Zadeva C‑179/13

Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank

proti

L. F. Evans

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep)

„Predhodno odločanje – Določitev zakonodaje, ki se uporablja za delavca na področju socialne varnosti – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Uporaba – Zaposlitev državljana države članice na konzulatu tretje države, ki se nahaja na ozemlju druge države članice, v kateri ta državljan prebiva – Dunajska konvencija o konzularnih odnosih – Člen 71(2) – Nacionalna zakonodaja, s katero so osebam s stalnim prebivališčem priznani olajšave, privilegiji in imunitete“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 15. januarja 2015

Socialna varnost – Delavci migranti – Predpisi Unije – Področje osebne uporabe – Državljan države članice, zaposlen na konzulatu tretje države, ki se nahaja na ozemlju druge države članice, v kateri prebiva – Oseba, ki ima privilegiran status na podlagi člena 71(2) Dunajske konvencije o konzularnih odnosih iz leta 1963, ki se nanaša na izvzetje iz predpisov o socialnem varstvu – Oseba, ki ni vključena v nacionalni sistem socialne varnosti države članice, kjer prebiva – Izključitev

(Uredba Sveta (ES) št. 1408/71, členi 2, 13(2)(a), in 16)

Člen 2 Uredbe št. 1408/71 v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo št. 118/97, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1992/2006, v povezavi s členom 16 te uredbe je treba razlagati tako, da v obdobju, v katerem je bil državljan države članice zaposlen na konzulatu tretje države na ozemlju države članice, kjer prebiva, ni pa njen državljan, za tega državljana ne velja zakonodaja države članice v smislu te določbe, če v skladu z zakonodajo države članice prebivališča, ki je bila sprejeta na podlagi člena 71(2) Dunajske konvencije o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963, ta državljan ni vključen v nacionalni sistem socialne varnosti.

V skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1408/71 se ta uredba namreč uporablja za zaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic. Pojem „veljave zakonodaje ene države članice“ v smislu te določbe pa je treba razlagati v povezavi z upoštevnimi določbami mednarodnega običajnega prava, ki so bile kodificirane z Dunajsko konvencijo iz leta 1963. Navedena konvencija glede sistema socialne varnosti, ki velja za konzularno osebje, v členu 48 določa, da so člani konzulata za delo, ki ga opravljajo za državo pošiljateljico, načeloma izvzeti iz predpisov o socialni varnosti, ki lahko veljajo v državi sprejemnici, pri čemer v členu 71(2) priznava, da imajo lahko člani konzulata, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, dodatne olajšave, privilegije in imunitete, če jim jih ta država prizna. Če torej država članica uporabi možnost, da se nekateri člani konzularnega osebja tretje države s stalnim prebivališčem v tej državi članici izvzamejo iz njenega sistema socialne varnosti za obdobje zaposlitve na teh konzulatih, potem člani tega osebja ne spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1408/71.

Nazadnje, niti člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 niti njen člen 16 ne učinkujeta tako, da bi imeli državljani držav članic, ki so zaposleni na konzulatih tretjih držav in za katere ne velja zakonodaja o socialni varnosti države članice v smislu člena 2 te uredbe, pravico do vključitve v sistem socialne varnosti države članice ali da bi jim bila naložena obveznost vključitve v tak sistem.

(Glej točke 29, 36, 37, 39, 40, 47, 49 in izrek.)