SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (drugi senat)
z dne 11. septembra 2008(*)
„Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Razporeditev v naziv in plačilni razred – Nepravilna razporeditev – Odprava nezakonitega akta – Upravičena pričakovanja – Razumni rok – Pravica do obrambe – Pravica do dobrega upravljanja“
V zadevi F‑51/07
zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Philippe Bui Van, uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Hettange-Grande (Francija), ki ga zastopata S. Rodrigues in R. Albelice, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in G. Berscheid, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat),
v sestavi S. Van Raepenbusch (poročevalec), predsednik, I. Boruta, sodnica, in H. Kanninen, sodnik,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 5. junija 2008
izreka naslednjo
Sodbo
1 S tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence po telefaksu vložena 30. maja 2007 (izvirnik je bil vložen 4. junija istega leta), P. Bui Van zahteva razglasitev ničnosti odločbe generalnega direktorja Skupnega raziskovalnega centra (v nadaljevanju: SRC) Komisije Evropskih skupnosti z dne 4. oktobra 2006, s katero je bil prerazporejen v naziv AST 3, plačilni razred 2, medtem ko je bil prvotno razporejen v naziv AST 4, plačilni razred 2 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), in odločbe organa, pristojnega za imenovanja (v nadaljevanju: OPI) z dne 5. marca 2007, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, ter simbolični znesek 1 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel.
Pravni okvir
2 Člen 85 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Vsak preplačani znesek se mora povrniti, če je prejemnik vedel, da ni pravne podlage za tako plačilo, ali če je bila odsotnost pravne podlage tako očitna, da bi moral vedeti zanjo.
Izterjavo je treba zahtevati najkasneje pet let po datumu, ko je bil znesek plačan. Kadar [OPI] lahko dokaže, da je prejemnik namerno zavedel upravo z namenom, da pridobi zadevni znesek, zahtevek za izterjavo po preteku tega roka ne zapade.“
3 Na podlagi člena 13(1) priloge XIII h Kadrovskim predpisom, naslovljene „Prehodni ukrepi, ki se uporabljajo za uradnike Skupnosti“, ki je bila dodana z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1), ki je začela veljati 1. maja 2004, se uradniki, ki so bili na seznamu primernih kandidatov pred 1. majem 2006 in se zaposlijo po tem datumu, kar zadeva uspešne kandidate na javnem natečaju za naziva B 5 in B 4, razporedijo v naziv AST 3.
4 V razpisu javnega natečaja EPSO/B/23/04, ki je bil organiziran za sestavo rezervnega seznama tehničnih uslužbencev (B 5/B 4) na področju raziskav in tehnike (UL C 81 A z dne 31. marca 2004, str. 17, v nadaljevanju: razpis natečaja), je na dnu strani ta opomba:
„Ta natečaj je objavljen na ravni B 5/B 4 v skladu z določbami veljavnih Kadrovskih predpisov. Vendar je Komisija Svetu predložila formalni predlog za spremembo Kadrovskih predpisov. V tem predlogu je med drugim predviden nov karierni sistem. Izbranim kandidatom na tem natečaju bo lahko ponujena zaposlitev na podlagi določb spremenjenih Kadrovskih predpisov, ki jih bo sprejel Svet. V skladu s spremembami, določenimi v Prilogi XIII, oddelek 2, člena 11 in 12, spremenjenih Kadrovskih predpisov, se naziva B 5 in B 4 v prehodnem obdobju od 1. maja 2004 do 30. aprila 2006 nadomestita z nazivom B*3 in po tem datumu z nazivom AST 3.“
Dejansko stanje
5 Tožeča stranka je bila uspešna na natečaju EPSO/B/23/04.
6 Potem ko je bila uvrščena na seznam primernih kandidatov, ki ga je decembra 2005 sestavila komisija za izbiro kandidatov na natečaju EPSO/B/23/04, je bila z odločbo OPI z dne 28. junija 2006 kot uradnik pripravnik razporejena v funkcionalno skupino AST z nazivom 4, plačilni razred 2, z učinkom od 16. septembra 2006, in dodeljena SRC na Inštitutu za transuranske elemente v Karlsruheju (Nemčija). Tožeča stranka je prejem te odločbe, s katero naj bi se po lastnih trditvah seznanila po elektronski pošti 6. julija 2006, potrdila 18. julija 2006.
7 Tožeča stranka nalog ni prevzela 16. septembra 2006, ampak 1. oktobra istega leta.
8 Z izpodbijano odločbo, s katero je bila razveljavljena in nadomeščena odločba z dne 28. junija 2006, je bila tožeča stranka 1. oktobra 2006 razporejena v funkcionalno skupino AST, naziv 3, plačilni razred 2. Ta odločba ji je bila osebno vročena 19. oktobra 2006.
9 Tožeča stranka je z dopisom z dne 7. novembra 2006, ki je bil istega dne vpisan v enoti „Pravna sredstva“ GD za kadrovske zadeve in administracijo, zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov. V tej pritožbi je v bistvu zatrjevala, da je bila z prerazporeditvijo, ki je bila opravljena tri dni po njenem nastopu zaposlitve, postavljena pred „gotovo dejstvo“ in da je prejšnjo pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi imenovanja v naziv AST 4, plačilni razred 2.
10 Trije drugi uradniki, B., H. in L., zaposleni pri Inštitutu za transuranske elemente, ki so bili z ukrepom prerazporeditve iz naziva AST 4 tudi prerazporejeni v naziv AST 3, so 15. decembra 2006 prav tako vložili pritožbo zoper zadevne odločbe o prerazporeditvi.
11 OPI je z odločbo z dne 5. marca 2007 pritožbo tožeče stranke zavrnil. Nasprotno pa je pritožbam treh drugih uradnikov, navedenih zgoraj, ugodil.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno;
– odločbo z dne 5. marca 2007, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, razglasi za nično;
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– OPI pouči o učinkih razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, zlasti glede njene razporeditve, retroaktivnosti imenovanja od dne, ko je prevzela naloge, razlike v osebnih prejemkih, zamudnih obrestih in napredovanja;
– ji prisodi simbolični znesek 1 EUR iz naslova odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
13 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– zahtevek zavrne;
– o stroških odloči v skladu s predpisi.
Pravo
A – Predlog za razglasitev ničnosti odločbe z dne 5. marca 2007 in predlog, naj Sodišče za uslužbence navede učinke razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe
14 Čeprav se predlogi tožeče stranke nanašajo zlasti na razglasitev ničnosti odločbe OPI z dne 5. marca 2007, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki je bila 7. novembra 2006 vložena na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, je v skladu z ustaljeno sodno prakso učinek te tožbe, da je Sodišču za uslužbence v odločanje predložen akt, ki posega v položaj in proti kateremu je bila vložena pritožba (glej v tem smislu zlasti sodbo Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8; in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 14. novembra 2006 v zadevi Chatziioannidou proti Komisiji, F‑100/05, ZOdl. JU, str. FP-I-A-1-129 in II-A-1-487, točka 24). Iz tega je razvidno, da se ta tožba nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe z dne 4. oktobra 2006, s katero je bila tožeča stranka prerazporejena v naziv AST 3, plačilni razred 2, medtem ko je bila prvotno razporejena v naziv AST 4, plačilni razred 2.
15 Zato je treba šteti, da je predlog, ki se formalno nanaša na odločbo o zavrnitvi pritožbe, vložen tudi proti izpodbijani odločbi, in sovpada z glavnim predlogom za razglasitev ničnosti te odločbe.
16 Drugič, tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj navede učinke, ki bi jih imela morebitna razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe.
17 V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da Sodišče za uslužbence ne more nasloviti odredbe na institucijo Skupnosti (glej zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. junija 1991 v zadevi Valverde Mordt proti Sodišču, T‑156/89, Recueil, str. II‑407, točka 150; in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 13. decembra 2006 v zadevi De Brito Sequeira Carvalho proti Komisiji, F‑17/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑149 in II-A-1-577, točka 134), ne glede na splošno obveznost iz člena 233 ES, v skladu s katero mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bila razglašena ničnost.
18 Zato tožbeni predlog glede te odredbe ni dopusten in ga je treba zavrniti.
1. Dopustnost ničnostne tožbe
a) Trditve strank
19 Komisija navaja, da je tožeča stranka v pritožbi kot bistveno trditev navedla, da je sprejela ponudbo za imenovanje v naziv AST 4. Čeprav naj tožeča stranka ne bi uporabila izraza „upravičena pričakovanja“, institucija priznava, da je tožeča stranka pritožbo nameravala vložiti tudi v tem smislu.
20 Poleg tega naj v pritožbi ne bi bilo postavljeno vprašanje domnevne kršitve načela enakega obravnavanja. Vendar Komisija priznava, da je lahko tožeča stranka ta vidik uveljavljala šele po tem, ko je prejela odgovor na svojo pritožbo in ga primerjala z odgovori trem drugim osebam, ki so vložile podobno pritožbo. V teh okoliščinah Komisija meni, da bi lahko bila tožeča stranka oproščena strogega spoštovanja pravila o skladnosti med pritožbo in tožbo.
21 Po mnenju tožeče stranke je iz sodne prakse razvidno, da namen člena 91(2) Kadrovskih predpisov ni strogo in dokončno zavezovati morebitne faze sodnega postopka, če v tožbi podlaga in predmet pritožbe nista bila spremenjena (sodba Sodišča z dne 7. maja 1986 v zadevi Rihoux in drugi proti Komisiji, 52/85, Recueil, str. 1555, točka 12). Zato naj bi se izpodbojni razlogi lahko oblikovali pred sodiščem Skupnosti s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki v pritožbi niso nujno navedeni, vendar pa so z njo tesno povezani (zgoraj navedena sodba Rihoux in drugi proti Komisiji, točka 13).
22 Tožeča stranka opozarja tudi, da je Sodišče v sodbi z dne 14. marca 1989 v zadevi Del Amo Martinez proti Parlamentu (133/88, Recueil, str. 689, točka 11) poudarilo, da ker je predhodni postopek neformalen in zainteresiranih oseb na tej stopnji na splošno ne zastopa odvetnik, uprava pritožb ne sme razlagati ozko, ampak jih mora, nasprotno, presojati široko.
23 V obravnavanem primeru tožeča stranka opozarja, da je pritožbo vložila brez odvetnika in da je v njeno utemeljitev navajala napako pri prerazporeditvi, saj naj bi bila postavljena pred gotovo dejstvo in naj ne bi bila razporejena v naziv, zaradi katerega je odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Ker naj bi bili tožbeni razlogi, ki jih navaja v utemeljitev tožbe, tesno povezani s tem izpodbojnim razlogom, bi jih bilo treba šteti za dopustne.
b) Presoja Sodišča za uslužbence
24 V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo imeti tožbeni predlogi uradnikov isti predmet kot predlogi, izraženi v predhodni upravni pritožbi, njihovi očitki pa morajo temeljiti na istih razlogih kot v pritožbi (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 1998 v zadevi Rasmussen proti Komisiji, T‑193/96, RecFP, str. I‑A‑495 in II‑1495, točka 47; in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 21. februarja 2008 v zadevi Putterie-De-Beukelaer proti Komisiji, F‑31/07, še neobjavljena v ZOdl. JU, proti kateri je bila na Sodišču prve stopnje vložena pritožba, zadeva T‑160/08 P, točka 43). Kljub temu se lahko izpodbojni razlogi oblikujejo s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki v pritožbi niso nujno navedeni, vendar pa so z njo tesno povezani (sodba Sodišča z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campogrande proti Komisiji, C‑62/01 P, Recueil, str. I‑3793, točka 34; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 1993 v zadevi Booss in Fischer proti Komisiji, T‑58/91, Recueil, str. II‑147, točka 83, in z dne 8. junija 1995 v zadevi Allo proti Komisiji, T‑496/93, RecFP, str. I‑A‑127 in II‑405, točka 26; sklep Sodišča prve stopnje z dne 9. septembra 2003 v zadevi Vranckx proti Komisiji, T‑293/02, RecFP, str. I‑A‑187 in II‑947, točka 41; in sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 2006 v zadevi Vounakis proti Komisiji, T‑165/04, ZOdl. JU, str. II‑A‑2‑735, točka 27).
25 V obravnavanem primeru ni sporno, da je predmet pritožbe in tožbe odločba z retroaktivnim učinkom o prerazporeditvi tožeče stranke, ki je bila ob zaposlitvi razporejena v naziv AST 4, plačilni razred 2, v naziv AST 3, plačilni razred 2. Poleg tega izpodbojni razlogi, vsebovani v tožbi, temeljijo na istih kot pritožba, to je na dejstvu, da je bila tožeča stranka prikrajšana za naziv, za katerega naj bi odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in postavljena pred gotovo dejstvo. Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj, je torej tesno povezan z izpodbojnimi razlogi.
26 Poleg tega je tožečo stranko k uveljavljanju tožbenega razloga kršitve načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije spodbudil ravno odgovor OPI na njeno pritožbo v primerjavi z odgovori, ki jih je podal na pritožbe B., H. in L., kar priznava tudi Komisija.
27 Iz navedenega je razvidno, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala zoper predlog za razglasitev ničnosti, oziroma vsaj dvome, ki jih je v zvezi s tem izrazila, zavrniti.
2. Utemeljenost ničnostne tožbe
28 Tožeča stranka tožbo utemeljuje z dvema tožbenima razlogoma, ki se nanašata, prvič, na kršitev načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, in drugič, na očitno napako pri presoji ter kršitev načel pravne varnosti in varstva upravičenih pričakovanj.
29 Najprej je treba presoditi drugi tožbeni razlog.
a) Drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako pri presoji in kršitev načel pravne varnosti in varstva upravičenih pričakovanj
Trditve strank
30 V okviru drugega tožbenega razloga tožeča stranka uvodoma opozarja, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso odprava nezakonitega akta dopustna samo, če se opravi v razumnem roku in če institucija, ki je akt izdala, v zadostni meri upošteva, koliko je naslovnik akta morda lahko zaupal v njegovo zakonitost. Če ti pogoji niso izpolnjeni, se z odpravo kršita načeli pravne varnosti in varstva upravičenih pričakovanj, in jo je treba razveljaviti (sodba Sodišča z dne 26. februarja 1987 v zadevi Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji, 15/85, Recueil, str. 1005, točki 12 in 17).
31 V obravnavani zadevi naj bi OPI po eni strani storil napako pri presoji, ker je kot izhodišče za izračun razumnega roka upošteval dan vročitve akta o imenovanju, to je 6. julij 2006, in ne dneva sprejetja prvotnega akta o imenovanju, to je 28. junija 2006.
32 Če je treba pri presoji pridobljenih upravičenih pričakovanj dejansko upoštevati trenutek vročitve oziroma seznanitve z aktom, pa to po mnenju tožeče stranke ne more veljati za presojo roka, ki ga ima uprava za odpravo nezakonitega akta. Ta rok naj bi namreč bil neodvisen od vročitve nezakonitega akta zainteresirani osebi in naj bi tekel od sprejetja tega akta do njegove odprave, neodvisno od njegove vročitve, ki je le formalnost do naslovnika tega akta.
33 Zato naj bi bilo treba v obravnavani zadevi pri izračunu razumnega roka upoštevati čas, ki je potekel od sprejetja prvotnega akta o imenovanju (to je 28. junija 2006) do dneva odprave tega akta (to je 4. oktobra istega leta), to je tri mesece in sedem dni.
34 Drugič, tožeča stranka OPI očita, da je za razumni rok v smislu sodne prakse štel rok, daljši od treh mesecev, v katerem je bila odpravljena odločba z dne 28. junija 2006.
35 V skladu z ustaljeno sodno prakso se mora razumnost roka presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na pomen, ki ga ima spor za zainteresirano osebo, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 187; in sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točka 66).
36 V obravnavani zadevi je uprava precej pred imenovanjem tožeče stranke 28. junija 2006, to je 7. aprila, 2. maja in 12. maja 2006, sprejela tri akte o imenovanju v zvezi z B., H. in L., pri katerih je nastala ista napaka v prerazporeditvi, tako da naj rok, daljši od treh mesecev, ki je potekel od akta o imenovanju tožeče stranke z dne 28. junija 2006 do njegove odprave 4. oktobra istega leta, očitno ne bi bil razumen glede na zadevne okoliščine in zlasti glede na pomen, ki ga je imela razporeditev v nižji naziv za tožečo stranko.
37 Tožeča stranka zahteva tudi, da Komisija, ki naj bi menila, da je bil razumni rok v obravnavanem primeru štirimesečni, pojasni, zakaj je odpravila odločbo o prerazporeditvi L. Če namreč sledimo razlogovanju Komisije, v skladu s katerim teče razumni rok za odpravo nezakonitega akta od vročitve akta do njegove odprave, naj bi OPI prvotni akt o imenovanju L odpravil v razumnem roku štirih mesecev, saj so od vročitve tega akta do njegove odprave pretekli 3 meseci in 23 dni. Iz tega naj bi bilo razvidno, da je uprava različno obravnavala tožečo stranko in njenega sodelavca L.
38 Nazadnje se tožeča stranka sklicuje na kršitev načela varstva upravičenih pričakovanj, saj se je lahko po seznanitvi z odločbo o imenovanju z dne 28. junija 2006 upravičeno zanesla na navidezno zakonitost tega akta in zahtevala, da ostane veljaven. Čeprav je bilo v razpisu natečaja v opombi na dnu strani navedeno, da „je Komisija [...] vložila formalni predlog za spremembo Kadrovskih predpisov“, v katerem je bil predviden „nov karierni sistem“, pa bi bilo mogoče po mnenju tožeče stranke uporabljene izraze (in sicer „izbranim kandidatom na tem natečaju bo lahko ponujena zaposlitev na podlagi določb spremenjenih Kadrovskih predpisov“) razlagati v tem smislu, da je obstajala le možnost zaposlitve na podlagi določb spremenjenih Kadrovskih predpisov.
39 Komisija uvodoma navaja, da so bili kandidati na spornem natečaju v razpisu natečaja posebej opozorjeni na to, da bodo ob morebitnem imenovanju razporejeni v naziv B*3 ali morda v naziv AST 3. Imenovanje v naziv AST 4, ki je bilo prvotno določeno, naj bi bilo le posledica napake Inštituta za transuranske elemente, ki jo je konec septembra 2006 odkrila kadrovska služba SRC. Navedena napaka naj bi bila očitna. Po njenem odkritju naj bi generalni direktor hitro, to je 4. oktobra 2006, sprejel odločbo o popravku, o kateri naj bi bila tožeča stranka obveščena 19. oktobra istega leta, na sestanku, na katerem naj bi bila seznanjena s finančnimi posledicami in možnimi pravnimi sredstvi.
40 Komisija opozarja, da ima v skladu s sodno prakso institucija, ki je izdala nezakonit akt, pravico, da ga v razumnem roku z retroaktivnim učinkom odpravi (sodba Sodišča z dne 3. marca 1982 v zadevi Alpha Steel proti Komisiji, 14/81, Recueil, str. 749, točka 10; zgoraj navedena sodba Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji, točka 12; sodba Sodišča z dne 20. junija 1991 v zadevi Cargill proti Komisiji, C‑248/89, Recueil, str. I‑2987, točka 20, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2000 v zadevi Gooch proti Komisiji, T‑197/99, RecFP, str. I‑A‑271 in II‑1247, točka 53).
41 V obravnavani zadevi pa naj bi bila nezakonitost, ki je tožeča stranka ne izpodbija, očitna že na podlagi besedila člena 13 priloge XIII h Kadrovskim predpisom.
42 V zvezi z razumnim rokom Komisija zatrjuje, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso pri presoji, kdaj si naslovnik upravnega akta ustvari upravičena pričakovanja, odločilen dan, ko je bil akt vročen, in ne dan, ko je bil sprejet (sodba Sodišča z dne 17. aprila 1997 v zadevi De Compte proti Parlamentu, C‑90/95 P, Recueil, str. I‑1999, točka 35; in sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 1997 v zadevi Pascall proti Komisiji, T‑20/96, RecFP, str. I‑A‑361 in II‑977, točka 79). Zato naj takih pričakovanj ne bi moglo biti, če tožeča stranka ni vedela za akt, na katerem naj bi pričakovanja temeljila. V istem smislu naj bi bila pričakovanja omajana ob vročitvi drugega akta, s katerim je prvi odpravljen.
43 Tako Komisija meni, da je rok za odpravo prvotnega akta o imenovanju vsekakor začel teči 18. julija 2006, ko je tožeča stranka potrdila prejem prvega akt o imenovanju (ali 6. julija 2006, ko ji je bil akt poslan po elektronski pošti). Obdobje, v katerem bi ga lahko odpravili, naj bi se končalo 19. oktobra istega leta, po vročitvi odločbe, s katero je bil odpravljen prvotni nezakoniti akt.
44 To stališče naj bi bilo skladno z rešitvijo iz člena 90(2), druga alinea, Kadrovskih predpisov glede določitve začetka roka za vložitev pritožbe v zvezi s posamičnimi akti, pri čemer naj bi v skladu s to rešitvijo navedeni rok začel teči na dan, „ko zadevno osebo uradno obvestijo o odločitvi, nikakor pa ne pozneje kakor na dan, ko je ta prejela uradno obvestilo, če ukrep zadeva neko določeno osebo“.
45 Komisija poleg tega meni, da je rok treh mesecev in en dan razumen. Trdi, da je treba razumnost roka presojati glede na okoliščine posameznega primera in da bi lahko rok za pritožbo oziroma tožbo v okviru sporov v zvezi z javnimi uslužbenci v tem pogledu veljavno rabil kot referenca za presojo (ne)razumnosti roka ob morebitni odpravi akta, ki ustvarja pravice.
46 Če nekatere sodbe z drugih področij sporov s področja prava Skupnosti raje sprejemajo dvomesečni rok, je to po mnenju Komisije zato, ker se zgledujejo po dvomesečnem roku za vložitev tožbe, predvidenem v členu 230 ES. Na podlagi te sodne prakse Komisija sklepa, da bi moral biti razumni rok za odpravo nekoliko daljši od veljavnega roka za vložitev tožbe.
47 Na področju javnih uslužbencev naj bi obstajal še en, celo pomembnejši rok, to je rok za odgovor OPI na pritožbo, ki je v členu 90(2), zadnji pododstavek, Kadrovskih predpisov določen na štiri mesece. Pri tem roku, ki je daljši za OPI kot za uradnika, naj bi se upoštevalo, da mora institucija, drugače od vsakega posameznega uradnika, veliko število primerov obravnavati sočasno, kar zahteva številna notranja posvetovanja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Alpha Steel proti Komisiji, točka 12).
48 Komisija primarno zaključuje, da mora rok, ki ga je treba upoštevati, teči od 18. julija 2006 (ali celo od 6. julija 2006) do 19. oktobra istega leta in da je ta rok glede na sodno prakso razumen. Dodaja, da rok v primeru L. nikakor ni bil 3 mesece in 23 dni (od potrdila o prejemu prvotnega akta), ampak 4 mesece in 5 dni (od njegove vročitve), in naj bi bil torej daljši od štirimesečnega referenčnega roka. Sicer pa naj bi bil po mnenju tožeče stranke rok zanjo dolg le 3 mesece in 13 dni. Zato naj bi bila trditev tudi dejansko neutemeljena.
49 Podredno Komisija meni, da tudi če bi se rok, ki je nekoliko daljši od treh mesecev, štel za predolgega, bi bilo treba upoštevati, da se odločba o imenovanju navadno sprejme na neki dan, učinkovati pa začne od drugega dne, kot naj bi določal bilo razvidno iz člena 3 Kadrovskih predpisov.
50 Komisija na podlagi tega zaključuje, da se kot izjema od splošnega pravila, v skladu s katerim se upošteva datum vročitve akta, upravičena pričakovanja ustvarijo, ko začne odločba učinkovati, saj lahko taka pričakovanja obstajajo le, ko je zadevna oseba dejansko v položaju, ustvarjenem z odločbo o imenovanju. Tak položaj naj bi v obravnavanem primeru obstajal šele od 1. oktobra 2006, to je od dne, ko je bila tožeča stranka dejansko zaposlena. V skladu s to analizo naj bi rok od pridobitve upravičenih pričakovanj do dne obvestitve o odpravi znašal le dva tedna in pet dni (od 1. do 19. oktobra 2006). Takšen rok pa naj bi bil bistveno krajši od roka, ki se šteje za razumnega.
Presoja Sodišča za uslužbence
51 Uvodoma je treba opozoriti, da za retroaktivno odpravo za stranko ugodnega upravnega akta na splošno veljajo zelo strogi pogoji (glej sodbo Sodišča z dne 9. marca 1978 v zadevi Herpels proti Komisiji, 54/77, Recueil, str. 585, točka 38, in zgoraj navedeno sodbo De Compte proti Parlamentu, točka 35). Čeprav je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaki instituciji Skupnosti, ki ugotovi, da je akt, ki ga je sprejela, nezakonit, priznati pravico do njegove retroaktivne odprave v razumnem roku, je lahko ta pravica omejena s potrebo po spoštovanju upravičenih pričakovanj upravičenca akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost (zgoraj navedene sodbe Alpha Steel proti Komisiji, točke od 10 do 12; Consorzio Cooperative d’Abruzzo proti Komisiji, točke od 12 do 17; in Cargill proti Komisiji, točka 20; sodba Sodišča z dne 20. junija 1991 v zadevi Cargill, C‑365/89, Recueil, str. I‑3045, točka 18, zgoraj navedena sodba De Compte proti Parlamentu, točka 35; in sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. septembra 2006 v zadevi Kontouli proti Svetu, T‑416/04, ZOdl. JU, str. II‑A‑2‑897, točka 161).
52 To sodno prakso je treba dodatno pojasniti.
– Upravičena pričakovanja
53 Prvič, v zvezi s spoštovanjem upravičenih pričakovanj je iz sodne prakse razvidno, da je za presojo, kdaj si naslovnik upravnega akta ustvari taka pričakovanja, odločilen trenutek vročitve tega akta, in ne datum njegovega sprejetja oziroma odprave (zgoraj navedeni sodbi De Compte proti Parlamentu, točka 36, in Kontouli proti Svetu, točka 162).
54 Poleg tega se upravičenec ne more sklicevati na upravičena pričakovanja, če je sprejetje akta povzročil z napačnimi ali nepopolnimi navedbami (sodbi Sodišča z dne 22. marca 1961 v združenih zadevah Snupat proti Visoki oblasti, 42/59 in 49/59, Recueil, str. 99, 160; in z dne 12. julija 1962 v zadevi Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken proti Visoki oblasti, 14/61, Recueil, str. 485, 516, ter zgoraj navedeni sodbi De Compte proti Parlamentu, točka 37, in Kontouli proti Svetu, točka 163).
55 Posebej glede retroaktivne odprave akta, s katerim je uradnik pridobil pravice ali podobne ugodnosti, je treba dodati, da se mora šteti, da pogoj obstoja upravičenih pričakovanj pri upravičencu iz tega akta ni izpolnjen, če nepravilnosti, ki upravičuje odpravo, običajno skrben uradnik ne more spregledati, in to upoštevaje njegovo možnost, da opravi potrebna preverjanja, ne da bi se lahko razbremenil vsakega truda za premislek in nadzor.
56 Glede tega se je treba zgledovati po sodni praksi, ki se nanaša na pogoje za izterjavo neupravičenih plačil, ki jo opravi uprava, iz člena 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, zlasti na pogoj očitnosti neobstoja pravne podlage za plačilo, takšne očitnosti, da bi prejemnik za to moral vedeti (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 24. februarja 1994 v zadevi Stahlschmidt proti Parlamentu, T‑38/93, RecFP, str. I‑A‑65 in II‑227, točka 19; z dne 5. novembra 2002 v zadevi Ronsse proti Komisiji, T‑205/01, RecFP, str. I‑A‑211 in II‑1065, točka 47; z dne 15. julija 2004 v združenih zadevah Gouvras proti Komisiji, T‑180/02 in T‑113/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑225 in II‑987, točka 110, in z dne 16. maja 2007 v zadevi F proti Komisiji, T‑324/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 142). Ti pogoji namreč odsevajo ravno potrebo po spoštovanju upravičenih pričakovanj upravičenca iz akta, kolikor se je lahko zanesel na njegovo zakonitost.
57 V obravnavanem primeru naj bi bila v razpisu natečaja na dnu strani navedena opomba, ki je povzeta v točki 4 te sodbe.
58 Že na podlagi besedila te opombe bi se moral vsak običajno skrben uradnik, izbran na natečaju EPSO/B/23/04, spraševati o pravilnosti svoje razporeditve ob zaposlitvi, če ta razporeditev ne bi ustrezala nazivu B*3 ali nazivu AST 3. To velja še toliko bolj, ker je Svet Evropske unije spremenjene Kadrovske predpise, ki so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije 27. aprila 2004, potrdil 22. marca istega leta, medtem ko je razpis natečaja, objavljen 31. marca 2004, kot rok za prijavo določil 30. april 2004. To pomeni, da takrat ni bilo nobene negotovosti glede uporabe spremenjenih Kadrovskih predpisov, zlasti priloge XIII, pri zaposlovanju kandidatov, uspešnih na tem natečaju.
59 V teh okoliščinah bi tožeča stranka, tudi če domnevamo, da ni mogla natančno določiti obsega napake uprave, morala normalno podvomiti o utemeljenosti zadevne odločbe, tako da bi o tem morala vsaj obvestiti upravo, da bi ta lahko opravila potrebne preverbe (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. januarja 2001 v zadevi Kraus proti Komisiji, T‑14/99, RecFP, str. I‑A‑7 in II‑39, točka 41, in zgoraj navedeno sodbo F proti Komisiji, točka 157).
60 Poleg tega je v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je sama uprava štirikrat spregledala nepravilnost, saj se je ta nanašala tudi na B., H. in L., treba poudariti, da v obravnavanem primeru ne gre za odločitev, ali je uprava lahko tako napako spregledala, ampak za preverjanje, ali se je zadevna oseba lahko zanesla na zakonitost njene prvotne razporeditve ali ne. Poleg tega položaja uprave, ki je odgovorna za tisoče upravnih odločb vseh vrst, ni mogoče primerjati s položajem uradnika, ki ima osebni interes, da ob zaposlitvi preveri svojo razporeditev v naziv in plačilni razred (glej po analogijo sodbo Sodišča z dne 11. julija 1979 v zadevi Broe proti Komisiji, 252/78, Recueil, str. 2393, točka 11).
61 Iz tega je razvidno, da se tožeča stranka 6. julija 2006, ko se je seznanila z odločbo z dne 28. junija 2006, ni mogla zanesti na navidezno zakonitost tega akta. Zato le na podlagi tega dejstva ni mogoče zatrjevati obstoja upravičenih pričakovanj glede take zakonitosti.
– Tehtanje interesov
62 Drugič, tudi ob obstoju upravičenih pričakovanj naslovnika nezakonitega akta je iz sodne prakse razvidno, da lahko odločilni javni interes, zlasti interes dobrega upravljanja in varstva finančnih virov institucije, prevlada nad interesom upravičenca za ohranitev položaja, ki ga je lahko štel za stalnega (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Snupat proti Visoki oblasti, str. 159; Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken proti Visoki oblasti, str. 518; De Compte proti Parlamentu, točka 39, sodbo Sodišča z dne 17. julija 1997 v zadevi Affish, C‑183/95, Recueil, str. I‑4315, točka 57 in navedena sodna praksa; ter zgoraj navedeno sodbo Kontouli proti Svetu, točka 167). To tehtanje interesov je treba upoštevati tudi v okviru presoje razumnosti roka za odpravo, kot je razvidno iz točke 67 te sodbe.
– Razumni rok
63 Tretjič, v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba nezakonit upravni akt odpraviti v razumnem roku (zgoraj navedene sodbe De Compte proti Parlamentu, točka 35; Pascall proti Komisiji, točki 72 in 77; Gooch proti Komisiji, točka 53, in Kontouli proti Svetu, točka 161).
64 Uvodoma je treba poudariti, da člen 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, po spremembi določa, da je treba „[i]zterjavo [...] zahtevati najkasneje pet let po datumu, ko je bil znesek plačan“, razen če lahko uprava dokaže upravičenčevo prevaro.
65 Člena 85, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, pa zato ni mogoče razlagati v tem smislu, da bi lahko uprava v nekaterih okoliščinah odpravila vsak nezakonit akt, ki bi bil podlaga za neupravičeno plačilo in ki bi lahko bil sprejet celo pred več kot petimi leti.
66 Člen 85 Kadrovskih predpisov se namreč nanaša le na okoliščine, v katerih se lahko, ne glede na razlog za nepravilno plačilo, zahteva vračilo zneska, ki ga je uprava uradniku izplačala neupravičeno, ne pa na dejansko odpravo nezakonitih aktov, ki se mora nujno izvesti pred vsako morebitno izterjavo neupravičenega plačila.
67 Glede odprave upravnega akta je iz sodne prakse razvidno, da je treba razumnost roka za odpravo presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na pomen, ki ga ima spor za zainteresirano osebo, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank (zgoraj navedeni sodbi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 187, in Eagle in drugi proti Komisiji, točka 66). Poleg tega je treba upoštevati, ali so bile z zadevnim aktom ustvarjene pravice, in pretehtati interese (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Snupat proti Visoki oblasti, str. 159, in Koninklijke Nederlandsche Hoogovens en Staalfabrieken proti Visoki oblasti, str. 520), v obravnavanem primeru interes upravičenca za ohranitev položaja, ki ga je lahko štel za stalnega, in interes uprave, da prevladajo zakoniti posamični akti in se zavarujejo finančni viri institucije.
68 Ob upoštevanju navedenega je treba kot splošno pravilo rok za odpravo, ki bi ustrezal trimesečnemu roku za vložitev tožbe iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov, šteti za razumnega.
69 V zvezi z načinom izračuna roka za odpravo pri presoji njegove (ne)razumnosti je treba glede na to, da je ta rok obvezen za samo upravo, kot začetek roka upoštevati datum sprejetja akta, ki ga namerava uprava odpraviti.
70 V obravnavanem primeru so od 28. junija 2006, ko je bila sprejeta odločba o prvotni razporeditvi, do 19. oktobra 2006, ko je bila tožeča stranka obveščena, da uprava navedeno odločbo šteje za nezakonito, pretekli 3 meseci in 21 dni. Upoštevati je treba več okoliščin:
– prvič, kot je razvidno iz točk od 57 do 61 te sodbe, tožeča stranka ni ravnala posebej skrbno, saj upravi ni predlagala, naj opravi preverbe, potrebne glede na vsebino opombe na dnu strani v razpisu natečaja;
– drugič, odločba o razporeditvi ob zaposlitvi je bistvena odločba za celotni potek kariere zadevnega posameznika, kar povečuje potrebo po spoštovanju načela zakonitosti v primerjavi z načelom pravne varnosti, ki se ne more uporabljati absolutno;
– tretjič, člen 13(1) priloge XIII h Kadrovskim predpisom, na podlagi katerega je bila sprejeta izpodbijana odločba, je še posebej jasen in nedvoumen;
– četrtič, odločba o prvotni razporeditvi dejansko ni začela učinkovati do 1. oktobra 2006, tako da je učinkovala le zelo kratek čas, in sicer samo 19 dni.
71 V teh okoliščinah je treba rok, v katerem je Komisija odpravila odločbo z dne 28. junija 2006, šteto od dne njenega sprejetja, šteti za razumnega, pa čeprav je navedeni rok nekoliko daljši od roka za vložitev tožbe iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov.
– Pravica do obrambe
72 Nazadnje, v skladu z ustaljeno sodno prakso je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki se uvede zoper neko osebo in ki lahko pripelje do akta, s katerim se posega v njen položaj, temeljno načelo prava Skupnosti in mora biti zagotovljeno, tudi če ni nobenih pravil, ki urejajo zadevni postopek (glej zlasti sodbe Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Belgija proti Komisiji, 234/84, Recueil, str. 2263, točka 27; z dne 5. oktobra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑288/96, Recueil, str. I‑8237, točka 99, in z dne 9. novembra 2006 v zadevi Komisija proti De Bryju, C‑344/05 P, ZOdl., str. I‑10915, točka 37; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. marca 2005 v zadevi Vlachaki proti Komisiji, T‑277/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑57 in II‑243, točka 64).
73 Po tem načelu, ki ustreza zahtevam dobrega upravljanja, mora biti zadevni osebi dana možnost, da učinkovito predstavi svoje stališče o informacijah, ki se lahko zoper njo uporabijo pri sprejetju akta (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Belgija proti Komisiji, točka 27; sodbo Sodišča z dne 3. oktobra 2000 v zadevi Industrie des poudres sphériques proti Svetu, C‑458/98 P, Recueil, str. I‑8147, točka 99, in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti De Bryju, točka 38; sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. aprila 2002 v zadevi Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑223, točka 31, in zgoraj navedeno sodbo Vlachaki proti Komisiji, točka 64).
74 Člen 41(2) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, razglašene v Nici 7. decembra 2000 (UL C 364, str. 1), določa, da pravica do dobrega upravljanja „vključuje:
– pravico vsake osebe, da pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa v njeno škodo pove svoje mnenje;
[…]“.
75 Kot je razvidno iz preambule zadevne listine, je glavni namen te potrditev „pravic, kakršne izhajajo zlasti iz ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti, skupnih državam članicam, Pogodbe o Evropski uniji, pogodb Skupnosti, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Socialnih listin, ki sta jih sprejela Skupnost in Svet Evrope, ter sodne prakse Sodišča [...] in Evropskega sodišča za človekove pravice“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 38).
76 Poleg tega so Parlament, Svet in Komisija s svečano razglasitvijo Listine o temeljnih pravicah Evropske unije tej nujno skušali priznati poseben pomen, ki ga je v obravnavanem primeru treba upoštevati pri razlagi določb Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF, F‑1/05, ZOdl. JU, str. II‑A‑1 459, točka 72, proti kateri je bila vložena pritožba na Sodišču prve stopnje, zadeva T‑404/06 P).
77 Poudariti je treba tudi, da pomeni nespoštovanje pravice do obrambe in še posebej pravice uradnika, da se izreče glede elementov, ki bi mu lahko bili v breme pri utemeljitvi odločbe, ki posega v njegov položaj, bistveno kršitev postopka, o kateri lahko sodišče odloča po uradni dolžnosti (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 7. maja 1991 v zadevi Interhotel proti Komisiji, C‑291/89, Recueil, str. I‑2257, točka 14, in z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytravalu in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67; ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. maja 2001 v združenih zadevah Kaufring in drugi proti Komisiji, T‑186/97, T‑187/97, od T‑190/97 do T‑192/97, T‑210/97, T‑211/97, od T‑216/97 do T‑218/97, T‑279/97, T‑280/97, T‑293/97 in T‑147/99, Recueil, str. II‑1337, točka 134; glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 487).
78 Sodišče za uslužbence lahko zato po uradni dolžnosti presoja, ali je Komisija v obravnavanem primeru v okviru upravnega postopka, ki se je končal s sprejetjem izpodbijane odločbe, spoštovala pravico tožeče stranke do obrambe.
79 Sicer pa je treba ugotoviti, da kot je Komisija priznala na obravnavi, tožeči stranki ni bilo omogočeno, da bi pred sprejetjem izpodbijane odločbe predstavila svoja stališča in podala pojasnila.
80 Zato je treba šteti, da je Komisija kršila pravico tožeče stranke do obrambe.
81 Vendar pa je iz sodne prakse razvidno tudi, da se vsaka kršitev pravice do obrambe ne kaznuje z razglasitvijo ničnosti izpodbijanega akta. To velja, ko nezakonitost ni mogla vplivati na vsebino izpodbijanega akta (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑301/87, Recueil, str. I‑307, točka 31; z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 48; in zgoraj navedeni sodbi Nemčija proti Komisiji, točka 101, in Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točki 318 in 324).
82 Sicer pa v tej zadevi ni sporno, da v stališčih, ki jih je podala tožeča stranka pred Sodiščem za uslužbence, ni nobene dodatne informacije v primerjavi z informacijami, ki jih je Komisija že imela na voljo in jih je tožeča stranka poznala. V teh okoliščinah okoliščina, da tožeča stranka pred sprejetjem izpodbijane odločbe ni mogla predstaviti svojih stališč, ni bila taka, da bi lahko vplivala na vsebino te odločbe, ki ne bi mogla biti drugačna, kot je razvidno iz zgoraj navedenega.
83 Zato je treba ugotoviti, da samo nespoštovanje pravice tožeče stranke, da se pred sprejetjem izpodbijane odločbe izreče, ne more upravičiti razglasitve njene ničnosti.
84 Vendar pa je uprava iz istega razloga ravnala nezakonito, pri čemer gre za nepravilno ravnanje službe, ki lahko upravičuje odškodnino. To vprašanje bo obravnavano v točkah od 92 do 94 te sodbe.
85 Upoštevaje navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
b) Prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije
86 Tožeča stranka navaja, da se njen položaj v bistvenem ne razlikuje od položaja B., H. in L.:
– vsi so bili uspešni na natečaju z razpisanim nazivom B 5/B 4, in sicer tožeča stranka, H. in L. na natečaju EPSO/B/23/04 in B. na natečaju EPSO/B/21/04;
– vsi so bili napačno razporejeni v novi naziv AST 4 (tožeča stranka in L.) oziroma v prehodni naziv B*4, ki je postal AST 4 (B. in H.), in zaposleni na Inštitutu za transuranske elemente;
– njihovi akti o imenovanju so bili razglašeni za nične in nadomeščeni z odločbo generalnega direktorja SRC z dne 4. oktobra 2006, ki za vsakega določa razporeditev v funkcionalno skupino AST 3, plačilni razred 2.
87 V teh okoliščinah naj bi bili položaji B., H., L. in tožeče stranke primerljivi. Zadnjenavedena pa naj bi bila v primerjavi z drugimi tremi uradniki diskriminirana, saj je odločba o njeni prerazporeditvi v naziv AST 3 obveljala, medtem ko so bile druge tri odpravljene in nadomeščene z odločbami o razporeditvi v naziv AST 4. Razlika v obravnavanju naj bi bila še posebej očitna med tožečo stranko in L., saj naj bi OPI glede na navedbe Komisije o drugem tožbenem razlogu v odgovoru na pritožbo L. menil, da je bil rok 3 mesece in 23 dni, ki je potekel od vročitve akta o prvotni razporeditvi do dneva, ko je bila izdana izpodbijana odločba o odpravi, daljši od razumnega.
88 Kot glede tega upravičeno navaja Komisija, tudi ob predpostavki, da je bil eden od uradnikov, ki jih je imenovala tožeča stranka, v položaju, ki je bil v bistvenem enak njenemu, in da je OPI s tem, da ni odpravil akta o prvotnem imenovanju tožeče stranke, kršil pogoje, ki veljajo za retroaktivno odpravo nezakonitega upravnega akta, kot izhajajo iz sodne prakse, ta okoliščina sama po sebi ne more upravičiti enakega obravnavanja v korist tožeče stranke, saj se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonito prakso, sprejeto v korist drugega (glej sodbe Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 1994 v zadevi Cortes Jimenez in drugi proti Komisiji, T‑82/92, RecFP, str. I‑A‑69 in II‑237, točka 43; z dne 22. februarja 2000 v zadevi Rose proti Komisiji, T‑22/99, RecFP, str. I‑A‑27 in II‑115, točka 39, in z dne 13. septembra 2005 v zadevi Pantoulis proti Komisiji, T‑290/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑241 in II‑1123, točka 56; in sodbo Sodišča za uslužbence z dne 28. junija 2006 v zadevi Grünheid proti Komisiji, F‑101/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑55 in II‑A‑1‑199, točka 140).
89 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
B – Odškodninski zahtevek
90 Tožeča stranka zahteva povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi prerazporeditve v naziv AST 3 po tem, ko je bila prvotno imenovana v naziv AST 4, in to zaradi napake uprave. Poleg tega zatrjuje, da je ta razporeditev v nižji naziv obveljala, medtem ko so bile odločbe o prerazporeditvi treh sodelavcev, ki so bili v podobnem položaju, odpravljene.
91 Tožeča stranka ocenjuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela, na simboličen znesek 1 EUR.
92 V zvezi s tem je iz točke 84 te sodbe razvidno, da je Komisija ravnala nepravilno, ker tožeči stranki ni omogočila, da bi se pred sprejetjem izpodbijane odločbe izrekla, pri čemer je bil predlog za razglasitev ničnosti, ki ga je podala tožeča stranka, vseeno zavrnjen.
93 Ni sporno, da je tožeča stranka utrpela nepremoženjsko škodo zaradi občutka, da je bila postavljena pred gotovo dejstvo, če uporabimo besede iz njene pritožbe z dne 7. novembra 2006. Te besede natančno odsevajo posledice kršitve pravice vsake osebe do izjave pred sprejetjem posamičnega akta, ki ji je v škodo.
94 Upoštevaje okoliščine te zadeve je Sodišče za uslužbence pri presoji prizadejane škode ex aequo et bono menilo, da pomeni znesek 1500 EUR primerno odškodnino tožeči stranki.
95 Poleg tega je treba v delu, ki se nanaša na zatrjevane nezakonitosti, ki s to sodbo niso bile sankcionirane, zahtevek za prisojo simboličnega zneska 1 EUR zavrniti.
Stroški
96 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe osmega poglavja drugega naslova navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so na Sodišču za uslužbence potekale pred zgoraj navedenim datumom.
97 V skladu s členom 87(2) in (3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Če več strank ne uspe, lahko Sodišče za uslužbence odloči o porazdelitvi stroškov. Če vsaka stranka uspe samo deloma ali če so okoliščine izjemne, lahko Sodišče za uslužbence odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške. Poleg tega v skladu s členom 88 istega poslovnika v delovnopravnih sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci institucije nosijo svoje stroške.
98 Ker je tožeča stranka deloma uspela, Sodišče za uslužbence meni, da je treba Komisiji naložiti plačilo svojih stroškov in tretjine stroškov tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (drugi senat)
razsodilo:
1) Komisija Evropskih skupnosti mora tožeči stranki, P. Bui Vanu, plačati znesek 1500 EUR iz naslova odškodnine.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) P. Bui Van nosi dve tretjini svojih stroškov.
4) Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške in tretjino stroškov P. Bui Vana.
Van Raepenbusch | Boruta | Kanninen |
Razglašeno na obravnavi v Luxembourgu, 11. septembra 2008.
W. Hakenberg | | S. Van Raepenbusch |
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Zbirki odločb, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu