlago“. Res je, da Komisija na obravnavi ni mogla pojasniti, na podlagi katere odločitve je bila revizija, ki več mesecev ni potekala, ponovno sprožena 21. maja 2003, ko je bil tožeči stranki poslan osnutek poročila o reviziji. Kljub temu je bila glavna naloga novega generalnega direktorja, ki je bil imenovan prav 21. maja 2003, razjasniti obstoječe nepravilnosti pri delovanju Eurostata. Tako se v okoliščinah tega primera ne zdi, da naj bi bila revizija nezakonito ponovno sprožena izključno na pobudo ge. D. Očitek je zato treba zavrniti.

183    Tretjič, tožeča stranka trdi, da je bilo v postopku izdelave poročila službe za notranjo revizijo Eurostata kršeno načelo domneve nedolžnosti.

184    Opozoriti je treba, da je načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), del temeljnih pravic, ki so v skladu s sodno prakso Sodišča in členom 6(2) EU priznane v pravnem redu Unije (glej zlasti sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 149 in 150; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Tillack proti Komisiji, T‑193/04, ZOdl., str. II‑3995, točka 121, in zgoraj navedeno sodbo Franchet in Byk proti Komisiji, točka 209).

185    V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice člen 6(2) EKČP ureja celotni kazenski postopek, neodvisno od izida preiskave, in ne le preučitev utemeljenosti obtožbe. Ta določba zagotavlja vsaki osebi, da ni niti imenovana niti obravnavana kot kriva za kršitev, dokler sodišče ne ugotovi njene krivde. Zato zahteva zlasti, da člani sodišča pri izpolnjevanju svojih nalog ne izhajajo iz predsodka, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. V domnevo nedolžnosti posegajo izjave ali odločbe, ki izražajo mnenje, da je oseba kriva, ki javnost spodbujajo, da verjame v njeno krivdo, ali ki vnaprej predvidevajo, kako bo pristojno sodišče presodilo dejstva (glej zlasti ESČP, sodbe z dne 10. februarja 1995 v zadevi Allenet de Ribemont proti Franciji, série A, št. 308, točke od 38 do 41; z dne 10. oktobra 2000 v zadevi Daktaras proti Litvi, Recueil des arrêts et décisions, 2000‑X, točka 44, in z dne 21. septembra 2006 v zadevi Pandy proti Belgiji, št. 13583/02, točki 41 in 42).

186    Vendar pa je v obravnavani zadevi nesporno, da zoper tožečo stranko ni bil uveden kazenski postopek.

187    Poleg tega je ustaljena sodna praksa sodišč Unije, da se na kršitev člena 6 EKČP ni mogoče učinkovito sklicevati v okviru upravnega ali disciplinskega postopka, ker institucije, ki je začela tak postopek, ni mogoče šteti za „sodišče“ v smislu navedenega člena 6 (glej zlasti sklep Sodišča z dne 16. julija 1998 v zadevi N proti Komisiji, C‑252/97 P, Recueil, str. I‑4871, točka 52; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 1991 v zadevi de Compte proti Parlamentu, T‑26/89, Recueil, str. II‑781, točka 94, in z dne 15. maja 1997 v zadevi N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točka 95; sodbo Sodišča za uslužbence z dne 8. novembra 2007 v zadevi Andreasen proti Komisiji, F‑40/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑337 in II‑A‑1‑1859, točke od 125 do 127, predmet pritožbe, ki teče pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑17/08 P).

188    V teh okoliščinah tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz določb člena 6(2) EKČP, pri postopku notranje revizije ni upošteven, ker služba za notranjo revizijo Eurostata ni „sodišče“ v smislu navedenega člena 6.

189    Vseeno pa ostaja dejstvo, da načelo nepristranskosti upravnemu organu nalaga, da pri izvajanju revizije nima predsodkov v zvezi s predmetom svojega nadzora. Ta organ lahko od tega odnosa odstopi šele, ko je dokazal nepravilnosti pri delovanju, ki jih ugotavlja (glej po analogiji, kar zadeva uvedbo disciplinskega postopka, zgoraj navedeno sodbo Pessoa e Costa proti Komisiji, točka 56).

190    V obravnavanem primeru tožeča stranka trdi, da je imela ga. D. od samega začetka revizije predsodke v zvezi z vsebino ugotovitev iz poročila službe za notranjo revizijo Eurostata.

191    Na prvem mestu, Sodišče za uslužbence meni, da okoliščina, da so bila za opredelitev področja notranje revizije uporabljena samo vprašanja nemškega novinarja H. M. Tillacka ali da so bili s poročilom o notranji reviziji delno omajani odgovori Komisije na vprašanja H. M. Tillacka, ne zadostuje za ugotovitev neobstoja nepristranskosti službe za notranjo revizijo Eurostata. Po eni strani, kot je bilo pojasnjeno v točki 182 te sodbe, je bila revizija omejena na vprašanja H. M. Tillacka na zahtevo generalnega direktorja, ne pa na pobudo ge. D. Po drugi strani, ker so bili odgovori Komisije na vprašanja H. M. Tillacka pripravljeni na določen datum, je bilo mogoče informacije v teh odgovorih naknadno spremeniti ali popraviti po dodatnih preiskavah, ki jih je opravila služba za notranjo revizijo.

192    Na drugem mestu, res je, da je ga. D. obvestila novega generalnega direktorja, da se ji zdijo pripombe tožeče stranke na osnutek poročila o reviziji neustrezne, in ustavila pripravo osnutka odgovora na pripombe tožeče stranke, ki ga je pripravljala ekipa za revizijo. Vendar pa ta ravnanja, čeprav kažejo na subjektivno presojanje, niso dokaz pristranskosti ge. D., ki je kot vodja službe za notranjo revizijo ostala v mejah svoje diskrecijske pravice. Zato je treba tudi ta očitek zavrniti.

193    Kar zadeva očitek v zvezi s kršitvijo načela varstva zaupanja v pravo, je treba opozoriti, da je to načelo eno od temeljnih načel Unije (sodba Sodišča z dne 5. maja 1981 v zadevi Dürbeck, 112/80, Recueil, str. 1095, točka 48). Za pravico do sklicevanja na varstvo zaupanja v pravo morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Unije mora zainteresirani osebi dajati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz dovoljenih in zanesljivih virov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. julija 1998 v združenih zadevah Mellett proti Sodišču, T‑66/96 in T‑221/97, RecFP, str. I‑A‑449 in II‑1305, točki 106 in 107). Drugič, ta zagotovila morajo pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvariti legitimno pričakovanje (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 9. februarja 1994 v zadevi Latham proti Komisiji, T‑3/92, RecFP, str. I‑A‑23 in II‑83, točka 58; z dne 27. februarja 1996 v zadevi Galtieri proti Parlamentu, T‑235/94, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑129, točki 63 in 64, in z dne 17. februarja 1998 v zadevi Maccaferri proti Komisiji, T‑56/96, RecFP, str. I‑A‑57 in II‑133, točka 54). Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (sodba Sodišča z dne 6. februarja 1986 v zadevi Vlachou proti Računskemu sodišču, 162/84, Recueil, str. 481, točka 6, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. marca 1990 v zadevi Chomel proti Komisiji, T‑123/89, Recueil, str. II‑131, točka 28).

194    V skladu z načelom dobrega upravljanja mora OI, kadar odloča o položaju uradnika, upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev, in pri tem upoštevati ne samo interes službe, ampak tudi interes zadevnega uradnika (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. marca 2004 v zadevi Afari proti ECB, T‑11/03, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑267, točka 42, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2007 v zadevi Sequeira Wandschneider proti Komisiji, F‑28/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑431 in II‑A‑1‑2443, točka 150).

195    V obravnavani zadevi nobena določba in nobeno načelo prava Unije upravi ne nalagata, naj zasliši uradnika, preden sestavi končno poročilo o notranji reviziji, ki ga zadeva. Točka 4.2.4 pravilnika o revidiranju določa samo, da mora služba za notranjo revizijo osebi, katere dejavnost je predmet revizije, omogočiti, da predloži svoje pripombe o osnutku poročila. Iz dopisa ge. D. z dne 12. junija 2003 in pripomb tožeče stranke z dne 24. junija 2003 pa izhaja, da je bila ta obveznost izpolnjena. Poleg tega tožeča stranka ni dokazala, da naj bi ji uprava dala natančna, brezpogojna in skladna zagotovila v zvezi z njenim zaslišanjem pred izdelavo končnega poročila o notranji reviziji. Ker tako eden od pogojev za pravico do sklicevanja na načelo varstva zaupanja v pravo ni izpolnjen, tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev tega načela, nikakor ni mogoče sprejeti.

196    Nazadnje, okoliščina, da je bila tožeča stranka formalnega razgovora deležna šele, ko je bilo poročilo službe za notranjo revizijo dokončno pripravljeno, ne more pomeniti kršitve načela dobrega upravljanja. Uprava je namreč lahko upoštevala interes tožeče stranke, ker je nesporno, da je bilo tožeči stranki omogočeno predložiti pripombe na osnutek poročila.

 Sklep o uvedbi disciplinskega postopka

 Trditve tožeče stranke

197    Tožeča stranka najprej trdi, da je bil postopek, ki ga je Komisija izvedla za uvedbo disciplinskega postopka zoper njo, nepravilen. Komisija naj bi se namreč za uvedbo tega postopka ne bi oprla na upravno preiskavo, ki jo izvede urad IDOC v skladu z določbami sklepa z dne 19. februarja 2002, ampak samo na poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata in vmesno poročilo službe za notranjo revizijo Komisije. Poleg tega naj ne bi bila upoštevana postopkovna jamstva, določena s sklepom z dne 19. februarja 2002, kot je pravica do izjave pred izdelavo končnega poročila. Uprava naj bi tudi kršila načelo spoštovanja pravic do obrambe, ker tožeče stranke ni zaslišala pred uvedbo disciplinskega postopka zoper njo.

198    Dalje, tožeča stranka trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji in kršila načelo dobrega upravljanja s tem, da se je odločila zoper njo uvesti disciplinski postopek. Po eni strani naj na podlagi poročila službe za notranjo revizijo Eurostata in vmesnega poročila službe za revizijo Komisije, na katera se je Komisija oprla, ne bi mogla zakonito uvesti takega postopka, ker naj ti poročili ne bi bili izdelani s potrebno resnostjo, naj ne bi dokazovali tega, kar se v njima trdi, naj ne bi upoštevali pravic do obrambe ter naj bi vsebovali veliko napačnih in nenatančnih informacij. Po drugi strani naj bi očitna napaka pri presoji izhajala tudi iz prenagljenosti sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, ki naj bi bil sprejet v dveh dneh.

199    Komisija trdi, da je bil sklep o uvedbi disciplinskega postopka z dne 9. julija 2003 sprejet ob strogem spoštovanju veljavnih pravil Skupnosti.

200    Prvič, po njenem mnenju naj ji noben zakonodajni ali drugi predpis ne bi nalagal, naj pred uvedbo disciplinskega postopka zoper enega od svojih uradnikov opravi upravno preiskavo. Disciplinski postopek naj bi lahko svobodno uvedla takoj, ko ima dovolj podatkov o disciplinskem prekršku. V zvezi s tem opozarja, da naj bi imela na tem področju široko diskrecijsko pravico glede na podatke, ki jih ima. V obravnavani zadevi se je lahko glede na vsebino zgoraj navedenih poročil odločila, da uvede sporni disciplinski postopek, ne da bi storila očitno napako pri presoji.

201    Drugič, Komisija trdi, da ji nobena določba prava Unije ne nalaga, naj zasliši uradnika, preden se zoper njega sprejme sklep o uvedbi disciplinskega postopka. Najprej, člen 87 Kadrovskih predpisov naj bi določal samo, da se uradnik zasliši, bodisi preden OI zoper njega izda pisno opozorilo ali opomin bodisi preden OI odloči zadevo predložiti disciplinski komisiji. Dalje, Komisija naj bi morala na podlagi temeljnega načela pravice do izjave uradnika zaslišati samo, če bi se lahko zoper njega sprejela odločitev, ki posega v njegov položaj. Ker pa sklep o uvedbi disciplinskega postopka ni odločitev, ki posega v položaj, naj se to temeljno načelo v tem primeru ne bi uporabljalo. Nazadnje, ker disciplinski postopek ni sodni postopek, naj se ne bi bilo mogoče učinkovito sklicevati na določbe člena 6 EKČP in trditi, da bi morala biti tožeča stranka zaslišana pred uvedbo disciplinskega postopka.

202    Tretjič, Komisija trdi, da ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je uvedla sporni disciplinski postopek, ker je bilo na podlagi poročila službe za notranjo revizijo Eurostata in vmesnega poročila službe za notranjo revizijo Komisije, s katerima ni bilo kršeno načelo domneve nedolžnosti, upravičeno mogoče domnevati, da je tožeča stranka storila disciplinski prekršek.

 Presoja Sodišča za uslužbence

203    Prvič, tožeča stranka trdi, da je bila pri odločitvi o uvedbi disciplinskega postopka storjena postopkovna napaka, ker naj Komisija predhodno ne bi opravila upravne preiskave in naj ne bi spoštovala določb sklepa z dne 19. februarja 2002 o upravnih preiskavah.

204    Vendar pa niti člen 87 Kadrovskih predpisov niti Priloga IX h Kadrovskim predpisom ne določa, da je treba, preden se uprava odloči uvesti disciplinski postopek, opraviti upravno preiskavo.

205    Res je, da je v sklepu z dne 19. februarja 2002, s katerim je bil ustanovljen urad IDOC, opredeljena vrsta pravil, ki jih je treba upoštevati pri izvedbi upravne preiskave za pripravo disciplinskega postopka. Vendar pa nobena določba tega sklepa ne določa izrecno, da mora uprava pred uvedbo disciplinskega postopka opraviti upravno preiskavo. Nasprotno, iz člena 5 tega sklepa izhaja, da je uvedba upravne preiskave samo možnost, ki jo ima generalni direktor za kadrovske zadeve in administracijo, da bi se bolj razjasnila dejstva, ki jih je mogoče očitati uradniku.

206    Ker poleg tega sklep o uvedbi disciplinskega postopka ni akt, ki posega v položaj, se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na načelo spoštovanja pravic do obrambe pri grajanju dejstva, da ni bila zaslišana, preden se je OI odločil zoper njo uvesti disciplinski postopek (zgoraj navedeni sodbi Pessoa e Costa proti Komisiji, točka 59, in Franchet in Byk proti Komisiji, točka 367).

207    Zato neizvedba upravne preiskave pred uvedbo disciplinskega postopka ne pomeni postopkovne napake ali kršitve načela spoštovanja pravic do obrambe, zaradi katerih je mogoče uveljavljati odgovornost uprave.

208    Drugič, kar zadeva očitek v zvezi z očitno napako pri presoji, je treba opozoriti, da je cilj sklepa o uvedbi disciplinskega postopka zoper uradnika omogočiti OI, da preveri resničnost in težo dejanj, očitanih zadevnemu uradniku, ter da ga v skladu s členom 87 Kadrovskih predpisov zasliši, da bi si oblikoval mnenje, po eni strani, o možnosti, da se bodisi disciplinski postopek konča brez nadaljnjih ukrepov bodisi se zoper uradnika sprejme disciplinska sankcija, ter, po drugi strani, o potrebi, da se uradnik, če je to ustrezno, pred sprejetjem te sankcije napoti pred disciplinsko komisijo v skladu s postopkom iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom (zgoraj navedena sodba Pessoa e Costa proti Komisiji, točka 36, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2005 v zadevi Rasmussen proti Komisiji, T‑203/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑279 in II‑1287, točka 41).

209    Institucija mora o taki odločitvi nujno skrbno razmisliti ob upoštevanju resnih in nepopravljivih posledic, ki bi jih ta lahko imela. Institucija ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, sodni nazor pa je omejen na preverjanje materialne pravilnosti elementov, ki jih je pri uvedbi postopka upoštevala uprava, neobstoja očitne napake pri presoji očitanih dejstev in neobstoja zlorabe pooblastil (glej po analogiji glede disciplinskih sankcij zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. maja 2000 v zadevi Tzikis proti Komisiji, T‑203/98, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑393, točka 50, in zgoraj navedeno sodbo N proti Komisiji, točka 125; glede predložitve zadeve uradu OLAF sodbo Sodišča za uslužbence z dne 2. maja 2007 v zadev Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑121 in II‑A‑1‑657, točki 98 in 99).

210    Da pa se zaščitijo pravice zadevnega uradnika, mora imeti OI pred uvedbo disciplinskega postopka na voljo dovolj natančne in ustrezne informacije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Franchet in Byk proti Komisiji, točka 352, in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. januarja 2010 v združenih zadevah A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06, točka 366).

211    V obravnavanem primeru iz branja sklepa z dne 9. julija 2003 izhaja, da se je Komisija odločila uvesti disciplinski postopek zoper tožečo stranko z obrazložitvijo, da je ta dopustila ali sprejela, da postopki vrednotenja pri oddaji naročil niso bili pregledni, saj se metode vrednotenja, predstavljene v poročilih svetovalnega odbora za javna naročila in pogodbe, niso ujemale z dejansko uporabljenimi metodami, in, da je dopustila ali sprejela, da pri pogodbi, sklenjeni s podjetjem Planistat, strokovnjak, ki je njen sorodnik in ki ga ni prvotno predlagal ponudnik, sodeluje pri projektu za izdelavo študije brez povezave z naročilom, ki je privedel do „odobritve za plačilo“, še preden je bilo izdelano vmesno poročilo o študiji. Komisija se je pri sprejetju te odločitve oprla na vmesno poročilo službe za notranjo revizijo Komisije z dne 7. julija 2003 in na poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata z dne 8. julija 2003.

212    Najprej se postavlja vprašanje, ali lahko poročila o notranji reviziji kot taka pomenijo dovolj natančne in ustrezne informacije, ki jih uprava lahko upošteva za uvedbo disciplinskega postopka zoper uradnika.

213    Točka 1.3. pravilnika o revidiranju namreč med drugim določa:

„[…] cilj notranje revizije ni odkriti goljufijo.

Tudi če se revizija postopkov opravi vestno, ne more zagotoviti, da bodo odkrite vse goljufije.

Vseeno lahko revizor ugotovi nekatera tveganja, ki bi lahko razkrila goljufije. Če se z uvedenimi nadzori opredeljena tveganja in nevarnosti ne zmanjšajo, mora revizor nadaljevati preiskave, da bi ugotovil, ali obstaja goljufija, in po potrebi o tem obvestil urad OLAF, ki je edini pristojni organ za izvajanje tovrstnih preiskav.“

214    Komisija v odgovoru na tožbo opozarja:

„Cilj poročila o notranji reviziji je pomagati generalnim direktorjem in vodstvenemu kadru nadzirati tveganja, da bi se zagotovila varnost premoženja, ter preveriti, ali so pravila spoštovana in ali so informacije pravilne […]. Zato na podlagi notranje revizije Eurostata ni mogoče niti ugotoviti, da obstajajo nekatere goljufive prakse, niti dokazati, da so nekatere trditve o goljufiji utemeljene. To je lahko samo rezultat upravnih preiskav in disciplinskih postopkov. Cilj notranje revizije se torej jasno razlikuje od cilja upravne preiskave ali disciplinskega postopka, saj se ta postopka nanašata ali lahko nanašata na morebitne obveznosti natančno določenih oseb […]“

215    V obravnavanem primeru je nesporno, da se je Komisija pri uvedbi disciplinskega postopka zoper tožečo stranko oprla izključno na poročili o notranji reviziji. Glede na njuno naravo in zgoraj navedene značilnosti pa taki poročilo o notranji reviziji načeloma ne moreta pomeniti dovolj natančnih in ustreznih informacij, da se lahko uvede disciplinski postopek.

216    Vendar pa ni izključeno, da je poročilo o notranji reviziji mogoče uporabi kot podlago za uvedbo disciplinskega postopka, čeprav to ni njegov namen. Kadar se uprava sklicuje na tako poročilo, je torej treba od primera do primera preveriti, ali so informacije v tovrstnem dokumentu dovolj natančne in ustrezne, da se lahko uvede disciplinski postopek.

217    V obravnavanem primeru je treba poudariti, da vmesno poročilo službe za notranjo revizijo Komisije ne vsebuje nobene ugotovitve v zvezi s prvim očitkom zoper tožečo stranko. Kar zadeva drugi očitek, je v navedenem poročilu pojasnjeno samo, da naj bi služba za notranjo revizijo Eurostata izpostavila morebitni primer nepotizma. Tako to poročilo ne vsebuje niti nobene analize niti posebne raziskave v zvezi z dejstvi, očitanimi tožeči stranki, ampak samo, po eni strani, posredno in previdno sprejme ugotovitve, ki jih je lahko opravila služba za notranjo revizijo Eurostata v okviru svojega osnutka poročila, in, po drugi strani, opozori na špekulacije, ki jih je v medijih sprožil obstoj domnevnega favoriziranja grških podjetij v eni od direkcij Eurostata.

218    Zato to poročilo glede na vsebino ni moglo pomeniti natančne in ustrezne informacije, na katero bi Komisija lahko oprla odločitev o uvedbi disciplinskega postopka.

219    Kar zadeva poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata z dne 8. julija 2003, je treba najprej ugotoviti, da je bilo to pripravljeno v odziv na vprašanja novinarja o pogojih oddaje javnih naročil v direkciji, ki jo je vodila tožeča stranka, in na podlagi analize, omejene na dejstva v zvezi s trditvami navedenega novinarja. Tako je v uvodu poročila pojasnjeno, da opravljena analiza „ni privedla do podrobne in posamične revizije pogodb, dodeljenih v okviru programa Supcom, ampak je bila omejena na vidike, ki jih je izpostavil [novinar], in sicer porazdelitev proračuna po državah, metode vrednotenja ponudb ali preglednost postopkov oddaje“. V kritični analizi poročila o notranji reviziji, ki jo je predložila tožeča stranka in katere vsebine Komisija ne izpodbija (v nadaljevanju: kritična analiza), je v zvezi s tem pojasnjeno, da „pri notranji reviziji niso bili uporabljeni mednarodni revizijski standardi niti standardi iz pravilnika o revidiranju“, da „se ugotovitve notranje revizije v številnih točkah sploh ne ujemajo s poročilom“ in da „bi si dopis s pripombami [tožeče stranke] v odgovor na osnutek zaslužil, da bi se natančne dejanske točke, ki se nanašajo na vsebino […], upoštevale v poročilu o notranji reviziji“.

220    Drugič, poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata je privedlo zlasti do naslednjih ugotovitev:

–        postopek vrednotenja ponudb, ki so jih predložila podjetja, da bi dobila naročila, povezana s programom Supcom, naj ne bi bil vedno pregleden in naj ne bi upošteval notranjih pravil;

–        kar zadeva pogodbo št. 665100003 s podjetjem Planistat, naj bi bile storjene nepravilnosti, zlasti kar zadeva zaposlitev strokovnjaka, nečaka tožeče stranke.

221    Čeprav je tako v poročilu službe za notranjo revizijo Eurostata izpostavljena vrsta nepravilnosti v zvezi s postopkom vrednotenja ponudb pri postopku oddaje pogodb Supcom v direkciji, ki jo je vodila tožeča stranka, pa iz tega poročila nikakor ne izhaja, da naj bi bila za ugotovljene nepravilnosti kriva tožeča stranka ali da naj bi bila z njimi povezana ali da so odkrite nepravilnosti obstajale samo v direkciji tožeče stranke, kot je sicer navedla revizijska ekipa v svojem osnutku odgovora na pripombe tožeče stranke.

222    Poleg tega, kar zadeva dejstvo, da je bil krščenec tožeče stranke zaposlen v okviru pogodbe med Eurostatom in podjetjem Planistat, iz poročila službe za notranjo revizijo nikakor ne izhaja, da bi imela tožeča stranka kakršno koli vlogo v tem primeru.

223    Poleg tega je treba poudariti, da je tožeča stranka predložila natančne pripombe, da bi demantirala dejstva, ki so se ji očitala v osnutku poročila službe za notranjo revizijo Eurostata.

224    Iz dokumentov v spisu izhaja, da služba za notranjo revizijo Eurostata nazadnje sploh ni upoštevala pripomb tožeče stranke. Čeprav je namreč služba najprej nameravala pisno odgovoriti na pripombe tožeče stranke, je ta načrt nazadnje opustila, ne da bi uprava pojasnila, zakaj si je premislila. Poleg tega iz dopisa z dne 8. julija 2003 ge. D. novemu generalnemu direktorju Eurostata izhaja, da je poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata z dne 8. julija 2003 overjen izvod osnutka poročila službe za notranjo revizijo in da služba za notranjo revizijo Eurostata nazadnje ni opravila nobene poglobljene analize pripomb tožeče stranke. V zgoraj navedenem dopisu je namreč pojasnjeno:

„[…] 27. maja 2003 sem vam poslala osnutek poročila o reviziji oddaje javnih naročil v okviru programa Supcom 1995–1999 […]

Pošiljam vam končno analizo v zvezi s tem na podlagi informacij, ki sem jih imela ob analizi dejanskega stanja in ki je glede na svojo preteklo in sedanjo delovno obremenitev ne morem poglobiti.“

225    V kritični analizi je ugotovljeno tudi, da bi morali revizorji pripombe tožeče stranke o osnutku poročila o reviziji glede na njihovo vsebino in natančnost preučiti, te pa bi morale privesti do spremembe poročila o notranji reviziji. Poleg tega iz poročila urada OLAF izhaja, da so navedeni revizorji med preiskavo sami priznali, da je poročilo o reviziji „nekontradiktorno“.

226    V teh okoliščinah poročilo službe za notranjo revizijo Eurostata, ki je bilo pripravljeno na delni in nepopolni podlagi, ni pomenilo dovolj natančne in ustrezne informacije, da bi uprava lahko uvedla disciplinski postopek.

227    Poleg tega je treba navesti, da je ekipa za revizijo v svojem osnutku odgovora na pripombe tožeče stranke sama priznala, da njeno poročilo o reviziji glede na svojo vsebino ne pomeni podlage za osebni dvom o tožeči stranki. Revizorji so namreč na pripombo tožeče stranke, v kateri je bilo navedeno, da „čeprav nekateri statistični podatki držijo, […] ne morejo pomeniti dokaza o kakršni koli moji napaki“, predlagali odgovor: „Imate prav in prav zato ni nikjer navedena ,kršitev pravila‘.“

228    Poleg tega je Komisija na obravnavi priznala, da ni bilo razloga, ki bi utemeljeval nujno uvedbo disciplinskega postopka zoper tožečo stranko, s čimer bi bilo mogoče po potrebi pojasniti dejstvo, da poročilo o reviziji ni bilo poglobljeno. Tako ni izključeno, da je uvedba disciplinskega postopka zoper tožečo stranko 9. julija 2003 delno temeljila na vzporedni uvedbi disciplinskih postopkov istega dne zoper druga uradnika Eurostata, med katerima je bil njen generalni direktor.

229    Glede na elemente, ki jih je uprava imela na razpolago in ki so izhajali iz poročil o reviziji, ki nista bili dovolj natančni in ustrezni, bi bilo bolje, če bi, preden je uvedla disciplinske postopke, uvedla upravno preiskavo, ki bi jo zaupala uradu IDOC, ali zadevo predložila uradu OLAF, česar pa ni storila, saj je bila zadeva temu uradu predložena šele po uvedbi disciplinskega postopka.

230    Iz tega sledi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji in kršila načelo dobrega upravljanja s tem, da je 9. julija 2003 uvedla disciplinski postopek zoper tožečo stranko samo na podlagi zgoraj navedenih poročil o notranji reviziji. To dejanje pomeni napako, zaradi katere je mogoče uveljavljati njeno odgovornost.

 Nedodelitev natančnih nalog v skladu z razredom in usposobljenostjo tožeče stranke

 Trditve strank

231    Tožeča stranka trdi, da ji Komisija po sklepu, s katerim je bila prerazporejena na delovno mesto glavnega svetovalca pri GD za kadrovske zadeve in administracijo, ni dodelila natančnih nalog v skladu z njeno usposobljenostjo. Glede tega naj bi se pritožila pri predsedniku Komisije, vendar brez pravega uspeha. Naloge, na katere se sklicuje Komisija v odgovoru na njeno pritožbo, naj ne bi imele prave vsebine, poleg tega pa naj se nikoli ne bi srečala s podpredsednikom Komisije, h kateremu je bila premeščena. Premeščena naj bi bila v majhno pisarno brez pripomočkov in tajnice. Kar zadeva okoliščino, da naj bi Komisija tožeči stranki dala dovoljenje za opravljanje zunanjih dejavnosti, naj ta ne bi dokazovala, da je bilo tožeči stranki zaupano opravljanje natančno določenih nalog.

232    Komisija trdi, prvič, da je sklep o prerazporeditvi tožeče stranke vseboval natančno določene naloge, ki so ustrezale njenemu razredu. Drugič, Komisija naj bi ji, takoj ko je prevzela dolžnosti v GD za kadrovske zadeve in administracijo, dodelila natančno določene naloge, ki jih je bilo treba izvesti. Tretjič, tožeča stranka naj bi sodelovala pri pripravah za zasedanje neformalnega sveta na Rodosu (Grčija), dobila naj bi dovoljenje za opravljanje zunanjih dejavnosti in naj bi od novembra 2003 sodelovala v delovni skupini za reformo pokojninskih sistemov za uradnike držav članic. Okoliščina, da se tožeča stranka ni srečala s podpredsednikom Komisije, naj ne bi mogla dokazovati, da tožeča stranka ni imela nobene naloge, saj je bila glavni svetovalec pri GD za kadrovske zadeve in administracijo, in ne posebni svetovalec komisarja.

 Presoja Sodišča za uslužbence

233    Treba je razlikovati med samim sklepom o prerazporeditvi in ravnanjem Komisije, ki nima narave odločbe in katerega učinek ali cilj je bil odvzeti vsebino dolžnostim, ki so bile tožeči stranki dodeljene s sklepom o prerazporeditvi. Odgovornost institucije se namreč lahko uveljavlja samo za zgoraj navedena ravnanja Komisije, ki nimajo narave odločbe, glede na to, kar je bilo v zvezi s sklepom o prerazporeditvi navedeno v točkah 106 in 107 te sodbe.

234    V obravnavanem primeru je bila v sklepu o prerazporeditvi našteta vrsta nalog, ki so bile dodeljene tožeči stranki. Vendar pa iz dokumentov v spisu ne izhaja, da bi Komisija tožeči stranki omogočila učinkovito izpolnjevanje teh nalog ali da bi te imele bistveno vsebino, ki bi ustrezala usposobljenosti in izkušnjam tožeče stranke.

235    Iz dopisa z dne 9. septembra 2003, naslovljenega na predsednika Komisije, namreč med drugim izhaja, da se tožeča stranka pritožuje, da od svoje prerazporeditve novembra 2002 nima dejanskih nalog, povezanih z njenim razredom in usposobljenostjo. V obvestilu z dne 22. septembra 2003 generalnega direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo se od vodje kabineta podpredsednika Komisije zahteva, naj tožeči stranki dodeli naloge v skladu s tem, kar je bilo dogovorjeno. Vodja kabineta pa je v odgovor na ta dopis v obvestilu z dne 29. septembra 2003 od direktorja GD za kadrovske zadeve in administracijo zahteval samo, naj mu posreduje predloge v zvezi z nalogami, ki bi lahko bile dodeljene tožeči stranki. Ta izmenjava dopisov potrjuje trditev tožeče stranke vsaj glede obdobja od januarja do oktobra 2003. Komisija, ki bi morala biti sposobna predložiti nasprotne dokaze v zvezi s tem, ni predložila dokazov, da so bile tožeči stranki dejansko dodeljene naloge, zlasti po tej izmenjavi dopisov. Čeprav uprava trdi, da je tožeča stranka sodelovala pri neformalnem svetu na Rodosu, pa ne pojasni, kaj naj bi ta naloga dejansko vključevala, niti narave opravljenega dela. Prav tako, čeprav Komisija trdi, da je bila tožeča stranka od 24. novembra 2003 določena za sodelovanje v delovni skupini za reformo pokojninskih sistemov v javnem sektorju, pa ni dokazala, da je bilo tožeči stranki omogočeno dejansko sodelovanje v tej skupini, medtem ko ta to odločno izpodbija. Poleg tega je treba navesti, da so to delovno skupino večinoma sestavljali uradniki, zoper katere je bil uveden disciplinski postopek, zaradi česar je mogoče dvomiti o pričakovanjih, ki jih je Komisija lahko imela glede dela navedene delovne skupine.

236    Poleg tega dejstvo, da je tožeča stranka v spornem obdobju dobila dovoljenje za opravljanje zunanjih dejavnosti, ne more dokazati, da ji je bilo omogočeno konkretno opravljanje dolžnosti, ki ustrezajo njenemu razredu v Komisiji.

237    Glede na te različne elemente je očitno, da Komisija namerno ali zaradi svoje pasivnosti tožeči stranki v obdobju od januarja 2003 do februarja 2006 ni omogočila konkretnega opravljanja dolžnosti, ki ustrezajo njenemu razredu, razen v obdobju šestih mesecev, v katerem je zadevna stranka opravljala funkcije pri grški vladi v okviru dopusta iz osebnih razlogov. Tak odnos Komisije prav tako pomeni krivdno ravnanje, zaradi katerega je mogoče uveljavljati njena odgovornost.

238    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija v zvezi s tožečo stranko storila več napak, in sicer, prvič, ko jo je prepozno obvestila o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njeno prošnjo za pomoč z dne 11. novembra 2002, drugič, ko je prepozno odgovorila na prošnji za pomoč z dne 15. in 21. julija 2003, tretjič, ko se je brez dovolj natančnih in ustreznih informacij odločila uvesti disciplinski postopek, četrtič, ko je julija 2003 dopustila razkritje osebnih podatkov v zvezi s tožečo stranko, in, petič, ko ji več let ni dodelila dejanskih nalog, ki ustrezajo njenemu razredu.

 Škoda in vzročna zveza

 Trditve strank

239    Tožeča stranka trdi, da je Komisija zagrešila vrsto nezakonitosti, ki so neposredno povezane z zatrjevano škodo.

240    V zadnji različici svojih pisanj trdi, da so te nezakonitosti vzrok za še posebej veliko nepremoženjsko škodo, ki jo ocenjuje na 850.000 EUR. V zvezi s to škodo tožeča stranka opozarja, da je Komisija s svojim krivdnim ravnanjem škodovala njeni časti in poklicnemu ugledu. Tožeča stranka v svoji repliki izjavlja, da odstopa od predloga za povračilo nepremoženjske škode, povezane s poslabšanjem njenega zdravstvenega stanja.

241    Komisija trdi, da mora tožeča stranka dokazati, da so zatrjevana nezakonita ravnanja neposredno povezana z zatrjevano nepremoženjsko škodo ter da so dejansko in zagotovo vplivala na njen poklicni in osebni položaj. Tega pa naj v tej zadevi ne bi storila. Komisija zlasti meni, da tožeča stranka ni dokazala, da je izgubila možnost, da bi bila imenovana na delovno mesto generalnega direktorja Eurostata, ker ni dokazala, da je bilo objavljeno prosto delovno mesto oziroma da je vložila svojo kandidaturo. Prav tako naj ne bi bilo povezave med ravnanji, očitanimi Komisiji, in dejstvom, da je bila tožeča stranka predmet obtožb in namigovanj v tisku.

 Presoja Sodišča za uslužbence

242    Najprej je treba opozoriti, da tožeča stranka v zadnji različici svojih pisanj svoje zahteve omeji samo na povračilo nepremoženjske škode, ki izhaja, po eni strani, iz posega v njen osebni in poklicni ugled ter, po drugi strani, stanja negotovosti in zaskrbljenosti, v katerem se je znašla, pri čemer se ne sklicuje na poslabšanje fizičnega stanja.

243    Nato je treba preučiti, ali je nepravilno ravnanje Komisije neposredno povezano z nepremoženjsko škodo, na katero se sklicuje tožeča stranka.

244    Prvič, zamuda, s katero je Komisija svojega uradnika obvestila o nadaljnjih ukrepih v zvezi z njegovo prošnjo za pomoč z dne 11. novembra 2002, pomeni – ker ni upravičena z obstojem posebne okoliščine – nepravilno ravnanje organa, ki je povzročilo posebno nepremoženjsko škodo zaradi stanja negotovosti in zaskrbljenosti, v katerem se je uradnik znašel zaradi tega položaja (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 14. junija 1979 v zadevi V. proti Komisiji, 18/78, Recueil, str. 2093, točki 16 in 19, ter zgoraj navedeno sodbo Caronna proti Komisiji, točka 106). Enako velja za zamudo, s katero je Komisija odločila o prošnjah za pomoč, ki ju je tožeča stranka predložila 15. in 21. julija 2003. Ta nepremoženjska škoda bo pravično presojena, če se določi ex aequo et bono na 10.000 EUR (glej po analogiji, kar zadeva povračilo nepremoženjske škode zaradi zamude pri sestavi ocenjevalnega poročila, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2005 v zadevi Rounis proti Komisiji, T‑274/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑407 in II‑1849, točka 54).

245    Drugič, odločitev o uvedbi disciplinskega postopka, čeprav Komisija ni imela dovolj natančnih in ustreznih informacij, pomeni napako, ki je zelo resno škodovala časti in poklicnemu ugledu tožeče stranke. Na podlagi te odločitve so namreč lahko širša javnost ter okolica in sodelavci tožeče stranke menili, da je storila kazniva dejanja. Vendar pa iz dokumentov v spisu, zlasti iz poročila urada OLAF, izhaja, da so bili očitki zoper tožečo stranko brez vsake podlage.

246    Tretjič, odtekanje osebnih podatkov julija 2003, za katerega je odgovorna Komisija, je bilo neposreden vzrok za veliko povečanje škode za osebni in poklicni ugled tožeče stranke. Na podlagi razkritja imena tožeče stranke zaradi tega odtekanja v povezavi z informacijami iz sporočila za javnost Komisije z dne 9. julija 2003 sta namreč lahko širša javnost ter mednarodni in grški tisk tožečo stranko določila kot enega od uradnikov, zoper katere je bil uveden disciplinski postopek, ter verjela, da je bila vpletena v finančni škandal.

247    Škoda iz zgornjih dveh točk je bila le v manjši meri popravljena s sporočilom za javnost z dne 27. oktobra 2004, katerega razširjanje je imelo precej manjši vpliv od člankov, objavljenih v mednarodnem in grškem tisku (v zvezi z ukrepi, s katerimi je bila neupravičena škoda za ugled uradnika popravljena nezadostno, glej zgoraj navedeno sodbo Giraudy proti Komisiji, točka 206). Objava tega sporočila za javnost je bila edini ukrep, ki ga je Komisija sprejela za povrnitev ugleda tožeče stranke. Institucija ni tožeči stranki nikoli izrekla opravičila ali izrazila obžalovanja, kar bi zaradi neutemeljene javne izpostavljenosti morala storiti.

248    Tako je treba ob upoštevanju zgoraj navedenih posebnih okoliščin te zadeve, vključno s sporočilom za javnost z dne 27. oktobra 2004, znesek nepremoženjske škode, ki jo je povzročila Komisija in ki izhaja iz posega v čast in poklicni ugled tožeče stranke, oceniti ex aequo et bono na 60.000 EUR (za primer resne škode za ugled glej zgoraj navedeni sodbi Franchet in Byk proti Komisiji, točka 411, in Giraudy proti Komisiji, točka 207).

249    Četrtič, Komisija je s tem, da tožeči stranki več let ni zaupala dejanskih nalog, ki ustrezajo njenemu razredu, nepravilno ravnala, kar je neposreden vzrok za nepremoženjsko škodo. V okoliščinah tega primera je treba Komisiji naložiti, naj tožeči stranki v zvezi s tem izplača 20.000 EUR.

250    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba Komisiji naložiti, naj tožeči stranki za različno nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, plača 90.000 EUR.

 Predlogi za odreditev ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov

1.     Trditve strank

251    Prvič, tožeča stranka predlaga Sodišču za uslužbence, naj na obravnavi kot priče zasliši, najprej, g. Portala, novinarja dnevnika La Voix, nato go. D., da bi pojasnila pogoje izdelave poročila službe za notranjo revizijo Eurostata z dne 8. julija 2003, in, nazadnje, g. Koopmana, da bi pojasnil sprejetje sklepa o prerazporeditvi.

252    Drugič, tožeča stranka zaproša Sodišče za uslužbence, naj Komisijo pozove k predložitvi vseh dokumentov, s katerimi se lahko dokaže, da je služba za notranjo revizijo Eurostata med novembrom 2002 in majem 2003 dejansko opravila nadzor v zvezi z dejstvi, ki so se ji očitala.

253    Tretjič, tožeča stranka predlaga Sodišču za uslužbence, naj Komisijo pozove k predložitvi celotnega poročila urada OLAF, skupaj z domnevno zaupnimi odlomki in prilogami.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

254    Tožeča stranka v repliki predlaga, naj Sodišče za uslužbence Komisiji naloži predložitev dokumentov in naj zasliši tri priče.

255    V skladu s členom 54(1) Poslovnika ukrepi procesnega vodstva in pripravljalni ukrepi zagotavljajo, da se zadeve pripravijo za obravnavanje, postopki odvijajo in spori rešujejo v najboljših mogočih pogojih. V skladu s členoma 57 in 58 istega poslovnika je namen pripravljalnih ukrepov omogočiti dokaz dejanskih trditev, ki jih stranka navaja v podporo svojim tožbenim razlogom (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 2000 v zadevi Bareyt in drugi proti Komisiji, T‑175/97, RecFP, str. I‑A‑229 in II‑1053, točka 89).

256    V skladu s členom 55(2)(d) Poslovnika je poziv strankam, naj predložijo listine ali druge dokaze v zvezi z zadevo, ukrep procesnega vodstva, medtem ko je v skladu s členom 57 navedenega poslovnika zaslišanje prič pripravljalni ukrep.

257    V zvezi s presojo predlogov za odreditev ukrepov procesnega vodstva ali pripravljalnih ukrepov, ki jih je vložila stranka v sporu, zgolj Sodišče za uslužbence presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča (glej po analogiji, kar zadeva predlog za zaslišanje priče, sodbo Sodišča z dne 22. novembra 2007 v zadevi Sniace proti Komisiji, C‑260/05 P, ZOdl., str. I‑10005, točki 77 in 78; glej po analogiji, kar zadeva predlog za predložitev dokumentov, sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Salzgitter proti Komisiji, C‑182/99 P, Recueil, str. I‑10761, točki 41 in 44).

258    V obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence meni, da je bilo o primeru dovolj dobro poučeno na podlagi dokumentov v spisu in razprav na obravnavi ter da ni treba odrediti predlaganih ukrepov procesnega vodstva in pripravljalnih ukrepov.

 Stroški

259    V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb osmega poglavja v naslovu II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(2) lahko Sodišče za uslužbence, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačila stroškov.

260    Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da je Komisija v bistvenem delu neuspela stranka. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se toženi stranki naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine tega primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, je torej treba Komisiji naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Evropski komisiji se naloži, naj F. Nanopoulosu izplača 90.000 EUR.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Evropska komisija nosi vse stroške.

Gervasoni Kreppel Rofes i Pujol

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. maja 2010.

Sodni tajnik        Predsednik

W. Hakenberg        S. Gervasoni

1 Jezik postopka: grščina.