SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 27. aprila 2017(1)
Zadeva C‑186/16
Ruxandra Paula Andriciuc in drugi
proti
Banca Românească SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Curtea de Apel Oradea (pritožbeno sodišče v Oradei, Romunija))
„Predhodno odločanje – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Člen 3(1) in člen 4(2) – Kreditne pogodbe, izražene v tuji valuti – Pogoji, katerih nepoštenost se ne ocenjuje – Pogodbeni pogoji, povezani z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe ali ustreznostjo cene, ki so sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku – Trenutek, ko se oceni obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank – Obseg in raven informacij, ki jih mora zagotoviti banka“
1. Curtea de Apel Oradea (pritožbeno sodišče v Oradei, Romunija) Sodišče sprašuje o razlagi člena 3(1) in člena 4(2) Direktive 93/13/EGS(2) v okviru spora med banko in več posameznimi kreditojemalci. Ta spor je nadaljevanje več zahtevkov za ugotovitev ničnosti nekaterih domnevno nepoštenih pogojev, ki jih vsebujejo potrošniške kreditne pogodbe, izražene v tujih valutah, predvsem pogojev v zvezi s „tečajnim tveganjem“ in obveznostjo vračila kredita v tuji valuti, v kateri je bil sklenjen.
2. Čeprav je bilo Sodišče že pozvano, naj poda nekatera pojasnila o razlagi določb Direktive 93/13 v zelo posebnih okoliščinah kreditnih pogodb, izraženih v tujih valutah, se s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče prosi, naj dodatno obrazloži, prvič, kdaj je umestno oceniti obstoj „znatnega neravnotežja“ v škodo potrošnika v smislu člena 3(1) te direktive in, drugič, kakšen je obseg člena 4(2) navedene direktive, ki iz ocene nepoštenosti med drugim izključuje pogoje za opredelitev „glavnega predmeta“ pogodbe. Kar je še pomembneje, v tej zadevi se Sodišču ponuja priložnost, da se izreče o sami skladnosti uporabe posojil v tujih valutah(3) v posebno občutljivih okoliščinah(4).
Pravni okvir
Pravo Unije
3. Člen 1 Direktive 93/13 določa:
„1. Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.
2. Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa.“
4. Člen 3(1) navedene direktive določa, da „[p]ogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank“.
5. Člen 4 Direktive 93/13 določa:
„1. Brez poseganja v člen 7 je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.
2. Ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“
6. Člen 5 te direktive določa:
„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku […]“
Romunsko pravo
Zakon št. 193/2000
7. Legea nr. 193/2000 privind clauzele abuzive din contractele încheiate între comercianţi şi consumatori (zakon št. 193/2000 o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalci in potrošniki) z dne 10. novembra 2000 v ponovno objavljeni različici(5) je prenos Direktive 93/13 v nacionalno pravo.
8. Člen 4 tega zakona določa:
„1. Pogodbeni pogoj, ki ni bil predmet neposrednega dogovora s potrošnikom, se šteje za nepošten, če kot tak ali v povezavi z drugimi pogodbenimi določbami v škodo potrošnika in v nasprotju z zahtevami dobre vere ustvarja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank.
[…]
6. Ocena nepoštenosti pogojev ni povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe ali zmožnostjo izpolnitve zahtev glede cene in plačila niti z izmenjanimi storitvami ali blagom, če so ti pogoji napisani v jeziku, ki ga je mogoče zlahka razumeti.“
9. V skladu s točko 1(p) Priloge k zakonu št. 193/2000 se za nepoštene štejejo pogodbeni pogoji, ki predpisujejo „določitev cene blaga ob dobavi ali [dovolijo], da prodajalec blaga ali ponudnik storitev zviša ceno, ne da bi potrošnik v prvem ali drugem primeru imel ustrezno pravico odpovedi pogodbe, če je končna cena previsoka glede na dogovorjeno ceno ob sklenitvi pogodbe“. Pojasnjeno je, da „[d]oločbe te točke ne nasprotujejo pogojem o indeksiranju cen, če so zakoniti, pod pogojem, da je metoda, po kateri se cene spreminjajo, natančno opisana“.
10. Točka 2 te priloge določa:
„Določbe iz odstavka (1)(a)(p) in (t) se ne uporabljajo za:
(a) transakcije s prenosljivimi vrednostnimi papirji, finančnimi inštrumenti in drugimi produkti ali storitvami, če je cena vezana na nihanja v borznih tečajih ali indeksih ali v cenah na finančnem trgu, ki jih prodajalec ali ponudnik ne more nadzirati;
(b) pogodbe za nakup ali prodajo tuje valute, potovalnih čekov ali mednarodnih denarnih nakaznic, nominiranih v tuji valuti, ali drugih mednarodnih plačilnih instrumentov.“
11. Predložitveno sodišče navaja, da sta bila člen 4(6) in točka 2 navedene priloge uvedena z zakonom št. 363/2007, ki je začel veljati 31. decembra 2007, in da je točka 1(p) Priloge pred začetkom veljavnosti zakona št. 363/2007 določala:
„Za nepoštene pogoje se štejejo pogodbene določbe, ki omogočajo določitev cene ob dobavi ali zvišanje cene ob dobavi v primerjavi s ceno, ki je bila dogovorjena ob sklenitvi pogodbe, če potrošnik nima pravice odpovedati pogodbe, kadar meni, da je cena previsoka glede na prvotno dogovorjeno ceno.“
Civilni zakonik
12. Člen 1578 civilnega zakonika je v različici, ki se je uporabljala ob sklenitvi pogodb, določal:
„Kreditna obveznost je vedno omejena na isti številčni znesek, naveden v pogodbi.
Če se cena valut zviša ali zniža pred plačilnim rokom, mora dolžnik vrniti izposojeni znesek, in sicer samo v tekoči valuti, veljavni ob plačilu.“
13. V členu 970 civilnega zakonika v različici, ki se je uporabljala ob sklenitvi pogodb, je bilo navedeno:
„Pogodbe je treba izvajati v dobri veri.
Zavezujoče so ne le glede tega, kar je tu izrecno določeno, temveč glede vseh zavezujočih posledic, glede na njihovo naravo, v skladu s pravičnostjo, običajem ali zakonom.“
Zakon št. 190/1999
14. Člen 8 zakona št. 190/1999 o hipotekarnem kreditu za naložbe v nepremičnine (v nadaljevanju: zakon št. 190/1999) je v različici, ki se je uporabljala ob sklenitvi zadevnih pogodb, določal:
„Pred podpisom pogodbe o hipotekarnem kreditu za naložbo v nepremičnino odobrena ustanova kreditojemalcu predloži pisno ponudbo, v kateri so navedeni vsi pogoji pogodbe in trajanje veljavnosti ponudbe, ki ne sme biti krajše od deset dni od prejema ponudbe s strani potencialnega dolžnika.“
15. Člen 14(1) zakona št. 190/1999 določa:
„V pogodbi o hipotekarnem kreditu za naložbo v nepremičnino je lahko znesek odobrenega kredita izražen v levih ali v konvertibilni valuti, kreditojemalcu pa se zagotovi v enem ali več izplačilih.“
Uredba št. 3
16. Predložitveno sodišče navaja, da je člen 4 Uredbe št. 3 Banca Naţională a Romaniei (Narodna banka Romunije) z dne 12. marca 2007 v zvezi z omejitvijo kreditnega tveganja pri kreditih za fizične osebe začel veljati 22. avgusta 2008 in da določa:
„Kreditodajalci morajo v okviru terminskega načrta plačil v zvezi s kreditnimi pogodbami ali, če ni terminskega načrta plačil, s posebno navedbo v kreditni pogodbi stranke obvestiti o morebitnem povečanju dolgovanih zneskov ob uresničitvi tečajnega ali obrestnega tveganja ali pa ob povečanju stroškov kredita zaradi provizij ali drugih stroškov v zvezi z vodenjem kredita, ki so določeni v pogodbi.“
Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
17. Iz dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, ki ga je predstavilo predložitveno sodišče, je razvidno, da so Ruxandra Paula Andriciuc in 68 drugih oseb (v nadaljevanju: kreditojemalci) med aprilom 2007 in oktobrom 2008 z banko Banca Românească SA (v nadaljevanju: banka) sklenile kreditne pogodbe v švicarskih frankih za pridobitev nepremičnin, refinanciranje drugih kreditov ali osebne potrebe.
18. V skladu s členom 1(2) pogodbe, ki jo je podpisal vsak od kreditojemalcev, so morali zadnjenavedeni mesečne kreditne obroke vrniti v švicarskih frankih. Člen 8(2) te pogodbe je določal, da „[m]ora biti vsako plačilo kreditojemalca za vračilo kredita v valuti, v kateri je bil kredit odobren“. Poleg tega sta bila v členih 9.1 in 10.3.9 navedene pogodbe dva pogoja, ki sta po zapadlosti mesečnih obrokov ali ob neizpolnjevanju obveznosti iz navedenih pogodb s strani kreditojemalca banki omogočala, da bremeni račun kreditojemalca in po potrebi pretvori gotovino, ki je na voljo na njegovem računu, v valuto iz pogodbe po menjalnem tečaju, ki ga banka uporablja na dan navedene operacije. Na podlagi teh pogojev je bila kakršna koli razlika pri menjalnem tečaju izključno v breme kreditojemalca.
19. Po navedbah kreditojemalcev je banka lahko predvidela razvoj in nihanja menjalnega tečaja švicarskega franka. Trdijo, da ker jih banka ni jasno obvestila o navedenih nihanjih, je ravnala v nasprotju z obveznostmi obveščanja, opozarjanja in svetovanja ter v nasprotju z dolžnostjo, da pogodbene pogoje sestavi v jasnem in razumljivem jeziku, zato da lahko kreditojemalec oceni obseg obveznosti iz pogodbe, ki jo je sklenil.
20. Ker sta pogoja, da se kredit vrne v švicarskih frankih in da kreditojemalci nosijo tečajno tveganje, po mnenju kreditojemalcev pomenila nepoštena pogoja, so ti 2. aprila 2014 pri Tribunalul Bihor (drugostopenjsko sodišče v Bihorju, Romunija) vložili tožbo, s katero so v bistvu predlagali, naj se razglasi absolutna ničnost navedenih pogojev in naj se banki naloži, da za vsako kreditno pogodbo določi nov terminski načrt za vračilo, pri čemer se posojilo pretvori v romunske leve po menjalnem tečaju, ki se je uporabljal ob sklenitvi kreditne pogodbe.
21. Tribunalul Bihor (drugostopenjsko sodišče v Bihorju) je tožbo zavrnilo s sodbo št. 280/COM z dne 30. aprila 2015.
22. Kreditojemalci so se na to sodbo pritožili pri predložitvenem sodišču, ki je zaradi dvomov o razlagi nekaterih določb Direktive 93/13 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, izhajajoče iz pogodbe, presojati izključno glede na trenutek sklenitve pogodbe ali pa to zajema tudi primer, kadar obveznost med periodičnim ali neprekinjenim izvajanjem pogodbe zaradi velikih sprememb menjalnega tečaja postane prevelika glede na obveznost, določeno ob sklenitvi pogodbe?
2. Ali je treba za jasen in razumljiv pogodbeni pogoj v smislu člena 4(2) Direktive 93/13 šteti pogodbeni pogoj, ki določa samo razloge, na podlagi katerih je bil zgoraj navedeni pogoj določen v navedeni pogodbi, in njegov mehanizem delovanja, ali pa mora določati tudi vse njegove morebitne posledice, zaradi katerih se lahko spremeni cena, ki jo plača potrošnik, na primer tveganje, povezano z menjalnim tečajem, in ali je mogoče glede na Direktivo 93/13 trditi, da se obveznost seznanitve stranke, ki jo ima banka ob podelitvi kredita, nanaša izključno na kreditne pogoje, to je na obresti, premije in zavarovanja, naložene kreditojemalcu, pri čemer v to obveznost ni mogoče vključiti morebitnega zvišanja ali znižanja vrednosti valute?
3. Ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da izraza ‚glavni predmet pogodbe‘ ter ‚ustreznost med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago‘ zajemata pogoj, ki je določen v kreditni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v tuji valuti, in v zvezi s katerim ni bil sklenjen posamični dogovor, na podlagi katerega je treba kredit vrniti v isti valuti?“
23. Pisna stališča so predložili kreditojemalci, banka, romunska in poljska vlada ter Evropska komisija.
24. Obravnave 9. februarja 2017 so se udeležili kreditojemalci, banka, romunska vlada in Evropska komisija.
Analiza
25. Pred preučitvijo posameznih vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, bi rad najprej predstavil nekaj stališč o dopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki jo banka izpodbija.
26. Banka je namreč izrazila dvome o dopustnosti postavljenih vprašanj. Meni, da vprašanja za predhodno odločanje niso ne potrebna – ob upoštevanju sodne prakse s področja – ne upoštevna – glede na naravo spora o glavni stvari. Dejansko naj bi bil namen predhodnega odločanja najti individualno rešitev za konkretno rešitev spora o glavni stvari.
27. V zvezi s tem zadostuje opozorilo, prvič, da za predloge za sprejetje predhodne določbe velja domneva upoštevnosti in, drugič, da ni očitno, da vprašanja, postavljena v obravnavani zadevi, niso koristna za predložitveno sodišče, ki je najprimernejše za presojo o smotrnosti predhodnega odločanja(6).
28. V zvezi s tem ni sporno, da lahko Sodišče predlog nacionalnega sodišča zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(7)
29. Dalje, kar zadeva vsebino vprašanj, ki so bila postavljena v obravnavani zadevi, se ta nanaša, prvič, na način razumevanja dogodkov po sklenitvi pogodbe glede na Direktivo 93/13, drugič, na presojo jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev v takih okoliščinah in, tretjič, na opredelitev, kaj pomenita „glavni predmet pogodbe“ in „ustreznost cene“ v smislu člena 4(2) te direktive.
30. Kot je predlagala romunska vlada, se mi zdi, da je treba ta vprašanja preučiti v obratnem vrstnem redu, kot so bila predstavljena. Vprašanje uporabe člena 4(2) Direktive 93/13, ki iz ocene nepoštenosti izključuje nekatere pogodbene pogoje, in vprašanje, ali so bili zadevni pogoji sestavljeni „v jasnem, razumljivem jeziku“, se postavljata pred kakršno koli vsebinsko presojo glede nepoštenosti teh pogojev.(8)
31. V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav je zgolj predložitveno sodišče pristojno, da te pogoje opredeli glede na okoliščine obravnavanega primera, je Sodišče pristojno, da na podlagi določb Direktive 93/13, v obravnavanem primeru določb členov 3(1) in 4(2), določi merila, ki jih nacionalno sodišče lahko ali mora uporabiti pri presoji teh pogojev.(9)
Tretje vprašanje: uporaba člena 4(2) Direktive 93/13
32. Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali pogodbeni pogoj, da se kredit vrne v valuti, v kateri je bil odobren – zaradi katerega bi torej po mnenju kreditojemalcev „tečajno tveganje“ nosil potrošnik – spada pod člen 4(2) Direktive 93/13.
33. Po nekaterih uvodnih pripombah o obsegu te določbe ob upoštevanju spoznanj iz sodne prakse bom preučil primer posojilnih pogodb, kakršne se obravnavajo v postopku v glavni stvari.
Uvodne pripombe o obsegu člena 4(2) Direktive 93/13
34. V skladu s členom 4(2) Direktive 93/13 so iz ocene nepoštenosti izključeni pogoji, ki se nanašajo na „glavni predmet pogodbe“ in „ustreznost med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago“. Ta določba temelji na ideji, da jedro pogodbenega razmerja (essentialia negotii) načeloma ne sme biti prizadeto z zunanjim posredovanjem(10) in še zlasti ne s posredovanjem sodišča.
35. Sodišče je imelo v najnovejši sodni praksi priložnost podati nekatera pomembna pojasnila o obsegu te določbe in o merilih, ki jih nacionalno sodišče ob upoštevanju teh pojasnil lahko ali mora uporabiti pri preučitvi pogodbenih pogojev.
36. Najprej je razsodilo, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 nujno razlagati ozko, saj določa izjemo od mehanizma vsebinskega nadzora nad nepoštenimi pogoji, ki je določen v Direktivi 93/13.(11)
37. Nato je poudarilo, da bi bilo treba pojme iz člena 4(2) Direktive 93/13 razlagati avtonomno in enotno, in sicer ob upoštevanju konteksta te določbe in cilja zadevne ureditve.(12)
38. Prvič, kar zadeva pojem „glavni predmet pogodbe“, se ta nanaša na pogoje, ki določajo bistvene storitve iz te pogodbe in ki jokarakterizirajo. Pogoji, ki so pomožni v primerjavi s pogoji, ki določajo bistvo pogodbenega razmerja, torej ne morejo biti zajeti s pojmom „glavni predmet“. Treba je poudariti, da je za razlikovanje med tem, kaj je „bistveno“ in kaj „pomožno“ v neki pogodbi, treba upoštevati naravo, splošno sistematiko in določbe zadevne kreditne pogodbe ter njen pravni in dejanski kontekst.(13)
39. Drugič, pojasnjeno je bilo, da imajo pogoji v zvezi s ceno in plačilom omejen obseg, saj se ne nanašajo na ustreznost med ceno in plačilom. Ker ni preglednice ali okvira, ki bi usmerjal sodišče pri ocenjevanju, izključenost iz ocene nepoštenosti namreč ne more igrati vloge.(14)
Ali se pogoji, da je treba posojilo vrniti v določeni valuti, nanašajo na glavni predmet pogodbe ali na ustreznost cene in plačila?
40. V obravnavani zadevi je treba določiti, ali pogoj, ki je določen v kreditni pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v tuji valuti, v zvezi s katerim ni bil sklenjen posamični dogovor in na podlagi katerega bo treba kredit vrniti v isti valuti, ustreza enemu od dveh primerov izključitve iz člena 4(2) Direktive 93/13.
41. Ob upoštevanju omejenega obsega izključitve, kar zadeva pogoje v zvezi s ceno in plačilom, kot je navedeno v točki 39 zgoraj, se mi zdi izključeno, da bi se lahko pogoj, v skladu s katerim je treba posojilo vrniti v valuti njegove dodelitve, nanašal na drugi vzrok izključitve.
42. Nasprotno, ta pogoj se po mojem mnenju nanaša na glavni predmet pogodbe. Zdi se mi namreč, da je pogoj, da je treba posojilo vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen, bistveni element storitve dolžnika, ki je vračilo zneska, ki mu ga je posodil posojilodajalec.
43. Na splošno je treba poudariti, da je pri kreditnih pogodbah, prvič, bistvena storitev banke zagotovitev posojenega zneska in, drugič, bistvena storitev kreditojemalca vračilo glavnice in obresti (ki pomenijo ceno kredita). Ti storitvi pa sta neločljivo povezani z valuto, v kateri je bil kredit dodeljen, zato ni mogoče meniti, da samo navedeni zneski, brez referenčne valute, ustrezajo glavnemu predmetu pogodbe.(15)
44. Dejstvo, da je treba kredit vrniti v določeni valuti, je vsekakor eden od temeljev posojilne pogodbe, predvsem v zvezi s posojilom, izraženim v tuji valuti. Kreditodajalec se s kreditno pogodbo zaveže predvsem, da bo kreditojemalcu zagotovil določen znesek denarja. Zadnjenavedeni pa se zaveže zlasti, da bo ta znesek, običajno z obrestmi, vrnil v določenih rokih. Ti bistveni storitvi se torej nanašata na vsoto denarja, ki ga je nujno treba opredeliti v natančni vrednostni enoti, in sicer v valuti plačila in vračila, ki se zahteva v kreditni pogodbi.
45. Ta ugotovitev je po mojem mnenju podkrepljena z okoliščino, da kadar ni določena valuta, v kateri se posojilo vrne, se domneva, da je treba vračilo izvesti v valuti, v kateri je bilo posojilo dodeljeno. V skladu z načelom monetarnega nominalizma, ki je pravno pravilo, zelo razširjeno predvsem v pravnih sistemih s tradicijo civilnega prava, se zahteva, da denarna obveznost preneha s plačilom zneska iz dogovora med strankami, ne da bi na ta znesek vplivali preudarki v zvezi z vrednostjo. To pravilo, ki je bilo med drugim določeno v členu 1578 romunskega civilnega zakonika (glej točko 12 zgoraj), načeloma prepoveduje posredovanja, namenjena upoštevanju nihanj denarne vrednosti, ne glede na to, ali se ta zviša ali zniža, s katerimi bi se spremenil znesek, ki se dolguje na dan plačila. Romunska vlada, ki je bila v zvezi s tem zaslišana na obravnavi, je potrdila, da če v posojilni pogodbi ni določena valuta, v kateri je treba vrniti posojilo, je treba ugotoviti, da je treba to vračilo izvesti v valuti, v kateri je bilo posojilo izplačano.
46. Poleg tega, kar zadeva sporna posojila v postopku v glavni stvari, če se upoštevajo narava, splošna sistematika in določbe pogodbe, je obveznost vračila v švicarskih frankih po mojem mnenju bistvena.
47. Ta ugotovitev izhaja iz besedila zadevnih pogodbenih pogojev (glej točko 18 zgoraj) ter dejanskega in pravnega okvira, v katerem so bile sklenjene sporne posojilne pogodbe.
48. V zvezi s tem se mi zdita odločilna dva elementa tega okvira, ki sta značilna za postopek v glavni stvari.
49. Prvi je, da se za posojilne pogodbe v tuji valuti iz postopka v glavni stvari običajno uporablja nižja obrestna mera kot za posojilne pogodbe v nacionalni valuti, in sicer prav v zameno za „tečajno tveganje“, ki bi ga lahko vključevale ob devalvaciji nacionalne valute.(16)
50. Drugi element, ki ga je treba omeniti, je, da je banka dejansko odobrila posojila v švicarskih frankih in da ima pravico do vračila teh posojil v isti valuti. Kot se zdi, da trdi Komisija, banka nikoli ne menja valut, saj lahko kreditojemalci mesečne obroke še naprej plačujejo v švicarskih frankih ne glede na njihov vir. Obveznost plačila mesečnih obrokov v švicarskih frankih še zdaleč ni pomožni element pogodbe. Ne nanaša se na pomožni način plačila, temveč prav na naravo obveznosti dolžnika.
51. V zvezi s tem je treba poudariti, da se okoliščine, ki so privedle do obravnavane zadeve, razlikujejo od okoliščin iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba Kásler in Káslerné Rábai(17). V tej zadnji zadevi posojilo ni bilo samo izraženo v švicarskih frankih, medtem ko ga je bilo treba vrniti v nacionalni valuti (madžarskem forintu), temveč so bili mesečni obroki za vračilo izračunani glede na prodajni menjalni tečaj te valute, ki ga uporablja zadevna banka. V nasprotju s pristopom, ki ga zagovarja poljska vlada, menim, da je razlika med kreditnimi pogodbami v tujih valutah in kreditih, indeksiranih v tujih valutah. V zadnjem primeru se vračilo namreč še vedno izvede v nacionalni valuti. Po mojem mnenju ni pravilno enačiti pogoja vračila v tuji valuti s tako imenovanim „valutnim“ pogojem. Sprememba zadevne pogodbe v kreditno pogodbo, ki je zgolj „indeksirana v tuji valuti“, bi bila v nasprotju z dejstvom, da je sklicevanje na tujo valuto osrednji element vzajemnih obveznosti, ki jih imajo stranke pri sklenitvi posojilne pogodbe.
52. V nasprotju s pogojem o metodi spreminjanja stroškov storitev, ki se zagotavljajo potrošniku (kakršen se obravnava v zadevi Invitel(18)), ali storitev, ki jih ponuja prodajalec ali ponudnik, je „tečajno tveganje“ del ključnih elementov posojilne pogodbe v tujih valutah. Prav tako – čeprav pojma „skupni stroški kredita“ v smislu člena 3(g) Direktive 2008/48/ES(19), kot je Sodišče razsodilo v zadevi Matei(20), ni mogoče enačiti s pojmom „glavni predmet pogodbe“ – je valuta, v kateri je treba vrniti posojilo, bistvena storitev, ki karakterizira posojilno pogodbo.
53. Nazadnje, pred sklepno ugotovitvijo o tretjem vprašanju, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, menim, da je treba na kratko obravnavati vprašanje, ali se je v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve mogoče sklicevati na člen 1(2) Direktive 93/13.
54. V skladu s to določbo določbe te direktive ne veljajo za „pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali [Unija]“. Ta izključitev je upravičena zato, ker se upravičeno domneva, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnotežje med vsemi pravicami in obveznostmi strank določenih pogodb.(21)
55. V zvezi s tem dejstvo, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. Sodišče mora iz vseh dejstev in dokazov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti, upoštevajoč predmet spora.(22)
56. V okviru obravnavane zadeve pa sta predvsem romunska vlada in banka navedli, da se postavlja vprašanje, ali zadevni pogoji niso le odsev načela monetarnega nominalizma iz člena 1578 romunskega civilnega zakonika (glej točko 12 zgoraj).
57. Sodišče je potrdilo, da je treba člen 1(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je pogodbeni pogoj iz pogodbe, ki jo prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom, izključen s področja uporabe te direktive samo, če navedeni pogodbeni pogoj temelji na vsebini obvezne določbe iz zakona ali drugega predpisa, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.(23)
58. V obravnavani zadevi je mogoče dvomiti, prvič, o tem, ali je bilo načelo monetarnega nominalizma ob sklenitvi zadevnih pogodb absolutno uporabljeno, in drugič, ali domnevna nepoštenost izhaja samo iz nacionalnega prava ali iz skupnega učinka tega prava in zadevnih pogojev. Ob upoštevanju omejenega obsega izključitve iz člena 1(2) Direktive 93/13 ni gotovo, da se ta uporablja, saj je mogoče člen 1578 civilnega zakonika šteti za dispozitivno pravilo. Vsekakor mora preverjanja v zvezi s tem opraviti nacionalno sodišče samo.
59. Glede na vse te preudarke se Sodišču predlaga, naj odgovori, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju narave, splošne sistematike in določb zadevnih posojilnih pogodb ter njihovih pravnih in dejanskih okoliščin presoditi, ali zadevni pogoj, da je treba kredit vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen, temelji na zakonih nacionalnega prava v smislu člena 1(2) te direktive. V nasprotnem primeru mora nacionalno sodišče šteti, da ta pogoj ustreza pojmu „glavni predmet pogodbe“, kar navedeni pogoj izključuje iz preučitve njegove morebitne nepoštenosti. To bi lahko veljalo v zvezi s pogojem iz posojilne pogodbe, da mora posojilojemalec znesek vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen.
Drugo vprašanje za predhodno odločanje: pojem „jasen, razumljiv jezik“ pogodbenih pogojev
60. Predložitveno sodišče predlaga, naj Sodišče določi, ali morajo biti ob pogodbenem pogoju, in sicer v obravnavani zadevi pogoju, da mora potrošnik kredit, ki mu je bil odobren, vrniti v isti valuti, navedene izčrpne informacije v zvezi z ekonomskimi posledicami, ki lahko izhajajo iz tega pogoja.
61. V zvezi s tem je najprej treba poudariti, da je treba zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev, ki zavezujejo potrošnika in prodajalca ali ponudnika, izpolniti tudi, če je pogoj zajet s členom 4(2) Direktive 93/13.(24) Pogoji iz te določbe, čeprav spadajo na področje, ki ga ureja Direktiva, se namreč oceni svoje nepoštenosti izognejo le, če pristojno nacionalno sodišče po posamičnem preizkusu vsakega meni, da jih je prodajalec ali ponudnik sestavil v jasnem, razumljivem jeziku.(25) Povedano drugače, ne glede na sklep, ki ga bo predložitveno sodišče izpeljalo v zvezi z uporabo člena 4(2) Direktive 93/13 za sporne pogoje, je nujno, da so ti sestavljeni „v jasnem, razumljivem jeziku“.
62. Dalje, zdaj je sprejeto, da je zahteva po jasnem in razumljivem oblikovanju pogojev iz pogodb, sklenjenih s potrošniki, ki jo je treba analizirati z vidika dvajsete uvodne izjave Direktive 93/13(26) in ki ima enak obseg kot zahteva iz člena 5 te direktive, bistvenega pomena in da pomeni, da se potrošnik dejansko seznani z vsemi pogoji. Potrošnik se bo namreč na podlagi informacij, ki jih predloži prodajalec ali ponudnik, odločil, ali se bo do njega pogodbeno zavezal.(27)
63. Nazadnje, prav tako ni sporno, da je treba to zahtevo razumeti široko: ne gre le za formalni in slovnični vidik, temveč tudi za to, da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki bi zanj iz tega izhajale, kot je morebitna sprememba stroškov, ki bi jih moral nositi.(28) V tem okviru je treba upoštevati raven pozornosti, ki jo je mogoče pričakovati od povprečnega, normalno obveščenega ter razumno pozornega in preudarnega potrošnika.(29)
64. V zvezi s tem se mi predvsem zaradi posebno težkih finančnih obveznosti, kakršne so lahko značilne za posojila, sklenjena za dolgo obdobje, zdi bistveno, da prodajalci ali ponudniki potrošnikom zagotovijo zadostne informacije, ki jim omogočajo, da se zavežejo ob polnem poznavanju zadeve.
65. Natančneje, če se potrošniku predlaga neka posojilna pogodba, mora prodajalec ali ponudnik v njej navesti preprosto razumljive informacije o morebitnih posledicah za ekonomski položaj tega potrošnika. Zadnjenavedeni mora zlasti razumeti, da se v zameno za nekatere finančne ugodnosti (kot je na primer nižja obrestna mera) zavezuje, da bo nosil določeno raven tveganja. Treba je pojasniti, da pri kreditih, ki niso nepremičninski, poleg splošne obveznosti obveščanja, ki izhaja iz Direktive 93/13, obstajajo tudi natančnejše obveznosti iz direktiv o potrošniških kreditnih pogodbah.(30)
66. Da se vrnem k obravnavani zadevi, čeprav povprečni potrošnik, ki je razumno pozoren in preudaren, načeloma lahko razume, da menjalni tečaj niha, pa mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema določeno tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil.(31)
67. V takih okoliščinah je treba od prodajalca ali ponudnika, v tem primeru banke, zahtevati, naj ob upoštevanju svojega strokovnega znanja in poznavanja področja navede mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.
68. Vendar se mi ne zdi razumno, da se od prodajalca ali ponudnika zahteva, naj v fazi sklenitve kreditne pogodbe potrošnika obvesti o dogodkih ali razvoju po sklenitvi pogodbe, ki jih ne more predvideti. Od prodajalcev ali ponudnikov ni mogoče zahtevati, naj potrošnikom zagotovijo druge informacije kot tiste, ki jih poznajo ali bi jih morali objektivno poznati ob sklenitvi te pogodbe.
69. Ker v obravnavani zadevi ni dokazov, da je banka lahko predvidela prihodnji razvoj menjalnega tečaja med romunskim levom in švicarskim frankom v obsegu, kakršnemu smo bili priča od leta 2007, in da o tem zavestno ni obvestila posojilojemalcev, se mi zdi povsem nerazumno, da se od prodajalca ali ponudnika zahteva, naj sam nosi tečajno tveganje. Vendar mora nacionalno sodišče preveriti, ali se je prodajalec ali ponudnik dejansko prepričal, da so zadevni potrošniki dobro razumeli vsebino pogojev iz posojilne pogodbe in da so lahko tako v celoti ocenili njihove ekonomske posledice.
70. V zvezi s tem je treba problematiko, ki jo obravnavamo tukaj, razlikovati od problematike iz zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai(C‑26/13, EU:C:2014:282).
71. V tej zadnjenavedeni zadevi je bilo odločilno vprašanje, ali je bil glede na vse upoštevne dejanske okoliščine, ki vključujejo oglase in informacije, ki jih je posojilodajalec predložil v okviru pogajanj za posojilno pogodbo, povprečni potrošnik, normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z razliko med prodajnim menjalnim tečajem in nakupnim menjalnim tečajem tuje valute, ki je običajna na trgu vrednostnih papirjev, ampak tudi zmožen oceniti zanj morda pomembne ekonomske posledice uporabe prodajnega menjalnega tečaja za izračun obrokov odplačila, ki jih bo v končni fazi dolgoval, in torej celoten strošek posojila.(32) Naj spomnim, da v navedeni zadevi ni šlo neposredno za nihanje menjalnih tečajev, temveč za dejstvo, da so bili mesečni obroki za vračilo posojil izračunani glede na prodajni menjalni tečaj valute, ki ga uporablja banka.
72. Če povzamem, z zahtevo, da mora biti pogodbeni pogoj določen v jasnem in razumljivem jeziku, se predpostavlja, da potrošnik pogoj v zvezi z vračilom kredita v isti valuti razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti morebitne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. S to zahtevo pa se prodajalcu ali ponudniku ne more naložiti, naj napove nepredvidljiv poznejši razvoj dogodkov in potrošnika obvesti o takem razvoju, kakršen je značilen za nihanja menjalnih tečajev valut, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, ter od tega prodajalca ali ponudnika zahtevati, da prevzame odgovornost za njihove posledice.
Prvo vprašanje: trenutek, ko se oceni obstoj „znatnega neravnotežja“
73. Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je treba „znatno neravnotežje“ med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 analizirati tako, da se nanaša samo na položaj ob sklenitvi pogodbe ali pa je mogoče upoštevati razvoj po sklenitvi te pogodbe, zaradi katerega so postale finančne obveznosti potrošnika pretirano visoke v primerjavi z obveznostmi, kakršne so bile ob sklenitvi pogodbe.
74. Najprej se mi zdi primerno poudariti, da je, kot izhaja iz sistematike Direktive 93/13 in sistema varstva, ki ga ta določa, to vprašanje smiselno le, če bi ugotovili, da zadevni pogoj ne spada pod člen 4(2) te direktive – ker se ne nanaša niti na predmet niti na ceno storitve ali pa ker ni sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku – in da je treba torej vsebinsko preučiti njegovo nepoštenost. V nasprotnem primeru bi bilo to vprašanje neupoštevno.
75. Če bi Sodišče moralo pojasniti, v katerem trenutku je treba oceniti obstoj „znatnega neravnotežja“ med pravicami in obveznostmi strank v smislu člena 3(1) Direktive 93/13(33), menim, da iz besedila določb te direktive in iz narave varstva, ki ga zagotavlja potrošniku, jasno izhaja, da je treba obstoj takega neravnotežja oceniti glede na okoliščine in informacije, ki so na voljo ob sklenitvi zadevne pogodbe.
76. Prvič, kar zadeva besedilo upoštevnih določb te direktive, je treba nepoštenost pogodbenega pogoja v skladu s členom 3(1) te direktive oceniti glede na obstoj „znatn[ega] neravnotežj[a] v pogodbenih pravicah in obveznostih“. S to določbo so a priori izključena vsa sklicevanja na dogodke ali razvoje po sklenitvi zadevne pogodbe.
77. Prav tako člen 4(1) navedene direktive določa, da „je treba nedovoljenost [nepoštenost] pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen“.(34)
78. V teh določbah je dovolj jasno navedeno, da je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti glede na trenutek, ko je bila zadevna pogodba sklenjena.
79. Drugič, kar zadeva cilj, ki mu sledi Direktiva 93/13, je njegov namen varovati potrošnika pred tem, da bi prodajalci ali ponudniki vključili pogodbene pogoje, za katere je potrjeno, da bi ob upoštevanju okoliščin sklenitve zadevne pogodbe in drugih pogojev iz te pogodbe(35) povzročili znatno neravnotežje med pogodbenimi strankami. V teh okoliščinah je treba preveriti, ali je lahko prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bo zadnjenavedeni sprejel sklenitev pogodbe.(36)
80. Čeprav je na podlagi Direktive 93/13 samoumevno, da je treba pri oceni nepoštenosti pogoja – in torej obstoja znatnega neravnotežja med strankami v škodo potrošnika – upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje te pogodbe, pa ta ocena nikakor ne more biti odvisna od razvoja dogodkov po sklenitvi pogodbe, ki so neodvisni od volje strank.
81. Menim, da čeprav je treba z vidika Direktive 93/13 sankcionirati pogodbene pogoje, s katerimi se vzpostavi neravnotežje v korist prodajalca ali ponudnika, pa zadnjenavedenega ni mogoče šteti za odgovornega za dogodke po sklenitvi pogodbe, ki so neodvisni od njegove volje. V nasprotnem primeru se prodajalcu ali ponudniku ne bi samo naložile nesorazmerne obveznosti, temveč bi bilo ogroženo tudi načelo pravne varnosti.
82. V zvezi s tem je treba razlikovati primer, v katerem pogodbeni pogoj pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe, od primera, v katerem se obveznosti potrošnika, čeprav ni nepoštenega pogoja, zaradi spremembe okoliščin po sklenitvi pogodbe, ki je neodvisna od volje strank, zadnjenavedenemu zdijo večje.
83. V prvem primeru, ki ustreza predvsem primeru, ki ga je Sodišče obravnavalo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. marca 2013, RWE Vertrieb (C‑92/11, EU:C:2013:180), in je zadeval možnost, da prodajalec ali ponudnik na podlagi vključitve standardiziranega pogoja enostransko spremeni ceno opravljanja storitev (oskrba z zemeljskim plinom), se je „poznejši razvoj“ zadevne pogodbe dejansko nanašal na izvajanje pogodbenega pogoja, ki je bil že od začetka nepošten, saj je vzpostavljal znatno neravnotežje med strankami.
84. Drugi primer, v katerem ni nepoštenega pogoja, ampak se obveznosti potrošnika zaradi razvoja okoliščin zadnjenavedenemu zdijo pretirane, pa ni zajet z varstvom, ki je določeno v Direktivi 93/13(37).
85. To po mojem mnenju velja za pogoj, s katerim je v posojilni pogodbi v tuji valuti naloženo, da je treba mesečne obroke za vračilo posojila plačati v isti valuti in da potrošnik zato ob devalvaciji nacionalne valute v primerjavi s to valuto „nosi“ tečajno tveganje.
86. Ni videti, da bi tak pogoj sam po sebi povzročal neravnotežje. Treba je namreč ugotoviti, da je sprememba menjalnega tečaja – za katero naj spomnim, da lahko pomeni tako zvišanje kot znižanje – okoliščina, ki ni odvisna od volje ene od strank posojilne pogodbe. Dejstvo, da je cena storitve ki jo mora plačati posojilojemalec, zaradi razvoja menjalnih tečajev postala visoka ob pretvorbi v nacionalno valuto, ne more povzročiti, da se tečajno tveganje prenese na posojilodajalca.
87. Poleg tega bi bilo treba za sklep o obstoju znatnega neravnotežja ugotoviti razliko med posojenim in vrnjenim zneskom. Taka razlika pa ne obstaja, saj je bančna institucija posodila določeno število denarnih enot in ima pravico, da se ji vrne isto število enot.
88. Povedano drugače, dejstvo, da se potrošniku naloži tečajno tveganje, samo po sebi ne povzroči znatnega neravnotežja, če prodajalec ali ponudnik (v obravnavani zadevi banka) ne obvladuje menjalnega tečaja, ki se bo uporabljal po sklenitvi pogodbe.
89. Medtem ko je treba obstoj znatnega neravnotežja oceniti tudi glede na dogodke, ki jih je prodajalec ali ponudnik kot upnik poznal ali ki bi jih lahko predvidel ob sklenitvi pogodbe, pa to ne more veljati za dogodke, do katerih je prišlo med izvajanjem zadevne pogodbe in neodvisno od volje strank.
90. Nazadnje, če bi bilo treba odgovoriti na prvo vprašanje, Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank na podlagi pogodbe oceniti glede na vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko razumno predvidel ob sklenitvi pogodbe. Tega neravnotežja pa ni mogoče oceniti glede na dogodke po sklenitvi pogodbe, kot so spremembe menjalnega tečaja, ki jih prodajalec ali ponudnik ni obvladoval in jih ni mogel predvideti.
Predlog
91. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Curtea de Apel Oradea (pritožbeno sodišče v Oradei, Romunija), odgovori:
1. Člen 4(2) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju narave, splošne sistematike in določb zadevnih posojilnih pogodb ter njihovih pravnih in dejanskih okoliščin presoditi, ali zadevni pogoj, da je treba kredit vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen, temelji na zakonih nacionalnega prava v smislu člena 1(2) te direktive. V nasprotnem primeru mora nacionalno sodišče šteti, da ta pogoj ustreza pojmu „glavni predmet pogodbe“, kar navedeni pogoj izključuje iz preučitve njegove morebitne nepoštenosti. To bi lahko veljalo v zvezi s pogojem iz posojilne pogodbe, da mora posojilojemalec znesek vrniti v valuti, v kateri je bil dodeljen.
2. Z zahtevo, da mora biti pogodbeni pogoj določen v jasnem in razumljivem jeziku, se predpostavlja, da potrošnik pogoj v zvezi z vračilom kredita v isti valuti razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je bil povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. S to zahtevo pa se prodajalcu ali ponudniku ne more naložiti, naj napove nepredvidljiv poznejši razvoj dogodkov in potrošnika obvesti o takem razvoju, kakršen je značilen za nihanja menjalnih tečajev valut, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, ter od tega prodajalca ali ponudnika zahtevati, da prevzame odgovornost za njihove posledice.
3. Člen 3(1) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da je treba znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank na podlagi pogodbe oceniti glede na vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko razumno predvidel ob sklenitvi pogodbe. Tega neravnotežja pa ni mogoče oceniti glede na dogodke po sklenitvi pogodbe, kot so spremembe menjalnega tečaja, ki jih prodajalec ali ponudnik ni obvladoval in jih ni mogel predvideti.