SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 25. junija 2014
Zadeva F‑47/08 DEP
Willy Buschak
proti
Evropski fundaciji za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound)
„Javni uslužbenci – Postopek – Odmera stroškov – Dopustnost – Pravna podlaga predloga – Člen 92 Poslovnika – Razlaga predloga – Zamuda – Stroški prevajanja“
Predmet: Predlog za odmero stroškov, ki se lahko povrnejo, ki ga je na podlagi člena 92 Poslovnika vložila Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) po sklepu Buschak/Eurofound (F‑47/08, EU:F:2010:20).
Odločitev: Skupni znesek stroškov, ki jih mora W. Buschak povrniti Evropski fundaciji za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer iz naslova stroškov, ki se lahko povrnejo, v zadevi Buschak/Eurofound, F‑47/08, znaša 9250 EUR.
Povzetek
1. Sodni postopek – Stroški – Predlog za odmero – Rok za vložitev – Obveznost vložitve predloga za odmero v razumnem roku
2. Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem – Stroški, povezani s fazo predhodnega postopka – Izključitev
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))
3. Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Presoja glede na skupno število delovnih ur, ki so objektivno nujne za postopek
(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 91(b))
4. Sodni postopek – Jezikovna ureditev – Izbira jezika postopka
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 35)
1. Predlog za odmero stroškov je treba vložiti v razumnem roku, po preteku katerega stranka, ki ji je bilo naloženo plačilo stroškov, upravičeno meni, da se je stranka upnica odrekla svoji pravici. Poleg tega je treba razumnost roka presojati glede na posebne okoliščine posamezne zadeve, zlasti glede na interese zadevne osebe, zapletenost zadeve in ravnanje udeležencev v postopku.
(Glej točko 18.)
Napotitev na:
Sodišče: sklep Dietz/Komisija, 126/76 DEP, EU:C:1979:158, točka 1; sodba Réexamen Arango Jaramillo in drugi/EIB, C‑334/12 RX-II, EU:C:2013:134, točki 28 in 33;
Sodišče prve stopnje: sklep Air France/Komisija, T‑2/93 DEP, EU:T:1995:45, točka 10 in naslednje.
2. Honorarji, ki jih mora uslužbenec plačati svojemu odvetniku za storitve, opravljene v fazi predhodnega postopka, niso stroški, ki se lahko povrnejo.
Prav tako se za stroške, ki se lahko povrnejo, ne štejejo honorarji, ki jih mora upravni organ svojemu odvetniku plačati za storitve pred vložitvijo tožbe. Tako kot honorarjev, ki jih mora uslužbenec plačati svojemu odvetniku za posredovanje v fazi predhodnega postopka, tudi teh honorarjev namreč ni mogoče šteti za stroške, ki so nastali v sodnem postopku pred Sodiščem za uslužbence, ki se edini lahko povrnejo na podlagi člena 91(b) Poslovnika navedenega sodišča. Pomembno je namreč, da lahko vsaka stranka predstavi svoje trditve pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj. To bi se zgodilo, če bi moral uslužbenec računati s tem, da bo moral ob zavrnitvi tožbe poravnati honorar odvetnika, ki ga je uprava najela v fazi predhodnega postopka, če pa bi s tožbo uspel, ne bi mogel izterjati honorarjev, ki jih je plačal za storitve, opravljene v isti fazi. Poleg tega bi lahko možnost, da bo treba poravnati visoke stroške storitev v fazi predhodnega postopka, ovirala dostop do sodišča in tako korenito posegala v pravico do učinkovitega pravnega varstva.
(Glej točki 33 in 34.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sklep Altmann in drugi/Komisija, T‑177/94 DEP, T‑377/94 DEP in T‑99/95 DEP, EU:T:1998:139, točka 18; sodba Nardone/Komisija, T‑57/99, EU:T:2008:555, točka 139.
3. Obračun, ki ga predloži stranka, ki želi izterjati stroške, za sodišče ni zavezujoč, temveč mora ta upoštevati samo skupno število delovnih ur, ki jih je mogoče objektivno šteti za nujne v postopku. Vendar je navedba „prejemanje navodil in sestavljanje osnutkov“, ki se v specifikaciji storitev svetovalca v obdobju po vložitvi tožbe večkrat ponovi, samo splošna formulacija, kar pomeni, da mora Sodišče za uslužbence objektivno nujnost navedenih storitev nujno presojati ozko. Enako velja za navedbe v predlogu za odmero stroškov, v skladu s katerimi naj bi svetovalec „sestavljal nujna stališča“ in „zagotavljal vse splošne nasvete“.
Če je svetovalec stranki pomagal že v predhodnem postopku, je treba upoštevati tudi dejstvo, da je seznanjen z upoštevnimi elementi spora, kar mu je olajšalo delo in skrajšalo čas potrebnih priprav za sodni postopek.
(Glej točke 38, 40 in 42.)
Napotitev na:
Splošno sodišče Evropske unije: sklepa Le Levant 015 in drugi/Komisija, T‑34/02 DEP, EU:T:2010:559, točka 43; Marcuccio/Komisija, T‑126/11 P, EU:T:2014:171, točka 38;
Sodišče za uslužbence: sklepa Schönberger/Parlament, F‑7/08 DEP, EU:F:2010:32, točka 29; 25. oktober 2012, Missir Mamachi di Lusignano/Komisija, F‑50/09 DEP, EU:F:2012:147, točka 21.
4. Na podlagi člena 257, šesti odstavek, PDEU, člena 64 Statuta Sodišča in člena 7(2) Priloge I k navedenemu statutu se določbe o jezikovni ureditvi Poslovnika Splošnega sodišča uporabljajo tudi za Sodišče za uslužbence. Iz člena 35(1) do (3) tega poslovnika izhaja, da ima tožeča stranka pravico izbrati jezik postopka. Te določbe so namenjene predvsem varstvu pravnega položaja stranke, ki želi izpodbijati zakonitost upravnega akta, ki so ga sprejela sodišča Unije, ne glede na to, kateri jezik je pri tem uporabil zadevni organ.
Poleg tega imajo v skladu s členom 20(2)(d) PDEU in členom 41(4) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vse osebe pravico, da se na institucije, organe, urade in agencije Unije obrnejo v katerem koli jeziku Pogodb in da prejmejo odgovor v istem jeziku. Čeprav s temi določbami ni urejena uporaba jezikov v navedenih institucijah, organih, uradih in agencijah, njihova uporaba v zaposlitvenih razmerjih evropskih javnih uslužbencev pa ni jasna, je treba opozoriti, da oseba, ki ob vložitvi tožbe v glavni stvari ni več uslužbenka institucije, s to tožbo povzroči, da spor med njo in institucijo postane javen. Tako bi lahko izbrala jezik postopka pred Sodiščem za uslužbence ne glede na delovne jezike, ki so se uporabljali v njeni nekdanji instituciji, ta pa bi morala njeno izbiro upoštevati, ne da bi ji na koncu naložila s tem povezane stroške.
(Glej točke 44, 46 in 48.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sklep BP Chemicals/Komisija, T‑11/95, EU:T:1996:91, točka 9;
Sodišče za uslužbence: sklep BI/Cedefop, F‑31/11, EU:F:2012:28, točka 18.