Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 14. maja 2020 (predloga za sprejetje predhodne odločbe Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság - Madžarska) – FMS, FNZ (C-924/19 PPU), SA in SA junior (C-925/19 PPU)/Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság
(Združeni zadevi C-924/19 PPU in C-925/19 PPU)1
(Predhodno odločanje – Azilna politika in politika priseljevanja – Direktiva 2013/32/EU – Prošnja za mednarodno zaščito – Člen 33(2) – Razlogi za nedopustnost – Člen 40 – Naknadna prošnja – Člen 43 – Postopki na meji – Direktiva 2013/33/EU – Člen 2(h) ter člena 8 in 9 – Pridržanje – Zakonitost – Direktiva 2008/115/EU – Člen 13 – Učinkovita pravna sredstva – Člen 15 – Pridržanje – Zakonitost – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo primarnosti prava Unije)
Jezik postopka: madžarščina
Predložitveno sodišče
Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeče stranke: FMS, FNZ (C-924/19 PPU), SA in SA junior (C-925/19 PPU)
Toženi stranki: Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság Dél-alföldi Regionális Igazgatóság, Országos Idegenrendészeti Főigazgatóság
Izrek
Člen 13 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, v skladu s katero lahko zadevni državljan tretje države spremembo države vrnitve, navedene v prejšnji odločbi o vrnitvi, ki jo opravi upravni organ, izpodbija le s pravnim sredstvom, vloženim pred upravnim organom, ne da bi bil zagotovljen poznejši sodni nadzor nad odločbo tega organa. V takem primeru je treba načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, razlagati tako, da nacionalnemu sodišču, ki odloča o tožbi, s katero se glede na pravo Unije izpodbija zakonitost odločbe o vrnitvi, ki jo pomeni taka sprememba države vrnitve, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o tej tožbi.
Člen 33 Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavreči kot nedopustno, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek ozemlja države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode v smislu nacionalne določbe, s katero je prenesen člen 15 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite, ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva.
Direktivo 2013/32 v povezavi s členom 18 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU je treba razlagati tako, da kadar je bil glede prošnje za azil izdan sklep o zavrženju, ki je bil potrjen s pravnomočno sodno odločbo, preden je bilo ugotovljeno, da je navedeni sklep o zavrženju v nasprotju s pravom Unije, organu za presojo v smislu člena 2(f) Direktive 2013/32 te prošnje ni treba ponovno preučiti po uradni dolžnosti. Člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da je obstoj sodbe Sodišča, s katero je bila ugotovljena nezdružljivost nacionalne ureditve, na podlagi katere je mogoče prošnjo za mednarodno zaščito kot nedopustno zavreči, ker je prosilec na ozemlje zadevne države članice prišel prek države, v kateri ni bil izpostavljen preganjanju ali tveganju resne škode ali v kateri je zagotovljena ustrezna stopnja varstva, s pravom Unije, nov element v zvezi z obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito v smislu te določbe. Poleg tega se navedena določba ne uporablja za naknadno prošnjo v smislu člena 2(q) te direktive, kadar organ za presojo ugotovi, da je pravnomočno zavrženje prejšnje prošnje v nasprotju s pravom Unije. Ta ugotovitev navedeni organ nujno zavezuje, kadar to nasprotovanje izhaja iz sodbe Sodišča ali ga je incidenter ugotovilo nacionalno sodišče.
Direktivo 2008/115 in Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito je treba razlagati tako, da je obveznost državljana tretje države, da je stalno na omejenem in zaprtem tranzitnem območju, na katerem je gibanje tega državljana omejeno in nadzorovano ter ki ga ta državljan v nobeno smer ne more zakonito prostovoljno zapustiti, očitno odvzem prostosti, ki je značilnost „pridržanja“ v smislu navedenih direktiv.
Člen 43 Direktive 2013/32 je treba razlagati tako, da ne dovoljuje pridržanja prosilca za mednarodno zaščito na tranzitnem območju za obdobje, daljše od štirih tednov.
Člena 8 in 9 Direktive 2013/33 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, prvič, da je prosilec za mednarodno zaščito pridržan zgolj zato, ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, drugič, da se to pridržanje izvede brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o odreditvi pridržanja ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa, in tretjič, da ne obstaja noben sodni nadzor nad zakonitostjo upravne odločbe o odreditvi pridržanja tega prosilca. Člen 9 te direktive pa je treba razlagati tako, da ne zahteva, da države članice določijo najdaljše trajanje pridržanja, če njihovo nacionalno pravo zagotavlja, da pridržanje traja le, dokler je razlog, ki to pridržanje upravičuje, še naprej podan, in da se upravni postopki, povezani s tem razlogom, vodijo skrbno.
Člen 15 Direktive 2008/115 je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, prvič, da je državljan tretje države pridržan zgolj zato, ker mu je bila izdana odločba o vrnitvi in ker nima sredstev za zadovoljitev svojih potreb, drugič, da se to pridržanje izvede brez predhodnega sprejetja obrazložene odločbe o pridržanju ter brez preučitve nujnosti in sorazmernosti takega ukrepa, tretjič, da ne obstaja noben sodni nadzor nad zakonitostjo upravne odločbe o odreditvi pridržanja, in četrtič, da to pridržanje lahko traja več kot 18 mesecev oziroma se lahko ohrani, čeprav postopki za ureditev odstranitve ne tečejo več ali pa se ne izvajajo več skrbno.
Načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nacionalnemu sodišču nalagata, da se ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi določala sodni nadzor zakonitosti upravne odločbe, s katero je odrejeno pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ali državljanov tretjih držav, katerih prošnja za azil je bila zavržena ali zavrnjena, izreče za pristojno za odločanje o zakonitosti takega pridržanja, in to sodišče pooblaščata, da zadevne osebe nemudoma izpusti, če šteje, da je to pridržanje v nasprotju s pravom Unije.
Člen 26 Direktive 2013/33 je treba razlagati tako, da nalaga, da lahko prosilec za mednarodno zaščito, čigar pridržanje, za katero je bilo ugotovljeno, da je nezakonito, se je končalo, pred sodiščem, ki je pristojno na podlagi nacionalnega prava, uveljavlja pravico do pridobitve finančne pomoči, ki mu omogoča nastanitev, ali do nastanitve v naravi, pri čemer ima to sodišče na podlagi prava Unije možnost, da do sprejetja dokončne odločbe sprejme začasne odredbe.
Načelo primarnosti prava Unije in pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi določala sodni nadzor nad pravico do nastanitve v smislu člena 17 Direktive 2013/33, nalagata, da se izreče za pristojno za odločanje o pravnem sredstvu za zagotovitev take pravice.
____________
1 UL C 161, 11.5.2020.