SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 30. aprila 2019(*)

„Državne pomoči – Shema oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb, ki jo je Francija izvedla v korist svojih pristanišč – Sklep o razglasitvi sheme pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom – Obstoječe pomoči – Pojem gospodarske dejavnosti – Obveznost obrazložitve – Izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino med državami članicami – Načelo dobrega upravljanja“

V zadevi T‑747/17,

Union des ports de France – UPF s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopata C. Vannini in E. Moraïtou, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Stromsky in S. Noë, agenta,

tožena stranka,

katere predmet je predlog na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2017/2116 z dne 27. julija 2017 o shemi pomoči SA.38398 (2016/C, ex 2015/E), ki jo je odobrila Francija – Obdavčitev pristanišč v Franciji (UL 2017, L 332, str. 24),

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi G. Berardis (poročevalec), predsednik, S. Papasavvas, sodnik in O. Spineanu‑Matei, sodnica,

sodni tajnik: L. Ramette, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 28. novembra 2018

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Službe Evropske komisije so leta 2013 vsem državam članicam poslale vprašalnik o delovanju in obdavčenju njihovih pristanišč zaradi pridobitve pregleda nad celotnim področjem in razjasnitve položaja pristanišč v razmerju do pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Nato so si službe Komisije s francoskimi organi o tem vprašanju izmenjale več dopisov.

2        Komisija je francoske organe z dopisom z dne 9. julija 2014 na podlagi člena 17 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) obvestila o svoji predhodni oceni pravil o obdavčenju pristanišč v zvezi z možno opredelitvijo teh pravil kot državnih pomoči in njihovo združljivostjo z notranjim trgom. V zaključku tega dopisa je uvodoma menila, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: DDPO) v korist francoskih pristanišč pomeni nezdružljivo obstoječo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU in je francoske organe pozvala, naj predložijo pripombe o tej predhodni oceni.

3        Francoski organi so pripombe predložili v dopisu z dne 7. novembra 2014. Službe Komisije so se s francoskimi organi sestale 12. decembra 2014. Ti so 15. januarja 2015 Komisiji poslali dodatne pripombe. Službe Komisije so v dopisu z dne 1. junija 2015 odgovorile na ta dopis in navedle, da v tej fazi vztrajajo pri predhodnem stališču iz dopisa z dne 9. julija 2014.

4        Komisija je v dopisu z dne 21. januarja 2016 potrdila svoje stališče in francoskim organom v skladu s členom 108(1) PDEU in členom 22 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU (UL 2015, L 248, str. 9) kot primerne ukrepe predlagala, naj odpravijo oprostitev DDPO, do katere so upravičena pristanišča v znesku dohodkov od svojih gospodarskih dejavnosti, od začetka davčnega leta 2017. Francoski organi so bili pozvani, naj se v roku dveh mesecev v skladu s členom 23(1) Uredbe št. 2015/1589 brezpogojno in nedvoumno izrečejo o predlogu Komisije.

5        Francoski organi so v dopisu z dne 11. aprila 2016 Komisiji predložili svoje pripombe. 27. junija 2016 je bil organiziran sestanek med francoskimi organi in službami Komisije.

6        Ker so francoski organi brezpogojno in nedvoumno zavrnili primerne ukrepe, ki jih je predlagala Komisija, je ta odločila, da na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 2015/1589 sproži postopek iz člena 108(2) PDEU. Odločitev Komisije o začetku postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (UL 2016, C 302, str. 23; v nadaljevanju: sklep o začetku postopka). Komisija je Francosko republiko pozvala, naj predloži pripombe o vsebini sklepa. Tudi zainteresirane strani je pozvala, naj predložijo pripombe o zadevnem ukrepu.

7        Francoski organi so pripombe predložili v dopisu z dne 19. septembra 2016. Komisija je prejela pripombe več zainteresiranih strani, med drugim tudi pripombe tožeče stranke, Union des ports de France – UPF. Komisija je te pripombe posredovala Francoski republiki in ji dala možnost, da nanje odgovori. Pripombe zadnjenavedene je prejela v dopisu z dne 3. novembra 2016. 16. novembra 2016 je bil organiziran sestanek med francoskimi organi in službami Komisije.

8        Komisija je 27. julija 2017 sprejela Sklep (EU) 2017/2116 o shemi pomoči SA.38398 (2016/C, ex 2015/E), ki jo je odobrila Francija – Obdavčitev pristanišč v Franciji (UL 2017, L 332, str. 24; v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

9        Izpodbijani sklep je bil 14. decembra 2017 objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Ta sklep je bil poleg tega vročen tožeči stranki kot zainteresirani strani, ki je v formalnem postopku preiskave v dopisu z dne 6. septembra 2017 predložila pripombe.

10      Člen 1 izpodbijanega sklepa določa:

„Oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb v korist avtonomnih pristanišč (ki so delno postala velika pomorska pristanišča), pomorskih trgovinskih zbornic, gospodarskih zbornic, ki upravljajo pristaniške objekte, občin koncesionarjev javne opreme v lasti države v pomorskih pristaniščih in podjetij, ki lahko namesto njih upravljajo to opremo, pomeni obstoječo shemo državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom.“

11      Člen 2 izpodbijanega sklepa določa:

„1.      Francija mora odpraviti oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb iz člena 1 in za subjekte, v katerih korist se uporablja ta oprostitev, uvesti davek od dohodkov pravnih oseb.

2.      Ukrep, s katerim bo Francija izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz odstavka 1, mora biti sprejet do konca koledarskega leta, ki teče na dan uradnega obvestila o tem sklepu. Ta ukrep se mora začeti uporabljati najpozneje za dohodke, ustvarjene z gospodarskimi dejavnostmi, z začetkom davčnega leta, ki sledi njegovemu sprejetju.“

 Postopek in predlogi strank

12      Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. novembra 2017 vložila to tožbo.

13      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

14      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost

15      Komisija izpodbija dopustnost te tožbe. Komisija je na podlagi sodbe z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), na obravnavi pojasnila svoje stališče s trditvijo, da izpodbijani sklep pomeni predpis in da zato potrebuje izvedbene ukrepe v razmerju do članov tožeče stranke, tako da bi ti morali dokazati, da se ta sklep neposredno in posamično nanaša na njih.

16      Dalje, v zvezi s posamičnim nanašanjem na člane tožeče stranke Komisija trdi, da ti člani pripadajo odprtemu krogu subjektov, ki bi bili lahko upravičeni do oprostitve DDPO in so zgolj potencialni upravičenci zadevne sheme. Poleg tega meni, da izpodbijani sklep ne spreminja pridobljenih pravic navedenih članov, ker načeloma ne obstaja pridobljena pravica do ohranitve davčne ureditve za prihodnost. Zato ti člani ne morejo trditi, da se izpodbijani sklep posamično nanaša nanje.

17      Nazadnje, Komisija trdi, da se tožeča stranka ne more sklicevati na svoje naloge obrambe in zastopanje interesov svojih članov pred organi Unije, določenimi v njihovih notranjih statutih, da bi dokazala, da so prizadeti njeni lastni interesi, ker ta akt ne pomeni zakonske določbe prava Unije, ki bi ji izrecno priznaval nekatere procesne sposobnosti. Prav tako meni, da zgolj udeležba tožeče stranke v formalnem postopku preiskave zadevne sheme pomoči ne zadostuje, da bi se ji podelilo procesno upravičenje.

18      Tožeča stranka te trditve izpodbija in trdi, da se izpodbijani sklep neposredno in posamično nanaša na njene člane, zato naj bi imela procesno upravičenje.

19      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 263, četrti odstavek, PDEU določa primera, v katerih se fizični ali pravni osebi prizna procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper akt, ki ni naslovljen nanjo. Prvič, tako tožbo je mogoče vložiti, če se ta akt nanjo neposredno in posamično nanaša. Drugič, taka oseba lahko vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se nanjo neposredno nanaša (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 44 in navedena sodna praksa).

20      Dalje, opozoriti je treba, da so v skladu s sodno prakso tožbe, ki jih vložijo združenja, kot je tožeča stranka, dopustne v treh situacijah, in sicer, če zastopajo interese svojih članov, ki bi jim bilo sicer priznano procesno upravičenje, če se zadevni akt na njih posamično nanaša zaradi njihovih interesov kot združenj, predvsem, ker je akt, za katerega se zahteva razglasitev ničnosti, prizadel njihov pogajalski položaj, ali če so jim z zakonsko določbo izrecno priznane določene procesne sposobnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 18. marca 2010, Forum 187/Komisija, T‑189/08, EU:T:2010:99, točka 58 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 26. aprila 2016, EGBA in RGA/Komisija, T‑238/14, neobjavljena, EU:T:2016:259, točka 50 in navedena sodna praksa).

21      V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, kot je to storila Komisija, da nobena zakonska določba prava Unije tožeči stranki izrecno ne priznava procesnih sposobnosti. Zgolj dejstvo, da jo njeni statuti pooblaščajo za varovanje splošnih interesov njenih članov in njihovo zastopanje pred sodišči Unije, v zvezi s tem ne zadostuje (glej v tem smislu sodbo z dne 6. julija 1995, AITEC in drugi/Komisija, od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130, točka 54 in navedena sodna praksa).

22      Poleg tega ni mogoče zgolj na podlagi sodelovanja tožeče stranke v formalnem postopku preiskave v vlogi zainteresirane stranke sklepati, da ima ta procesno upravičenje, tudi če je tak element lahko upošteven v okviru presoje procesnega upravičenja podjetja (glej v tem smislu sodbi z dne 22. novembra 2007, Sniace/Komisija, C‑260/05 P, EU:C:2007:700, točka 56, in z dne 5. novembra 2014, Vtesse Networks/Komisija, T‑362/10, EU:T:2014:928, točka 53).

23      Tožeča stranka poleg tega ne zatrjuje, da je bil z izpodbijanim sklepom prizadet njen položaj pogajalke, kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija (67/85, 68/85 in 70/85, EU:C:1988:38).

24      Zato je treba preučiti, ali ima tožeča stranka procesno upravičenje, če zastopa interese svojih članov, ki bi bili sami procesno upravičeni, v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 20.

25      V zvezi s tem je treba pojasniti, da v skladu s sodno prakso procesno upravičenje združenja v tem primeru temelji na ugotovitvi, v skladu s katero ima vložitev tožbe od združenja postopkovne prednosti, ker preprečuje vložitev številnih različnih tožb zoper iste akte, saj združenje nadomesti enega ali več svojih članov, katerih interese zastopa, pri čemer bi lahko ti sami vložili dopustno tožbo (sodbi z dne 6. julija 1995 v združenih zadevah AITEC in drugi/Komisija, od T‑447/93 do T‑449/93, EU:T:1995:130, točka 60, in z dne 15. septembra 2016, Molinos Río de la Plata in drugi/Svet, T‑112/14, T‑116/14 in T‑119/14, neobjavljena, EU:T:2016:509, točka 35).

26      Zato se združenje ne more sklicevati na dejstvo, da zastopa interese svojih članov, ki so vložili lastne tožbe, saj ti zastopajo svoje interese (glej sodbo z dne 15. septembra 2016, Molinos Río de la Plata in drugi/Svet, T‑112/14, T‑116/14 in T‑119/14, neobjavljena, EU:T:2016:509, točka 36 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da te tožbe ni mogoče razglasiti za dopustno na podlagi dejstva, da je tožeča stranka zastopala chambre de commerce et d’industrie métropolitaine Bretagne‑ouest (port de Brest), ker je ta zoper izpodbijani sklep vložila lastno tožbo v zadevi T‑754/17, Chambre de commerce et d’industrie métropolitaine Bretagne‑ouest (port de Brest)/Komisija, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tožbe, ki jo je vložila (glej v tem smislu sklep z dne 29. marca 2012, Asociación Española de Banca/Komisija, T‑236/10, EU:T:2012:176, točka 30).

27      Tožeča stranka pa lahko veljavno zastopa interese svojih članov, ki niso vložili svoje tožbe, če imajo procesno upravičenje, kar je treba preučiti.

28      Na prvem mestu je treba ugotoviti, da člani tožeče stranke niso naslovniki izpodbijanega sklepa, saj je ta naslovljen na Francosko republiko.

29      Na drugem mestu, izpodbijani sklep pomeni predpis, ker se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupino oseb, ki je določena splošno in abstraktno (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, T‑220/13, neobjavljena, EU:T:2016:484, točki 49 in 52).

30      Ugotoviti pa je treba, da brez sprejetja izvedbenih ukrepov francoskih organov ne more imeti pravnih učinkov v odnosu do gospodarskih subjektov, ki so dejavni v pristaniškem sektorju, kot so člani tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2014, Royal Scandinavian Casino Århus/Komisija, T‑615/11, neobjavljena, EU:T:2014:838, točka 51 in navedena sodna praksa). Člen 2 izpodbijanega sklepa namreč določa, da „[mora] Francija […] odpraviti oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb iz člena 1 in za subjekte, v katerih korist se uporablja ta oprostitev, uvesti davek od dohodkov pravnih oseb“. Brez sprejetja takih izvedbenih ukrepov bi se veljavna davčna ureditev, ki oprostitev plačila DDPO določa zlasti v korist avtonomnih pristanišč in trgovinskih in gospodarskih zbornice (TGZ), odgovornih za upravljanje pristaniške infrastrukture, še naprej uporabljala.

31      Poleg tega bi odprava oprostitve plačila DDPO zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, kot je Komisija trdila na obravnavi, za člane tožeče stranke načeloma pomenila sprejetje odločbe o odmeri davka, ki odraža te spremembe. Take odločbe pomenijo izvedbene ukrepe v razmerju do članov tožeče stranke, ki bi bili lahko po mnenju Komisije predmet tožbe pred nacionalnimi sodišči, ki bi lahko po potrebi na Sodišče na podlagi člena 267 PDEU v primeru dvomov naslovila vprašanja glede veljavnosti izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 15. septembra 2016, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, T‑220/13, neobjavljena, EU:T:2016:484, točki 55 in 61).

32      Iz tega sledi, da izpodbijani sklep vsebuje izvedbene ukrepe v razmerju do članov tožeče stranke, tako da morajo ti dokazati, da se izpodbijani sklep nanje neposredno in posamično nanaša.

33      Na eni strani je treba glede neposrednega nanašanja na člane tožeče stranke, ki v obravnavani zadevi ni sporno, ugotoviti, da je izpodbijani sklep sicer naslovljen na francoske organe, vendar jim ne dopušča nobenega polja proste presoje in jih zavezuje k odpravi oprostitve DDPO, do katere so upravičeni subjekti, kot so člani tožeče stranke (člen 2(1) izpodbijanega sklepa), za dohodke, ustvarjene z gospodarskimi dejavnostmi, najpozneje z začetkom davčnega leta, ki sledi njegovemu sprejetju (člen 2(2) izpodbijanega sklepa). Izpodbijani sklep se torej neposredno nanaša na člane tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 1999, Regione Autonoma Friuli‑Venezia Giulia/Komisija, T‑288/97, EU:T:1999:125, točka 32 in navedena sodna praksa).

34      Na drugi strani je treba v zvezi s posamičnim nanašanjem na člane tožeče stranke najprej ugotoviti, da ti v izpodbijanem sklepu niso poimensko ali posamično imenovani. Člen 1 izpodbijanega sklepa se namreč na splošno nanaša na avtonomna pristanišča (ki so delno postala velika pomorska pristanišča), pomorske trgovinske zbornice, GZ, ki upravljajo pristaniške objekte, občine koncesionarjev javne opreme v lasti države v pomorskih pristaniščih in podjetja, ki lahko namesto njih upravljajo to opremo.

35      V skladu s sodno prakso pa se lahko sklep, naslovljen na drugo osebo, posamično nanaša na tretje osebe, le če nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot naslovnika tega sklepa (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 57 in navedena sodna praksa).

36      V zvezi s tem, kot je Komisija opozorila na obravnavi, le možnost, da se bolj ali manj natančno opredeli število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se ukrep uporablja, nikakor ne pomeni, da je treba za te subjekte šteti, da se ta ukrep nanje nanaša posamično, ker je ta uporaba izvedena na podlagi pravno ali dejansko objektivne situacije, ki je določena v zadevnem aktu (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 58 in navedena sodna praksa).

37      Vendar se lahko sklep – kadar se ta akt nanaša na skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne v času, ko je bil sprejet, in z merili, značilnimi za člane te skupine – posamično nanaša na te osebe, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov, in to predvsem takrat, kadar posega v pravice, ki jih je posameznik pridobil pred njegovo izdajo (glej sodbo z dne 27. februarja 2014, Stichting Woonpunt in drugi/Komisija, C‑132/12 P, EU:C:2014:100, točka 59 in navedena sodna praksa).

38      V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da so vsi člani tožeče stranke francoska pomorska pristanišča ali velika francoska pomorska pristanišča ali TGZ, upravljavci takih pristanišč, ki so bili zakonito upravičeni do ugodnosti sheme oprostitve DDPO, dokler te Komisija ni izpodbijala po sprejetju izpodbijanega sklepa.

39      Drugič, kot je tožeča stranka navedla na obravnavi, so upravičenci zadevne sheme pomoči v obravnavani zadevi pravne osebe javnega prava, ustanovljene z odlokom, ki ni bil oblikovan na zasebno pobudo.

40      Zato je treba ugotoviti, da so člani tožeče stranke del zaprtega kroga gospodarskih subjektov, ki jih je bilo v trenutku sprejetja izpodbijanega sklepa mogoče prepoznati.

41      V zvezi s tem tega kroga, v nasprotju s trditvijo Komisije na obravnavi, v prihodnje ni mogoče razširiti, saj tudi ob predpostavki, da se lahko v prihodnje drugo pristanišče ali druga TGZ ustanovi z odlokom, ne bi šlo za subjekte, ki se lahko – drugače kakor člani tožeče stranke – sklicujejo na status dejanskega upravičenca obstoječe sheme pomoči pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

42      Tretjič, položaj članov tožeče stranke je treba prav tako razlikovati od položaja članov tožečih strank v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 26. aprila 2016, EGBA in RGA/Komisija (T‑238/14, neobjavljen, EU:T:2016:259), ki ga navaja Komisija. Drugače kot v obravnavani zadevi, ki se nanaša na obstoječo shemo pomoči, se je sklep, ki se je izpodbijal v tej zadevi, namreč nanašal na novo shemo pomoči glede osnutka parafiskalne dajatve na spletne stave na konjske dirke, namenjene financiranju nalog javne službe, zaupane družbam za prirejanje konjskih dirk. Člani tožečih strank, ki so bili vsi gospodarski subjekti v sektorju iger na srečo, so se lahko zato sklicevali samo na kakovost njihovih konkurentov, prihodnjih upravičencev do te sheme, ker ta še ni bila izvedena v času sprejetja sklepa, ki se je izpodbijal. Zato je ta sklep, kot je Splošno sodišče navedlo v tej zadevi, vplival na interese vseh akterjev v sektorju spletnih stav na konjske dirke v Franciji: tistih, ki so bili prisotni na tem trgu pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, tistih, ki so na trg vstopili po sprejetju tega sklepa, in tistih, ki naj bi prišli na trg v prihodnosti. Člani tožečih strank so bili tako del nedoločene celote gospodarskih subjektov, katerih krog bi se lahko po sprejetju sklepa, ki se je izpodbijal, povečal. Niso bili del zaprtega kroga, to je skupine, ki se po sprejetju izpodbijanega akta ne more več razširiti. Tako se je sklep, ki se je izpodbijal, na člane tožečih strank nanašal le kot na objektivne zavezance za parafiskalno dajatev, na enaki podlagi kot na vse druge konkurente v zadevnem sektorju (glej v tem smislu sklep z dne 26. aprila 2016, EGBA in RGA/Komisija, T‑238/14, neobjavljena, EU:T:2016:259, točki 66 in 67).

43      Glede na vse te ugotovitve je treba ugotoviti, da se izpodbijani sklep v obravnavanem primeru nanaša posamično na člane tožeče stranke, saj so del zaprtega kroga gospodarskih subjektov, prepoznavnih v trenutku sprejetja izpodbijanega sklepa.

44      Ker imajo člani tožeče stranke procesno upravičenje zoper izpodbijani sklep v tej zadevi, ima zato tudi tožeča stranka, ki zastopa interese svojih članov, ki sami niso vložili tožbe zoper ta sklep, procesno upravičenje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

 Utemeljenost

45      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na napačno uporabo prava glede opredelitve davčnega ukrepa v celoti kot državne pomoči, drugič, na napačno uporabo prava pri presoji gospodarske narave dejavnosti francoskih pristaniščih, tretjič, na napako pri presoji pogojev glede izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami v zvezi s francoskimi pristanišči na splošno in zlasti otoškimi pristanišči in čezmorskimi pristanišči, ter nezadostnost obrazložitve v okviru te presoje, četrtič, na napačno uporabo prava pri vodenju postopka nadzora obstoječih pomoči in kršitev člena 108(1) in (2) PDEU, ki se nanašata na „ustrezne ukrepe“, v povezavi z načelom sorazmernosti, in petič, na kršitev načela dobrega upravljanja.

 Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker naj bi Komisija ureditev oprostitve DDPO v korist francoskih pristanišč v celoti napačno opredelila kot državno pomoč

46      Tožeča stranka opozarja, da mora subjekt, ki hkrati opravlja dejavnosti, povezane z izvajanjem prerogativ javne oblasti, in gospodarske dejavnosti, pravila o državnih pomočeh spoštovati samo glede svojih gospodarskih dejavnosti. Trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da ni pojasnila, da se sprejeta opredelitev pomoči omejuje le na gospodarske dejavnosti francoskih pristanišč. Zato Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep v tej točki razglasi za ničen ali naj vsaj spremeni izrek tega sklepa, da se iz obveznosti zavezanosti za DDPO izrecno izključijo negospodarske dejavnosti, ki jih izvajajo francoska pristanišča.

47      Komisija te trditve izpodbija.

48      Na prvem mestu je treba ugotoviti, da je iz izreka izpodbijanega sklepa (glej točki 10 in 11 zgoraj) jasno razvidno, da se ukrep pomoči nanaša na oprostitev DDPO upravičenih subjektov zgolj za dohodke, ustvarjene z njihovimi gospodarskimi dejavnostmi. Prvi tožbeni razlog tožeče stranke temelji torej na napačnem razumevanju izreka izpodbijanega sklepa.

49      Poleg tega je lahko Komisija, ker se zadevni davčni ukrep brez razlikovanja uporablja za dohodke upravičenih subjektov, ne glede na naravo njihovih dejavnosti, logično zahtevala odpravo te ureditve, da se zagotovi, da se oprostitev DDPO, katere koristi so imeli ti upravičeni subjekti v zvezi z dohodki, ki izhajajo iz njihovih gospodarskih dejavnosti, ki je bila razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, odpravi.

50      Na drugem mestu je treba spomniti, da je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, tako da ga je treba po potrebi razlagati ob upoštevanju razlogov za njegovo sprejetje (sodbi z dne 15. maja 1997, TWD/Komisija, C‑355/95 P, EU:C:1997:241, točka 21, in z dne 2. marca 2012, Nizozemska/Komisija, T‑29/10 in T‑33/10, EU:T:2012:98, točka 146).

51      Komisija si je v točkah od 42 do 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa prizadevala dokazati, v kolikšnem obsegu so pristanišča, vsaj delno, izvajala gospodarske dejavnosti in so zato pomenila podjetja v smislu določb PDEU o pravilih konkurence.

52      Komisija je v točki 44 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da ne oporeka temu, da je lahko na pristanišča preneseno izvajanje nekaterih nalog javnih organov ali negospodarskih nalog, kot so nadzor in varnost pomorskega prometa ali nadzor onesnaževanja, niti temu, da pristanišča pri izvajanju teh nalog niso podjetja v smislu člena 107(1) PDEU. Komisija v zvezi s tem navaja, da lahko oprostitev DDPO, na katero se nanaša ta postopek, pomeni državno pomoč, samo če se nanaša na prihodke, ustvarjene z gospodarskimi dejavnostmi. Vendar po mnenju Komisije dejstvo, da subjekt izvaja eno ali več državnih ali negospodarskih dejavnosti, ne zadostuje, da ne bi bil na splošno opredeljen kot „podjetje“. Pristanišče se torej šteje za „podjetje“, če – in v kolikšni meri – dejansko opravlja eno ali več gospodarskih dejavnosti.

53      Komisija je dalje v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla več vrst gospodarskih dejavnosti, ki ustrezajo zagotavljanju različnih storitev na več trgih, ki jih lahko izvajajo francoska pristanišča. Prvič, pristanišča plovilom zagotavljajo splošne storitve s tem, da jim za plačilo omogočajo dostop do pristaniške infrastrukture. Drugič, nekatera pristanišča plovilom zagotavljajo bolj specifične storitve, med drugim pilotažo, dviganje, ravnanje s tovorom, privezovanje, in sicer tudi za plačilo. V prvih dveh primerih se plačilo, ki ga prejme pristanišče, na splošno imenuje „pristaniška pristojbina“. Tretjič, pristanišča določeno infrastrukturo ali nekatera zemljišča za plačilo dajejo na voljo podjetjem, ki te prostore uporabljajo za lastne potrebe ali da plovilom zagotavljajo nekatere pristaniške storitve, navedene zgoraj.

54      Komisija je tako v točki 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklenila, da so „avtonomna pristanišča […], pomorske trgovinske zbornice, gospodarske zbornice, ki upravljajo pristaniške objekte, občine koncesionarji javne opreme v lasti države v pomorskih pristaniščih in podjetja, ki lahko namesto njih upravljajo to opremo, ki neposredno upravljajo infrastrukturo ali zagotavljajo storitve v pristanišču, […] kar zadeva njihove gospodarske dejavnosti […] ‚podjetja‘ v smislu člena 107(1) PDEU“.

55      Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je torej dovolj jasno razvidno, da so se upravičeni subjekti šteli za podjetja, za katera se uporabljajo določbe PDEU o državnih pomočeh, le v zvezi z njihovimi gospodarskimi dejavnostmi.

56      Na tretjem mestu, v delu, v katerem tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj spremeni izrek izpodbijanega sklepa, da bi se iz obveznosti zavezanosti za DDPO izrecno izključile negospodarske dejavnosti, ki jih izvajajo francoska pristanišča, je treba opozoriti, da sodišče Unije v skladu z ustaljeno sodno prakso na institucije Unije ne more nasloviti odredb ali jih nadomestiti v okviru nadzora zakonitosti, ki ga izvaja (glej sodbo z dne 12. maja 2016, Hamr – Sport/Komisija, T‑693/14, neobjavljena, EU:T:2016:292, točka 91 in navedena sodna praksa).

57      Vsekakor naj taka sprememba izreka izpodbijanega sklepa ne bi bila utemeljena, saj se opira na napačno razlago izpodbijanega sklepa, pri čemer ta zahteva le, da so subjekti, upravičeni do zadevne oprostitve, zavezani za DDPO na dobičke, ki jih ustvarijo s svojimi gospodarskimi dejavnostmi.

58      Prvi tožbeni razlog je treba zato zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: napačna uporaba prava glede presoje gospodarske narave dejavnosti, ki jih opravljajo francoska pristanišča

59      Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom Komisiji v bistvu očita, prvič, da ni opravila podrobne analize dejavnosti pristanišč, da bi določila, katere vrste dejavnosti so gospodarske dejavnosti in katere ne, in drugič, da je nekatere dejavnosti napačno opredelila za gospodarske dejavnosti, čeprav naj ne bi imele take narave.

60      V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da se lahko Komisija v primeru sklepa o shemi pomoči, kot v obravnavanem primeru, omeji na splošno in abstraktno preučitev značilnosti zadevne sheme za presojo, v obrazložitvi sklepa, ali zaradi pravil, ki jih ta program določa, ta za upravičence načeloma pomeni državno pomoč. Tako Komisija ni dolžna opraviti analize pomoči, ki je bila na podlagi take sheme dodeljena v vsakem posameznem primeru (glej v tem smislu sodbi z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 63, in z dne 26. novembra 2015, Navarra de Servicios y Tecnologías/Komisija, T‑487/13, neobjavljena, EU:T:2015:899, točka 66).

61      Dalje, spomniti je treba, kot je to storila Komisija v točki 42 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da v skladu s sodno prakso pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na pravni status tega subjekta in način njegovega financiranja. V zvezi s tem je gospodarska dejavnost vsaka dejavnost, ki obsega ponujanje blaga ali storitev na določenem trgu (sodba z dne 12. septembra 2000, Pavlov in drugi, od C‑180/98 do C‑184/98, EU:C:2000:428, točki 74 in 75; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 16. junija 1987, Komisija/Italija, 118/85, EU:C:1987:283, točka 7, in z dne 23. aprila 1991, Höfner in Elser, C‑41/90, EU:C:1991:161, točka 21).

62      V obravnavani zadevi je Komisija na splošno priznala, da lahko pristanišča hkrati opravljajo gospodarske in negospodarske dejavnosti. Tako je dokazala, da francoska pristanišča lahko opravljajo več vrst gospodarskih dejavnosti, ki jih je naštela zlasti v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točke od 51 do 54 zgoraj).

63      Vendar je treba po eni strani ugotoviti, da tožeča stranka nikakor ne izpodbija tega opisa, temveč se omejuje na trditev, da so nekatere dejavnosti pristanišč negospodarske narave oziroma da analiza Komisije v zvezi s tem ni bila dovolj podrobna.

64      Po drugi strani, kot je Komisija navedla v točki 44 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se ni oporekalo temu, da je lahko na pristanišča preneseno izvajanje nekaterih nalog javnih organov ali negospodarskih nalog, kot so nadzor in varnost pomorskega prometa ali nadzor onesnaževanja, niti temu, da pri izvajanju teh nalog pristanišča niso podjetja v smislu člena 107(1) PDEU. Vendar dejstvo, da subjekt izvaja eno ali več državnih ali negospodarskih dejavnosti, ne zadostuje, da ne bi bil na splošno opredeljen kot „podjetje“. Za ugotovitev, ali so zadevne dejavnosti dejavnosti podjetja v smislu PDEU, je treba namreč preučiti, kakšna je narava teh dejavnosti. Pristanišče se torej šteje za „podjetje“, če – in v kolikšni meri – dejansko opravlja eno ali več gospodarskih dejavnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točki 74 in 75, in z dne 12. julija 2012, Compass-Datenbank, C‑138/11, EU:C:2012:449, točka 37).

65      S sodno prakso se je poleg tega priznalo, da sta komercialna uporaba in gradnja letališke ali pristaniške infrastrukture gospodarski dejavnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 78; z dne 19. decembra 2012, Mitteldeutsche Flughafen in Flughafen Leipzig‑Halle/Komisija, C‑288/11 P, EU:C:2012:821, točke od 40 do 43, in z dne 15. marca 2018, Naviera Armas/Komisija, T‑108/16, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:145, točka 78).

66      Komisija je torej v točki 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovila, da so „avtonomna pristanišča […], pomorske trgovinske zbornice, gospodarske zbornice, ki upravljajo pristaniške objekte, občine koncesionarji javne opreme v lasti države v pomorskih pristaniščih in podjetja, ki lahko namesto njih upravljajo to opremo, ki neposredno upravljajo infrastrukturo ali zagotavljajo storitve v pristanišču, so, kar zadeva njihove gospodarske dejavnosti […] ‚podjetja‘ v smislu člena 107(1) PDEU“.

67      Nobena od trditev tožeče stranke ne more omajati te ugotovitve.

68      Prvič, tožeča stranka trdi, da se je Komisija v zvezi s pristaniško infrastrukturo na splošno napačno oprla na razlikovanje pomorskih infrastruktur za dostop glede na njihovo lokacijo znotraj ali zunaj pristanišč, da bi ugotovila uporabljivost pravil o državni pomoči. V zvezi s tem naj ne bi bilo odločilno merilo geografske lokacije infrastruktur, temveč dejstvo, ali te koristijo celotni pomorski skupnosti, ali, nasprotno, zgolj gospodarskemu upravljanju pristanišča. Tožeča stranka Komisiji očita, prvič, da je brez obrazložitve odstopila od sklepa o začetku postopka, v katerem je javne naložbe v pomorske dovoze, v objekte kopenskega prometa znotraj območja pristanišča ter v drugo pomorsko infrastrukturo, ki koristi skupnosti kot celoti, opredelila za negospodarske dejavnosti.

69      Ugotoviti je treba, da je taka trditev brezpredmetna, ker se z njo ne izpodbija ugotovitve Komisije iz točke 61 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki temelji na dejstvu, da pristanišča in drugi upravičeni subjekti vsaj delno opravljajo gospodarske dejavnosti, kot so te, ki so opredeljene v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ne glede na lokacijo teh dejavnosti.

70      Vsekakor je treba ugotoviti, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni odstopila od svojega „tradicionalnega“ pristopa, po katerem se gradnja, vzdrževanje, nadomestitev ali posodobitev infrastrukture za dostop do pristanišč običajno obravnavajo kot negospodarski splošni ukrepi, če so dani na voljo vsem uporabnikom na nediskriminatoren način in brez plačila. Ta domneva – kot je Komisija opozorila v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa – se namreč nanaša na položaj, v katerem se dostop do infrastrukture opravi brezplačno, brez finančnega nadomestila, kar pa v obravnavanem primeru ni tako. Zato analiza Komisije, navedena v isti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero, razen če nekatere posebnosti zadeve zahtevajo drugačno ugotovitev, infrastruktura za dostop, ki je zunaj pristanišč, koristi pomorski skupnosti v celoti, medtem ko naj bi javno financiranje infrastrukture za dostop znotraj pristanišča načeloma konkretno koristilo upravljanju pristanišča, ni v nasprotju s tem pristopom in torej ni podana nobena napačna uporaba prava.

71      Drugič, tožeča stranka Komisiji očita, da je odstopila od obrazložitve, navedene v sklepu o začetku postopka in v predhodnih zadevah, v katerih je menila, da gradnja, vzdrževanje, nadomestitev ali posodobitev infrastrukture, ki je bila na voljo uporabnikom brezplačno in brez razlikovanja, niso gospodarske dejavnosti. Zato meni, da bi Komisija morala iz gospodarskih dejavnosti pristanišč izključiti nekatere posebne razvojne dejavnosti.

72      V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso praksa odločanja Komisije v drugih zadevah ne sme vplivati na veljavnost izpodbijanega sklepa, ki ga je mogoče presojati le glede na objektivna pravila PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 2014, Nemčija/Komisija, T‑295/12, neobjavljena, EU:T:2014:675, točka 181, in z dne 9. junija 2016, Magic Mountain Kletterhallen in drugi/Komisija, T‑162/13, neobjavljena, EU:T:2016:341, točka 59).

73      Dalje je treba navesti, da je Komisija v točki 21 obrazložitve sklepa o začetku postopka ob upoštevanju okoliščin zadeve ugotovila, da nekatere dejavnosti, ki jih opravljajo pristanišča (javne naložbe v pomorske dovoze – valolomi, zapornice, plovne poti, izkopi – v infrastrukturo za kopenski promet znotraj pristanišča in v drugo pomorsko infrastrukturo, ki koristi pomorski skupnosti v celoti), niso gospodarske dejavnosti, pri čemer se je v zvezi s tem sklicevala na točko 35 obrazložitve svojega sklepa z dne 20. oktobra 2004 o državni pomoči v zadevi N 520/2003 – Belgija – Finančna pomoč za infrastrukturna dela v flamskih pristaniščih (UL 2005, C 176, str. 11).

74      Vendar je Komisija v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa v odgovoru na pripombe velikega pomorskega pristanišča Le Havre (Francija), ki se je sklicevalo na sklep, naveden zgoraj v točki 72, pojasnila, da se je njena praksa od leta 2004 spreminjala vzporedno s sodno prakso Sodišča. Komisija se je sklicevala tudi na svoj sklep z dne 30. aprila 2015 o državni pomoči SA.39608 – Širitev pristanišča Wismar (UL 2015, C 203, str. 1) in na dve točki svoje analitične tabele za pristaniško infrastrukturo, ki je na spletni strani generalnega direktorata (GD) „konkurenca“.

75      Opozoriti pa je treba, da ravno začetek formalnega postopka preiskave Komisiji omogoča pridobitev vseh potrebnih mnenj, da bi lahko sprejela končni sklep o opredelitvi ukrepa za državno pomoč (glej sodbo z dne 23. oktobra 2002, Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi/Komisija, T‑269/99, T‑271/99 in T‑272/99, EU:T:2002:258, točka 47 in navedena sodna praksa). Zato so presoje, ki jih Komisija oblikuje v okviru takega sklepa, nujno začasne, saj je njihov namen določiti, ali ima ukrep naravo pomoči in navesti razloge za dvom o njegovi združljivosti z notranjim trgom (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2015, Diputación Foral de Bizkaia/Komisija, T‑397/12, neobjavljena, EU:T:2015:291, točka 58). Iz tega sledi, da so lahko v končnem sklepu nekatera neskladja s sklepom o začetku postopka, ki pa ne vplivajo nujno na veljavnost končnega sklepa (sodbi z dne 4. marca 2009, Italija/Komisija, T‑424/05, neobjavljena, EU:T:2009:49, točka 69, in z dne 19. maja 2015, Diputación Foral de Bizkaia/Komisija, T‑397/12, neobjavljena, EU:T:2015:291, točka 59).

76      Le če bi Komisija po sprejetju sklepa o začetku formalnega postopka preiskave ugotovila, da ta sklep temelji bodisi na nepopolnih dejstvih bodisi na napačni pravni opredelitvi teh dejstev, bi morala imeti možnost, oziroma dolžnost s sprejetjem sklepa o popravku ali novega sklepa o začetku postopka prilagoditi svoje stališče, da bi lahko zadevna država članica in druge zainteresirane stranke učinkovito predložile pripombe (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2011, Regione autonoma della Sardegna in drugi/Komisija, T‑394/08, T‑408/08, T‑453/08 in T‑454/08, EU:T:2011:493, točki 71 in 72).

77      Namreč, le kadar Komisija po sklepu o začetku postopka preiskave spremeni svojo obrazložitev o dejstvih ali pravni opredelitvi teh dejstev, ki so odločilna pri njeni presoji glede obstoja pomoči ali njene združljivosti z notranjim trgom, mora sklep o začetku postopka popraviti ali ga razširiti, da lahko zadevna država članica in druge zainteresirane stranke učinkovito predložijo svoje pripombe.

78      Vendar to v obravnavani zadevi glede presoj Komisije v točki 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni tako. Namreč, čeprav te presoje kažejo na določen napredek v njeni praksi glede opredeljevanja gospodarske ali negospodarske narave dostopa do pristaniške infrastrukture na splošno, to ni odločilno pri presoji Komisije glede obstoja pomoči, niti glede opredelitve pristanišč, ki so upravičenci v obravnavanem primeru, za „podjetja“, ker ni sporno, da opravljajo gospodarske dejavnosti, ki so navedene zlasti v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

79      Poleg tega se te presoje ne razlikujejo bistveno od pristopa, ki mu je Komisija sledila zlasti v točki 21 sklepa o začetku postopka. Namreč, kot je pojasnila Komisija v svojih pisanjih, razlikovalno merilo, ki ga je uporabila za razlikovanje med gospodarskimi in negospodarskimi dejavnostmi, kot je razvidno iz točk 53 in 56 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je vprašanje, ali je infrastruktura dostopna vsem uporabnikom brez diskriminacije in brezplačno, kot splošni ukrep, ki ga krije država v okviru svoje odgovornosti na področju razvoja pomorskega prometa. Le z ukrepom poenostavitve, ki ga je pojasnila, merilo kraja, glede na to, ali je infrastruktura znotraj ali zunaj pristanišča, načeloma omogoča, razen v posebnih primerih, opredelitev gospodarske ali negospodarske narave te infrastrukture.

80      Tretjič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni dovolj podrobno preučila narave vsake od dejavnosti, ki jih opravljajo francoska pristanišča, zato ni mogla določiti pomožne ali glavne narave njihovih gospodarskih dejavnosti, kar pa je pogoj za uporabo pravil o državni pomoči v primeru infrastrukture, ki je predmet mešane uporabe, kot v obravnavanem primeru.

81      V zvezi s tem je treba opozoriti, da okoliščina, da ima subjekt za izvajanje dela svojih dejavnosti prerogative javne oblasti, sama po sebi ni ovira za to, da se ga opredeli kot podjetje v smislu določb Pogodbe o pravilih konkurence za preostanek njegovih gospodarskih dejavnosti (sodbi z dne 24. oktobra 2002, Aéroports de Paris/Komisija, C‑82/01 P, EU:C:2002:617, točka 74, in z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 25).

82      V skladu s sodno prakso je sicer res, da če javni subjekt opravlja gospodarsko dejavnost, ki jo je mogoče ločiti od izvajanja prerogativ javne oblasti, ta subjekt glede te dejavnosti ravna kot podjetje, vendar če navedene gospodarske dejavnosti ni mogoče ločiti od izvajanja njegovih prerogativ javne oblasti, so vse dejavnosti, ki jih opravlja navedeni subjekt, dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem teh prerogativ (sodbi z dne 12. julija 2012, Compass‑Datenbank, C‑138/11, EU:C:2012:449, točka 38, in z dne 12. septembra 2013, Nemčija/Komisija, T‑347/09, neobjavljena, EU:T:2013:418, točka 29; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 26. marca 2009, SELEX Sistemi Integrati/Komisija, C‑113/07 P, EU:C:2009:191, točke od 71 do 80).

83      Vendar ni nobenega praga, pod katerim naj bi bilo treba šteti, da so vse dejavnosti enega subjekta negospodarske dejavnosti, ker naj bi bilo gospodarskih dejavnosti manj. V skladu s sodno prakso namreč velja, da je treba zadevni subjekt, če je gospodarsko dejavnost tega subjekta mogoče ločiti od izvajanja prerogativ javne oblasti, za ta del njegovih dejavnosti opredeliti kot podjetje (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točke od 44 do 63).

84      V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da bi dokazala, da so gospodarske dejavnosti pristanišč, kot jih je Komisija opredelila v točki 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zlasti zagotavljanje dostopa do infrastrukture pristanišča v zameno za plačilo, neločljivo povezane s prerogativami javne oblasti pristanišč, kot so nadzor in varnost pomorskega prometa ali nadzor onesnaževanja. Kot je trdila Komisija na obravnavi, zgolj dejstvo, da lahko obstaja gospodarska povezava med temi dejavnostmi, saj gospodarske dejavnosti pristanišč omogočajo, v celoti ali delno, financiranje njihovih negospodarskih dejavnosti, ne zadostuje za ugotovitev o neločljivosti teh dejavnosti v smislu sodne prakse.

85      V delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na Sporočilo Komisije – Okvir za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije (UL 2014, C 198, str. 1), ki določa prag 80 % za dejavnosti raziskovalne infrastrukture, nad katerim se te dejavnosti v celoti štejejo za negospodarske, zadostuje ugotoviti, kot navaja Komisija, da v obravnavani zadevi nikakor ne gre za pomoč za raziskave, razvoj ali inovacije, tako da se to sporočilo ne uporablja.

86      Dalje, v zvezi z odstavkom 207 Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči po členu 107(1) PDEU (UL 2016, C 262, str. 1) ta določa, da „[č]e se v primeru mešane uporabe infrastruktura uporablja skoraj izključno za negospodarske dejavnosti, Komisija meni, da je lahko njeno financiranje v celoti zunaj področja uporabe pravil o državni pomoči, če ostane gospodarska uporaba zgolj pomožna, namreč da mora biti dejavnost neposredno povezana in potrebna za delovanje infrastrukture ali neločljivo povezana z njeno glavno negospodarsko uporabo“. Kot trdi Komisija, se ta odstavek torej nanaša na financiranje infrastrukture, ki se skoraj izključno uporablja za negospodarske namene. V obravnavanem primeru pa je zadevni ukrep pomoči oprostitev davka, ne da bi bil neposredno povezan s financiranjem infrastrukture in ne da bi se upoštevale dejavnosti – gospodarske ali ne – za katere se uporablja ta infrastruktura.

87      Nikakor se ne zdi, da so gospodarske dejavnosti francoskih pristanišč povsem pomožne dejavnosti v razmerju do njihovih negospodarskih dejavnosti. Nasprotno, iz opombe št. 39 izpodbijanega sklepa je razvidno, da je delež pristaniških dajatev in državnih prihodkov, to je večina prihodkov iz gospodarskih dejavnosti pristanišč, znašal 55 % operativnih stroškov za veliko pomorsko pristanišče v Bordeauxu. Komisija je poleg tega na obravnavi potrdila, da so te številke reprezentativne za celoten sektor.

88      Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: v bistvu gre za napake pri presoji in pomanjkljivo obrazložitev v zvezi s pogoji glede izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami

89      Tožeča stranka primarno trdi, da je v izpodbijanem sklepu večkrat prišlo do napačne uporabe prava v zvezi s presojo pogojev glede izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami. Podredno, če bi Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni napačno uporabila prava, tožeča stranka trdi, da je sklep pomanjkljivo obrazložen.

90      Komisija te trditve izpodbija.

91      Najprej je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso v zvezi s pogoji glede izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino za opredelitev nacionalnega ukrepa za državno pomoč ni treba ugotavljati stvarnega vpliva zadevne pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko prizadene to trgovino in izkrivi konkurenco (glej sodbo z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 65 in navedena sodna praksa).

92      Zlasti kadar pomoč države članice okrepi položaj nekaterih podjetij v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji v trgovini med državami članicami, se šteje, da pomoč vpliva na to trgovino (glej sodbo z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 66 in navedena sodna praksa).

93      V zvezi s tem ni nujno, da so upravičena podjetja udeležena v trgovini med državami članicami. Kadar namreč država članica dodeli pomoč podjetjem, lahko s tem ohrani ali poveča njegovo notranjo dejavnost, tako da zmanjša možnosti podjetij s sedeži v drugih državah članicah, da vstopijo na trg te države članice (glej sodbo z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 67 in navedena sodna praksa).

94      Poleg tega v skladu s sodno prakso ne obstaja prag ali odstotek, do katerega bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta. Sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, namreč a priori ne izključujeta možnosti, da bi bila trgovina med državami članicami prizadeta (glej sodbo z dne 14. januarja 2015, Eventech, C‑518/13, EU:C:2015:9, točka 68 in navedena sodna praksa).

95      Iz sodne prakse je zlasti glede pogoja vpliva na trgovino med državami članicami razvidno, da je treba za dodelitev pomoči, ki jo država članica v obliki davčne olajšave nameni nekaterim svojim davčnim zavezancem, šteti, kot da lahko vpliva na to trgovino in da zato izpolnjuje ta pogoj, ker navedeni davčni zavezanci opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet te trgovine, ali ni mogoče izključiti, da so konkurenti z gospodarskimi subjekti s sedežem v drugih državah članicah (glej sodbo z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 54 in navedena sodna praksa).

96      Glede pogoja izkrivljanja konkurence je treba spomniti, da pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki jih sicer ima v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (glej sodbo z dne 30. aprila 2009, Komisija/Italija in Wam, C‑494/06 P, EU:C:2009:272, točka 51 in navedena sodna praksa).

97      Komisija je v tej zadevi oba pogoja preučila točkah od 79 do 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Točki 82 in 83 obrazložitve izpodbijanega sklepa določata zlasti:

„[D]avčna ugodnost, ki jo imajo zadevna pristanišča, ta razbremenjuje tekočih stroškov, ki bi jih običajno imela. Daje jim prednost v primerjavi s francoskimi pristanišči in tujimi pristanišči Evropske unije, ki te ugodnosti nimajo. Zato lahko vpliva na trgovino znotraj Skupnosti in izkrivlja konkurenco.

Konkurenca v sektorju pristanišč namreč obstaja ter jo še povečujejo narava in značilnosti prometa, zlasti pomorskega prometa in prometa po celinski plovnih poteh. Tudi če bi se lahko štelo, da imajo pristanišča pravni monopol pri ponujanju pristaniških storitev znotraj pristanišča, ki ga upravljajo, prometne storitve, ki jih ponujajo, vsaj nekoliko konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo druga pristanišča ali ki so ponujene v njih ali ki jih ponujajo drugi ponudniki prevoza v Franciji in v drugih državah članicah.“

98      Zlasti v zvezi z otoškimi pristanišči in čezmorskimi pristanišči se je Komisija v točki 84 obrazložitve izpodbijanega sklepa omejila na ugotovitev, da sicer „obstajajo ali bi lahko obstajale druge rešitve za dostavo blaga v čezmorske regije, [vendar] bi lahko ukrep tudi pri pristaniščih, ki so daleč od matične Francije, ali drugih evropskih pristaniščih povzročil izkrivljanje konkurence in vplival na trgovino med državami članicami“. Komisija pa je vseeno v točki 92 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da ne izključuje, da „se lahko v posebnih primerih nekaterih pristanišč – zlasti tistih, ki izpolnjujejo pogoje iz njene prakse odločanja – za obravnavani ukrep šteje, da ne vpliva na trgovino“. Vendar je Komisija v točki 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila – ker gre za shemo pomoči, ki se nanaša na splošno oprostitev DDPO za vse upravičence, navedene v ministrskih sklepih iz let 1942 in 1943 – da bi lahko ta ukrep izkrivljal konkurenco v Uniji in vplival na trgovino med državami članicami.

99      Na prvem mestu je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar podredno trdi tožeča stranka, taka obrazložitev zadostuje za to, da bi se lahko razumelo razlogovanje Komisije in da se lahko Splošnemu sodišču omogoči nadzor.

100    Na drugem mestu je treba preučiti trditve tožeče stranke, da izpodbijani sklep vsebuje napake pri presoji glede pogojev v zvezi z izkrivljanjem konkurence in vplivom na trgovino med državami članicami.

101    V zvezi s tem tožeča stranka navaja, prvič, da izpodbijani sklep ne vsebuje nobenega konkretnega dokaza, ki bi podpiral njeno trditev v zvezi z učinki zadevnega davčnega ukrepa na trgovino med državami članicami in konkurenco. V skladu s sodno prakso pa učinek ukrepa ali sheme pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami ne more biti le hipotetičen ali domneven.

102    Vendar, kot je Komisija navedla v točki 87 obrazložitve izpodbijanega sklepa, glede sheme pomoči, ki se uporablja za pristanišča, ki se po velikosti, geografski legi, vrsti (notranje pristanišče, pomorsko pristanišče) ali dejavnostih zelo razlikujejo, za določitev, ali je preučevani ukrep državna pomoč, ni treba posamično dokazati, da navedeni ukrep pri vsakem pristanišču povzroči izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino. V primeru sheme pomoči se lahko Komisija omeji na preučitev značilnosti zadevne sheme, da v obrazložitvi sklepa presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so določena s to shemo, ta daje občutno prednost prejemnikom v primerjavi z njihovimi konkurenti in daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami. Tako Komisija v sklepu, ki se nanaša na tako shemo, ni dolžna opraviti analize pomoči, ki je bila na podlagi take sheme dodeljena v vsakem posameznem primeru (glej v tem smislu sodbi z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 63, in z dne 26. novembra 2015, Navarra de Servicios y Tecnologías/Komisija, T‑487/13, neobjavljena, EU:T:2015:899, točka 66).

103    Poleg tega je treba opozoriti, da Komisija glede na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 91, ni bila dolžna dokazati, da bi imel lahko zadevni ukrep pomoči dejanski ali morebitni učinek na konkurenco in trgovino med državami članicami, kot trdi tožeča stranka, vendar je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da glede večine zadevnih pristanišč, zlasti velikih francoskih pristanišč, kot so Le Havre, Rouen ali Marseille, ni sporno, da konkurirajo drugim pristaniščem Unije, tako da ima ukrep dejanski učinek na konkurenco in trgovino med državami članicami (glej točko 88 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tudi v zvezi z malimi pristanišči, zlasti tistimi, ki so blizu obmejnega območja, je Komisija, ne da bi storila napako pri presoji, lahko ugotovila, da so ta prav tako predmet dejanske čezmejne konkurence (glej točko 91 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ugotoviti je treba ugotoviti, da taka splošna preučitev obstoja izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami za nekatere kategorije pristanišč zadostuje glede na obveznosti, ki jih ima Komisija v zvezi s pregledom sheme pomoči (točka 102 zgoraj).

104    Drugič, tožeča stranka napačno meni, da je bila Komisija dolžna dokazati, da je zadevni davčni ukrep, do katerega so bili upravičeni proizvajalci ali lastniki pristaniške infrastrukture, prav tako zagotovil gospodarsko prednost upravljavcem in končnim uporabnikom te infrastrukture.

105    Izpodbijani sklep namreč upravičence zadevnega ukrepa pomoči jasno opredeljuje kot „avtonomna pristanišča (delno postala velika pomorska pristanišča), pomorske trgovinske zbornice, gospodarske zbornice, ki upravljajo pristaniške objekte, občine koncesionarjev javne opreme v lasti države v pomorskih pristaniščih in podjetja, ki lahko namesto njih upravljajo to opremo“ (člen 1 izpodbijanega sklepa). Komisija je torej pravilno preučila, ali so bili pogoji za obstoj pomoči, zlasti tista glede izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami, izpolnjeni za te upravičence in ne za druge kategorije subjektov, kot so gospodarski subjekti ali končni uporabniki pristaniške infrastrukture. Ker tožeča stranka zastopa francoska pristanišča in GZ, ki jih upravljajo, je vsekakor težko ugotoviti, kako bi lahko morebitna pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa glede morebitne posredne pomoči drugim kategorijam subjektov vplivala na veljavnost navedenega sklepa glede njenih članov.

106    Tretjič, tožeča stranka meni, da tudi ob predpostavki, da bi zadevni davčni ukrep lahko vplival na višino cen, ki jih zaračunavajo francoska pristanišča, ne more vplivati na trgovino med državami članicami in izkrivljati konkurence, saj cena ni odločilni element za privlačnost pristanišč, ki je povezana s številnimi drugimi dejavniki, kot so obseg in kakovost njihovih povezav z zaledjem, geografska lega ali koristi, ki jih lahko v širšem pomenu prinašajo logističnemu sistemu.

107    V zvezi s tem zadošča ugotoviti, kot je to storila Komisija v točki 85 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da ni sporno, da je višina cen, ki se zaračunavajo, med drugim element konkurenčnosti pristanišč. Dejstvo, da lahko drugi elementi bolj ali manj pomembno vplivajo na privlačnost pristanišča, torej ne more omajati ugotovitve Komisije v zvezi s tem. Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso ne obstaja prag ali odstotek, do katerega bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta (točka 94 zgoraj). Statistični podatki, ki jih je predložila tožeča stranka v zvezi s tržnimi deleži francoskih pristanišč v primerjavi z drugimi pristanišči Unije, torej ne morejo omajati ugotovitev Komisije v zvezi s tem.

108    Četrtič, tožeča stranka meni, da pogoji v zvezi z vplivom na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence nikakor niso izpolnjeni v zvezi z otoškimi pristanišči ter čezmorskimi pristanišči. V zvezi z otoškimi pristanišči trdi, da bi morala Komisija upoštevati poseben položaj teh pristanišč, v skladu s svojim obvestilom o pojmu državne pomoči iz člena 107(1) PDEU, glede na njihov glavni namen, ki je zlasti ohranjanje kontinuitete med matično državo in otokom. V zvezi s čezmorskimi pristanišči se po eni strani sklicuje na geografsko razdaljo čezmorskih ozemelj glede na ozemlje Unije, po drugi pa na nepomembno vlogo teh pristanišč v prometnem sistemu Unije, kot izhaja iz možnosti iz Uredbe (EU) 2017/352 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. februarja 2017 o vzpostavitvi okvira za izvajanje pristaniških storitev in skupnih pravil o finančni preglednosti pristanišč (UL 2017, L 57, str. 1) in izključitvijo teh pristanišč iz njenega področja uporabe. Poleg tega meni, da je Komisija v točki 84 obrazložitve izpodbijanega sklepa zmotno menila, da bo zadevni davčni ukrep nekatera podjetja spodbudil k dajanju prednosti prevozu po vodnih poteh, in ne po zraku, za dostavo njihovega blaga v čezmorske regije in naj bi tako povzročil izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino med državami članicami glede čezmorskih pristanišč.

109    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se sklep Komisije ne nanaša na individualne pomoči, ki zadevajo dejanski položaj otoških pristanišč ali čezmorskih pristanišč, temveč na shemo pomoči, katere upravičenci so z ministrskima sklepoma iz let 1942 in 1943 na splošno opredeljeni kot „avtonomna pristanišča (delno postala velika pomorska pristanišča), pomorske trgovinske zbornice, gospodarske zbornice, ki upravljajo pristaniške objekte, občine koncesionarjev javne opreme v lasti države v pomorskih pristaniščih in podjetja, ki lahko namesto njih upravljajo to opremo“ (glej člen 1 izpodbijanega sklepa).

110    V zvezi s tem pa, glede na zahteve, ki izhajajo iz sodne prakse (glej točke od 91 do 96 in 102 zgoraj), razlogovanje iz točk od 82 do 93 obrazložitve izpodbijanega sklepa zadostuje za ugotovitev, da so pogoji v zvezi z izkrivljanjem konkurence in vplivom na trgovino izpolnjeni.

111    Namreč tudi ob predpostavki, da bi preučitev individualnega položaja nekaterih otoških in čezmorskih pristanišč lahko pokazala, da ti pogoji v zvezi z njimi glede obstoječe sheme pomoči niso izpolnjeni, kot v tej zadevi, mora to preučitev opraviti država članica v fazi vračila pomoči ali pozneje, ob spoštovanju načela lojalnega sodelovanja med Komisijo in zadevno državo članico (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 2011, Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točki 63 in 125).

112    Zato je treba trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na individualni položaj otoških pristanišč in čezmorskih pristanišč, zavrniti kot brezpredmetne, ne da bi se bilo treba izreči o utemeljenosti analize iz točke 84, zadnji stavek, obrazložitve izpodbijanega sklepa, ker je taka analiza odvečna.

113    Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, da je izpodbijani sklep pravno zadostno obrazložen in ne vsebuje nobene napake pri presoji glede pogojev v zvezi z izkrivljanjem konkurence in vplivom na trgovino med državami članicami.

114    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava pri vodenju postopka nadzora obstoječih pomoči in kršitev člena 108(2) PDEU v povezavi z načelom sorazmernosti

115    Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila določbe člena 108(1) in (3) PDEU v povezavi z načelom sorazmernosti.

116    V zvezi s tem tožeča stranka najprej meni, da je Komisija napačno uporabila pravo pri vodenju postopka nadzora zadevne sheme pomoči. Natančneje, tožeča stranka meni, da je Komisija s tem, da je menila, da morajo francoski organi dokazati združljivost zadevnega davčnega ukrepa z notranjim trgom, ravnala, kot da ji je bila predložena vloga za odobritev nove državne pomoči, čeprav je bila seznanjena z obstoječo državno pomočjo, katere nezdružljivost mora dokazati na podlagi člena 108(1) in (2) PDEU.

117    Tožeča stranka dalje trdi, da Komisija v okviru postopka primernih ukrepov, določenega v členu 22 Uredbe št. 2015/1589, ne more zahtevati odprave obstoječe sheme pomoči, če zgolj sprememba nekaterih njenih značilnosti zadostuje za odpravo ugotovljene nezdružljivosti. Zato bi se odprava pomoči v skladu z načelom sorazmernosti lahko zahtevala, le če bi bilo povsem izključeno, da bi se ta shema s spremembami lahko uskladila s Pogodbo. Tožeča stranka meni, da bi morala Komisija tako preučiti, ali bi oprostitev, z nekaterimi spremembami zadevne sheme, lahko izpolnjevala pogoje glede financiranja storitev splošnega gospodarskega pomena (SSGP) in bi jo bilo zato mogoče šteti za združljivo z notranjim trgom v skladu s členom 106(2) PDEU.

118    Tožeča stranka poleg tega trdi, da je Komisija izkrivila smisel člena 93 PDEU s tem, da je ugotovila, da bi morale biti pomoči, odobrene na njegovi podlagi, povezane z nekaterimi stroški in biti omejene, ter s tem, da je področje vsebinske uporabe te določbe omejila na pomoči za naložbe, in izključila pomoči za tekoče poslovanje. V utemeljitev te trditve se sklicuje na sklep Komisije SA.37402 z dne 18. decembra 2014 o pomoči, izplačani pristanišču v Budimpešti (Madžarska) (UL 2014, C 141, str. 1), in na Sporočilo Komisije C(2004) 43 – Smernice Skupnosti o državnih pomočeh za pomorski promet (UL 2004, C 13, str. 3).

119    Iz istih razlogov tožeča stranka meni, da je Komisija napačno zavrnila uporabo člena 107(3)(a) in (b) PDEU in člena 349 PDEU, zgolj zato, ker naj davčni ukrep ne bi bil usmerjen v uresničevanje projekta evropskega interesa ali čezmorska pristanišča.

120    Nazadnje, tožeča stranka zatrjuje, da je kršitev člena 108(1) in (2) PDEU v povezavi z načelom sorazmernosti še toliko bolj očitna, ker je bil izpodbijani sklep sprejet po začetku veljavnosti dveh uredb o pristaniščih, in sicer Uredbe 2017/352 in Uredbe Komisije 2017/1084 z dne 14. junija 2017 o spremembi Uredbe (EU) št. 651/2014, kar zadeva pomoč za pristaniško in letališko infrastrukturo, pragove za priglasitev za pomoč za kulturo in ohranjanje kulturne dediščine in pomoč za športno in večnamensko rekreacijsko infrastrukturo ter sheme regionalne pomoči za tekoče poslovanje za najbolj oddaljene regije, in o spremembi Uredbe (EU) št. 702/2014, kar zadeva izračun upravičenih stroškov (UL 2017, L 156, str. 1), medtem ko naj bi ta določala razširitev uredbe o splošnih skupinskih izjemah za pristaniško infrastrukturo ter možnost dodeljevanja pomoči za tekoče poslovanje v najbolj oddaljenih regijah.

121    Komisija te trditve izpodbija.

122    Na prvem mestu je treba opozoriti, da člen 108(1) PDEU določa, da „Komisija v sodelovanju z državami članicami redno preverja vse sisteme pomoči, ki obstajajo v teh državah“, in „[s]lednjim predlaga ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje notranjega trga“. Člen 108(2) PDEU dalje določa, da „[č]e Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 107, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država članica takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi“.

123    V Uredbi št. 2015/1589 je v poglavju VI pojasnjen postopek v zvezi z obstoječimi shemami pomoči. Člen 21 Uredbe št. 2015/1589 najprej določa mehanizem za sodelovanje med Komisijo in zadevno državo članico, ki je določeno s členom 108(1) PDEU. Člen 22 Uredbe št. 2015/1589 dalje določa vrsto primernih ukrepov, ki jih Komisija lahko predlaga državi članici, če meni, da obstoječa shema pomoči ni ali ni več združljiva z notranjim trgom. Ti ukrepi lahko vključujejo predvsem vsebinsko spremembo zadevne sheme pomoči ali njeno odpravo. Nazadnje so v členu 23 Uredbe št. 2015/1589 pojasnjene pravne posledice predloga za primerne ukrepe. Tako določa, da če država članica ne sprejme predlaganih ukrepov in Komisija po tem, ko je upoštevala razloge zadevne države članice, še vedno meni, da so ukrepi potrebni, začne formalni postopek preiskave. Poleg tega je natančneje določeno, da se člena o formalnem postopku preiskave in vrstah sklepov, ki jih Komisija lahko sprejme na podlagi tega postopka, uporabljata smiselno.

124    Glede na besedilo teh določb je treba zato ugotoviti, da Komisija ni niti obrnila dokaznega bremena, niti ni kršila postopka, ki ga mora upoštevati v okviru preučitve obstoječe sheme pomoči.

125    V obravnavani zadevi je treba namreč opozoriti, da je Komisija shemo pomoči najprej preučila v sodelovanju s francoskimi organi, nato, ko je predlagala primerne ukrepe, ki so jih ti organi zavrnili, pa se je odločila za začetek formalnega postopka preiskave v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 2015/1589 in členom 108(2) PDEU (glej točke od 2 do 7 zgoraj).

126    Vendar čeprav določbe, navedene zgoraj v točki 122, jasno določajo mehanizem sodelovanja med državo članico in Komisijo v fazi zbiranja podatkov in predlogov primernih ukrepov, pa izrecno določajo, da se določbe, ki se nanašajo na potek tega postopka in ki se običajno uporabljajo za nove pomoči – kadar se Komisija odloči začeti formalni postopek preiskave – smiselno uporabljajo tudi v okviru postopka v zvezi z obstoječo shemo pomoči.

127    Zato, kot trdi Komisija, ni nobenega razloga, da bi se v fazi formalnega postopka preiskave razlikovalo med postopkom, ki se uporablja za nove pomoči, in postopkom, ki se uporablja za obstoječe pomoči.

128    Nobenega razloga ni a fortiori niti za sklepanje, da naj bi se dokazno breme v zvezi s preučitvijo združljivosti obstoječe sheme pomoči z notranjim trgom obrnilo. Kot trdi Komisija, imajo zadevna država članica in zainteresirane strani v formalnem postopku preiskave pravico izpodbijati začasno razlogovanje Komisije v zvezi s tem. Država članica in, v manjšem obsegu, zainteresirane strani so na splošno v boljšem položaju za dokazovanje obstoja cilja splošnega interesa, ki naj bi se mu sledilo ob sprejetju zadevnega ukrepa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ta ukrep v celoti ali delno razglasiti za združljiv.

129    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija analizirala različne razloge za združljivost, ki so bili v formalnem postopku preiskave navedeni v izpodbijanem sklepu, in da je pojasnila, zakaj na podlagi nobenega od njih ni mogoče zadevnega ukrepa, niti delno, razglasiti za združljivega z notranjim trgom.

130    Prvič, glede člena 93 PDEU, ta določa, da „[so] [p]omoči […] združljive s Pogodbama, če so potrebne za usklajevanje prometa ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe“.

131    V zvezi s tem je Komisija v točki 97 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da imajo notranja pristanišča pomembno vlogo pri razvoju multimodalnega prevoza, vse naložbe pristanišč ne spadajo na področje uporabe člena 93 PDEU, ki je omejeno na pomoči za potrebe usklajevanja prometa. Poleg tega Komisija meni, da oprostitev DDPO ne pomeni pomoči za naložbe, temveč pomoč za tekoče poslovanje, ki ni usmerjena v naložbe. Ukrep ni usmerjen niti v nadomestilo za opravljanje nekaterih storitev, ki so del javne službe, kot je navedeno zgoraj. Poleg tega ugodnost, ki izhaja iz preproste oprostitve davka, ni omejena na znesek, potreben za zagotavljanje usklajevanja prometa, niti na nadomestilo za določene storitve, ki so del javne službe, in torej ne zagotavlja spoštovanja načela sorazmernosti. Nima niti jasno opredeljenega spodbujevalnega učinka, med drugim zato, ker oprostitev bolj koristi najdobičkonosnejšim pristaniščem, ki imajo največ sredstev – in najmanj potrebe po spodbujanju. Zato Komisija meni, da se člen 93 PDEU ne uporablja.

132    V nasprotju s trditvijo tožeče stranke pri tem razlogovanju ni prišlo do očitne napake pri presoji. Tožeča stranka namreč zlasti ni pojasnila, kako naj bi bila oprostitev DDPO v korist pristanišč neločljivo povezana z usklajevanjem prevoza in nujna zanj.

133    Vendar je treba opozoriti, da lahko Komisija pomoč v skladu s sodno prakso razglasi za združljivo, samo če lahko ugotovi, da ta pomoč pripomore k uresničitvi enega od ciljev, navedenih v pravni podlagi, na katero se sklicuje za njeno združljivost, ciljev, ki jih upravičeno podjetje s svojimi ukrepi ne bi moglo doseči v normalnih tržnih pogojih. Drugače povedano, da bi bila pomoč lahko upravičena do odstopanja na podlagi Pogodbe, mora biti pomoč ne le v skladu z enim od ciljev, ki so tam navedeni, ampak mora biti tudi nujna za doseganje teh ciljev (glej po analogiji sodbo z dne 13. decembra 2017, Grčija/Komisija, T‑314/15, neobjavljena, EU:T:2017:903, točka 180 in navedena sodna praksa).

134    Poleg tega, čeprav je res, da niti člen 93 PDEU niti člen 107(3)(c) PDEU ne razlikujeta med pomočmi za tekoče poslovanje in pomočmi za naložbe, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pomoči za tekoče poslovanje, namenjene ohranitvi statusa quo, ali ki podjetju omogočijo zmanjšanje stroškov, ki ga navadno bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma ni mogoče šteti za združljive z notranjim trgom.

135    Za pomoči, ki so omejene na znižanje tekočih in običajnih stroškov obratovanja, ki bi jih morala podjetja vsekakor kriti v okviru svoje običajne dejavnosti, se namreč ne more šteti, da uresničujejo cilj v javnem interesu v smislu člena 93 PDEU, niti v smislu člena 107(3)(c) PDEU. Ker bi se s takimi pomočmi dajala prednost tem podjetjem pred njihovimi konkurenti, ne da bi bilo to utemeljeno z uresničevanjem cilja v javnem interesu, jih ni mogoče šteti za združljive z notranjim trgom (sodba z dne 12. julija 2018, Avstrija/Komisija, T‑356/15, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:439, točka 581; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. junija 1995, Siemens/Komisija, T‑459/93, EU:T:1995:100, točka 76).

136    Poleg tega se tožeča stranka zaman sklicuje na sklep Komisije v zadevi SA.37402 z dne 18. decembra 2014 o pomoči, izplačani pristanišču v Budimpešti, da bi dokazala združljivost zadevne sheme pomoči z notranjim trgom. Komisija namreč trdi, da njena praksa odločanja ne more vplivati na veljavnost izpodbijanega sklepa (glej točko 72 zgoraj). Vsekakor zadošča ugotoviti, da je bila zadevna pomoč v tej zadevi pomoč za naložbe v pristaniško infrastrukturo, ki drugače kakor zadevni ukrep v obravnavni zadevi sledi jasno določenemu cilju.

137    Glede sporočila Komisije o pomočeh za pomorski promet, kot nakazuje njegovo ime, se to nanaša samo na pomoči za pomorski promet in ne na pomoči za pristanišča ali pristaniško infrastrukturo. Poleg tega se davčni ukrepi, navedeni v tem sporočilu, ne nanašajo na splošno oprostitev DDPO, kot v obravnavanem primeru, temveč na nadomestitev določene vrste davka z drugim, ki temelji na tonaži, da se prepreči selitev podjetij. Tožeča stranka zato iz tega sporočila ne more izpeljati splošnega načela, v skladu s katerim bi bile pomoči v obliki znižanja davkov združljive z notranjim trgom. To sporočilo kvečjemu dokazuje, da je mogoče nekatere pomoči za tekoče poslovanje v obliki davčnih olajšav v nekaterih izjemnih primerih razglasiti za združljive z notranjim trgom, česar Komisija ne izpodbija (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2018, Avstrija/Komisija, T‑356/15, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:439, točka 583 in navedena sodna praksa).

138    Drugič, Komisija je v zvezi s členom 107(3)(a) in (b) PDEU in členom 349 PDEU uporabo teh določb preučila v točkah od 98 do 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Vendar tožeča stranka ne pojasni, kako naj bi bila pri tem razlogovanju storjena očitna napaka pri presoji, ampak se omejuje na trditev, da je člen 349 PDEU nesporno zadostna pravna podlaga za ugotovitev, da je bil sistem davčne oprostitve za čezmorska pristanišča združljiv s Pogodbo.

139    V zvezi s tem pa je treba na eni strani opozoriti, da zadevni ukrep pomoči ni usmerjen v čezmorska pristanišča, temveč v vsa pristanišča in upravičene subjekte, kakor so opredeljeni v členu 1 izpodbijanega sklepa. Na drugi strani člen 349 PDEU določa, da lahko zakonodajalec Unije sprejme posebne ukrepe, s katerimi bodo predvsem določeni pogoji za uporabo Pogodbe v navedenih regijah, glede na to, da je njihov strukturni gospodarski in socialni položaj poslabšan z dejavniki, ki zaradi svoje stalnosti in součinkovanja močno otežujejo njihov razvoj (sodba z dne 10. septembra 2009, Banco Comercial dos Açores/Komisija, T‑75/03, neobjavljena, EU:T:2009:322, točka 3). Člen 349, tretji odstavek, PDEU pa določa, da Svet sprejme ukrepe ob upoštevanju posebnih značilnosti in omejitev najbolj oddaljenih regij, ne da bi s tem ogrozil celovitost in povezanost pravnega reda Unije, vključno z notranjim trgom in skupnimi politikami. Vendar je treba ugotoviti, da se tožeča stranka ne sklicuje na nobeno določbo sekundarnega prava, ki bi kazala na to, da naj bi se Svet odločil odobriti pomoči v obliki oprostitve DDPO v korist pristanišč, ki so na čezmorskih ozemljih.

140    V delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na Uredbo 2017/352, zadošča ugotoviti, tako kot je storila Komisija v točki 111 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da cilj te uredbe ni vplivati na ukrep Komisije, ki temelji na členih 107 in 108 PDEU, in da prav tako nima takega učinka. Nasprotno, ta uredba, katere namen je vzpostaviti okvir za izvajanje pristaniških storitev in skupna pravila o finančni preglednosti pristanišč, določa, da mora zagotoviti „pravičen in učinkovit nadzor državne pomoči“ (uvodna izjava 6), da „ne bi smela preprečevati, da pristojni organi dodelijo nadomestilo za delovanje v okviru izpolnjevanja obveznosti javne službe, če je to nadomestilo skladno z veljavnimi pravili o državni pomoči“ (uvodna izjava 32) in da bi bilo treba „v vsakem primeru […] zagotoviti skladnost s pravili o državni pomoči“ (uvodna izjava 43).

141    Uredba 2017/1084, na katero se prav tako sklicuje tožeča stranka, spreminja Uredbo Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom na podlagi členov 107 in 108 Pogodbe (UL 2014, L 187, str. 1) tako, da ji dodaja zlasti člen 56b in člen 56c, ki določata možnost izvzetja nekaterih pomoči za pomorska pristanišča in pristanišča na celinskih plovnih poteh. Vendar je cilj Uredbe št. 651/2014, ki je sprejeta na podlagi člena 108(4) PDEU in Uredbe Sveta (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov 92 in 93 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 312), omogočiti, da se državam članicam pod določenimi pogoji oprosti obveznost priglasitve nekaterih vrst pomoči. Kot trdi Komisija, pa ta uredba ne določa drugih domnev glede združljivosti kot te, ki so določene s Pogodbo. Zato v delu, v katerem je Komisija v točkah od 95 do 104 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da zadevnega ukrepa ni mogoče razglasiti za združljivega z notranjim trgom, ne da bi v zvezi s tem prišlo do očitne napake pri presoji (glej zgoraj), ga a fortiori ne bi mogla razglasiti za združljivega na podlagi Uredbe št. 651/2014. Poleg tega člen 56b in člen 56c Uredbe št. 651/2014 določata nekatere pogoje, zlasti glede upravičenih stroškov in intenzivnosti pomoči ali potrebe po pomoči, ne da bi tožeča stranka poskušala dokazati, da so ti pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni.

142    Zato je treba zavrniti očitek tožeče stranke, ki se nanaša na neupoštevanje posebnosti postopka v zvezi z obstoječimi pomočmi, obrnjeno dokazno breme in očitne napake pri presoji v zvezi z analizo združljivosti zadevne sheme z notranjim trgom.

143    Na drugem mestu tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, saj je zahtevala enostavno odpravo sheme, obravnavane v izpodbijanem sklepu, namesto da bi zahtevala njeno spremembo ali jo razglasila za združljivo pod določenimi pogoji.

144    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se z načelom sorazmernosti v skladu s sodno prakso zahteva, da akti institucij Unije ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zasledovanega cilja, pri tem pa velja, da se je treba takrat, kadar je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, zateči k tistemu, ki je najmanj omejujoč (glej sodbo z dne 17. julija 2014, Westfälisch‑Lippischer Sparkassen ‑ und Giroverband/Komisija, T‑457/09, EU:T:2014:683, točka 346 in navedena sodna praksa).

145    V obravnavani zadevi Komisija meni, da preučevani ukrep, ker očitno ni bil združljiv z notranjim trgom, s tem, da bi se spremenil ali omejil z določenimi pogoji, ne more postati združljiv z notranjim trgom. Trdi tudi, da bi bila vsaka sprememba zadevne sheme pomoči, tako da bi ta pomoč postala združljiva z notranjim trgom, še posebej zapletena, saj narava ugodnosti, oprostitev plačila DDPO, povezana z ustvarjenim dobičkom, ni povsem v skladu z merili združljivosti, zlasti sorazmernosti in preglednosti ukrepa glede na opredeljeni cilj.

146    V zvezi s tem je treba na eni strani ugotoviti, da člen 22 Uredbe št. 2015/1589 določa, da lahko Komisija predlaga primerne ukrepe, bodisi da vsebinsko spremeni zadevno shemo pomoči, bodisi da uvede določeno število postopkovnih zahtev ali da zadevno shemo pomoči odpravi. Možnost za odpravo zadeve sheme pomoči je torej izrecno določena že v predlogu za primerne ukrepe, ki mu sledi faza formalne preiskave.

147    Na drugi strani pa možnost, da Komisija zahteva enostavno odpravo obstoječe sheme pomoči, če na koncu formalnega postopka preiskave ugotovi, da ta ni združljiva z notranjim trgom, ne vsebuje nobene dodatne zahteve glede preučitve nove sheme pomoči, glede na vzporednost postopkov, ki obstaja med tema postopkoma takoj po začetku formalnega postopka preiskave (glej točko 127 zgoraj).

148    Kot trdi tožeča stranka, pa je treba to možnost izvajati ob spoštovanju načela sorazmernosti, kar pomeni, da če so sprememba ali nekatere spremembe zadevne sheme mogoče in omogočajo, da ta postane združljiva z notranjim trgom, mora Komisija vsaj preučiti to možnost z zadevno državo članico v fazi njenega predloga za primerne ukrepe.

149    Vendar je treba poudariti, tako kot je storila Komisija, da se je taka sprememba zadevne sheme pomoči, za katero se zdi, da je Francoska republika med drugim ni predvidela, v obravnavani zadevi zdela zapletena ali celo nemogoča. Ker gre za ukrep, ki določa brezpogojno oprostitev DDPO za nekatere splošne kategorije upravičencev, brez kakršne koli povezave z jasno opredeljenim ciljem v splošnem interesu, bi namreč sprememba te sheme pomenila, da Francoska republika priglasi drugo shemo, bistveno drugačno od obstoječe sheme pomoči, ki jo je preučila Komisija. Tako bi bilo treba ugodnost in njeno višino zlasti omejiti in pogojiti z nekritimi stroški nekaterih naložb ali z nadomestilom stroškov morebitnih SSGP, katerih narava in obseg bi morali biti opredeljeni s kategorijami pristanišč, ali za vsako pristanišče posebej na letni osnovi, ob upoštevanju finančnih posebnosti približno 500 francoskih pristanišč in morebiti različnih pravil o združljivosti, ki se uporabljajo za vsako od njih, zlasti za čezmorska pristanišča.

150    Zato je treba v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ugotoviti, da Komisija ni kršila načela sorazmernosti s tem, da ni preučila, ali bi z nekaterimi spremembami zadevnega ukrepa pomoči ta lahko izpolnjeval pogoje glede financiranja SSGP in bi ga bilo mogoče šteti za združljivega z notranjim trgom.

151    Res je, kot trdi tožeča stranka, da je Komisija v svojih sklepih z dne 15. decembra 2009 o državni pomoči SA.14175 (ex E 2/2005 in N 642/2009) – Nizozemska – Existing and special projet aid to housing corporations (UL 2010, C 31, str. 4) in z dne 30. avgusta 2010 o državni pomoči E/2005 – Nizozemska – Existing aid to housing corporations: decision amending paragraphs 22‑24 of the Commission Decision of 15 December 2009 (UL 2010, C 250, str. 1) nizozemskim organom predlagala, naj ne odpravijo obstoječe sheme pomoči, temveč naj jo spremenijo tako, da bo združljiva s pravili Unije o državnih pomočeh.

152    Vendar je v sklepih iz točke 151 zgoraj o nizozemskih socialnih stanovanjih Kraljevina Nizozemska v odgovor na primerne ukrepe, ki jih je predlagala Komisija, predlagala zaveze, tako da bi shema postala združljiva z notranjim trgom. Končni sklep Komisije je bil tako sprejet na podlagi člena 19(1) Uredbe št. 659/1999, ki je določal pravne posledice za državo članico in njeno sprejetje primernih ukrepov Komisije.

153    V obravnavani zadevi pa je bil izpodbijani sklep, ker država članica ni sprejela primernih ukrepov, ki jih je predlagala Komisija, niti, kot je Komisija potrdila na obravnavi, ni predlagala zavez, s katerimi bi odgovorila na ugovore, navedene v njih, v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 2015/1589 sprejet na koncu formalnega postopka preiskave. Zato ni mogoča nobena primerjava s sklepoma, navedenima zgoraj v točki 150.

154    Ob upoštevanju vseh teh ugotovitev je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

155    Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom trdi, da je bil izpodbijani sklep sprejet ob kršitvi obveznosti objektivne nepristranskosti, ki jo ima Komisija v skladu z načelom dobrega upravljanja, ki je zagotovljeno s členom 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Natančneje, Komisiji očita neukrepanje glede shem pomoči, od katerih imajo nekatera pristanišča Unije koristi na podlagi davčne ureditve, veljavne v drugih državah članicah, ki posledično povzroča nova izkrivljanja konkurence ob neposredni kršitvi njene vloge varuhinje pravilnega delovanja notranjega trga.

156    Komisija te trditve izpodbija.

157    Uvodoma je treba preučiti, ali, kot trdi tožeča stranka, morebitna kršitev načela dobrega upravljanja, če bi bila dokazana, pomeni samostojno kršitev zakonitosti, ki lahko sama po sebi povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa. Komisija namreč primarno ugotavlja, da lahko kršitev tega načela povzroči razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa le v povezavi s kršitvijo drugega pravila prava Unije. V zvezi s tem navaja točko 43 sodbe z dne 6. decembra 2001, Area Cova in drugi/Svet in Komisija (T‑196/99, EU:T:2001:281), iz katere je razvidno, da načelo dobrega upravljanja ne spada med pravna pravila, katerih namen je podeliti pravice posameznikom, katerih kršitve bi se lahko uveljavljale za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije.

158    Vendar je treba opozoriti, da se sodna praksa, ki jo navaja Komisija, nanaša na vprašanje, ali je pravica do dobrega upravljanja pravno pravilo, katerega namen je podeliti pravice posameznikom, pri čemer gre za vprašanje, ki je upoštevno v okviru tožbe za ugotovitev odgovornosti, določene v členu 268 PDEU, in ne v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, kot v obravnavani zadevi.

159    Tožeča stranka v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravice do dobrega upravljanja, v bistvu navaja kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in obveznosti nepristranskosti.

160    Dolžnost skrbnega ravnanja je v skladu s sodno prakso sestavni del načela dobrega upravljanja. Uporablja se na splošno pri delovanju uprave Unije v njenih odnosih z javnostjo in pomeni, da mora uprava Unije delovati skrbno in preudarno in da mora skrbno in nepristransko raziskati vse upoštevne vidike posameznega primera (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 16. decembra 2008, Masdar (UK)/Komisija, C‑47/07 P, EU:C:2008:726, točki 92 in 93, in z dne 15. januarja 2015, Ziegler in Ziegler Relocation/Komisija, T‑539/12 in T‑150/13, neobjavljena, EU:T:2015:15, točka 97).

161    Poleg tega ima v skladu s členom 41 Listine o temeljnih pravicah vsakdo med drugim pravico, da institucije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko. Ta zahteva nepristranskosti na eni strani zajema subjektivno nepristranskost v smislu, da nobeden od članov zadevne institucije, ki vodi postopek v zadevi, ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, ter na drugi strani objektivno pristranskost v smislu, da mora institucija zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (glej sodbo z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 155 in navedena sodna praksa).

162    Obveznost nepristranskosti, ki velja za Komisijo, pa ji ne more nalagati, da kadar preverja obstoječe sheme pomoči v več državah članicah, te preiskave opravlja hkrati ali zavezujoče odločitve sprejema istočasno za vse države članice. V obravnavanem primeru, čeprav je res, kot je razvidno iz sporočila za medije Komisije z dne 9. julija 2014 o davčnih oprostitvah za nizozemska javna podjetja, da „v nekaterih državah članicah pristanišča niso zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb, temveč naj bi za njih veljala ugodnejša davčna ureditev“, medtem ko „v drugih državah članicah pristanišča ne plačujejo davka od dohodkov pravnih oseb, ker so deficitna“, tožeča stranka iz teh splošnih ugotovitev ne more sklepati, da je Komisija kršila obveznost nepristranskosti s tem, da se je najprej osredotočila na belgijsko, nizozemsko in francosko davčno ureditev in da je sprejela končne negativne sklepe o teh ureditvah, ne da bi prej preučila vse davčne ureditve drugih držav članic, ki bi morda tudi vsebovale državne pomoči.

163    Poleg tega je treba ugotoviti, da so bile podobne trditve preučene in zavrnjene v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 31. maja 2018, Groningen Seaports in drugi/Komisija (T‑160/16, neobjavljena, EU:T:2018:317), ki se nanaša na tožbo, ki so jo nekatera nizozemska pristanišča vložila zoper Sklep Komisije (EU) 2016/634 z dne 21. januarja 2016 o državni pomoči SA.25338 (2014/C) (ex E 3/2008 in ex CP 115/2004) ki jo je odobrila Nizozemska – Oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za javna podjetja (UL 2016, L 113, str. 148).

164    Splošno sodišče je namreč v tej zadevi presodilo, da morebitne kršitve obveznosti države članice, ki jo ima ta v skladu s Pogodbo, zlasti prepoved iz člena 107(1) PDEU, ni mogoče opravičiti z okoliščino, da so tudi druge države članice kršile to obveznost in da se učinek več izkrivljanj konkurence na trgovino med državami članicami med seboj ne izniči, temveč je, nasprotno, kumulativen, kar še povečuje njegove škodljive učinke na notranji trg (glej sodbo z dne 31. maja 2018, Groningen Seaports in drugi/Komisija, T‑160/16, neobjavljena, EU:T:2018:317, točka 97 in navedena sodna praksa).

165    Tako ob predpostavki, da druge države članice svojim pomorskim pristaniščem dodeljujejo državne pomoči, ostaja dejstvo, da je bil namen Komisije v izpodbijanem sklepu z razglasitvijo zadevne sheme pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom in odreditvijo, naj se odpravi, ponovno vzpostaviti pravične pogoje konkurence v pristaniškem sektorju in tako izpolniti cilje pravil na področju državnih pomoči (glej po analogiji sodbo z dne 31. maja 2018, Groningen Seaports in drugi/Komisija, T‑160/16, neobjavljena, EU:T:2018:317, točka 98).

166    Splošno sodišče je prav tako opozorilo, da se mora spoštovanje načela enakega obravnavanja ujemati z načelom zakonitosti, kar pomeni, da se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (glej sodbo z dne 31. maja 2018, Groningen Seaports in drugi/Komisija, T‑160/16, neobjavljena, EU:T:2018:317, točka 116 in navedena sodna praksa).

167    Zato je treba trditev tožeče stranke, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja s tem, da je začela postopke glede državnih pomoči le zoper tri države (Francosko republiko, Kraljevino Belgijo in Kraljevino Nizozemsko), čeprav je iz odgovorov na njen vprašalnik razvidno, da je polovica držav članic priznala, da v njihovih pristaniščih veljajo davčne ureditve, ki odstopajo od pravil splošnega prava, zavrniti.

168    Vsekakor taka trditev ni upoštevna, ker ne more omajati zakonitosti izpodbijanega sklepa, ampak je njen namen dokazati morebitno nedelovanje Komisije v zvezi s podobnimi shemami pomoči, ki naj bi veljale tudi v drugih državah članicah. Vendar lahko tožeča stranka, kot trdi Komisija, v takem primeru pri tej vloži pritožbo v zvezi s shemami pomoči, ki še obstajajo v drugih državah članicah, in lahko v primeru njenega neupravičenega in dolgotrajnega neukrepanja vloži tožbo zaradi nedelovanja v smislu člena 265 PDEU.

169    Glede na vse te ugotovitve je treba peti tožbeni razlog in tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

170    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov postopka.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Union des ports de France – UPF se naloži plačilo stroškov.

Berardis Papasavvas Spineanu‑Matei

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. aprila 2019.

Podpisi

Kazalo

*      Jezik postopka: francoščina.