SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 22. junija 2016(*)
„Ničnostna tožba – Podpis vloge, s katero se postopek začne – Člena 76 in 77 Poslovnika – Zavrnitev ugovora nedopustnosti“
V zadevi T‑43/16,
1&1 Telecom GmbH s sedežem v Montabauru (Nemčija), ki jo zastopata J.‑O. Murach, odvetnik, in P. Alexiadis, solicitor,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata N. Khan in M. Farley, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 19. novembra 2015 o izvajanju korektivnih ukrepov za ponudnike mobilnih storitev brez lastnega mobilnega omrežja, predvidenih v dokončnih zavezah v zadevi COMP/M.7018 – Telefónica Deutschland/E‑Plus,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, E. Bieliūnas in I. S. Forrester (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Evropska komisija je s Sklepom C(2014) 4443 final z dne 2. julija 2014 prevzem družbe Plus Mobilfunk GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: E‑Plus) od družbe Telefónica Deutschland Holding AG (v nadaljevanju: Telefónica Deutschland) razglasila za združljiv z notranjim trgom in členom 57 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) (zadeva COMP/M.7018, Telefónica Deutschland/E‑Plus), če družba Telefónica Deutschland izpolni nekatere dokončne zaveze, priložene navedenemu sklepu (v nadaljevanju: dokončne zaveze).
2 Tožeča stranka je 5. junija 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti zadevnega sklepa o koncentraciji (zadeva T‑307/15, 1&1 Telecom/Komisija, v kateri postopek še poteka).
3 Tožeča stranka je 29. januarja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča prek aplikacije e‑Curia vložila to tožbo za razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 19. novembra 2015 o izvajanju korektivnih ukrepov za ponudnike mobilnih storitev brez lastnega mobilnega omrežja, to je korektivnih ukrepov, ki zadevajo operaterje virtualnega mobilnega omrežja in ponudnike mobilnih telekomunikacijskih storitev, razen omrežnih operaterjev mobilne telefonije, ki so lastniki lastne omrežne infrastrukture, kot so tisti, opredeljeni v dokončnih zavezah (v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Na prvi strani tožbe je navedeno, da tožečo stranko zastopa Jens-Olrik Murach, odvetnik s sedežem v Bruslju (Belgija). Poleg tega je bilo tožbi priloženo pooblastilo za zastopanje, dano J.‑O. Murachu. Vendar je vlogo prek aplikacije e‑Curia vložil Peter Alexiadis, solicitor, ki je član Law Society Anglije in Walesa ter sodelavec J.‑O. Muracha v isti odvetniški pisarni.
4 Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z odločbo z dne 2. februarja 2016 ugotovilo, da tožba ni v skladu z zahtevami iz členov 51(3) in 78(4) Poslovnika Splošnega sodišča, ker ji ni priloženo pooblastilo za zastopanje, dano P. Alexiadisu, in na podlagi člena 78(5) Poslovnika zahtevalo dopolnitev tožbe najpozneje do 10. februarja 2016.
5 Tožeča stranka je 9. februarja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča prek aplikacije e‑Curia v predpisanem roku vložila pooblastilo za zastopanje, dano P. Alexiadisu. Spremni dopis k pooblastilu je podpisal J.‑O. Murach. Vendar je vložitev prek aplikacije e‑Curia opravil P. Alexiadis.
6 Komisija je 25. februarja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 130(1) Poslovnika.
7 Tožeča stranka je 9. marca 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila svoje stališče glede navedenega ugovora nedopustnosti.
8 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v tožbi predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji odredi, naj družbi Telefónica Deutschland naloži, da pošlje novo pismo o prostovoljni zavezi, ki bo strogo omejeno na obveznost, ki ji je naložena, kot je navedena v točki 78 dokončnih zavez;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
9 Komisija v ugovoru nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot očitno nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
10 Tožeča stranka v stališču glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne ugovor nedopustnosti;
– nadaljuje pisni in ustni postopek.
Pravo
11 V skladu s členom 130(1) Poslovnika lahko tožena stranka predlaga, naj Splošno sodišče odloči o nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po vsebini. V skladu s členom 130(6) navedenega poslovnika lahko Splošno sodišče začne ustni del postopka v zvezi z ugovorom nedopustnosti.
12 V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je na podlagi listin iz spisa dejansko stanje dovolj razjasnjeno, zato bo odločilo, ne da bi začelo ustni del postopka.
13 Komisija z ugovorom nedopustnosti v bistvu trdi, da je tožba nedopustna, ker je ni podpisal J.‑O. Murach, ki je po mnenju Komisije edini zastopnik tožeče stranke. Nepodpis tožbe s strani odvetnika, ki zastopa tožečo stranko, pa naj bi bila kršitev postopka, ki je ni mogoče odpraviti.
14 Tožeča stranka izpodbija to trditev. Trdi, da je tožbo podpisal odvetnik, ki je pooblaščen za zastopanje pred Splošnim sodiščem, v tem primeru P. Alexiadis, s svojim uporabniškim imenom e‑Curia in geslom. Uporaba aplikacije e‑Curia pa naj bi veljala kot podpis na podlagi člena 3 Odločbe Splošnega sodišča z dne 14. septembra 2011 o vlaganju in vročanju procesnih aktov prek aplikacije e‑Curia (UL 2011, C 289, str. 9, v nadaljevanju: Odločba o aplikaciji e‑Curia). Tožeča stranka priznava, da ob vložitvi tožbe ni predložila pooblastila za zastopanje, danega P. Alexiadisu, vendar trdi, da je tako nepravilnost mogoče odpraviti na podlagi člena 78(5) Poslovnika in da je to storila 9. februarja 2016.
15 Prvič, v zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 19, četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o EGP, lahko pred Splošnim sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga.
16 V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta prav tako uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, mora tožba vsebovati med drugim ime in stalni naslov tožeče stranke ter zaposlitev podpisanega.
17 Iz členov 19, četrti odstavek, in 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da mora tožbo podpisati oseba, ki je pooblaščena za zastopanje tožeče stranke.
18 Drugič, spomniti je treba tudi, da mora v skladu s členom 73(1) Poslovnika izvirnik procesnega akta v papirnati obliki vsebovati lastnoročni podpis agenta ali odvetnika stranke.
19 Ta določba je dopolnjena s členom 74 Poslovnika, ki pod naslovom „Vlaganje po elektronski poti“ določa:
„Splošno sodišče lahko z odločbo določi pogoje, pod katerimi se procesni akt, posredovan sodnemu tajništvu po elektronski poti, šteje za izvirnik tega akta. […]“
20 To možnost je Splošno sodišče uporabilo, ko je sprejelo Odločbo o aplikaciji e‑Curia, katere člen 3 določa:
„Procesni akt, vložen prek e‑Curie, se šteje za izvirnik tega akta v smislu člena 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika [Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991], če je bilo za to vložitev uporabljeno uporabniško ime in geslo zastopnika. Ta identifikacija velja kot podpis zadevnega akta.“
21 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se za odprtje računa e‑Curia zahteva, da zadevna oseba navede med drugim svoj priimek, ime(-na), zaposlitev, poštni naslov, elektronski naslov in telefonsko številko. Zadevna oseba mora predložiti tudi kopijo svoje osebne izkaznice ali potnega lista ter dokument, ki potrjuje njeno upravičenost za zastopanje institucije ali države članice ali njeno upravičenost za zastopanje pred sodiščem države članice ali druge države podpisnice Sporazuma o EGP. Nazadnje, v skladu s pogoji uporabe aplikacije e‑Curia, ki veljajo za zastopnike strank, objavljenimi na spletnem mestu Sodišča, mora zadevna oseba sprejeti nekatere zaveze, katerih neupoštevanje lahko povzroči dezaktivacijo računa e‑Curia, vključno z zavezami:
– „da tretjim osebam ne [bo] posredoval[a] svojega uporabniškega imena in gesla, pri čemer se šteje, da vsa opravila, opravljena s tem uporabniškim imenom in geslom, [izvrši ta oseba];
– da [bo] nemudoma sporočil[a], če [bo] spremenil[a] svoj e‑naslov, če [bo] prenehal[a] z delom ali če [bo] zamenjal[a] delovno mesto“.
22 Tretjič, v skladu z ustaljeno sodno prakso to, da odvetnik, pooblaščen za opravljanje procesnih dejanj pred Splošnim sodiščem, tožbe ne podpiše, ne spada med formalne nepravilnosti, ki se lahko odpravijo po izteku roka za vložitev tožbe v skladu s členom 19 Statuta Sodišča Evropske unije ter členoma 51(4) in 78(5) Poslovnika (sklep z dne 24. februarja 2000, FTA in drugi/Svet, T‑37/98, EU:T:2000:52, točka 28; sodba z dne 23. maja 2007, Parlament/Eistrup, T‑223/06 P, EU:T:2007:153, točka 48, in sklep z dne 12. marca 2014, Xacom Comunicaciones/UUNT – France Telecom España (xacom Comunicaciones), T‑252/13, neobjavljen, EU:T:2014:163, točka 19).
23 Zahtevo, da tožbo podpiše zastopnik tožeče stranke, katere namen je zaradi pravne varnosti zagotoviti izvirnost tožbe in izključiti tveganje, da ta v resnici ni delo avtorja, pooblaščenega za ta namen, je treba obravnavati kot bistveno pravilo obličnosti in jo strogo uporabljati, tako da njeno neupoštevanje povzroči nedopustnost tožbe (sodba z dne 23. maja 2007, Parlament/Eistrup, T‑223/06 P, EU:T:2007:153, točka 51, in sklep z dne 12. marca 2014, xacom Comunicaciones, T‑252/13, neobjavljen, EU:T:2014:163, točka 20).
24 Ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, je treba obravnavati z vidika teh načel.
25 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, prvič, da je tožbo res podpisal odvetnik, pooblaščen za opravljanje procesnih dejanj pred Splošnim sodiščem. Ni namreč sporno, da je P. Alexiadis član evropske odvetniške zbornice in na tej podlagi pooblaščen za opravljanje procesnih dejanj pred Splošnim sodiščem. Vložitev tožbe prek aplikacije e‑Curia z uporabniškim imenom in geslom P. Alexiadisa pa velja kot podpis v skladu s členom 3 Odločbe o aplikaciji e‑Curia.
26 Zato je treba v nasprotju s trditvami Komisije to zadevo razlikovati od prejšnjih zadev, v katerih je tožbo podpisala oseba, ki ni bila pooblaščena za opravljanje procesnih dejanj pred Splošnim sodiščem, ne glede na to, ali je to oseba, ki ni odvetnik (sklep z dne 17. julija 2014, Brown Brothers Harriman/UUNT, C‑101/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2115), ali je odvetnik iz tretje države, ki ni vpisan v imenik odvetnikov Unije (sklepi z dne 27. novembra 2007, Diy-Mar Insaat Sanayi ve Ticaret in Akar/Komisija, C‑163/07 P, EU:C:2007:717; z dne 20. junija 2013, Interspeed/Komisija, C‑471/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:418, in z dne 24. februarja 2000, FTA in drugi/Svet, T‑37/98, EU:T:2000:52), ali je odvetnik, ki je sam tožeča stranka ali ki ga ni mogoče šteti za tretjo osebo v razmerju do tožeče stranke zaradi njegovih vezi s to stranko (sklepa z dne 5. decembra 1996, Lopes/Sodišče, C‑174/96 P, EU:C:1996:473, in z dne 8. decembra 1999, Euro-Lex/UUNT (EU-LEX), T‑79/99, EU:T:1999:312).
27 Prav tako je treba to zadevo razlikovati od prejšnjih zadev, v katerih podpis na tožbi, čeprav je bil teoretično podpis odvetnika, pooblaščenega za opravljanje procesnih dejanj pred sodišči Unije, ni bil izviren, ker je bila v sodnem tajništvu vložena le kopija tožbe, in ne njen izvirnik (sodba z dne 22. septembra 2011, Bell & Ross/UUNT, C‑426/10 P, EU:C:2011:612, in sklep z dne 21. septembra 2012, Noscira/UUNT, C‑69/12 P, neobjavljen, EU:C:2012:589), ker podpis ni bil lastnoročen, temveč je bil odtisnjen z žigom (sodba z dne 23. maja 2007, Parlament/Eistrup, T‑223/06 P, EU:T:2007:153), ali ker je bil podpis, čeprav lastnoročen, nečitljiv in ga ni bilo mogoče prepoznati kot podpis odvetnika, pooblaščenega za podpisovanje zadevnih procesnih aktov (sklepa z dne 6. oktobra 2015, Marpefa/UUNT, C‑181/15 P, neobjavljen, EU:C:2015:678, in z dne 12. marca 2014, xacom Comunicaciones, T‑252/13, neobjavljen, EU:T:2014:163). Sodna praksa, ki jo Komisija navaja v podporo svojemu ugovoru nedopustnosti, je torej v tej zadevi neupoštevna.
28 Drugič, trditve Komisije, s katerimi P. Alexiadisu zanika status zastopnika tožeče stranke, ker njegovo ime ni navedeno na prvi strani tožbe, je treba zavrniti. Ta status je namreč potrjen s tem, da je tožeča stranka predložila pooblastilo za zastopanje, dano P. Alexiadisu. Dejstvo, da to pooblastilo ni bilo vloženo hkrati s tožbo, ne more spremeniti te ugotovitve niti povzročiti nedopustnosti tožbe, ker je tako opustitev ob vložitvi mogoče popraviti in ker je tožeča stranka to storila v predpisanem roku v skladu s členom 78(5) Poslovnika (sodba z dne 4. februarja 2015, KSR/UUNT – Lampenwelt (Moon), T‑374/13, neobjavljena, EU:T:2015:69, točki 12 in 13).
29 Tretjič, ugotoviti je treba, da je P. Alexiadis tožbo vložil prek aplikacije e‑Curia s svojim uporabniškim imenom in geslom. Kot pa je bilo ugotovljeno v točkah 21 in 25 zgoraj, uporaba računa e‑Curia ne le velja kot podpis, temveč v nasprotju z lastnoročnim podpisom tudi samodejno zagotavlja informacije o identiteti, zaposlitvi in naslovu podpisnika, ki zastopa tožečo stranko.
30 Posledično je treba za tožbo šteti, da izpolnjuje tudi obveznost navedbe statusa in naslova zastopnika tožeče stranke iz člena 76(b) Poslovnika. Vsekakor zgolj to, da naslov zadevnega odvetnika ali dejstvo, da je zastopnik tožeče stranke, v besedilu tožbe ni navedeno, samo po sebi ne more povzročiti nedopustnosti tožbe, ki jo je veljavno podpisal odvetnik Unije, ki ga je pooblastila tožeča stranka, ne glede na to, ali je ta podpis lastnoročen ali elektronski prek aplikacije e‑Curia, in ki je bila vložena ob upoštevanju roka iz člena 263, šesti odstavek, PDEU.
31 Četrtič, ugotoviti je treba, da sta načeli, na katerih temelji obveznost podpisa tožbe s strani odvetnika, v tej zadevi spoštovani, in sicer potreba po zagotovitvi, da je za izpolnitev in vsebino tega procesnega akta odgovorna oseba, ki je pooblaščena za zastopanje tožeče stranke pred sodišči Unije (glej v tem smislu sklep z dne 12. marca 2014, xacom Comunicaciones, T‑252/13, neobjavljen, EU:T:2014:163, točka 18 in navedena sodna praksa), ter potreba po zagotovitvi izvirnosti procesnega akta in izključitvi tveganja, da ta v resnici ni delo avtorja, pooblaščenega za to (glej v tem smislu sklep z dne 6. oktobra 2015, Marpefa/UUNT, C‑181/15 P, neobjavljen, EU:C:2015:678, točka 22). P. Alexiadis je namreč pooblaščen za zastopanje tožeče stranke pred sodišči Unije, kot je bilo ugotovljeno v točkah 25 in 28 zgoraj, in ni sporno, da je avtor oziroma eden od avtorjev tožbe.
32 Glede na navedeno je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.
Stroški
33 V skladu s členom 133 Poslovnika končna sodba ali končni sklep vsebuje odločbo o stroških. Ker ta sklep ni končni, je treba odločitev o stroških pridržati.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
sklenilo:
1. Ugovor nedopustnosti se zavrne.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 22. junija 2016