SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 11. maja 2011

Zadeva F‑53/09

J

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Člen 73 Kadrovskih predpisov – Zavrnitev zahtevka, da se bolezen prizna kot poklicna bolezen – Obveznost, da se postopek vodi v razumnem roku“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero tožeča stranka predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 31. julija 2008 o zavrnitvi priznanja njene bolezni kot poklicne bolezni in, drugič, naložitev Komisiji, naj ji plača simbolični 1 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela.

Odločitev:      Komisiji se naloži, naj tožeči stranki plača odškodnino v višini 1 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija poleg svojih stroškov nosi četrtino stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka nosi tri četrtine svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Invalidnost – Različni sistemi – Enoten pojem poklicne bolezni

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 73 in 78; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člena 3(2) in 25)

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Priznanje bolezni kot poklicne bolezni – Dokazno breme na strani uradnika

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 3)

3.      Uradniki – Socialna varnost – Zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni – Zdravniško izvedensko mnenje – Diskrecijska pravica zdravniške komisije – Sodni nadzor – Meje – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 73; Pravila o zavarovanju za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, člen 23)

4.      Pravo Unije – Načela – Spoštovanje razumnega roka – Kršitev v upravnem postopku – Učinki

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1))

1.      Ker Kadrovski predpisi ne določajo drugače, pomen pojma poklicne bolezni v tem besedilu ne more biti odvisen od tega, ali gre za uporabo člena 73 ali člena 78 Kadrovskih predpisov, čeprav se vsaka od teh določb nanaša na sistem, ki ima svoje posebnosti.

Vendar to, da ima pojem poklicne bolezni enak pravni pomen ne glede na to, ali se uporablja člen 73 ali člen 78 Kadrovskih predpisov, ne pomeni, da so za zdravniško komisijo, določeno v Skupnih pravilih o zavarovanju uradnikov Evropske unije za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, zavezujoče dejanske in zdravniške presoje invalidske komisije, sestavljene v skladu s členom 78 Kadrovskih predpisov, in obratno. Postopek za priznanje popolne ali delne trajne invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in postopek za dodelitev invalidske pokojnine na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov torej lahko zakonito privedeta do različnih rezultatov za isti dejanski položaj, zlasti glede vprašanja poklicne narave bolezni enega in istega uradnika.

Prvič, prejemka iz členov 73 in 78 Kadrovskih predpisov sta različna in neodvisna drug od drugega, čeprav se lahko seštevata; ti določbi se tako nanašata na dva različna postopka, ki lahko privedeta do sprejetja različnih odločb, neodvisnih druga od druge. Drugič, čeprav je zaželeno, da se po potrebi oba postopka vodita skupaj in da o različnih vidikih invalidnosti uradnika odločajo isti zdravniški organi, pa to ni pogoj za zakonitost enega ali drugega postopka, organ, pristojen za imenovanja, pa ima v zvezi s tem glede na okoliščine diskrecijsko pravico. Nazadnje, tretjič, člen 25 Pravil o zavarovanju izrecno določa, da priznanje popolne ali delne trajne invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in tega pravilnika nikakor ne vpliva na uporabo člena 78 Kadrovskih predpisov in obratno.

Za tako pravno stanje bi se lahko štelo, da ni v celoti zadovoljivo. Vendar je tveganje za očitno protislovje tesno povezano s tem, da je zakonodajalec predvidel soobstoj dveh sistemov, v katerih naj bi nastopali različni zdravniški organi, ki se ravnajo po različnih postopkovnih pravilih. Natančneje, zdravniška komisija odloča na podlagi izsledkov upravne preiskave, medtem ko pri invalidski komisiji ni tako. Glede na trenutno stanje zakonodaje Unije torej ni mogoče izključiti, da ti komisiji prideta do različnih ugotovitev v zvezi z istim dejanskim položajem.

(Glej točke od 55 do 60.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. oktober 1991, Komisija proti Gillu, C‑185/90 P, točke od 13 do 16;

Sodišče prve stopnje: 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, točka 150; 1. julij 2008, Komisija proti D, T‑262/06 P, točka 73 in navedena sodna praksa ter točka 74.

2.      S členom 3 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Evropske unije za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni je bil uveden dvojni sistem zavarovanja za poklicne bolezni.

Odstavek 1 člena 3 Pravil o zavarovanju določa, da se bolezen, ki je na „evropskem seznamu poklicnih bolezni“, priloženem k Priporočilu Komisije 90/326, ali v njegovih morebitnih dopolnitvah, šteje za poklicno bolezen. Ta določba je pravna domneva, ki odstopa od skupnega prava o dokazovanju, da bi se ohranile pravice zadevnih uradnikov v zvezi z obolenji, za katera je znanstveno dokazano, da so načeloma povezana z opravljanjem nekaterih poklicev. Tako zadostuje, da zadevni uradnik dokaže, da je bil med opravljanjem dela izpostavljen tveganju za to bolezen. Morebitna negotovost vzročne zveze med opravljanjem dela in boleznijo te domneve ne more ovreči.

Nasprotno pa je treba v okviru člena 3(2) Pravil o zavarovanju dokazati vzročno zvezo med opravljanjem dela in pojavom bolezni. Čeprav se lahko zgodi, da se zaradi nujnosti, da se dokaže taka vzročna zveza, nekatera obolenja, ki so povezana z več dejavniki, ne priznajo kot poklicne bolezni v okviru te določbe, pa samo na podlagi dokazov o morebitnih posledicah opravljanja dela za nastanek, poslabšanje ali pospešitev bolezni, povezane z več dejavniki, ni mogoče šteti, da je poklicna narava te bolezni zadosti dokazana. Sodišče pri tem ne more namesto zakonodajalca priznati, da je treba pri nekaterih boleznih, povezanih z več dejavniki, dvom razlagati v korist zadevnega uradnika, če ni mogoče objektivno ugotoviti, prvič, ali je opravljanje tega dela dejansko vplivalo na poslabšanje zdravja zadevne osebe, in, drugič, koliko je to delo – v primerjavi z morebitnimi nepoklicnimi dejavniki – pripomoglo k takemu poslabšanju.

S členom 3(2) Pravil o zavarovanju so tako zavarovani posamezni primeri, vendar samo, če se pravno zadostno dokaže poklicna narava zadevne bolezni. V tem pravnem okviru bi bila odpoved zahtevi, tudi milejši, da se to dokaže v zvezi z nekaterimi boleznimi, povezanimi z več dejavniki, tako da bi zadoščal že dokaz morebitne vzročne zveze, v nasprotju ne samo z besedilom člena 3(2) Pravil o zavarovanju, ampak tudi s predmetom in ciljem tega člena, ki je zagotoviti posebno zavarovanje pred tveganji poklicne bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

Poleg tega mora zdravniška komisija v zapletenih primerih, ko uradnik zboli zaradi različnih vzrokov na delovnem mestu in zunaj njega, fizičnih ali psihičnih, ki skupaj prispevajo k nastanku bolezni, ugotoviti, ali je opravljanje dela v institucijah Unije neposredno povezano z boleznijo uradnika, na primer kot sprožilni dejavnik te bolezni. V takih primerih se za priznanje poklicne narave bolezni ne zahteva, da je opravljanje dela edini, bistveni, prevladujoči ali glavni vzrok bolezni.

(Glej točke od 64 do 69.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 26. februar 2003, Latino proti Komisiji, T‑145/01, točke 83, 84 in od 86 do 89;

Sodišče za uslužbence: 14. september 2010, AE proti Komisiji, F‑79/09, točka 83 in navedena sodna praksa.

3.      Naloga zdravniške komisije, določena v členu 23 Skupnih pravil o zavarovanju uradnikov Unije za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, da popolnoma objektivno in neodvisno presoja zdravstvena vprašanja, po eni strani zahteva, da so tej komisiji dani na voljo vsi dokumenti, ki bi ji lahko koristili, in po drugi strani, da ji je zagotovljena popolnoma svobodna presoja. Zdravniške presoje v strogem pomenu besede, ki jih navede zdravniška komisija, je treba šteti za dokončne, če so podane v zakonitih okoliščinah. Sodišče ima samo pravico preveriti, prvič, ali sta bila ustanovitev in delovanje navedene komisije pravilna, in, drugič, ali je njeno mnenje ustrezno, predvsem ali vsebuje obrazložitev, na podlagi katere je mogoče presojati ugotovitve, na katerih temelji, in ali je vzpostavljena razumljiva povezava med zdravniškimi ugotovitvami, ki jih vsebuje, in izpeljanimi sklepi.

Glede na omejen sodni nadzor, ki ga mora izvajati sodišče, očitek o očitni napaki pri presoji zdravniške komisije ni sprejemljiv.

Če se zdravniški komisiji predložijo zapletena zdravstvena vprašanja, ki se nanašajo na težavno diagnostiko ali vzročno zvezo med boleznijo zadevne osebe in poklicem, ki ga opravlja pri instituciji, mora v mnenju med drugim navesti elemente iz spisa, na katere se je oprla, in v primeru bistvenih razhajanj pojasniti, zakaj se je oddaljila od nekaterih predhodnih in upoštevnih zdravniških poročil, ki so bila zadevni osebi bolj naklonjena.

(Glej točke 70, 91, 92 in 104.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba AE proti Komisiji, točki 64 in 65 ter navedena sodna praksa in točka 89.

4.      Obveznost upoštevanja razumnega roka pri izvajanju upravnih postopkov pomeni splošno načelo prava Unije, katerega upoštevanje zagotavljajo sodišča in ki je poleg tega v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja.

Vendar kršitev načela razumnega roka na splošno ni upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na koncu upravnega postopka in prepozno. Neupoštevanje načela razumnega roka namreč vpliva na zakonitost upravnega postopka samo, če bi lahko predolgo trajanje vplivalo na samo vsebino odločbe, sprejete na koncu upravnega postopka. Morebitno zavlačevanje pri obravnavanju zahtevka za priznanje poklicne narave bolezni načeloma tako ne more vplivati niti na vsebino mnenja zdravniške komisije niti na vsebino končne odločbe, ki jo sprejme institucija. Tako zavlačevanje namreč, razen v izjemnih primerih, ne more vplivati na presojo zdravniške komisije o poklicni naravi bolezni. Glavna praktična posledica tega, da Sodišče za uslužbence razglasi ničnost odločbe, sprejete ob upoštevanju presoje zdravniške komisije, bi bil negativni učinek nadaljnjega podaljšanja postopka, ki je bil že tako predolg.

Sodišče Unije lahko kljub temu upravi po uradni dolžnosti naloži plačilo nadomestila v primeru prekoračitve razumnega roka, saj je tako nadomestilo najprimernejša odškodnina za uradnika, če se strankam omogoči, da predložijo pripombe glede take rešitve.

(Glej točke od 113 do 115 in 120.)

Napotitev na:

Sodišče: 17. december 2009, M proti EMEI, C‑197/09 RX‑II, točka 41;

Sodišče prve stopnje: 11. april 2006, Angeletti proti Komisiji, T‑394/03, točke od 162 do 167;

Splošno sodišče Evropske unije: 12. maj 2010, Bui Van proti Komisiji, T‑491/08 P, točka 88;

Sodišče za uslužbence: 21. oktober 2009, V proti Komisiji, F‑33/08, točka 211, ki je predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑510/09 P.