SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

z dne 16. novembra 2011

Zadeva F‑61/11 R

Daniele Possanzini

proti

Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex)

„Javni uslužbenci – Začasna odredba – Predlog za odlog izvršitve – Nedopustnost tožbe v glavni stvari – Tehtanje interesov“

Predmet:      Predlog, vložen na podlagi členov 278 PDEU in 157 AE ter člena 279 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katerim D. Possanzini v bistvu predlaga odlog izvršitve odločb, s katerimi je agencija Frontex zavrnila podaljšanje njene pogodbe o zaposlitvi kot začasne uslužbenke.

Odločitev:      Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Dopustnost tožbe v glavni stvari – Neupoštevnost – Meje

(člen 278 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za dodelitev – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Vrstni red preizkusa in način preverjanja – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe – Začasnost ukrepa

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102)

1.      O dopustnosti tožbe v glavni stvari se načeloma ne sme presojati v postopku za izdajo začasne odredbe, temveč jo je treba prihraniti za analizo navedene tožbe, razen če je ta že na prvi pogled očitno nedopustna. Dejansko bi odločanje o dopustnosti v fazi začasne odredbe, kadar ta ni prima facie popolnoma izključena, prejudiciralo odločitev sodišča, ki odloča v postopku v glavni stvari.

Dalje, tudi če v postopku v glavni stvari ni bil vložen ugovor očitne nedopustnosti tožbe, ni izključeno, da se bo o tem vprašanju opredelil sodnik za začasne odredbe, saj je nedopustnost tožbe, ki se nanaša na sodni nadzor akta, razlog javnega reda, ki ga sodišče Unije lahko ali ga celo mora preizkusiti po uradni dolžnosti.

(Glej točki 17 in 18.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 4. februar 1999, Peña Abizanda in drugi proti Komisiji, T‑196/98 R, točka 10 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 14. december 2006, Dálnoky proti Komisiji, F‑120/06 R, točka 41.

2.      Pogoja glede nujnosti in očitne utemeljenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, tako da je treba predlog za izdajo začasnih ukrepov zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi pretehta zadevne interese.

Sodnik za začasne odredbe ima v smislu celovitega presojanja široko diskrecijsko pravico in lahko, ob upoštevanju posebnih okoliščin primera, prosto določi način in vrstni red, po katerem se preverijo ti različni pogoji, ker ni nobenega pravila, ki bi določalo vnaprej vzpostavljen načrt presoje, v okviru katerega bi bilo treba presojati potrebo po odreditvi začasnih ukrepov.

Ko sodnik za začasne odredbe v okviru predloga za izdajo začasne odredbe zaradi nevarnosti, da bo predlagatelj utrpel resno in nepopravljivo škodo, tehta posamezne interese, mora zlasti preučiti, ali bi dejstvo, da bi sodišče, ki odloča o glavni stvari, sporno odločbo razglasilo za nično, lahko obrnilo položaj, ki bi nastal z njeno takojšnjo izvršitvijo, in obratno, ali bi odložitev izvršitve te odločbe lahko ovirala njeno popolno uveljavitev, če bi bila tožba v postopku v glavni stvari zavrnjena.

Kar zadeva posledice odobritve odloga izvršitve zavrnitve podaljšanja pogodbe začasnega uslužbenca, zgolj odlog navedene zavrnitve ne bi spremenil položaja zadevne osebe, saj ji sam po sebi ne daje nikakršne pravice do podaljšanja pogodbe niti ji ne omogoča ponovne preučitve njenega položaja. Tak odlog tako sam po sebi ne bi imel učinka in torej niti interesa.

(Glej točke 41, 42, 50 in 51.)

Napotitev na:

Sodišče: 31. julij 1989, S. proti Komisiji, 206/89 R, točki 14 in 15;

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, točka 18; 9. avgust 2001, De Nicola proti EIB, T‑120/01 R, točka 12; 30. april 2008, Španija proti Komisiji, T‑65/08 R, točka 82 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Bianchi proti ETF, F‑38/06 R, točka 20.